Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 773:
Dokler je bil še pri baron Zoisu, je prihajal Zoisovi rodovini slovenščine razkladat naš pervi pesnik {{razprto|Valentin Vodnik}}. Leta 1806. pusti vojaški poveljnik Bellegarde, po odhodu v Kotor, svojo hčerko ž njeno učenico vred v Ljubljani in ker se ove dve niste razumele slovenskim ljudom, ju je, na poziv, poučevati pričel naš Kopitar. Ker pa nima pripravnih bukev, za to si mora sam spisovati pravila slovnična. Vodnik je isti čas uže spisoval svojo slovnico in ker je le odlašal, da jo priobči, za to mu Kopitar smehom trikrat zažuga, da ga bode on prehitel. Vodnik se temu žuganju posmehuje ali njegova nevera spodbuja mladega Kopitarja tako, da začne Vodniku vkljub nemško-slovensko slovnico spisovati. Tako je nastalo pervo njegovo slovstveno delo vsled borbe z Vodnikom, kterega je v listih do svojih prijateljev rad obiral, dasiravno se ž njim očitno ni nikdar prepiral.
Leta 1808. je bila slovnica v Ljubljani uže natisnena in tako dobro sestavljena, da je ni bilo boljše. Naslov ji je: {{razprto|„Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten, Steyermark. Laibach bey Wilhelm Heinrich Korn}}, 1808.“ 8. str. 48 uvoda in 460 strani. V {{prelom strani}} nji bistroumno primerja Kopitar slovenščino našo z drugimi slovanskimi narečji. S tim delom je dokazal, koliko sme slovansko jezikoznanstvo od njega pričakovati. Med tem, ko se je tiskala slovnica, odide Kopitar na Dunaj, kjer je mnogo starih spisov našel in na to obširen dodatek k slovnici priobčil. Slovnica ima štiri razdelke, vendar ni vravnana po slovničnih zahtevah, kar se pojasnuje iz njenega ranega spočetja. V pervem razdelku „Einleitung“ govori o Slovanih, največ poleg Schlözerja, o Cirilu in Metodu, poleg Nestorja, o narečjih slovanskih, posebej o slovenščini in njeni pismenosti. V drugem „Elementar orthographie“, piše o azbuki, o Bohoričevem pravopisu, o razvijanji naše slovenščine od leta 1550. do 1808. V tretjem „Etymologie“ razklada besedoslovje, vzlasti oblikoslovje in v četertem „Nachschrift“ doveršuje z Dunaja pervo našo književno dobo in slovstveno vzajemnost po bukvah slovenskih in hervatskih, v latinskem, glagoliškem in cirilskem pravopisji. O slovnici sploh piše M. Čop: „Diese Grammatik gehört zu den einflussreichsten philologischen Arbeiten, die auf dem Gebiete der slavischen Literatur erschienen sind. Sie ist überreich an hellen Blicken, überraschend neuen Ansichten und gesunden Urteilen.“
Ker je Kopitar med tiskom na Dunaji bival, je prevzel popravo tiskovno V. Vodnik, kar nam Kopitar sam priterjuje in vidi se, da sta oba, če tudi včasih „inimici rei“ prej in slej, po Zoisu, bila si „amici personae“. —
Na Dunaji se Kopitar v pervo odloči za pravoslovje, ali to ga nič kaj ne veseli. Čez dve leti ga popusti; stvarjen je bil drugim naukom, posebno slovanskemu jezikoznanstvu. Vedé, da je na Dunaji za jezikoznanca v cesarski pridvorni knjižnici največ pripomočkov, zaprosi za službo v njej. Izpolne se mu želja. Čeravno zadnji uradnik ove knjižnice, zadobi leta 1814. cestno povelje, da se v Pariz napoti in vse bukve, katere so Francozi leta 1809. odpeljali iz pridvorne knjižnice dunajske, nazaj pripravi. To čestno povelje mu je bilo zelo po volji, ker si je uže zdavnej želel, da vidi sloveči Pariz. Od ondot je šel {{prelom strani}} v London in v Oxford, znamenito mesto radi znanostnega razvitka. Uže poprej je videl Prago, Berlin, Lipsijo, Norinberg, Monakovo; pozneje Venetke, Bologno, Rim, Milan in več drugih mest.
