Francozi in rokovnjači: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ureditev, narekovaji |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 62:
Cerkljanski očanci so stali neko nedeljo dopoldne pod lipo. Sivi možje so kimali in vlekli svoje vivčke ter se pogovarjali.
{{prelom strani}}
«Kdor bi nam zdaj kaj ukral, bi svojo glavico prodal!» se je šalil Zidarjev ded. «Škoda, da so nam ti novi gospodarji naložili to šembrano kontribucijo! Naš kmet pa najraje obdeluje doma polje in mu smrdi vozariti francozovske potrebščine zastonj po svetu.»
Vrstica 98:
«Kako lepa je! Pričel sem z njo kakor z vsako drugo. Topel pogled, prijazna beseda in kesneje ljubeč objem. Ampak ona ni zame samo toliko kakor druge. Kakšne globoke oči ima! Zdi se mi, da je njen pogled enak tej zeleneči hosti. Žametne sence migljajo vmes in topli žarki silijo vanjo ter jo ovijajo v smaragdno sinjavo. Tako čudežna in mila opojnost je v očeh tega dekleta! Pa kaj? Kaj hočem? Samo rokovnjač sem, bedni pes, ki čaka konjiča, da mu oddrobi glavo!»
{{prelom strani}}
Žalost se je zazrcalila na Matevževem zarjavelem obrazu. Pa je zamahnil krepko z roko in se hotel brezskrbno zasmejati. Njegov smeh pa je bil trd, raskav.
Vrstica 144:
«Če ga dobro ne poznaš, se pazi! Pusti ga raje pri miru!» je svetoval graščak in ni več silil v dekleta. Takoj je spoznal, da Uršika sama ničesar ne ve.
{{prelom strani}}
Uršiko je pa obšla težka slutnja. Spomnila se je, da je enkrat povedala Matevžu, kje ima grajski spravljen svoj denar. In kar zabolelo jo je srce, ko se je spomnila, da je morda Matevž res v zvezi s tatvino. Sklenila je, da mu vse pove.
Vrstica 196:
Med potjo sta obiskala Šmajdov grad, ki ni bil drugega kakor naravna skalnata trdnjava. V duplini nad reko Kokro blizu Predaselj je priroda sama napravila dokaj udobno bivališče. Morda je res pred rokovnjači tu kdo prebival, ali pa tudi ne. Rokovnjačem je pa prav prišel. Ozka soteska, na eni strani zavarovana s prepadom, v katerem je tekla Kokra, na drugo stran pa z navpičnim skalovjem, je nudila dobro pribežališče.
Tedaj, ko se vrši naša povest, se je naselil v Šmajdovem gradu nekdanji rokovnjač Krajček. Starec se je čutil tukaj najbolj varnega. Vedel je, da ga imajo oblastva zapisanega v svojih {{prelom strani}} črnih bukvah. Zdelo se mu je pa najbolj varno, če se skrije pred njimi, čeprav ni imel nobenega večjega greha na svoji vesti.
Rokovnjaška tovariša se nista dolgo mudila pri Krajčku. Kmalu sta odšla dalje.
Vrstica 246:
«I, kaj bi ne vedel!» je odvrnil Gaber, ki je bil ponosen na svojo spretnost.
«Vidiš in zato si ti eden najvažnejših med nami. Pa kradeš ne, tudi ne ropaš ne. Ubil še nisi nikogar. In če bodo naše glavice enkrat povišane, ne bo tvoje vmes, kajti mi smo rokovnjači, {{prelom strani}} o tebi pa ne bo nihče mogel tega trditi in še zaprli te ne bodo,» je tolažil Jur mladeniča.
Gaber je naposled pomirjen vprašal, kateri rokovnjač je v nevarnosti.
Vrstica 295:
Še preden je voz odšel, so se zbrale okoli njega kranjske pungrčanke, ki so slednji dan pod zeleno lipo pri cerkvi obirale kosti ubogih kranjskih meščanov.
{{prelom strani}}
«Fej, rokovnjač, cunja umazana! Zdaj se naredi nevidnega,» je vpila Remškova Špela in se čudila, da je ta rokovnjač popolnoma drugačen kakor oni, o katerih je slišala govoriti.
Vrstica 368 ⟶ 369:
«V imenu postave odprite! Novega jetnika smo vam privedli. Vražje dober lov imamo danes. Sam rokovnjaški glavar stoji pred vašimi durmi,» je zakričal Dondež.
{{prelom strani}}
Vrata so se odprla. Preden je ječar zakričal, ga je podrla glavarjeva pest na tla.
Vrstica 430 ⟶ 431:
Isti trenutek so se raztrnile.
Vstopil je mali Korzičan s krepkimi koraki. Že je stal pred rokovnjačem. Ostri pogled cesarja se je uprl trenutek v oči brnškega fanta. {{prelom strani}} In tedaj je začutil Matevž, da je še vedno tisti stari gorenjski fant od fare. Res je bil obsojen kakor največji zločinec in grd madež tatu je imel na svoji vesti. Junak je pa ostal vedno. Kakor elektriziran, je drzno in mirno pogledal malemu velikanu v oči.
