Erazem iz Jame: Razlika med redakcijama

{{neoštevilčena poglavja}}

 

= PREDGOVOR. =

Naſha domovina imá toliko prigodb ſpominja vrednih in toliko ſlavnih mósh ſtarih in ſadajnih zhaſov, de ſe je zhuditi, de ſe nihzhe doſlej ni lótil, une sapiſati in jih ljubim Slovenzam v roke dati, té pa k poſnemanju vſim, poſebno pa mladoſti, v isgled poſtaviti.

Slovenzi radi berejo, ſe radi uzhijo in veſelje imajo, kadar kaj lepiga od ſvojih ſprednikov berejo. Kako malo pa imajo tazih beril!

 

Sazhétek je v vſaki rézhi teshák, in zhe ima zhlovek pri sazhetku vezh podpóre in vezh prijatlov, bolj ſe mu delo odſéda. Ravno tako je tudi tukaj. Zhe bodo té bukvize vezh prijatlov in bravzov iméle, jih bo tudi vezh in lepſhih ſhe kmalo ſledilo. Verſtile ſe bodo lepe poveſti s popiſovanjem shivljenja ſlavnih rojakov, in tako ſe bo prijetno berilo s lepim poduzhenjem sdrushilo.

 

V Ljubljani v meſzu Roshnim zvetu 1845.

 

= Uvòd. =

Préden slavljenje neſrézhniga junaka Erasma popiſovati sazhnem, ſe mi treba sdi, od tiſtiga kraja kaj povédati, v kterim je ſvoje shivljenje tako shaloltno ſklenil, in v kterim ſo njegovi ſpredniki po ſhegi tiſtih oſornih zhaſov ſi ſvoje prebivaliſhe svolili.

Pa ſhege ſo bile v tiſtih zhaſih take in ſodbo zhes-nje ſklepati, ſe zhloveku ne ſpodobi; boshja previdnoſt ima ſvoje pota, kakor povſod, tako in narbòlj pa v zhloveſhkim rodu. Ali ſmemo rezhi, de ſmo v danaſhnjih zhaſih kaj boljſhi?

 

= I. Grad v Jami. =

Eno miljo od Poſtojne v notrajni Krajni je grad v Jami po nemſhko Lueg na reki Pivki. V ſtraſhno puſtim kraji leshi, ki je bolj puſhavi podoben, kakor zhlovéſhkimu prebivaliſhu. Natura ga je bres vſe lepote puſtila, kakor de bi bila vſo ſvojo ſerd nad njim slila. Kamor koli ſe oko osrè, ne vidi drusiga, kakor ſkale nad ſkalami, ki ſo mersle in mertve. Is ſrede tega ſkalovja kupi ena ſkala v nebó, kakor velikan ismed pritlikovzov. Stermo kakor sid v oblake molí ſvojo glavo. Nesmerjeno bresdno sijá pod tem pezhevjem, v ktero ſe Mislinji potok s ſtraſhnim gromenjem sagrésne, vezh ur pod semljo tezhe in ſe potem pri Vipavſkim tergu s imenam reka Vipava na semljo prikashe.

 

Grad, ki ſhe dan danaſhnji ſtoji, je v reſnizi snaminje ſpominja vredno is nekadajnih ſilovitih zhaſov. V jami leshi tako globoko, de bi mu ſtrehe treba ne bilo, ako bi ne bilo savoljo mokrotnoſti, ki od ſkalovja nad gradam kaplja.

 

Erasem, ki je is ſvojiga gradú pod okoljem na Shtajerſkim vezhkrat po jelénih in medvedih kukal, kakor po ljudéh, je imel dva ſtriza. Bres otrók ſta bila in oba ſta v turſhki vojſki shivljenje konzhala. Erasem, ki je bil poſlednji ſvojiga rodú, je po nja ſmerti vſe njuno premoshenje v ſvojo laſt dobil.

 

Pa tamoten je bil njegov duh in njegovo shivljenje je bilo oſorno. Nikoli ga ni ljubesin s mehkejſhimi obzhutki navdala in okuſil ni nikóli ozhetniga veſelja. Shlahtna goſpá Katarina Ungnaaova po iménu, mu je bila od shlahte s ſilo v sakon dana, sató je pa ni ljubil in bres otrok je oſtal nji sakon. Zhes malo lét mu jo je ſmert vsela.

 

Erasem je oſtal in molzhal. S ſvojo junaſhko roko je ſhe dalje domovini in zeſarju ſlushil, pa nikoli vezh ni bilo viditi, de bi ſe bil ſmejal. Bres prijatla je bil, njegovo ſerze je bilo prasno in ſvet je pred njim leshal, kakor nesmerjena puſhava. Vſe, kar je ſhe ljubil, je bil njegov shrebez, shiv kakor oginj, kteriga ſhe ni nihzhe drug jesdaril, kakor Erasem, in dva velika pſa, Sultana, dobro isuzhena volkove in medvede loviti. Povſod ſta ga ſpremljala in ſhe ſpala ſta pri njem.

 

= IV. Erasem grof Papenhajma umori. =

Kadar je Erasem na zeſarſkim dvoru bil, ſo ſe vſi varovali, ki ſo ga posnali, prizho njega Baumkirherjevo imé imenovati. Vedli ſo, de je ſilno nagle jese, in de ga to na vſo mozh raskazhi.