Srečno vernivši se na Dunaj, se seznani in potovarši s serbskim pesnikom narodnim {{razprto|Vuk Stefanović-Karadžićem}}. Kopitarju gre zasluga, da je Vuk (1787.—1804.) hitrejše zbiral serbske narodne pesni in dajal jih na svitlo, da je spisal pervo slovnico in slovar serbskega jezika po govoru prostega naroda, da je vredil serbski pravopis in narodni jezik ločil od cerkvene slovenščine ter povzdignil ga v književni jezik, da je postal učitelj svojim rojakom in povsod, kjer se proslavlja Vuk Stefanović-Karadžić, se ob enem hvalno imenuje Jernej Kopitar. Prijatelj mu je bil na dalje uže prej v Ljubljani {{razprto|Jož. Dobrovsky}} in složno sta delovala tudi ta dva učenjaka in ravno Kopitarju gre zopet slava, da je izšla za staroslovenščino preznamenita knjiga Dobrovskega: {{razprto|„Institutiones linguae slavicae veteris dialecti.“}} Prijatelji so bili Kopitarju mimo {{razprto|Šafařika}}, mlajšega Matija Čopa in mimo drugih slovanskih nemški nekateri velikani učenosti, n. p.: {{razprto|Göthe}} (1749.—1832.), {{razprto|J. Grimm}} (1785.— 1863.), {{razprto|F. Humboldt}} (1769.—1859). {{razprto|Bopp, Schlegel}} i. drg. Seznani se ob enem na Dunaji s Kopitarjem takrat mladi a ukaželjni {{razprto|Miklošič}}, Kopitarju slavni učenec, naslednik in podedovalec neprecenljive slave. V kar je Kopitar podlogo podal ali samo pervotno narisal, to se je doveršilo po Miklošiču, kojega s posebnim ponosom svojega imenujemo. Da je resnica, da nam je Kopitarjeva zasluga, če nam je vednost rodila Miklošiča, pričajo Miklošičeve knjige, priča Miklošič sam v mnogih spisih in hvaležnost, kojo mu je skazal po priobčenji znamenite knjige: {{razprto|„Barth. Kopitar's kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhaltes; herausgegeben von Fr. Miklosich, I. Theil, Wien, 1857.“}} 8. strani 384. Viri, iz kojih so posneti {{prelom strani}} do sedaj priobčeni spisi, so: „Annalen der Literatur und Kunst“, „Vaterländische Blätter“, „Archiv für Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst“, „Wiener allgemeine Literaturzeitung"“, „Intelligenzblatt“, „Museum“, „Wiener Jahrbücher“. Nasledovati ima še druga knjiga.
Leta 1836. priobči Kopitar svoje imenitno delo: {{razprto|„Glagolita Clozianus“}}. Po njej je zaslovel Kopitar po Evropi, med vsim učenim svetom, kjer se bavijo z jezikoslovjem slovanskim in primerjajočim jezikoznanstvom. Poleg Dobrovskega „Institutiones“ je Kopitarjev „Glagolita“ poglavitna podloga nadaljnemu znanstvenemu raziskovanju o pervem književnem jeziku slovanskem, o njegovi domovini in razmeri proti sedanjim, i. t. d. Nanj se sklicujejo jezikoslovci slovanski in neslovanski. — Po Kopitarju se razreduje knjiga v tri razdelke: 1. „Prolegomena“. Tu so učene razprave o spominku samem, o njegovem pismu, o glagolici in cirilici, o cerkvenem jeziku slovanskem, o Karantancih in njihovih spominkih i. t. d. 2. „Opus ipsum“ t. j. Klotzov spominek v pervotni skupni in drugotni razločni pisavi, tiskan z bolj občnimi čerkami cirilskimi, v staroslovenščini z greškim virnikom in latinskim prevodom ter z nekaterimi primerami. 3. „Epimetron“. Kratka slovnica in slovar slovanskega cerkvenega jezika z obojo azbuko. Slovnica je popolnejša od Dobrovskove, posebno glede na pravopisje in glasoslovje. Učenjaki so se sedaj bolj ozirati jeli na staroslovenščino in na naš jezik novoslovenski in vzbudila se je nova doba v jezikoslovnem preiskovanji slovanskem.
Leta 1840. obelodani drugo knjigo: {{razprto|„Hesychii Glossographi discipulus et epiglossistes Russus in ipsa Constantinopoli sec. 12.–13 ...“}} „Hesychius“ se tudi razdeljuje na troje: 1. „Praefatio“, 2. „Codicis Vindob. pars graecorussa“, 3. „Appendix Miscellanea“. Bolj občne in žive pomembe je tretji oddelek, v katerem Kopitar naznanja, opisuje ter po svoje presojuje razne jezikoslovne stvari, greške in latinske, spominke glagoliške in cirilske, reči maloruske, poljske, češke, bolgarske, hervatske in novoslovenske. Po teh {{prelom strani}} razpravah so nastale med učenjaki razne hude borbe, katerih nektere še sedaj niso dognane.