Cesar ga je mirno motril. Vprašal je sodnike, kaj je fant storil.
Vrstica 486 ⟶ 487:
Stari Krajček se je takoj dvignil, se potuhnil za rob skale in stisnil svojo težko palico.
{{prelom strani}}
Zagledal je Gregca in se zasmejal:
Vrstica 535 ⟶ 536:
«Ti ciganskega rodu? Beži no, beži, Krajček! Ta je pa tako lepo bosa kakor moja noga, ki čevlja ne trpi!»
«Pa je vendar res! Poslušaj me do konca! Potem pa le govori, kakor hočeš! Moj krušni oče je bil že okoli 60 let star, ko se je oženil. Čudaški starec je bil. Lepo je bilo njegovo posestvo in brez dolga. Poročil je mlado kmetico, mojo mater. Skopuh je bil. Niti sebi ni privoščil jesti, še manj pa njej. Samo grabil je in grabil. Moja mati je bila Gorenjka. Trpela je, molčala in delala. Stari skopuh je opešal. Niti zdaj si ni privoščil tečne hrane. Ležal je tamkaj Bogu na milo. Mati mu je stregla. On je pa samo renčal nad njo. Rada bi mu kaj boljšega skuhala, pa mu je bilo vsega škoda. Tedaj se je ponudil za delo mlad cigan. Zima je bila in bal se je ostati zunaj na mrazu. «Brezplačno vam bom delal. Malo jesti mi dajte in prenočišče,» se je ponudil mladenič. Starec ga je obdržal. Pozimi res ni bilo preveč dela, toda moške moči so vendar pogrešali. Moj krušni oče se je počasi izlizal. Mladega cigana je pa obdržal za hlapca. Nekdaj je moral starec po opravkih. Šel je kupovat konja. To priliko je cigan porabil. Priplazil se je tisto noč v spalnico in napadel svojo mlado gospodinjo v spanju. Preden se je dobro zavedla, je postala moja mati. Cigan je tisto noč izginil. Mati ga ni videla nikoli več. Jaz sem ga pa še enkrat. Ko sem bil {{prelom strani}} že kakih pet let star, se mi je približal na paši kosmat čvrst cigan in me pričel objemati. Kričal sem na žive in mrtve. Tedaj je priletela iz hoste mlada, lepa ciganka. Skočila je vanj in ga pričela tepsti. On se je režal in me izpustil. Ko sem doma pravil materi, je postala zamišljena in žalostna. Ko se je torej po tisti usodni noči moj krušni oče vrnil domov, mu je mati vse povedala. In tedaj mu je tudi vrgla v obraz, da je on kriv njene nesreče.
«Vsa sestradana sem in šibka, zato me je on v polsnu premagal. Ti sam imaš to na vesti, da veš!» je zakričala nad starcem.
Vrstica 570 ⟶ 571:
«Veš kaj, Krajček? Zapustil te že ne bom. Sicer tudi sam nisem junak. Tebi bom pa za enkrat že postregel. Kar na Suho se preselim. Slednji dan se oglasim pri tebi, ko bom kupoval po okoliških vaseh kokoši in jajca. Polagoma bom pa že iztaknil zanesljivega človeka, ki ti ga pripeljem,» je obetal Gregec in odšel.
{{prelom strani}}
Stari Krajček je lezel z njim iz dupline. Spet je legel na solnce in zadremal. Dobro mu je delo, da se je zaupal staremu znancu. Že zdavnaj je čutil v sebi tiho slutnjo. Vedel je, da bo zbolel ali pa celo umrl.
Vrstica 620 ⟶ 621:
Gregec se je nagnil nad mrtveca in mu skušal vzeti mošnjo, a starec jo je zelo močno držal, kakor bi mu bilo žal, da se je zaupal kokošarju.
{{prelom strani}}
In res se je baš tedaj pojavila v Gregcovi glavi nova misel. Prijel je z obema rokama za mošnjo in krepko sunil kvišku. Roke so odjenjale. Mrlič, ki se je z rokami vred nekoliko dvignil, je padel nazaj. Samo bele mrtve oči so strmele v Gregca, ki je odprl mošnjo in se nasmehnil cekinom v njej.
Vrstica 680 ⟶ 681:
Odšla sta v gosto senco. Komaj je mešetar napravil dva koraka, že je zastokal. Naslednji hip je imel v ustih cunjo. Krepke roke rokovnjača Mahneta in njegovih tovarišev so ga pošteno zgrabile. Zvezali so mu roke na hrbtu. Nekdo mu je potegnil hlače preko kolen. Že je po zadnjici zapela bikovka svojo trdo pesem.
«Tako! To imaš za plačilo, ker si sleparil rokovnjače pri kupčiji, potem pa pobegnil. Niti {{prelom strani}} toliko nisi bil mož, da bi še nadalje kupčeval za nas in nam škodo skušal povrniti. Menda si se zbal kakor zajec!»
Mešetar je čul hripav glas. Niti braniti se ni več upal, saj je vedel, da so rokovnjači pravi hudiči, če so enkrat razkačeni.
