Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 703:
9. {{razprto|„Deutsch-Windisch-Lateinisches Wörterbuch. Slovar nemško-s1ovensko-1atinski}}. Verfasst von Valentin Vodnik.“ Dolgo časa se je mož trudil nad tem delom, katero je imelo biti največje in najslavnejše Vodnikovo, a vendar ni doživel, da bi se bilo dotiskalo. Uže leta 1802. so časopisi nemški o delu pisali in rekli, da se dogotavlja in leta 1813. je „télégraphe officiel“ napovedal ovi slovar ter je prinesel pervo polo na ogled. Vodnik se je mučil nad slovarjem do leta 1812. in nabral je uže nad 30.000 besed. V podlogo mu je služil slovar Adelung-ovi. Ko so ga odstavili, je prosil, naj mu dado vsaj toliko pokojnine, da bo mogel živeti in svoj slovenski slovar izdati. Potem mu naj dado še kako knjižničarsko službico, ali pa naj se mu podeli ravno izprazneno mesto kanonika v Ljubljani. Dosegel ni ničesar ... a vendar še pridno nabiral. Nabiral je najpreje doma med narodom; po hribih in dolinah, dalječ od mest, dobro vedè, da je v mestih jezik pokvarjen. Česar ni našel doma, iskal je pri sosedih in pri starej materi, čestitljivej staroslovenščini. Pokazal nam je pravo pot.
Po njegovi smerti dojde delo v roke M. Ravnikar-jeve, ki ga je izročil Fr. Metelku, ki prepusti ogromno gradivo „slovenskemu društvu“. Po dobroti nepozabljivega našega slovstvenega podpiratelja, knezoškofa ljubljanskega '''Anton Alois Wolfa''' se je potem pervi del priobčil. Po nasvetu dr. Janez Bleiweis-a je prevzel vredništvo temu delu verli Matej Cigale in leta 1860. dojde na svitlo, naslovom: {{razprto|„Deutsch-slovenisches Wörterbuch}}. Herausgegeben auf Kosten des hochw. Herrn Fürstbischofes von Laibach Anton Alois Wolf. Erster Theil A—L, Vorw. XIII. 8. str. 984 in Zweiter Theil M—Z str. 985—2012. Laibach 1860, Blasnik.“ Druzega dela {{prelom strani}} ovega velicega slovarja še nimamo, t. j. slovensko-nemškega dela. Upamo pa, da bode po skerbljivosti sedanjega knezoškofa dr. Jan. Zlatou. Pogačar-ja tej stvari kmalo boljše in gotovo se bode potem obširni znanstveno-doveršeni slovensko-nemški del ponosno pridružil pervemu, s katerim se naše slovstvo po pravici ponašati zamore.
10. {{razprto|„Babištvo ali porodničarski vuk za babice}}. Pisal dr. Janez Matošek, c. kr. vučenik porodničarstva na visoki šoli ino zdravnik v porodnišu. V Ljublani 1818“ 8. str. 247. Spisovatelj javno imenuje „Balant Vodnika“ kot prelagatelja ovega dela ter v predgovoru piše: „dali so mi se pregovoriti gospod vučenik Balant Vodnik, znani slovenčan, de so mojo nemško ino češko besedo tolmačiti se lotili.“ Lotil pa se je ovega dela, ker se mu je plačalo, da bi si polajšal siromaški stan. Prestavljal je ob enem nekatere vladne ukaze, za kar je še le na dan smerti plačilo vdobil.
Na ovi način je naš nepozabljivi Valentin mnogo pripomogel, da se je slovenščina razcvela, obrusila, opilila. „Vodnik se je zavedal, da je sin matere slovanske, da je njegov narod veja velikanskega Slovanstva, da smo Slovenci neposredni potomci starodavnih Panoncev in navdušen te zavednosti, delal je za vzbujo naroda svojega do ure zadnje!“ Njemu je bila slovenska beseda čedalje bolj čista, ker je sosebno od leta 1811. varno pazil, kako govori terd, neokužen Slovenec. Jezik mu je bil sicer v primeri z našo dobo manje vkreten ter bolj lokalen; ali na drugej strani vidimo, da mu je vendar krepak, naroden in da je „korak za korakom napredoval“, dokler se mu „ta piščal iz drina ni razkljala.“
On je na polji naše proze 1. množil besedovni zaklad ter nabiral besede. V tem oziru ga posebno pohvali učeni Dobrovsky (pismo leta 1806.), 2. je bil pervi, ki je priobčeval „Novice“, ki so mati naših verlih „Novic“, 3. je poznal pravila za pisavo, iz narodne govorice, 4. je stavil slovenščini bolj terdne mejnike, ki so jih bili prejšni pisatelji zmotili i. t. d. A tudi na polji pesništva mu ide slava. On je gotovo pervi, duhoviti {{prelom strani}} pričetnik naše pesniške dobe. On je slišal in občutil mile glasove vile slovenske in prav pietetno zaklikne:
<poem>
<p align="center">Kar mat' so učili,
Me mika zapet',
Kar stari zložili,
Za njimi posnet.</p>
</poem>
Tedaj je 1. stare, narodne pesni nabiral, opilil, olikal ter zopet narodu vernil in 2. je skladal nove in sicer v narodnem duhu. Zasledil je kmalo pravo mero in pravo pravilo. Razun navadnih mer mu posebno služi greški „choriambus“ (— u u —), kateremu je po potrebi pridjal krajšino. Njegova modrica je sploh čversta Gorenka, krepka, rudečelična hči narave. Njegove pesni so čiste, zdrave. Njegova „Vila“ je posrednica med ljudsko pesnijo in med vzvišenem pesništvom. Da pa ima Vodnik tudi napake, tega mu zameriti ne smemo; saj je bil le buditelj!
