Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.507:
Zdatnega napredka se smemo nadejati in v to nas uže primora marljivo delovanje {{razprto|„dramatičnega društva“}}, katero izdaja leto za letom lepe zbirke dramatičnih iger, naslovom {{razprto|„Slovenska Talija“}}.
Okoli leta 1860., ko se je društveno živenje oživelo, prisijala nam je še druga vesela družba, kojej imajo Slovenci mnogo lepih knjig zahvaliti. Uže leta 1851. se je v Celovcu {{prelom strani}} ustanovilo društvo sv. Mohora, ki se pa ni zamoglo prav razviti,
a leta 1859. se prestroji po največji zaslugi Anton Janežičevi to društvo v „družbo sv. Mohora“ in se prične kot taka mogočno razširjati. Njej je bilo in je še zmirom skerb, da slovenskemu narodu varuje lepi značaj, budi ljubezen do domovine, po dobrih knjigah širi pouk in po lepej omiki kaže Slovencem pot do višega duševnega in časnega živenja. Tu se resnično kaže, koliko da je mogoče prospešiti z zjedinjeno močjo in kako da „iz malega raste veliko in slavno“. Pričetkom je bilo le malo na stotine sešteto število udov, ki je pa od leta do leta naraščalo tako, da je štela družba leta 1869. uže 13.666 in imade za leto 1880. po vseh pokrajinah slovenskih 25.430 udov. V resnici ogromno, krasno število, ki se pa še da po skrajnej delavnosti in žilavej vstrajnosti pomnožiti. Želja, po pravej omiki osrečiti ljubljeni nam narod, naj zjedini in navduši vse stanove, da vsi zložno in pogumno delajo za družbeni razvitek. Ova družba, ki je do sedaj v premnogih iztisih uže blizo sto knjig raznega zerna med ljudstvo slovensko razširila, je najlepše poroštvo bolje in sijajnejše prihodnosti. Razun marljivega odbora, v katerem sta se trudila Anton Janežič, Karl Robida, in se še dan danes trudita: Andrej in Lambert Einspieler, nam je tu mnogo marljivih pisateljev. Važnejših imena naj slede: '''France Erjavec''' {{razprto|„Živali v podobah“}}; '''Lambert Ferčnik''', župnik na Koroškem; r. 1827. v Svečah {{razprto|„S1ovenski Goffine“}}; '''Štefan Kocijančič''' {{razprto|„Kristusovo življenje in smert“}}; '''Dr. Rogač''', duhovnik; umerl 1874. in '''M. Torkar''' {{razprto|„Življenje svetnikov“}}; in '''Josip Stare''', profesor v Zagrebu {{razprto|„Občna zgodovina“}}. Mimo njih: {{razprto|Gomilšak, Jančar, Jurčič, pl. Kleinmayr, Košar, Lesar, Leveč, Ogrinec, Parapat, Povše, Praprotnik, dr. Sernec, S1emenik, Rup, Volčič, dr. Vošnjak, Pesjakova Luiza, Tomšič}} in drugi.
Leta 1862. izide v Celovcu pod naslovom: {{razprto|„Cvetje iz domačih in ptujih logov“}} v malih, mičnih zvezkih jako priljubljeni lepoznanski list, v katerem nahajamo izvirne dela {{prelom strani}} in prevode iz greškega, latinskega, nemškega ter iz slovanskih narečij, tako n. p. {{razprto|„Kriton in Apologija“, „Ajant“, „Memorabi1ija“, „Georgikon“}}; romana {{razprto|„Kirdžali“}} in krasni roman {{razprto|„Deseti brat“}} itd. Slovenska inteligencija se je množila in naraščala od dne do dne ter zahtevala dušne hrane v svojem materinem jeziku. Mladini je bilo potrebno pripravnega berila, ki jo naj uči spoznavati proizvode slovenskega kakor slovanskih in drugih narodov. Slovenski pisatelji pa so potrebovali krepkega glasila, v kterem bi objavljali svoja duševna dela in tako ob časom podajali svoje izdelke našemu omike in pouka željnemu svetu slovenskemu. Združilo se je v to delo lepo število slovenskih mož, a duša ovemu povzetju in duša splošnemu delovanju na lepoznanskem polji ter pravi steber slovenske omike, duševnega narodovega živenja pa je bil naš nepozabljivi:
'''Anton Janežič'''. Rodil se je ta blagi mož 19. dec. 1828. v Lešah, v št. Jakobskej fari rožne doline na Koroškem. Sin kmetiških starišev, ki se je v Celovcu šolal in je bil po doveršenih višjih študijah na celovškej realki in gimnaziji profesor slovenščine. Zamerl je v občo žalost 18. septembra 1869. Družba sv. Mohora je svojemu pervemu tajniku stavila krasen spominek na preranej mu gomili ter osnovala „Janežičevo ustanovo“. Janežič je bil mož silne delavnosti, občeznane marljivosti in velike plodnosti. Dobili smo iz njegovih rok lepo versto dičnih knjig in leto za letom nas je razveselil s kako novo stvarjo slovenskega uma. Ob kratkem hočemo omeniti glavne točke njegovega delovanja. Leta 1848. izda pervo knjigo {{razprto|„Leichtfasslicher Unterricht in der slovenischen Sprache für Deutsche“}} ter se s tim delom v pervo poda na jezikoslovno polje, ki mu je bilo odsihmal najbolj pri sercu. Leta 1849. prične sestavljati {{razprto|slovar slovenskega in nemškega jezika}} ter ustanovi {{razprto|„bralno društvo“}}. Od leta 1850.—1853. je vredoval lepoznanski časnik {{razprto|„Slovenska bčela“}} in je ob enem opravljal prestavo deželnega zakonika. Leta 1851. priobči: {{razprto|„Ročni slovar slovenskega in {{prelom strani}} nemškega jezika“}}. Znamenita bremena manj znanih besed so mu podali: {{razprto|Drobnič, Fresl, dr. Muršec, Navratil, Sumper, Škerjanec in Vrečko}}. Drugi natis tega slovarja je priobčila „družba sv. Mohora“ leta 1874. Ozirom na mogočni jezikovni napredek od leta 1850. do 1872. se je moralo pervo izdajanje povsem prečistiti, pri katerej priliki se je ob enem, kolikor mogoče, skerbelo za večjo preglednost in razvidnost. Popravil, zdatno pomnožil in vredoval ga je pisatelj teh verstic {{razprto|Julij plem. Kleinmayr}}, takrat učitelj na celovškej gimnaziji.