Vrstica 735 ⟶ 736:
«No Gregec, le vrniva se, le!» je vztrajal pisar. Kaj sem hotel.
{{prelom strani}}
Ko je tisto jutro Gregec dospel v Preddvor, se je Uršika že sukala po sobah strmolskega gradu.
Vrstica 801 ⟶ 802:
«Namesto Uršike sem dobil batine. Z batinami sem pa zaslužil tolarje. Pa še maščeval sem se nad Miho. Graščak ga pač ne bo pohvalil za njegovo početje! E, nekateri grajski ljudje so res dobri! Takih pa, kakor je strmolski, kamor sem zdajle še namenjen, takih pa sploh ni! Da, da strmolski, ta je pa duša! Prav je storila Uršika, da je šla k njemu služit. Tile preddvorski služabniki so menda vsi škilili za njo. Kdo ve, če še ta gluha kumara, tale Miha, ni sam silil za njo?»
{{prelom strani}}
Gregec je pač po svojih nogah meril čevlje! Saj sam ni bil prav ni hud, če ga je Uršika količkaj prijazno pogledala. Najraje bi ji starina dejal, da naj se premisli in si njega izvoli. Pa se je sramoval pred svojo starostjo, ki jo je zdajle često čutil v svojih capljajočih nogah.
Vrstica 847 ⟶ 848:
«O, kako se vam ljubi! Meni se pa ne, odkar so mi fanta vteknili v vojaško suknjo,» je omenila.
«Boljši vojak kakor mrtvak!» je odvrnil Gregec. Oglasila se je v njem zavist, da tako dekle čaka zaman na svojega fanta, ki je Bog ve kje in najbrž že zdavnaj ne misli več nanje. On, {{prelom strani}} Gregec jo ima pa pred seboj. Nikoli ni bil ljubljen, kako bi ga osrečila taka-le mlada ptičica!
Kokošarjev odgovor je deklico razžalil. Možek je pozabil, da je hotel deklico spraviti v najboljšo voljo.
Vrstica 890 ⟶ 891:
«Da, da, če se vrne Matevž, se bom pač omožila, zdaj si bova saj lahko kupila kmetijo. Če pa ne boste videli Matevža v domovini, tudi mene ne boste nikoli videli pred oltarjem!» je dejala deklica. Potem je mahoma vprašala:
{{prelom strani}}
«Gregec, ali ste dostojno pokopali mojega očeta?»
Vrstica 951 ⟶ 952:
Gregec ji je pomolil roko, ko je odhajal na kamniško stran. «No, le dobro se imej, pa čakaj ga! Čim bolj bo preizkušena vajina ljubezen, tem trdnejša bo! Tako sem že večkrat slišal. Menda bo tudi res!»
{{prelom strani}}
Kokošar se je skobacal na voz in pognal konjiča.
Vrstica 1.011 ⟶ 1.012:
«Pazi, da priletiš na noge, sicer si razbiješ svoj predolgi jezik!»
{{prelom strani}}
Pri tem je že Cenc zletel med svoje rokovnjaške tovariše. Pomel si je oči. Sam ni vedel, kdaj se je znašel med gručo rokovnjačev, ki so divje ploskali svojemu mojstru in se smejali šepastem Cencu.
Vrstica 1.065 ⟶ 1.066:
Tedaj se je mesec prešerno nasmehnil skozi prozorne oblake. Cenc je gledal pred sebe. Čutil je, da se mu ježe lasje na glavi. Znojne kapljice so mu trepetale na čelu. Zazdelo se mu je, da pri jelšah nekdo stoji. Napravil je še par korakov in se skoro sesedel. Dobro je videl pri jelšah francoskega vojaka. Mirno je stal in se skušal kriti pred strelom rokovnjača. Sam je pa imel na jelšo naslonjeno puško in meril na ubogega Cenca.
{{prelom strani}}
«Oh, oh, gorje meni! Izpod tiste svoje kape me gleda. Črne oči ima, ki se mi prezirljivo smejejo. Vsak trenutek bo počila puška in po meni bo!» je vzdihoval fant.
Vrstica 1.130 ⟶ 1.131:
«Pa se mu bom ponudil za hlapca, samo da vidim dekle.» si je dejal, ko je odhajal iz Črnega grabna.
{{prelom strani}}
Ko se je tisti dan proti večeru oglasil Mahne na Strmolskem gradu in prosil graščaka, naj ga vzame za hlapca, se mu je graščak samo smejal:
Vrstica 1.172 ⟶ 1.173:
Ko je odhajal, mu je bilo žal, da jo je prišel pogledat. «Zakaj sem lezel v graščino? Takoj čutim, da se mi je vrezala v srce. Pa prav globoko je segla s svojim pogledom! Ta pogled je svetlejši ko meč tistega arhangela, ki gori kakor božja zarja nad gorami!» je govoričil mladenič sam zase, ko je zamišljen korakal proti Cerkljam.
{{prelom strani}}
In tako se je pojavil tisto soboto naš znanec v Cerkljah.