Bil je jako poštena duša, učencem dober oče, blagega možkega a vendar veselega serca, toraj v družini kratkočasen tako, kakor v nekaterih spisih, posebno v pesnicah; a njegova šala je vedno pristojna.
Bil je mož srednje, krepke postave; priljuden, pohleven pobožen — pa rad vesel; rodoljub z dušo in telesom, če tudi se je v prevelikem veselji nekoliko predalječ podal in zapel:
„Ilirijo oživljeno“ ter se zameril vladi, je bil vendar vseskozi Avstrijec, zvest deržavljan. Tako je bil vzor pravemu slovenskemu rodoljubu, po katerem še denes Slovenci imamo geslo: „veri, domu, cesarju.“ Vodnik je duševni oče naroda slovenskega; oče poeziji in prozi domači. Po Vodniku se je navdušil: Urban Jarnik, Dolinar, Bl. Potočnik, Kopitar, dr. Zupan, M. Čop, Smole; po njem in ž njim je delovati pričel M. Ravnikar, Fr. Metelko, Zalokar i. drg. Trojica v slovenskem pesništvu je l. 1819 med seboj občevala: Vodnik, Koseski, Prešeren. A naš Vodnik se je tudi tako proslavil pri vseh Slovencih, da so obhajali, po nazivu dr. Bleiweisa, dr. Coste in dr. Tomana, v svečnici l. 1858. v Ljubljani stoletnico njegovega rojstva jako praznično in z veliko častjo. Njemu na čast in na slavo so {{prelom strani}} spisali verli slovenski domorodci obilno slovensko-nemško knjigo, imenom: {{razprto|„Vodnikov spominek“}}, ki je prišel na svitlo z njegovo podobo v Ljubljani l. 1859. in v katerem je živenje ovega slovečega pesnika, slovenskega pisatelja in jezikoznanca na drobno opisano. Ostanki njegovi počivajo pri sv. Krištofu v Ljubljani. Prijatelji so mu leta 1819. omislili najprej spominski kamen z latinskim in potem l. 1839. s slovenskim napisom. Vsako leto se mimo tega spominja hvaležni narod v raznih krajih in po raznih mestih smerti in delovanja V. Vodnikovega. Po vsej pravici ga je kralj naše lirike, dr. France Prešeren v svoji pesni: {{razprto|„V spomin Valentin Vodnika“}} čestno proslavil. Za Prešernom so preslavljali Vodnika mlajši pesniki slovenski, tako: Bilec, Cimperman, Fr. Cegnar, Hitzinger, dr. Greg. Krek, Lujiza Pesjakova, dr. Lovro Toman, Praprotnik, Umek, Virk, M. Vilhar in drg. Manjše in večje životopise in čertice o Vodniku so nam podali: M. Čop, Kosmač-Danecki, Mat. Majar, Navratil, Zakrajšek in profesorji: L. Hrovat, Ant. Janežič, Fr. Leveč, Macun, Jož. Marn, dr. vitez Miklošič, Pleteršnik in Valjavec.
V občem moramo biti hvaležni možu, ki je toliko storil za narod naš. Zavedel se je in navdušen te zavednosti, delal je za narod in ljubo mu domovino slovensko.
Večni mu spomin. —
V dobi francoske začasne vlade v Iliriji se je domačemu našemu jeziku skazovala nekaka pozornost. Narodno živenje je prehajalo tudi v družbo in to gibanje narodnega duha je čez domovinine meje segalo v sorodne kraje po Štajerskem in Koroškem. Osobito v Gradecu se je krepko javila narodno-slovenska zavest med tamošnjimi slovenskimi naselniki. Tim potrebam v praktičnem živenji južnega Štajerja so po izpodbudi Slovencem prijaznega svetovalca Jos. Alojz. plem. Justel-na, ustregli stanovi štajerski in so leta 1812. ustanovili stolico slovenskega jezika. Skriptor tamošnji licejalni knjižnici '''Ivan Primic''' je vdobil to profesuro, katera je bila po splošnem uverilu nepogojno potrebna „graščakom in uradnikom, zdravnikom {{prelom strani}} in častnikom.“ Primic je bil namreč uže nekoliko let prej v graških krogih pokazal Slovenca in po njega trudu se je tam l. 1810. ustanovila „societas slovenica“ t. j. „slovenska akademija“.
