Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.354:
Drugi delavni možje iz perve dobe „Novic“ so:
'''Peter Hitzinger''' (Znojemski, Podlipski), rojen v Teržiču {{prelom strani}} 29. junija 1812. Šolal se je v Novomestu in v Ljubljani ter bil leta 1835. v mašnika posvečen. Služboval je v
Povestnica pa je bila njegova veda. Zgodaj je vstopil v „zgodovinsko društvo“ pa tudi koj pisariti jel v njegov glasnik {{razprto|„Mittheilungen des historischen Vereines für Krain“}}. Navadno je iste stvari, koje je naznanjal in opisoval po slovenski, v njem priobčeval primerno po nemški. Jeden najboljših sodelavcev pa je bil tudi „Zgodnji Danici“. V njej je razglasil mimo mnogih temeljitih spisov v nevezani besedi tudi dokaj pesnic, delom prestavljenih iz latinščine, italijanščine, nemščine in delom izvirnih.
Vrstica 1.405:
V novoslovenščini je sestavil po ukazu ministerstva za uk in bogočastje štiri {{razprto|slovenska berila}} za višjo gimnazijo; priobčene l. 1853., 1854., 1855. in 1865.
{{prelom strani}}
Po pravici smo tedaj ponosni na tako slavnega rojaka — po učenosti velikana!
V pervej dobi „Novic“ bi bili še omeniti: {{razprto|Malavašič}} in duhovniki: {{razprto|Robida, Muršec, Kocijančič.}}
'''Malavašič France''' se je rodil leta 1818. v Ljubljani; zamerl je kot zdravnik ljubljanski leta 1863. Uže leta 1840. je v „Illyrische Blätter“, imenom {{razprto|„Prostoslav Milko“}} stan slovenskega slovstva od l. 1833.—1840. prav čmerno opeval, a bolj prijetno je opisal imenovano dobo v „Carnioliji“ l. 1841. in še prijetniše v „Jordans Jahrbücher“ l. 1843. Leta 1849. je bil vrednik {{razprto|„Pravega Slovenca“}}. Zapustil nam je po raznih časopisih marsikako pesnico, a brez višje fantazije. Boljši so njegovi spisi v nevezanej besedi. Leta 1849. priobči v Ljubljani učno knjigo, naslovom: {{razprto|„Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi“}}, 8. str. 176., češ, da se vpelje v nižje šole. Malavašičevo slovnico vdobi, preden se poterdi v učno knjigo, slovničar Metelko v pretres. Ker je bila pomanjkljiva, nedosledna in nedoločna, jo je pretresovalec ostro razsodil in vsled te razsodbe se ni vpeljala v perve slovenske šole. Pomagali so si z okrajšano, po {{razprto|Vodnikovi}} v Terstu l. 1847. natisneno „krajnsko pismenostjo“, dokler je spisal A. {{razprto|Praprotnik}} svojo, v ta namen primerno „Slovnico za pervence“ l. 1869.
Malavašič nam je dalje podal mnogo mičnih povesti, delom izvirnih, delom prestavljenih, n. p. {{razprto|„Erazem iz jame“; „Genofeva“; „Zlata vas“; „Timotej in Filemon“; „Stric Tomova koča“}} i. t. d. Njegov jezik je čist, lehko umljiv, domač in naraven.
Leta 1847. je pa v Gradecu tiskana bila: {{razprto|„Kratka slovenska slovnica za pervence“}}, 8. st. 87, ki jo je v slovenskem jeziku in v novem pravopisu spisal:
'''dr. Jože Muršec''', dr. modroslovja in duhovnik sekovske škofije; bivši profesor na graškej realki; rojen leta 1807. na Štajerskem. Perva leta je marljivo pošiljal svoja duševna dela v „Novice“ v „Slovensko bčelo“ imenom „Živkov“ ali {{prelom strani}} čerko „Ž“ ter je samostojno izdal: {{razprto|„Bogočastje“}} in drugo. Njega kinča posebna delavnost in vsestranska izobraženost.