Vrstica 1.225 ⟶ 1.226:
«Ne potvarjaj se! To ti ne bo prav nič pomagalo! Tudi jaz, tvoj ded, marsikaj vem. Sklepati znam kakor vsak pameten človek. Poslušaj torej! Doma te ni tam na Kokri, da bi si s poštenim delom služil svoj kruh v domači občini, čeprav samo kakor hlapec. Tudi drugje nikjer ne delaš. Vsi tvoji rojaki so prepričani, da si rokovnjač. Kako se pa sicer moreš tako dostojno oblačiti? Brez dela ni jela, fantič moj! Kokričani te nimajo brez vzroka na piki. Kaj misliš?»
«Kaj naj pa mislil? Nevidnega se pač ne morem napraviti, če prav še tako želite! Če pa hočete že kar posili, da sem res rokovnjač, naj {{prelom strani}} pa bo po vaše! Pa recimo, da sem. Zdaj pa pravim najprej samo tole: Obiskat vas ni prišel rokovnjač, temveč vaš vnuk, ki vas prav lepo po domače vpraša, ali imate zanj kaj za med zobe. Lačen sem, da bi kar volka požrl!»
Starec je odkimal:
Vrstica 1.272 ⟶ 1.273:
«Res je rokovnjač, pa še eden onih najhujših mora biti! To so vragi, s katerimi ne maram češenj zobati! Pa če je ta vražji Jože desetkrat moj vnuk,» je šlo starcu skozi možgane.
{{prelom strani}}
Nasmehnil se je mladeniču, ki je mirno stal poleg njega in čakal:
Vrstica 1.308 ⟶ 1.309:
Ob koncu travnika so sedeli francoski vojaki in se živahno pomenkovali. Prav kakor naši pastirji so pekli Francozje krompir in se veselili lepe mesečne noči. Zapeli so. Francoska pesem je zadonela na naši zemlji. V tišini je pa prisluškovalo drevje ubranim glasovom, ki so se, polni hrepenenja za daljno domovino, širili po lesu in vpraševali za domačimi logi in domačo hosto.
{{prelom strani}}
Vojaki so bili zleknjeni okoli ognja. Vsi so bili obrnjeni proti plamenom. Nihče ni opazil sence, ki je švignila k mlaju.
Vrstica 1.368 ⟶ 1.369:
«E, Uštin! Čigav je pa ta mladenič, ki je izginil v hosto? Povejte nam vendar, kdo je to. Gospodje tule hočejo vedeti!» je posredoval strmoljski.
{{prelom strani}}
Uštin se je neumno ozrl v gozd. Videl je, da je Mahne že izginil med drevjem. Vendar se je pokazal še bolj gluhega, kakor je že itak bil. Prijazno je pokimal z glavo:
Vrstica 1.417 ⟶ 1.418:
Dospel je do graščine, pa ni našel zunaj hiše nikogar. Zaman je oprezal okoli.
{{prelom strani}}
Kako rad bi bil naletel na Uršiko, le da bi govoril z njo samo par besed. V dno duše je bil prepričan, da dekle ne bo nikoli več videlo svojega Matevža, ki bo pač padel v vojni. Če se pa slučajno kdaj vrne, bo na Uršiko zdavnaj pozabil.
Vrstica 1.481 ⟶ 1.482:
«Že grem. Takoj bo tukaj!» je odvrnila dekla in odhitela.
{{prelom strani}}
Kmalu je prišla po travi Uršika. Svoje oči je radovedno oprla v rokovnjača.
Vrstica 1.532 ⟶ 1.533:
V krogu so imeli vsi prisotni izkopane jamice. Vsak je držal v svoji jamici pred seboj konec palice. Šepasti Cenc je pa bil svinjski pastir. S palico je gnal pred seboj debelo repo. Dospel je do rokovnjačev. Pazil je in oprezal, kdo bo dvignil konec svoje palice iz jamice in udaril po repi. Če bo tedaj Cenc urnejši in bo pred njim položil konec svoje palice v jamico, bo postal potem dotičnik pastir in bo moral gnati repo okoli.
Rokovnjači so se molče spogledali. Prvi je udaril na vso moč po repi, da je daleč odletela. {{prelom strani}} Drugi so pa segli s palicami po Cencovem hrbtu. Udrihati so jeli po siromaku in nekdo je zakričal:
«Ti švedron gobezdavi! Ti pa znaš gnati svinjo, ti pa že. Niti za svinjskega pastirja bi ne bil sposoben!»
Vrstica 1.582 ⟶ 1.583:
Poklicala sta Cenca, ki je takoj prihitel. Glavar je prižgal svečo in jo postavil pred majhno razpelo, ki ga je ukradel v nekem župnišču. Pri tem je govoril:
«Zdaj te bom izpustil. Zahvaliti se imaš samo tukajle Mahnetu, ki je prosil zate. Za slovo se zakolni pri vsem, kar ti je najdražjega, pri
Cene je dvignil roko in prisegel.