Janez Primic se je rodil v Zalogu, pri Šmariji, leta 1785.; umerl leta 1823. kot profesor vseučilišča v Gradecu. Spisal je sledeče knjige: {{razprto|„abeceda“}} za Slovence, kateri se hočejo slovenski brati naučiti, Gradec 1812; drugi natis 1813. Potem: {{razprto|„Novi nemško-slovenski bukvar“}}. Vsebina tej knjigi so nekatere naloge, pripovedke, pravljice i. t. d. Natisneno v Gradecu, l. 1814. V knjigi je ob enem mnogo zelo zanimivih slovničnih in zgodovinskih opomb. Tu tudi popis Trubarjevega živenja in delovanja. {{razprto|„Nemško-slovensko branje“}}, ki zapopada lepe pravljice, basni, pogovore, pesni, uganke in obris zgodovine starih Slovanov. {{razprto|„Prava pot dobremu“}}, povest, preložena iz angleškega. V Gradecu, l. 1812. Jezik mu je še precej dober in gladek.
Kakor smo uže povdarjali je začelo nekako svobodnejše gibanje med Slovenci. Na naših šolah so bile uže tu in tam moči, ki so dobro uplivale na slovensko mladino. Tako je bil na mariborski gimnaziji profesor dr. Janez Gottweis, pesnik, ki je ljubil slovenski jezik. Njegov učenec je bil Šmigovec.
'''Šmigovec Janez''' (Jan. Leop. Schmigoz) se je rodil leta 1786. v Halozah. Po doveršenih študijah je bil kasneje oskerbnik grof Athemsovih posestev na Štajerskem. Spisal je in leta 1812. priobčil še precej dobro slovnico, naslovom: {{razprto|„Theoretisch-practische windische Sprachlehre}}, durch viele Uebungsstücke zum Uebersetzen erläutert, mit einer auserlesenen Sammlung von Gesprachen und einem Radical-Wörterbuche versehen, herausgegeben von Johann Leopold Schmigoz. Grätz 1812.“ 8. str. 319. Tu med raznim gradivom marsikaka dobra drobtinica. Dobrovsky je v svoji {{razprto|„Slovanki“}} hvali in tudi Metelko jo čestno omenja. Nagovarjal je Šmigovca v to delo nadvojvoda Ivan, ki je kasneje zdatno pripomogel, da so smele izhajati „Novice“. Šmigovec je umerl leta 1829.
{{prelom strani}}
Pričetkom našega stoletja je bil vodja ljubljanskega semenišča sloveči M. Ravnikar, bogoslovcem profesor dogmatike, na liceji pa učenik kerščanskega nauka, nedeljski govornik in ravnatelj; vnet podpornik slovenskega jezika.
'''Matej Ravnikar''' se je rodil 20. septembra 1776. na Vačah poleg Save; sicer ubožen, toda bistroumen je prišel v Ljubljano v šolo, postal po dokončanem modroslovji bogoslovec; po naukih, v treh letih doveršenih 1. 1802. za mašnika po- svečen koj učenik dogmatike. Leta 1809., v dobi francoski, kancelar vseh šol, pozneje voditelj liceja, 1. 1817. korar in leta 1827. svetovalec in opravnik pri primorskem deželnem glavar- stvu. Leta 1830. izvoljen za škofa teržaškega. Umeri v Terstu po neutrudnem in blagovitem pastirjevanji 20. novembra 1845.
Mimo tega, da je v občem spodbujal v lepo, čisto slo- venščino, je tudi spisovati in na svitlo dajati jel slovenske bukve in to v čistem, krepkem narodovem jeziku. Njegova dela so: „Perpomoček Boga prav spoznati ino čas- titi, ino pot prave sreče . . . Prestavleno iz nemškega in sem ter tje pomnoženo. V Lublani 1813." Knjiga je do- živela 1. 1816. in 1820. še dva natisa. „Sveta maša . . ." Knjiga se je prikupila in trinajst natisov doživela. „ Z g o d b e svetega pisma za mlade ljudi" 1815. 1816. in 1817. »Abecednik za šole na kmetih", v Ljubljani 1816. „Male povesti za šole na kmetih", v Ljubljani 1816. in 1822. »Keršanski katoliški navuk . . .", v Ljub- ljani 1822. in »Petere Mojzesove bukve", ki so ostale v rokopisu.
Ravnikarjeve knjige so se močno razširjevale in rade pre- birale. Mnogi so jih prebirali radi lepe, čiste slovenščine. Sicer je naš dr. Prance Prešeren zelo zbadljivo pušico spisal Ravni- karju ali vendar zamoremo reči, da so njegove knjige, kar tiče čistega jezika, prav zanimive. Trudil se je sploh v lepo, čedno materinščino, kar sam povdarja v vvodu k zgodbam sv. pismat kjer piše: „Ne le mi Kranjci, šestdeset milijonov ljudi govori slovanski jezik in vsim pridejo naše bukve v roke in gerdo je
| |||