'''Oče Karol Robida''', bivši profesor matematike in naravoslovja na celovškej gimnaziji in nekaj časa prednik tamkajšnega benediktinskega kolegija; rojen v Mali vasi na Kranjskem l. 1804.; umerl v Celovcu l. 1876. Bil je dopisovatelj „Novic“ ter je razun nekojih razprav v nemškem jeziku in nekaterih slovenskih knjig pobožnega zerna tudi priobčil koristno delo: {{razprto|„Zdravje, najboljše blago“}}, v katerem prav po domače razlaga, kako je treba ravnati, da si zdravje ohranimo in če smo ga zgubili, spet pridobimo. Drugo njegovo delo je: {{razprto|„Naravoslovje ali fizika“}}. Beseda mu je precej gladka in zastopna.
'''Kocijančič Štefan''', rojen v Vipavi leta 1818.; sedaj čast. kanonik in profesor bogoslovja v Gorici, bil je pričetkom nove dobe skoraj jedino veljavni pisatelj na Goriškem in celo na Primorskem. Podal nam je lepe prestave, ki so prostemu ljudstvu zelo ugajale. Leta 1851. priobči: {{razprto|„Podučne povesti, spisal v laškim jeziku Frančišek Soave, poslovenil Št. Kociančič“}}, 8. str. 325. — {{razprto|„26 povesti za mlade ljudi“}} in {{razprto|„Zgodovina nove in stare zaveze“}} po Fleury-u. V našej dobi je marljiv sodelavec „družbe sv. Mohora“, po katerej je priobčil obširno delo {{razprto|„Kristusovo življenje in smert“}}. —
Omeniti nam je še veselega pevca spodnje Štajerske, ki je one dni priobčeval svoje pesnice po „Novicah“ in kasneje po {{razprto|„Drobtinicah“}}. Bil je to:
'''Valentin Orožen''', ki se je narodil na Sevnem pri št. Jurji pod Rifnikom, dne 31. januarja 1808. od priprostih staršev. Gimnazijske študije je doveršil v Celji in Gradecu, bogoslovske pa v Celovcu in št. Andražu na Koroškem. Leta 1835. je postal duhovnik ter je potem služboval v Pišecah, na Ljubnem, v Poličanah, v Šmarji, v Podsredi in koncem v Sjelah in od leta 1855.—1872. kot kurat pri sv. Martinu na Dreti poleg Gornjegrada. Od leta 1872. do leta 1875. je živel v pokoji, v Okonini, kjer je 4. maja umerl.
{{prelom strani}}
Bil je vesel, živahen, odkritoserčen človek; družba poštena in veselo petje mu je šlo nad vse. Naj ljubše so mu bile njega lastne popevke, pred vsemi: „Rad bi tamkaj bil“, „Kje so moje rožice“, „Merzli veter tebe žene“, „Oj oblaki, kaj hitite“, i. drg. Pesni njegove so preproste, serčne, živahne. Visokih misli, izvanredne plodovitosti pri njem ne najdemo, tudi posebne izvirnosti ne. Slišal je kako pesen, ki se je njemu prilagala; zapomnil si je napev in vsebino in potem ono isto zakrožil po svoje. Vendar je znal pravo zadeti in narod si je precej njegovih pesni osvojil. Da nam je pa tako malo njegove zapuščine, imamo razlog v pesnikovi naravi. Bil je rojen pevec, pel je rad — a pesnikoval je nerad; samota mu je bila neljuba in černilo mu ni dišalo.
Kmalo po Orožnovi smerti izjavila se je od mnogih strani, posebno od rajnega pevca obilnih prijateljev in znancev po savinski dolini želja, naj bi se njegove pesnice zbrale in priobčile. Tega dela se je lotil kasneji zbiratelj in vreditelj „Anton Mart. Slomšekovih zbranih spisov“: {{razprto|Miha Lendovšek}}, duhovnik v Ptuji (rojen leta 1844. v Rogatcu na Štajerskem) in založništvom konzist. svetovalca in korarja stolne cerkve v Mariboru {{razprto|Ignacij Orožen}}-ovim (r. v Laškem l. 1819. na Štajerskem) se je leta 1879. priobčila lična knjiga, naslovom {{razprto|„Val. Orožnovi spisi“}}; v Celovcu. V tej knjigi imamo razun različnih in cerkvenih pesni Orožnovih tudi še njegovo prestavo Krist. Šmidove igre „die kleine Lautenspielerin“, naslovom {{razprto|„Mala pevka; igra v petih dejanjih“}} in nekaj sestavkov v nevezani besedi.
