Redakcija: 11:18, 29. november 2019 uredi 193.2.70.252 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:46, 29. november 2019 uredi razveljavi 193.2.70.252 (pogovor) Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 242: „Ne vem!" pravi moj prijatelj. „Jaz tudi ne vem", odreže se Dunajčan in ga zapusti. Črtice. (297. številka) XII. Na ptujskem polji živi poseben rod slovenski. Visoki so in suhi, vendar krepki in zviti. Matere dojijo sinove skoro do tretjega leta, in često sem videl, da je tak fantek nosil klopico za materjo, vedno proseč in tarnajoč, naj mu mati dajo zizau. Tak nadojen fantič te ve da pozneje ima dosta v sebi materine pameti, in nikoli nij preveč pohleven po nepotrebnem. Tak fantič je tudi bil, ki je izrekel svojo sodbo o meni pred nekoliko leti. Lov smo lovili (da zopet rabim srbščino) pri sv. Marjeti na polji, in logar nas je razpostavil po hosti. Imenitne strelce postavil je po goščavi — ne toliko zanesljive (mej temi tudi mene; pa ob robu, kjer je bilo le še nekaj grmovja. Jezil sem se pač nekaj, ali krivice mu nijsem mogel očitati. Res pa sem tam streljal — memo jednega zajca, ki je pritekel po grmovju. — Gonjba je bila končana, gonjači so dospeli do strelcev in pobirali kar so našli postreljene divjačine. Tudi blizu mene je iskal gonjač — sosed njegov pa še namreč iskal nij — nego dejal: „Kaj boš tu iskal, tu stoje sami fušarji!" XIII. Zraven Poljanca se nahajata okolo Maribora Pohorec m Goričan. Ta dva sta zopet popolnoma različna mej seboj ter od Poljanca po značaji, po šegah, nedavno še tudi po noši. Goričan je vesel, celo lahkomiseln, ker prideluje vino in ga tudi nekoliko použije. Samo da so ga slabi vinski pridelki preteklih deset let sila zatrli, tako da j e dandenes uže dosti manj Goričanov. Poprej pa je bil bogat, in nastajal si pri njem posebno lepo izbo, ki je imela pomočena tla, pogostil te je radodarno, vse j e bilo snažno in vsa družina je bila dobro rejena. Težko, da se mu bodo še kedaj vrnili tisti dobri časi — ker Magjari privažajo po železnicah leto za letom po več vina, ki ga pridelujejo z manjšimi troški, in ki je često tudi dobro, akoravno nij tako snažno spravljeno, namreč še blato se mora ločiti od njega pri prvem pretakanji. XIV. Pohorec pa je miren , resen , pravi značaj, tako, da so ga veseli vsi, ki imajo z njim kaj opraviti. Ne le kupci ga vidijo radi, kadar pokupi za družino (v Pohorskej hiši Živi se služabniki vred po 30 duš) cel kup blaga, nego tudi krčmarji. Ker namreč naš Pohorec v mesto prihaja le kake 4 krati po letu, tedaj si tam tudi nekaj privošči. Najbolj se ga vesele po pisarnicah, ker zanesljiva je vsaka beseda, katero izreče, »koravno govori počasno in nema zmirom pripravljene besede na novo vprašanje. Ne morem pozabiti tistega Pohorca, k i je bil naprošen za botra po nekej nezakonskej materi. Gospod župnik jih je sprejel po krsti in prebirajoč krstno knjigo, dejal k materi: „Ti pa zdaj uže prideš četrtikrat krstit, otroka, pa nikoli ne poveš očeta; ti menda tudi nijsi kaj pridna!" Pohorec prikima: „Menda uže kaaar!" XV. Leta 1875. sva se vozila z mojim debelim prijateljem g. H. kot porotnika v Celje. Omeniti moram, da je moj prijatelj trdo izkovan konservativec, kar se tiče političnega mišljenja; nove politične šege so mu zoperne, da ne morejo bolj zoperne biti. V Celji so mariborski porotniki navadno polovica vseh porotnikov, včasih več, včasih manj, tedaj nas je bilo na železnici cela truma porotnikov. Debeli H. pa nij bil nič dobre volje, akoravno smo drugi bili vsi veseli. Namreč porotništvo daje vsakemu nekoliko dijaške počitnice, služba kliče komaj vsak drug dan in dosti ostane prostega časa za izlete v krasno okolico celjsko, po slabem vremenu pa za tarok itd. Debeli St. pa je vedno godrnjal: „To je tul i tak a nepotrebna nova postava; saj bi lehko cesarski sodniki vse opravili. To je le za to, da rokovičar U. in krojač L. si domišljujeta, da sta tudi potrebna pri razsodbah. Zavoljo tega mora potem pošten meščan svoj čas tratiti, in svoje denarje trositi — to je za mačko! Ko smo prišli v Celje, zgodilo se je po naključbi, da je srečkanje zadelo skoro vsakikrat mojega prijatelja. Le dva dni ie bil prost. Pri drugi obravnavi sedela ava obadva. Tožba se je glasila takole: Neki mož je bil v prepiru s svojo ženo uže več let. Sklenil jo je umoriti. Ko je šla neko jutro v hosto po suhljad, lazil je za njo s težko drevarnico. Pripngnila se je ravno, ko je rekel: „Zdaj bom pa jest drevo posekal", in mahnol z drevarnico po njenem hrbtišču. Oblečena pa je bila gosto in po strani jo je zadel, tako, da jo bila le ranjena, in zopet ozdravela. Obtožen je bil tela j mož zavoljo skušanega umora. Vse to se je tudi dokazalo. Ali žena je pri obravnavi često pokazala kremplje, namreč v jeziku. Pokregala je moža, da si je najel zagovornika; izpričala je vse, akoravno je bila podučena, da njej nij treba pričati, ako noče itd. Mož je tajil, d a je hotel ženo umoriti, in porotniki smo tedaj dobili dvojno vprašanje; prvo zavoljo poskušanega umora, drugo zastran težke telesne poškodbe. Ko smo prišli v posvetovalnico, spregovori koj moj debeli prijatelj: „ Ali za božjo voljo! S tako klepetuljo mora ta ubogi mož živeti uže več ko 10 let! To je uže huda kazen zanj; tega ne more noben človek pretrpeti!" Zastonj sem se mu ustavljal in ponavljal, da je do pikice dokazan poskušan umor. Večina porotnikov je bila kmalu na njegovej strani in preglasili so nas — kakšne tri — da je bilo groza. Komaj da so pritrdili drugemu vprašanju zavoljo težke telesne poškodbe. Ko smo se pa nazaj vozili v Maribor, bil je moj debeli prijatelj popolnoma dobre volje. Dejal je, da je vendar lepa reč porotništvo in da pravniki ne razumejo vsake reči tako natanko.

Črtice (Slovenski narod 1879): Razlika med redakcijama