Vrstica 1.640 ⟶ 1.641:
«Če imaš kake vesti o rokovnjačih, se pomeni z gosposko, ki je razpisala visoke nagrade! Mene pa pusti pri miru! Menda boš zdaj molčal o rokovnjačih! Opravila sva!» je rekla Uršika. Zasukala se je na peti in odšla.
Mahnetov Jože je komaj čakal, da se sestane s Cencem. Uršiko je pa skrbelo, da bi Cenc res koga ne izdal. Poznala ga je in ni mu ni zaupala. Neki dan ji je spet pričel govoriti o Mahnetu. {{prelom strani}} In tedaj mu je Uršika rekla, naj bo pameten in naj pusti njo in tudi Mahnetovega, sicer jo še lahko iztakne, kajti rokovnjači ne poznajo šale. Cenc se je pa režal. Nič ni rekel. Tiste dni pa, preden je prišel Mahnetov Jože poizvedovat, kaj je Cenc opravil, je šel kravar k Francozom in jim povedal, da lahko ujamejo enega najbolj zvitih in nevarnih tičev.
Neki večer je bilo nebo zelo oblačno. Pihal je močen veter. Po poti proti strmolski graščini je hitel samoten popotnik. To ni bil nihče drugi kakor Mahne. Obstal je za gradom, kakor se je domenil s Cencem.
Vrstica 1.689 ⟶ 1.690:
Zasijala je slaba luč. V hlevu so stali trije maskirani možje, dva sta čakala zunaj. S pištolami v rokah so obšli postelje. Dva sta takoj pristopila k Cencu. Bil je bled in kar šklepetal je z zobmi. Hotel je zakričati, pa je iztrgal iz grla samo par jecljajočih besed.
{{prelom strani}}
Naslednji trenutek sta ga dva zvezala. Nekdo ga je prijel kakor otroka in Cenc je spoznal strašne roke silnega Dondeža, ki so ga zadele na rame. Odšel je Dondež naprej. Ostala dva s pištolami sta šla zadnja in zaklenila vrata.
Vrstica 1.739 ⟶ 1.740:
Francoz ga ni razumel. Trdo je držal velikana čez pas in ga stiskal k sebi. Nekaj časa sta se valjala po travi. Ko je Jur trenutek odjenjal, se je vojak pognal kvišku in potegnil svoj bajonet.
Jur se je zarežal. Zagnal se je proti nasprotniku s svojim odprtim nožem. Francoz ga je ranil v roko. Zdaj je rokovnjač zarjul in pograbil {{prelom strani}} z levico ostrino bajoneta. Krvavel je, vendar je potegnil s silno močjo, ki jo je imel, Francozu bajonet iz roke. Pri tem je nasprotnika sunil, da je odletel daleč proč od svojega orožja. Vojak je urno skočil kvišku. Spet sta se pograbila.
Tirbo je čutil rokovnjačevo premoč. Ni se bal. Bedasto se mu je pa zdelo, da bi tu poginil radi take neumnosti, saj ni Katri ničesar storil in sama je norela za njim.
Vrstica 1.788 ⟶ 1.789:
Francoz je menda slutil, kaj starec misli. Odkimal mu je torej z glavo, pokazal sebe in zibel ter zazibal roke, češ, naj ga očanec zaguglje.
{{prelom strani}}
«A tako? Da bi te zibal, praviš? Kaj takega pa še svoj živ dan nisem doživel. Zdaj naj pa star Kranjec Francoza ziblje! Pa te bom, saj mi ponujaš dobro nagrado. Le čakaj! Še na panovo končnico te naslikam, tako da ti bodo noge iz zibelke visele!» je odvrnil Kožar in mignil Francozu, naj se spravi v zibelko.
Vrstica 1.833 ⟶ 1.835:
«Ježeš! Kaj pa počenjate, hudobe salamenske? Ali ni škoda vinčka? Sod se bo razbil, vince bo pa steklo po cesti in jo napojilo, čeprav je tako slaba, da še poštenega blata ni vredna,» je vzdihoval voznik in žalostno gledal divjake. Takoj je vedel, s kom ima opravka, zato se je udal v svojo usodo. Mahoma se je pa spomnil:
«Če me že morate oropati, pa dajte vaše posode! Napolnimo jih in pojdite v božjem imenu! Vino sicer res ni moje, ampak škoda ga je! Ali {{prelom strani}} mislite, da se ga jaz branim? Smili se mi, le smili se mi, ker je škoda vsake kapljice, saj človeku vedno prav pride!»
Rokovnjači so se režali. Nekdo je pristopil in odbil čep, drugi je prihitel s cevjo, ki so jo ukrali nekje v Kranju in so jo imeli vedno, kadar so šli po krčmah vino krast.
Vrstica 1.891 ⟶ 1.893:
«Nič me ne grize! Prav nič ne! Poglej, smejem se! Ha, ha, ha! Vesel sem, vesel, vse sem zmagal, tudi slabo vest! No, pa pridi semkaj k meni, da te zmeljem v prah! Ti, hudič! Saj si hudič in nihče drugi!»
{{prelom strani}}
«Ne, ne, nisem hudič! Tvoja težka vest sem! Zakaj si to storil, mojster Dondež? Zakaj? Zakaj?»