To mala podoba o Orožnu, ki spada med perve prijatelje in podpornike naše slovenske književnosti; njegova pesen pa se bode še dolgo glasila med preprostim ljudom slovenske Štajerske.
Veselo se je razvijalo naše slovstvo od leta 1843. do 1848. Še veselejše, še krepkejše kali pa je pognalo od leta 1848., ob času občnega navdušenja za narodno stvar. Kamor se je resni opazovalec ozerl, je bilo videti veselo gibanje v {{prelom strani}} povzdigo toliko let spijočega slovenskega naroda. Osnovala so se '''„slovenska društva“''' v Ljubljani, Terstu, Gradecu, na Dunaji in Celovcu. Tu so se slovenski domorodci shajali, se posvetovali, se v materinščini urili in jej prava pota poskerbeti želeli. Vse je hrepenelo po izomiki, po napredku, po boljšej dobi. Posebno lepo in marljivo se je obnašalo ljubljansko in teržaško društvo. Pervo je izdalo zvezek svojega {{razprto|„letopisa“}}, štiri zvezke {{razprto|„slovenske gerlice“}} z napevi, {{razprto|„opis sveta“, „duhovne nagovore“}} i. drg. Ljubljansko društvo je vsestransko napredovalo; napravljalo je slovenske domače „besede“ ter posamezne ude urilo v slovenščini. Ob enem je skerbelo, da se slovenščine pouku večja veljava zadobi na naših šolah. Navratil je prevzel slovenščino na malih šolah in na srednjih jo je zdatno oskerboval Metelko. Za srednje šole je novo {{razprto|„slovnico“}} obljubil B. Potočnik in iz Dunaja se je dovolila slovenska kmetijska šola in dve slovenski pravoslovni učilnici.
Teržaško slovensko društvo pa je izdajalo l. 1850. pod vredništvom učenega Rudmaša, mesečen časopis, hervatsko-slovenski list: {{razprto|„Jadranski Slavjan“}}. '''Šimen Rudmaš''', rojen 21. oktobra 1795. v junskej dolini Koroške, umerl 30. junija 1858. v Celovcu, je bil šolski svetovalec in deželni šolski nadzornik v Primorji in kasneje na Koroškem. Priobčil je marsikak poučen spis ter samostojno izdal: {{razprto|„Številoslovje“ in „Potovanje v Krajclingo“}}.
V občem se je zazdevalo, da je nastopila doba splošnega prerojenja našemu narodu, da so prišli zlati časi v naše kraje, da se je slovensko obnebje na vekov veke zjasnilo. Čedalje bolj se je pričel slovenski duh gibati; ne le pri kmetovalcih, temuč tudi pri učenih in omikanih si je slovenščina spoštovanje, ljubezen in podporo pridobila ... in kaj bi ne! Prišlo je za vso Evropo, za vse narode in tedaj tudi za nas važno leto 1848. Navdušenje tedaj po sebi razumljivo, naravno. Takrat se nam je naša narodnost rešila, ker jo je cesarjeva visoka beseda poterdila in jej podelila veljavo, kakoršno so {{prelom strani}} imele ostale avstrijske narodnosti. Slovenski duh je preveval terge in mesta, kjer prej ni bilo skoro njegovega sledu; lepi materinščini so se odperle naše šole in celo pisarnice se je niso zamogle povsem vbraniti. Z domačih gledišč pričeli so se razlegati slovenski glasovi in število slovenskih časopisov in listov je naraščalo in je kmalo postalo večje, kot število onih nemških, ki so se pri nas, v slovenskih krajih tiskali.
Res je, da je pozneje ta živi duh zopet za nekaj časa nekoliko oterpnel; ali taka je povsod in odtok morja se versti z natokom in natok zopet z odtokom! Da je le podloga stavljena; vse drugo se dospe s časom, z združeno močjo, po žilavi vstrajnosti, „korak za korakom“.