Tako je kerčil Kopitar cesto temeljitejši študiji slavistike. Prebivaje na Dunaji, je imel priložnost seznaniti se z literaturami in razmerami ostalih Slovanov in veden od izgleda Dobrovskega, je marljivo se oziral po vseh delokrogih slovanskega pisemstva, literature, zgodovine in jezikoznanstva. Gledal je vendar pred vsem na ostro znanstveno stran študij slovanskih. Veliko učenega je na ovi način po raznih listih in časopisih napisal ter marljivo vredoval znanstvena lista: {{razprto|„Annalen der Literatur und Kunst“}} in {{razprto|„Jahrbücher für Literatur.“}} O sadu te delavnosti Kopitarjeve piše M. Čop: „Die kritisch-philologischen Aufsätze sind vortrefflich wegen ihres durch Scharfsinn, Gelehrsamkeit, fruchtbare Ideen ausgezeichneten Inhaltes und ihrer originellen Darstellungsweise.“
Leta 1880. so Slovenci praznovali stoletnico Kopitarjevo; če jo kdo zasluži, zaslužil jo je naš veleum, Jernej Kopitar. On je pervi Slovenec, ki je tudi obče pripoznan slovanski jezikoznanec in učenjak perve verste. Njegove zasluge so ogromne. Tudi novoslovenščina mu mora znati hvalo. On je bil pervi, ki je v novoslovenščini opozoril na glagole „doveršne“ in „nedoveršne“, katere pozna v staroslovenščini uže Dobrovsky. On je sistematično napadal ptujizme, zlasti „člen“. Ž njim bi lehko pričeli pravo, očiščevalno dobo. Na dalje je nastavil dva nazora — za pravopis in skladnjo. V oziru skladnje je izrekel zoper {{razprto|M. Pohlina}}, ki veli: „die crainerische Sprach in die Regeln bringen“ to pravilo: „Ne jezika v pravila vprezati, marveč pravila v jeziku iskati in po jeziku posneti.“ Tu je vglasbil pravo struno, ki poje vsim narodom; jezik morejo in smejo spreminjati do nekake meje veliki pesniki, veliki govorniki, a nikdar ne slovničar; on mora dokazati: „tako je v narodu, tako piši ti, da boš pisal pravilno“ — ne pa: „piši, kakor ti ukazujem jaz“. V tem smislu govori Kopitar še drugje: „Der Grammatiker soll treuen Bericht geben, wie die Sprache {{prelom strani}} ist, aber nicht dieselbe reformieren wollen“ in „Die Lexikographen und Grammatiker sind nur Statistiker, nicht Gesetzgeber der Sprache; sie sollen treu intervenieren und beschreiben.“ — V pravopis pa terdi: „vsak jezik mora imeti toliko jednostnih čerk, pisljivih z jednim potegljejem, kolikor ima glasov“. Zdihoval je po novem Cirilu in bil pričetkom nasprotnik {{razprto|Gaju}} in njegovi pisavi, ki je prav za prav „husitica“. Gaj jo je po nasvetu {{razprto|Janeza Kollarja}} (1793.—1852.) in {{razprto|Šafařika}} (1795.—1861.) v pervo vdomačil na Hervatskem. Tudi mi smo se je poprijeli.
Mimo čiščenja v novoslovenščini pa je Kopitar veliko pripomogel k pojasnjenji v zadevah staroslovenščine; deloval je po načelih in na podlogi Dobrovskega, kojega je tu in tam popustil, prehitel ter šel naprej po lastnej mu poti. Kar je češki {{razprto|Dobrovsky}}, kar ruski {{razprto|A. Vostokov}}, to je po svoje slovenski Jernej Kopitar Slovanom v njihovem slovstvu.
Kopitar je bil ob enem oster kritik in po pravici ga imenuje dr. {{razprto|Hanuš}} v „Slavische Bibliothek“ leta 1858. „den grössten slavischen Kritiker unseres Jahrhundertes“. Imel je oster um, ostro besedo, ostro pero in ker je bil krepak v klasičnem in modernem jezikoznanstvu, ga tudi Neslovani, n. p. Novogreki, Rumuni, Albanci niso mogli begati v svojih slovstvenih in jezikoslovnih domnevah. {{razprto|„Censor“}} v slovanskih, rumunskih in novogreških knjigah je vzlasti zanimal se o poslednjih. Nastala je marsikaka preznamenita književna borba, v katerej se je Kopitar sovdeleževal; tako n. p. borba o istiniti greški izreki, borba rumunska o narodu in pravopisu, borba česko-slovaška o staročeskih spominkih, t. j. posebno o rokopisu Kraljedvorskem in Zelenogorskem, borba ilirska, slovenska „abecedna vojska“ i. t. d.
Kopitarjeva zasluga je dalje, da nam je, kakor smo uže rekli, vednost rodila Miklošiča, da imamo na Dunaji, v Gradecu, v Pragi in po drugih vseučiliščih stolice za slovansko filologijo, da se v Parizu, v Berolinu, v Lipsiji in po drugih nemških univerzah predava slovansko jezikoznanstvo. On se je potegoval, {{prelom strani}}
| |||