Vrstica 1.957 ⟶ 1.959:
«Ali veš, kdo sem jaz? Ali pozabljaš, da nisem samo tvoj mož, temveč da sem glavar vseh rokovnjačev? Sama si rokovnjaška, pa še danes ne veš, kakšna je moja moč!»
{{prelom strani}}
«Kaj čeljustaš, bedak?» se je zadrla ona. Skočila je k njemu in ga s pestjo udarila v obraz ter kričala:
Vrstica 2.029 ⟶ 2.031:
Kdo danes ne pozna težkih voz, parizarjev!
Tedaj, ko so zagospodovali pri nas Francozje, je naš človek prvikrat videl te vozove.
{{prelom strani}} Ubogi slovenski kmetje! Imeli so čudne vozove, kolesa niso bila pravilno okrogla, temveč bolj robata, lesena in neokovana. Ko so zagledali naši očanci parizarje, so se jim kar oči zasvetile. Vsak je dejal:
Vrstica 2.070 ⟶ 2.074:
Vsi so umolknili in se ustavili. Jezdec se je zarežal in pognal dalje.
{{prelom strani}}
«Jejhata, jejhata! Bog nas varuj! Ta je pa res rokovnjač!» se je opogumil neki star kmet. «Ali ste ga videli? Prav po rokomavharsko je bil napravljen. Menda je to rokovnjaška noša. Take širokokrajnike imajo, da so obrazi kar skriti, pa črno obleko in tiste ogrinjače!»
Vrstica 2.114 ⟶ 2.118:
Še naslednji dan je Čadež zaman čakal na svoj voz. Oglasil se je pri vojaškem oblastvu v Ljubljani, kjer je zvedel, da ni nihče privedel rokovnjačev.
{{prelom strani}}
«Ti cigani! Rokovnjači sami so bili!» se je posvetilo starcu. Žal mu je bilo, da jim je nasedel, pomagati si pa ni vedel.
Vrstica 2.155 ⟶ 2.159:
«Zdaj greva pa kar skupaj! To bo vesela!» se je navdušil Gregec.
{{prelom strani}}
Matevž je prisedel. Konjiček je potegnil in voz je zdirjal proti strmolske gradu.
Vrstica 2.204 ⟶ 2.208:
«Bodite pametni! Kaj vam bo pa boj pomagal? Kvečjemu bo kdo obležal mrtev, ali pa ostal vse življenje pohabljen! Kdor je junak, naj se ne boji vojaške suknje! Saj nismo babe!»
Fantje še niso bili pijani. Vojakov se niso sicer razveselili. Priznali so si pa, da govori
«E, če nas ste takole lepo presenetili in zajeli, pa nas imejte!» je kriknil šegav Lipe, ki ni imel nobenega svojih ljudi in mu ni bilo preveč hudo oditi.
Vrstica 2.265 ⟶ 2.269:
Bili so že zunaj Šenčurja. Sredi ceste sta se mahoma pojavila dva kosmata možaka in ukazala kmetu, naj ustavi svojega konja.
«Iz hoste sta prišla. Kar nenadoma sta stopila na cesto. Vajina zunanjost tudi ni posebno prikupljiva. Kaj pa hočeta prav za prav?» je baral kmet in divje udaril po konju. Konj je pa menda {{prelom strani}} slišal besede rokovnjačev, dočim je potrpežljivo prenesel kmetov udarec, saj je mirno obstal.
«Vraga, kaj pa hočeta?» se je spet zadri kmet in se hotel z njima spoprijeti.
Vrstica 2.312 ⟶ 2.316:
«Ne verjamem vama! Kdo bo izdal svojega glavarja? Pravijo, da ga imajo rokovnjači radi, da bi dali zanj kri in življenje! Kdo se bo potem predrznil izdati ga in izročiti v roke pravici? Čul sem, da je rokovnjaško maščevanje strašno. Tistega bednega hlapčka, ki so ga obesili, sem sam videl. Sirotej je končal nad mravljiščem strašne smrti. Ne! Ne! Vidva imata kak drug hudoben namen, zato sta me spravila semkaj!»
{{prelom strani}}
«Ne! Verujte nama! Dondeža smo se že vsi naveličali. Res ni nihče od nas preveč prida človek, ampak ta Dondež je prava zver. Vedno bolj divji postaja. Več ljudi je že umoril. Svojo staro je pa baš na večer, ko se je z drugo poročil, zastrupil kot podgano.»
Vrstica 2.358 ⟶ 2.362:
Jurij je odslej samo premišljeval, kako bi dobil Dondeža v pest. Svojih tovarišev ni hotel izdati, a glavarja bi rad izročil rokam pravice. Nikoli ni mogel pozabiti, kaj je naredil Dondež s svojo ženo, ki je bila Jurijeva sestrična.
{{prelom strani}}
Ko se je Jurij tako potepal okoli, je slučajno naletel v kranjski okolici na nekega kmeta, ki je iskal hlapca. Ponudil se mu je. Kmet ga je sprejel.