{{razprto|„Novice“}} same niso več zadostovale. Nastala je {{razprto|„Zgodnja Danica“}}, katera še denes zastopa cerkveno stališče in cerkveno stran našega slovstva. Ustanovil je ovi slovenski, cerkveni list '''dr. Janez Kriz. Pogačar''' sredi leta 1848. in med pervimi in najboljšimi sodelavci je bil {{razprto|Peter Hitzinger}}. Vrednika sta ji bila '''A. Zamejec''' in kasneje '''Luka Jeran'''. — '''Ivan Navratil''' je vredoval zabavno-poučni list: {{razprto|„Vedež“}} in '''France Malavašič''' {{razprto|„Pravega Slovenca“}}. Na dalje je jela izhajati {{razprto|„Slovenija“}}, političen list, kojemu je bil glava učeni '''Cigale'''. V Celji je vredoval prof. Konšek {{razprto|„Slovenske novine“}} in v Terstu '''Rudmaš''' {{razprto|„Jadranskega Slavjana“}}. Leta 1850. pa prične v Celovcu izhajati {{razprto|„Slovenska bčela“}} in {{razprto|„Šolski prijatelj“}}. Kako mogočna pomnožitev na polji našega domačega časnikarstva!
V tem času se je tudi zbudila ideja, v književnem jeziku zjediniti se s Hervati in Serbi tako, da bi se posamezni jeziki v skupnega stopili. O tej ideji govorimo kasneje.
Doba, ki je sledila za letom 1850., je hitro poparila mnogo ranega cvetja; do „Novic“ in „Danice“ ter „Prijatelja“ so vsi drugi časopisi propadli. Iz prahu „Slovenske bčele“ ustane leta 1858. lepoznanski list {{razprto|„Slovenski glasnik“}}, vredovan po '''Anton Janežič'''-u. Tu smo nahajali lepe pesni, novele, slovnične in naravoznanske razprave, i. t. d.
{{prelom strani}}
Treba je pa, da si imena onih mož zabilježimo, ki so časom veselega prevratka marljivo delali in se trudili, da nam boljšo in stalnejšo podlogo pripravijo. Tu v pervi versti dva učena sorojaka in še sedaj marljiva zastopnika našega slovstvenega razvitka: {{razprto|Cigale in Navratil.}}
'''Cigale Matija''', rojen 2. septembra 1819. v Lomeh pri Idriji; sedaj c. k. minist. tajnik na Dunaji, je bil svoje dni vrednik slovenskemu, političnemu listu „Slovenija“ in nam je po raznih časopisih in družbinih knjigah svoje jezikoslovne razprave podajal. On, učen pravoslovec in sedanji vrednik deržavnega in vladnega zakonika na Dunaji, je ob enem izurjen in temeljito obražen jezikoznanec, ki je posebno kot glavni vrednik nemško-slovenskega slovarja znamenit.
Povedali smo uže, da je rokopis Vodnikov bil last Metelkova in da ga je l. 1848. radovoljno prepustil „slovenskemu društvu“. Tu se je pridno delovalo na vreditvi slovarjevi in glavno delo je bilo končano leta 1852. sodelovanjem {{razprto|Kasteleca in Kosmača}}. Rokopis so si potem natančno ogledali: {{razprto|Slomšek, Vertovec, Grabrijan, Burger, Potočnik, Zalokar, Ravnikar, Pintar, Jeran, Majar in Kobe}}. Med časom pa je zaspalo „slovensko društvo“ in tako je po nemilih prigodbah zastala vsa ta reč. Sproži jo zopet dr. Janez {{razprto|Bleiweis}}, poklonivši leta 1854. svoj „koledarček“ s podobo Vodnikovo ljubljanskemu škofu '''Anton Al. Wolfu''', kateri na to nekako o svoji zlati maši sklene na svitlo dati dve zlati knjigi narodu slovenskemu v prid in radost, in sicer {{razprto|„Sveto pismo“}}, katerega vredovanje je prevzel po škofovi volitvi '''J. Vole''' in {{razprto|„Slovenski slovar“}}. Tega vredovanje prevzame po dr. Bleiweisovem nasvetu sloveči M. Cigale, ter ga na podlogi V. Vodnikovega rokopisa v pervem delu, v dveh obširnih zvezkih, z nekaterimi pomočniki spravi na svitlo leta 1860. Krasen venec je imenovani slovar našemu mecenu Anton A. Wolfu in marljivi delavnosti Cigaletovi.
