Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 793:
Kopitar je bil ob enem oster kritik in po pravici ga imenuje dr. {{razprto|Hanuš}} v „Slavische Bibliothek“ leta 1858. „den grössten slavischen Kritiker unseres Jahrhundertes“. Imel je oster um, ostro besedo, ostro pero in ker je bil krepak v klasičnem in modernem jezikoznanstvu, ga tudi Neslovani, n. p. Novogreki, Rumuni, Albanci niso mogli begati v svojih slovstvenih in jezikoslovnih domnevah. {{razprto|„Censor“}} v slovanskih, rumunskih in novogreških knjigah je vzlasti zanimal se o poslednjih. Nastala je marsikaka preznamenita književna borba, v katerej se je Kopitar sovdeleževal; tako n. p. borba o istiniti greški izreki, borba rumunska o narodu in pravopisu, borba česko-slovaška o staročeskih spominkih, t. j. posebno o rokopisu Kraljedvorskem in Zelenogorskem, borba ilirska, slovenska „abecedna vojska“ i. t. d.
Kopitarjeva zasluga je dalje, da nam je, kakor smo uže rekli, vednost rodila Miklošiča, da imamo na Dunaji, v Gradecu, v Pragi in po drugih vseučiliščih stolice za slovansko filologijo, da se v Parizu, v Berolinu, v Lipsiji in po drugih nemških univerzah predava slovansko jezikoznanstvo. On se je potegoval, {{prelom strani}} da se je v Ljubljani jela poučevati slovenščina. Po slovanski učilnici v Parizu snovala se je okoli leta 1844. tudi v Rimu stolica za pismenstva in jezike slovanske in vsled poziva papeževega bi jo bil moral vravnati naš Kopitar. Dokaj je tedaj pripomogel naš rojak po svojem delovanji!
V znamenje posebnega štovanja mu podeli papež Gregorij XVI. „red sv. Gregorija“; pruski kralj Friderik Viljem IV. ga proslavi z „viteškim redom za velike zasluge“. Bil je pravi ud kraljevskega društva naukov v Berolinu in več drugih učenih društev. Leta 1844. mu podeli cesar Ferdinand I. službo pervega varha c. k. pridvorne knjižnice s čestnim nazivom „dvornega svetovalca“ ... a uže 11. avgusta 1844. je slavni naš rojak zamerl. Pljučna sušica mu je končala živenje. Ž njim nam je negodna smert odvzela visoko učenega Slovana, katerega niso čislali samo učeni možje skoraj cele Evrope, temuč še celo kralji in cesarji.
Njegovo truplo počiva na dunajskem pokopališči Marksovem. Prijatelji in čestilci so mu omislili spominek s sledečim napisom: „Bartholomaeus Kopitar, Carantanus, natus in pago Repnje ad Aemonam, d. 23. m. Augusti 1780. in slavicis literis augendis magni Dobrovii ingeniosus aemulator, obiit Vindobonae, d. 11. m. Augusti, 1844.“
„Kjer česti se modrost, tam se imenuje moj sin“ — sme ozirom na Kopitarja, Slovenca, klicati Slovenec in kedar „v zbor učenih, vedi slava, stopi moder, bistra glava, vse jezike sveta zna ... svet posluša modrovine, se začudi koncu tmine“ in povprašuje: „Kdo je mar?“ tedaj lehko odgovorimo s ponosom:
<poem>
<p align="center">„Taka glava korenine
Je slovenski oratar!“</p>
</poem>
Veselejše dnove naše narodne probuje bi smeli z nekako pravico tudi s {{razprto|Zoisom}} pričeti, kajti brez Zoisa bi se ne bilo toliko pisateljev vzbudilo in tudi tisti, ki bi se bili, bi ne bili mogli tako vspešno delati. On je naš pravi „mecen“, podpiratelj ove dobe slovenskega slovstva, vzbuditelj Kopitarju in Vodniku in uže to mu je velika zasluga za narod slovenski.
{{prelom strani}}
| |||