Vrstica 2.411 ⟶ 2.415:
Jurij je čul znan glas in se obrnil. Zagledal je rokovnjaško in se kar prestrašil.
«Morda so me že izvohali in vedo, kaj nameravani. Ne bojim se jih, ampak nad mravljiščem {{prelom strani}} bi ne maral viseti!» si je dejal in se rokovnjaški široko zarežal.
Ona je dospela do njega, ga sunila v bok in se mu prešerno in poredno zasmejala:
Vrstica 2.452 ⟶ 2.456:
Med tem je pa ležal na Hujanski gmajni pod visoko jelko glavar rokovnjačev. Strmel je v reko Kokro pod seboj in besedičil:
{{prelom strani}}
«Ne vem, zakaj se danes tolikokrat spomnim na starega Krajčka. Že zjutraj, ko sem se napotil, sem ga videl v mislih. Zdaj že spet. Prav takole je ležal nad Kokro kakor zdajle jaz. E, ni mu bilo baš prijetno tiste zadnje ure v Šmajdovem gradu! Kako lepo šumi pod menoj Kokra! Šumi in poje tiho, mirno, da kar uspava človeka. Kar milo mi postane, če jo poslušam. Na svojo mladost se spomnim, pa na mater, ki me je že otroka zapustila in umrla. Pa sem postal rokovnjač. Sam nisem vedel, kdaj sem se tako razdivjal in celo moril ljudi. Ej, ej! Bedni rokovnjači smo, miru in pokoja ne poznamo! Naše glavice nam vedno trepetajo na ramah v večni nevarnosti, da jih ne izgubimo! Pridi k meni, vranec moj dragi!» je kriknil lepemu črnemu konju, ki ga je vedno jezdil.
Vrstica 2.518 ⟶ 2.522:
Začul se je votel udarec. Kokra je zabobnela in zahrumela. Nesrečni rokovnjaški glavar je obležal v dolini mrtev.
{{prelom strani}}
=== V Rusiji. ===
Matevž je kmalu odšel iz Ljubljane. Francoski cesar je združeval svoje čete za nameravani pohod na Rusko.
Vrstica 2.582 ⟶ 2.586:
Med temi bednimi beguni je bil tudi naš znanec, brniški Matevž, ki so mu ruske krogle sicer prizanesle, a mu je še vedno pretila divja zima s svojim neusmiljenim mrazom, pa tudi glad.
Vojaki so blodili nazaj. Nekateri so popolnoma izgubili vsako smernico. Mnogi so obležali zmrznjeni v hostah. Druge je zmagal glad, da niso mogli dalje in so se morali kar udati usodi {{prelom strani}} na milost in nemilost ter v strašni zapuščenosti čakati svojo zadnjo uro.
Matevž je taval po neki hosti. Povsod okoli je ležal debel sneg. Mladenič je bil že ves izčrpan. Komaj se je še premikal. Tedaj je začul šibek glas:
Vrstica 2.647 ⟶ 2.651:
Stresel se je. Dve prazni črni očnici je zagledal. Njegova Uršika je prišla iz cerkve z mrtvecem.
{{prelom strani}}
«To sem jaz!» je presunilo Matevža. «Ne, ne! Ni res! Ne sme biti!» se je branil s poslednjo silo. Pričel je kričati na pomoč. Njegov glas je bil šibek, ubit. Čul ga je komaj sam.
Vrstica 2.708 ⟶ 2.712:
Sivi Hleban je odlomil trideset enako debelih in dolgih brezovih paličic, dočim je bila enaintrideseta nekoliko daljša.
{{prelom strani}}
Rokovnjači so se trenutno odstranili.
Vrstica 2.772 ⟶ 2.776:
Gosposka je pa imela spet svoje pravice in je dejala, da kmetje ne smejo sami nalagati rokovnjačem kazni. Tako so v Kamniku kar vse zaprli, kmete in rokovnjače, da so tudi kmetje okusili težko roko pravice.
{{prelom strani}}
=== Francozje odhajajo. ===
Prišlo je usodno leto 1813. Francozje so za vedno odhajali iz naših krajev.
Vrstica 2.835 ⟶ 2.839:
«Povej gospodarju, da ga pozdravlja Kofendež in da me ne bo nikoli več videl!»
{{prelom strani}}
Oblekla se je, pobrala svoje cunje, jih zavila v sveženj in že sta jo mahnila čez polje.
Vrstica 2.897 ⟶ 2.901:
Strmoljskega graščaka res ni bilo več nazaj, a v srcih njegovih dobrih kmetov je ostal vedno spomin na plemenitega graščaka, plemiča Dietricha. Njegove človekoljubnosti, dobrote in ljubeznivosti niso pozabili do današnjih dni, kajti ustno izročilo je ostalo in govori še vedno o njem, kakor o blagem vitezu iz skrivnostne devete dežele!
{{prelom strani}}
Zelo žalosten božič je praznovala Uršika. Njenega dobrega gospoda so odpeljali pred par dnevi vojaki. Od Matevža ni dobila že zdavnaj nobene vesti.