Leta 1880. nas na novo razveseli učeni Cigale s knjigo {{razprto|„Znanstvena terminologija, s posebnim ozirom {{prelom strani}} na srednja učilišča“}}, katero je obelodanila „matica slovenska“. Uže leta 1867. je Cigale izrazil mnenje, da bi se izdala psihologija in logika v slovenskem jeziku, da se ustanové toliko potrebni naučni izrazi in s tim Slovencem sploh omogoči pogovarjanje o znanstvenih rečeh in vsled sklepa matičnega je tudi takoj pričel nabirati potrebnega gradiva, a delo se ni izveršilo. Preučivši se važne in v ono porabo potrebne knjige, sklenil je prepustiti spisovanje filozofijske propedevtike komu drugemu in se je lotil z razborno porabo znanstvenih knjig, izdanih po „matici“ omenjene terminologije.
Slične delavnosti na slovenskem slovstvenem polji in to v jezikoznanski stroki je:
'''Navratil Ivan''', pristav c. k. najvišje sodnije na Dunaji. Svoje dni vrednik ljubemu, lepoznanskemu listu: „Vedež“. Izdelal je {{razprto|slovensko slovnico}}, namenjena posebno uradnikom. Od njega imamo razun mnogih, visokocenjenih jezikoznanskih razprav, izverstno slovniško delo: {{razprto|„Beitrag zum Studium des slavischen Zeitwortes aller Dialecte, insbesondere über den Gebrauch und die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit classischen und modernen Sprachen“}}, Dunaj, 1856. Knjiga, posvečena dr. {{razprto|Fr. Miklošiču}}, je praktično in učeno vodilo pri jezikoslovnih študijah. Pripomogli so mu v temeljito sestavo: A. Šembera, M. Kawecki, B. Kovalski, C. Zaleski, J. Badvan, V. Barbarič in naš rojak M. Cigale. — V novejšem času mnogo ukovitega gradiva v knjigah „matice slovenske“, n. p. životopis J. Kopitarja, 1880. i. drg.
V tem času veselega prevratka se je pokazalo tudi veliko število novih, slovenskih pesnikov. Tu naj imenujemo imena: {{razprto|Toman, Vilhar, Ant. Žakelj, Varl Jurij}}.
'''dr. Lovro Toman''', prava svitla zvezda med slovenskimi rodoljubi, se je rodil 10. avgusta 1827. v Kamnigorici na Gorenskem. Po doveršenih gimnazijskih in modroslovskih študijah izbral si je pravoslovje ter se podal na vseučilišče dunajsko. Leta 1852. je zadobil doktorstvo prava in je vstopil {{prelom strani}} v deržavno službo pri finančni prokuraturi v Ljubljani. Kasneje zadobi odvetništvo v Radovljici in za letom 1861. se preseli kot odvetnik v Ljubljano. Zadnja leta je imel mnogo posla kot deželni in deržavni poslanec. Leta 1870. na Dunaji hudo zboli ter umre 14. avgusta v Rodaun-u, dve uri od stolnega mesta. Slovensko ljudstvo je v občem žalovalo, ker mu je umerl krepki zagovornik, ki je z ognjem mladeniške ljubezni oklenil se milega doma in tudi djansko pokazal, kako zelo so mu pri sercu domače naprave v izoliko naroda in napredek domačega jezika. Volil je „matici slovenski“ 10.000 gld., dramatičnemu društvu 1.000 gold. i. t. d.