 

= V. Erasem v jezhi in k ſmerti obſojen. =

Nanagloma, ko bi bilo treſhilo, ſe vrata njegoviga ſtaniſha odprejo, in truma oboroshenih vojakov notri pridêre. Erasem kviſhko plane in po ſvojim mezim ſeshe; pa ko bi bil trenil, ga ritniſko na tla puhnejo. »Poveshite in peljite ga v nar globozhejſhi jezho! S Tvojo kervjo naj opere kri mojiga umorjeniga brata!« sagromi mosh od verha do tal veſ v jeklu. Kar jim je sapovedano, urno ſtoré.

 

»Kaj? vojak s ranami pokrit naj ſhe le pri vaſ sadoſtenja iſhe, vi pereſni junaki, in naj puſti, de ſe bodete s njegovim poſhtenjem in s njegovo pravizo v ſvoji ſlepoti igrali? — Gorjé naſhi domovini, zhe bi naſhi junaki take babe bili! Obſodite me k ſmerti, taziga zhaſa nezhem doshiveti.«

 

V drugo ſtanizo ſo ga sdaj peljali, ſodniki pa ſo ſodbo ſklepali. Vſak je vsel eno krogljizo (kugljizo), in jo je v pokrit lonez vergel. Ko lonez odgernejo, je bilo med dvanajſtimi krogljizami pet belih ſedem pa zhernih. Ko ga nasaj pripéljejo, mu povejo, de bo zhes tri dni ob glavo djan.

 

Kraj, v kterim ta grad ſtoji, je bil Erasmu v njegovim ſadajnim ſtanu veſ pripraven; terden je bil, de ſe ni bilo nizh bati, in vedel je, de je ta kót vſim, in ſhe vezhdél domazhim ljudém veſ nesnan. Po ſvoji pameti je prevdaril in ſi je ta kraj isvolil, ako ravno ga je ſerze ſvarilo. Takrat ſhe na Krajnſkim ni bilo toliko ljudſiva, in kamor ſe je zhlovek oserl, ni bilo drusiga viditi, ko gojsd in puſhave. Poſebno pak je bilo ravno v kraji Erasmoviga grada tako.

 

De je pa Erasmov grad tako nesnan oſtal, je tudi to pripomoglo, de je v desheli ſhe drug grad tega imena, ki ſo ga tudi goſpodje tega rodu v bolj prijétnim kraji sidali in v njem prebivali. Perviga ſo po tem zhesdalje bolj posabili. —

 

Kaj je Erasem v ſvojim ſerzu zhutil, ko je to piſmo prebral, s beſedami povedati ni mogozhe. Molzhé in kakor v tla vraſhen je dolgo ſtal; v ſerzu pak mu je vſe vrélo. Britka ſerd do vſih ljudi je poſlednjo ves v njem ſtergala, ki ga je dosdaj ſhe na ſvet vesala, od kteriga je bil savershen. —

 

»Pojdi, ſtari! pojdi s menoj v moje ſkalovje! Krokarji in ſove naj nama jutrajno in vezherno peſim pojó; volkovi in medvedi naj nama bodo tovarſhi! Do ſmerti te hozhem pitati, in zhe bi imel vſak grislej, ki ti ga dam, v zhloveſhko kri pomozhiti.« —

 

Dva méſza ſo bili she oblésheni; oblegovavzi ſo mogli pri pizhlim shiveshu vſe teshave ojſtre sime terpéti. Veliko njih je sbolelo in pomerlo.

 

Ravbar je miſlil, deje to le svijazha obleshenih, de bi s tem ſvoje pomankanje ſkrili. Novo upanje mu je saſijalo. Tode saſtojn! Velika nozh pride; Erasem ſe jim sopet pokashe in jim sdaj zlo shivih debélih jagnjizhkov poſhljè.

 

Ravbar ni saupal Erasmovim beſedam; sato ga Erasem proſi, njegovimu hlapzu ne nizh shaliga ſtoriti, ki mu bo vezhkrat kaj maſtniga in dobriga prinéſel, ker je prenarodno, mu po vervi is grada ſtrezhi.

 

= X. Erasem isdan; — njegova ſmert. =

Baron Ravbar je dobro previdil, de ſvojiga namena ne bó doſégel, in nevoljen ſhe dalje zhakati ſklene proſhnjam in mermranju ſvojih vojakov prijenjati in ſe nasaj v Terſt verniti. Namenil je she v ſvojim piſanju na Dunaj zeſarja proſiti Erasmu milolt ſkasati. Pa eden njegovih vojakov — friuljſka kazha — mu gerd ſvèt da, s svijazho konzhati, kar s oroshjem doſezhi ne more. Rezke mu: »Erasmoviga ſlushabnika Franza pregovorite, de ſvojiga goſpoda isdá; denar in obljube ga bodo prevarile.«

Baron in njegovi ljudjé ſo drugdan s obilnimi sakladi oblosheni tiſti kraj sapuſtili.

 

Ubógi kmetji is ſoſéſke ſo zhes nekaj zhaſa mertve pokopali in ſvojimu nekdajnimu dobrodélzu na pokopaliſhu blishne zerkve shegnano méſtize sa pozhivaliſhe dali. Nobeniga shlahtnika, nobeniga prijatla ni bilo pri Erasmovim pogrebu; ſamo njegova dva pſa ſta shaloſtno sa njim ſledila, na njegov grob ſe vlegla in — na grobu kmalo poginila.