Leta 1852. izda Janežič {{razprto|„Cvetje slovenskega naroda“}}. Prihodnje leto mu je bilo posebno bogato in tako priobči leta 1854. pervi zvezek {{razprto|„Glasnika“}}, posloveni {{razprto|„Šmidovi zgodovinski katekizem“}}, obelodani {{razprto|„Slovenische Sprachlehre für Deutsche“}} in izdela: {{razprto|„Slovensko slovnico s kratkim berilom cirilskim in glagoliškim ter pregledom slovenskega slovstva“}}. Od leta 1858. do leta 1868. je vredoval lepoznanski list {{razprto|„Glasnik za literaturo in umetnost“}}; leta 1860. izda zabavnik {{razprto|„Zarnico“}}, leta 1861. priobči {{razprto|„Cvet slovenske poezije“}} in leta 1862. prične izdajati {{razprto|„Cvetje iz domačih in ptujih logov“}} za učečo se mladino. Istega leta ob enem pripravlja {{razprto|„Slovensko slovnico“}} v drugo izdavo, katero obelodani leta 1863. Svoje hvalevredne knjige {{razprto|„Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch“}} izda leta 1864. uže šesti popravljeni natis. Prihodnje leto nam je podal {{razprto|„Cvetnika“}} pervi, drugi in tretji del ter drugi natis slovarja {{razprto|„Deutsch-slovenisches Wörterbuch“}} 1867. Marljivo je tedaj delal naš Anton, kojemu je le delo nakopalo prerano gomilo!
Glavno mu delo bi pa imenovali njegovo slovensko slovnico. Smelo terdi prof. J. Marn leta 1864.: „Reči moram, da je to slovnica, kakoršne, razun Čehov, kar jaz vem, še nimajo drugi Slovani. Po tej se hočemo ravnati“. Več nego resnične so te besede, kajti, kakor imamo slovnico sedaj, to je plod pol stoletja in glava njej so pervi nam možje. Enakemu delu {{prelom strani}} je treba mnogih delavcev — in bilo jih je tudi. Ob enem smo napravili korak naprej; Janežič se je operl na staroslovenščino. O zgodovini njega slovnice pa nam najlepše pričajo posamezni letniki „Glasnika“ in to od leta 1858. do 1864. Mi lahko posnamemo, da je naša slovnica Janežičeva na podlogi 1) Metelkove, pripoznano izverstne slovnice in ta zopet a) na podlogi jezikoznanstveno izobraženega Dobrovskega in b) temeljito izvedenega Kopitarja ter c) dotedanjih slovenskih slovnic; 2) da se opira na staroslovenščino slavnih preiskav Miklošičevih in 3) da je sestavljena na podlogi mnogoštevilnih manjših in večjih, znanstveno-jezikoslovnih spisov naših boljših pisateljev in strokovnjakov. Tu naj zadostujejo sledeča imena: Navratil, Cigale, Svetec, Macun, Šolar, Žepič, Valjavec, Hrovat itd. in 4) na podlogi takrat najboljših slovnic ostalih slovanskih jezikov, n. p. Veber „Skladnja ilirskoga jezika“, Čelakovsky „Čtení o srovnavaci mluvnici slovanské“, Zikmund „Skladba jazyka českého“ itd.
Odkar nam je naš slavni Kopitar pravo pot pokazal, smo na tem polji velik korak naredili. Prepričevalnim ponosom se v tej stroki družimo drugim slovanskim slovstvom in tudi Neslovanu lehko zakličemo, da smo, ozirom na naše okoliščine, več storili, nego nam je sploh mogoče bilo. Podlogo precej terdno smo si stavili in treba je le dalje zidati in dopolnovati.
Eazun imenovanih del Janežičevih nam je še precejšno število manjših spisov njegovih, katere popolnoma ceniti, se nam ne zazdeva potrebno, kajti slovenski svet doveljno uže pozna in v vernej hvaležnosti čisla neumorno delovanje ovega izverstnega in zelo marljivega slovenskega jezikoznanca, domačega pisatelja, buditelja slovenske beletristike in neutrudljivega tajnika „družbe sv. Mohora“, v kar nam je bila svedok izvanredno sijajna svečanost „v spomin zaslugepolnemu A. Janežiču“ v njegovej rojstni fari, dne 13. avgusta 1876. (Glej {{razprto|„Svečanost v spomin A. Janežiču“}}, Celovec, 1876. spisal J. pl. K.).
{{prelom strani}}
| |||