V mladeniški svoji dobi pa je bil mimo pisatelja tudi {{razprto|pesnik}}. Močno je v to vplivalo valovito leto 1848. in uže leta 1849. je dr. Toman svoje pesni priobčil, naslovom primernim: {{razprto|„Glasi domorodni“}}. Vsaka njegova pesen kaže njegovo preživo fantazijo in vsega navdušenega mladenča, kateri se po orlovo leté vzdiguje nad nebesne oblake. In če se človek na enej strani čudi njegovemu nenavadnemu pesniškemu duhu, vnema mu na drugej strani ljubeznjivost, njegove besede sladka čutila. Vsaka struna njegove lire diha gorečo ljubezen do domovine in do vsega blagega in plemenitega. Pesni nam kažejo živi ogenj, plamtečo domišljijo in pravo živahnost. Jezik mu je lep, čist in gladek. „Slovenska matica“, katere ustanovitelj je bil pokojni, je obelodanila leta 1876. primerno knjigo: {{razprto|„Dr. Lovro Toman“}}. V tej lični knjigi imamo pervič životopis verlega Tomana, sestavljen po {{razprto|And. Praprotniku}}, in potem njegove pesni, ki se morejo prištevati boljšim slovstvenim izdelkom slovenskega naroda. Omeniti nam je pri tej priliki njegove soproge, verle slovenske pisateljice:
'''Josipine Turnogradske''', rojene Urbančičeve. Rodila se je blaga Josipina 9. julija 1853. v Turnskej grajščini blizo Kranja ter umerla, šele 21 let stara, 1. junija 1854. v Gradecu. Kot mlada, bistroumna hčerka naroda našega in goreča domorodkinja, stopila je tudi v kolo slovenskih pisateljev. Vsa njena duševna dela se delé: 1. v povesti, 2. v razne {{prelom strani}} spise, pesni in prevode in 3. v glasbenke in napeve. Povesti je nekaj v „slovenski bčeli“ in nekaj v dveh zvezkih „Zore“ natisnenih. Razun teh je pokojna spisala še blizo dvajset drugih, ki še niso zagledale belega dneva.
Ona je bila vsestransko izobražena, navdušena prorokinja slovenska, ki nam je marsikatero mično cvetlico bistrega jej uma in plemenitega jej serca zapustila.
Mimo nje bi lehko imenovali: '''Lavoslavo Kersnikovo''', potem '''Vekoslavo Oblakovo''' in '''Ljudmilo Gr.''', ki so kot verle hčerke naše domovine, svoje duševne izdelke priobčevale po „Slov. bčeli“.
Drugi pesnik one valovite dobe bi bil:
'''Miroslav Vilhar''', bivši grajščak na Notranjskem; rojen 1818. na Kalcu; umerl 6. avgusta 1871. Jeden naj plodnejših slovenskih pisateljev in pesnikov, ki je po nekaterih zelo mičnih cvetlicah lirične mu muze postal povsem naroden. Komu niso znane pesnice: „Po jezeru“, „Kaj maram, da nimam“, „Mila lunica“, „Zagorski zvonovi“, „Bom šel na planince“ i. t. d.? Pripomogel je zdatno, duševno in gmotno, v povzdigo slovenskega slovstva in izomiko naroda našega. Priobčil je: „Pesni“, „Žabjanke“ in drg. Izdaval je „slovenski koledarček“ in se skušal na polji domače dramatike. Uže leta 1848. je spisal iz domače zgodovine povzeto igro s petjem: „Jamska Ivanka“; burko „Slep ni lep“ je priobčil v „Slogi“. Leta 1865. je jel izdajati zbirko lastnih mu glediških iger. Izšlo je šest zvezkov, v katerih so razun drugih tudi izvirne: „Detelja“, „Župan“ in „Poštena deklica“. Njegovo pisavo kinča gladkost in domač duh. Svojim pesnicam, ki se odlikujejo po svojej prijetni in dobroserčni obliki, je pridjal večinom prav lepe napeve.
Med rojaki, ki so se vneli po „Krajnski čbelici“, slovi posebno '''Žakelj Anton''', s pesniškim imenom Rodoljub Ledinski, rojen 14. oktobra 1816. v Ledinah nad Idrijo. Šolal se je v Karlovcu, Novomestu in kasneje kot bogoslovec v Ljubljani. V mašnika posvečen, leta 1842. služil je v Gradecu {{prelom strani}} pri Podzemlji, potem v Ribnici, na Blokah, v Mirni peči, v Poljanah nad Loko, v Sostrem in v Ternu nad Leskovcem, kjer je umerl 26. aprila 1868. Pervikrat se nam pesnika pokaže l. 1841. v „Carnioliji“ in leta 1844. po „Novicah“. Odslej imamo mnogo pesnic zrelega mu uma po raznih časopisih in knjigah; tako donaša peti zvezek „Krajnske čbelice“ nekaj narodnih pesni, koje je priredil Ledinski; posebno pa je bilo leto 1855., da se je po iskrenih prijateljih Ledinski zopet otajal in jel z nova orati ledine slovenskega pesništva, in to posebno po „Novicah“.
Skromni Ledinski ni nikdar ljubil družeb šumnih in slovečih, marveč se jih je ogibal in — ker ga mnogi celó niso poznali, ga tudi niso čislali; temveč ga prezirali, opravljali in celo obrekovali. Sploh se pesni njegove še vedno premalo cenijo. Narod naš ima uže mnogo mož, kateri so častno pa vspešno delovali na slovstvenem polji slovenskem in se dostojno proslavljajo v povestnici njegovi; ima jih vendar še dokaj, kateri so mu ono polje obdelovali verno in koristno, a jih sedanja doba le redkokedaj imenuje. Mimo Ledinskega nam je tu na misli '''Jurij Varl'''. Rodil se je tiho delajoči pisatelj 23. aprila 1812. v Kropi. Šolal se je v Celovcu in Ljubljani ter postal leta 1837. duhovnik. Služboval je v Cerkljah na Gorenskem, v Vipavi, Idriji, Kranjski gori in kot župnik v Krašnji ter od leta 1869. v Velesovem, kjer je umerl 5. marca 1874. Zgodaj je uže jel pesnikariti, a baš l. 1848., 1849. se je temeljito probudil ter pričel priobčevati svoje pesni v pervo po „Danici“. Kmalo potem se je oglasil v Slomšekovih „Drobtinicah“ in v „Slovenski bčeli“. Ustanovivši se v Velesovem, je priobčil knjižico: „Velésovo, božja pot na Kranjskem“, 1872. V zapuščini njegovi se nam hrani mnogo pesnic in sicer delom starih, uže natisnenih, delom novih, nenatisnenih, koje lehko delimo v izvirne in prestavljene. Geslo mu je bilo: „pravica, resnica in ljubezen“.
Pri tej priliki nam ni zabiti mnogo let delajočega prijatelja učečej se mladini ljudskej, kojega pesnice in pesniški {{prelom strani}} izdelki in pripovesti so bile v pervej versti odmerjene nježni mladini. Omeniti nam je marljivega pisatelja slovenskega naroda: '''Andrej Praprotnik'''-a, vodje mestne šole v Ljubljani. Iz perva je mnogo pesmaril in marsikako mično pesnico nam podal. Osnoval je „knjižico za slovensko mladino“, izdano po „družbi sv. Mohora“ ter mimo tega izdelal in priobčil mnogo knjig v šolsko porabo, tako „Spisje“, „Slovensko slovnico“, „Berila“ i. t. d. V novejšem času je nekaj let vredoval pedagogični list: „Učiteljski tovariš“, koji sedaj vredništvom M. Močnika izhaja. Leta 1879. je priobčil po „družbi sv. Mohora“ izdano knjigo: „Slovenski spisovnik, svetovalec v vseh pisarskih opravilih“, 8. strani 372. Precej njegovega dela je ob enem v knjigah „matice slovenske“.
Uže pričetkom te dobe se je vsaj za slovenske šole, v katerih se je večinom še pred letom 1848. pogrešal domači duh, nekako skerbeti jelo in tudi na izobražbo in napredovanje učiteljskih moči se je gledalo. Tako je bilo vse hvale vredno prizadetje in neutrudno delovanje »Šolskega prijatelja", ki je istih dob izhajal v Celovcu pod varno roko naše sedauje staroste: Andrej Einspieler-ja. Rodil se je ovi delavec na našem slovstvenem polji, dne 13. novembra 1813. v Svečah, v rožni dolini na Koroškem. Einspieler, profesor veroznanstva in slovenščine na višej realki v Celovcu, marljiv odbornik »družbe sv. Mohora" in sedanji vrednik duhovn. lista »Slo-
venskega prijatelja", ki uže 30. leto izhaja, bilje od nekedaj zelo priden sodelavec posameznim lepoznanskim, po- učnim in političnim časopisom in to čestokrat pod čerko „S" ali pa imenom »Svečan".
Imenovali bi lehko še ime marsikaterega moža, ki sicer ni dospel do pisateljskega delokroga obširnejše pomene a se je vendar po moči svoji trudil, da pospeši razvoj materinščine naše; tako: Jože Drobnič, ki je nekaj časa vredoval »Slo- vensko č belic o" v Celji, katerej je potem sledila »Slo- venska bčela" v Celovcu, izhajajoča od leta 1850. do 1. 1853.
| |||