Vrstica 2.962 ⟶ 2.966:
«Če ne boš prostovoljno, boš pa šiloma!» mu je odgovoril voditelj.
{{prelom strani}}
«Pa bi jo vsaj odvezali. Nocoj je sveti večer. Zdajle še ni ljudi na cesti. Pa bodo kmalu pričeli hoditi k polnočnici. Lahko jih srečamo. Če bo punica zvezana, jo še kdo opazi. Sumljivo se jim bo zdelo. E, to ste mi tiči!» je dejal Gregec.
Vrstica 3.026 ⟶ 3.030:
Ko je dospel v hosto, ni mogel z vozom dalje. Konja je privezal k drevesu, sam jo je pa mahnil naprej. Hotel je dobiti rokovnjače.
{{prelom strani}}
Kmalu je dospel do visoke skale. Urno se je vzpel nanjo. Zaslonil je usta z dlanmi in zavpil:
Vrstica 3.082 ⟶ 3.086:
«Tvoj sluga se pa dobro razvija baš na stara leta! Vedno bolj mi ugaja! Nekdaj je bil preveč mehak in ni mi bil všeč.»
{{prelom strani}}
«Kajne! E, tiček je, tiček! Sam sem si ga vzgojil. Tičico sem mu premotil, zdaj je pa postal pravi mož!» se je hvalil graščak.
Vrstica 3.140 ⟶ 3.144:
Tako je Uršika za vse svoje bivše znance izginla za vedno. Samo Gregec je vedel zanjo in zvesto molčal. Obdelovala je zemljo z Gregcem, ki je bil zdaj kot njen krušni oče. Mnogo je delala in mislila na svojega Matevža. Nanj je zdaj mislila le kot na rajnkega, prepričana, da ga živega ne bo videla nikoli več.
{{prelom strani}}
=== Rešen. ===
«Kje sem? Kaj se godi z menoj?»
Vrstica 3.195 ⟶ 3.199:
«Tudi tam je že vse v brstju.»
{{prelom strani}}
Za vaškim pokopališčem cvete črešnja. Čebele letajo nanjo, se radujejo njenega cvetja, nabirajo med in se vračajo preko grobov. Tako tajinstveno šume drobne čebelice, da je človeku, kakor bi plavale nad grobovi same dušice dobrih pokojnikov.
Vrstica 3.253 ⟶ 3.257:
Našel je tam kmeta Jerača, tistega, o katerem smo pisali, da se mu je žena poročila. Ker je obupala, da se mož še kdaj vrne in je bila prepričana, da je zmrznil ali padel, je poročila rokovnjača Jurija.
{{prelom strani}}
Jerač in Matevž se prej nista poznala. Vendar sta se zdaj prav prisrčno pozdravila, ko sta spoznala, da sta oba Gorenjca. Sklenila sta, da se bo odslej redno obiskovala ter budila lepe spomine na preteklost in dom.
Vrstica 3.307 ⟶ 3.311:
Nekega dne se je pa vrnila z griča za vasjo. Tja je hodila slednji dan. Smejala se je in pela. Njene oči so kar gorele.
In tedaj je pripovedovala, da je videla svojega fanta. Prišel je čez polje in se pojavil izza {{prelom strani}} grmovja. Pozdravil jo je in ji zaklical, da kmalu spet pride. Nato je izginil.
Domači so spoznali, da je revica hudo bolna. Sirota je imela privide. Videla je svojega fanta, čeprav je v resnici morda že ležal mrtev Bog ve kje.
Vrstica 3.382 ⟶ 3.386:
Vsi so pričeli jokati.
{{prelom strani}}
Bralci moji, ali veste, kaj je to, če Gorenjec joka? Ti ljudje so trdi in molčeči, trme rogate! Kadar so pijani, čvekajo in vpijejo. Vse občuteno in zamolčano hočejo mahoma povedati, pa ne morejo. Preveč nosijo v sebi. Zato govore raje brezpomembnosti.
Vrstica 3.436 ⟶ 3.440:
In tedaj je spoznal, da je zašel predaleč. Dospel je v močvirje. Konj je stal že skoro do trebuha v vodi, tako hitro se mu je pogrezal.
{{prelom strani}}
Matevž se je ozrl okoli sebe. Nikjer ni bilo žive duše. Postalo mu je tesno pri srcu.
Vrstica 3.524 ⟶ 3.528:
«To je tisto, kar me boli! Srce mi poka v prsih. Le zaradi hvaležnosti hočem poročiti Anastazijo, ker ne maram, da bi bila nesrečna v svoji ljubezni, kajti rešila me je z nevarnostjo lastnega življenja!» je povedal Matevž.
{{prelom strani}}
«Nikar se ne prenaglita! Anastazija je obupala, da se njen fant vrne. Privadila se je tebe. Če te res tako ljubi, najbrže še sama ne ve! Morda pa njen fant ni padel. Morda leži v kaki bolnici in se spet vrne?»
Vrstica 3.596 ⟶ 3.600:
Konja sta pa peketala v mlado jutro in izginila v daljavi.
{{prelom strani}}
=== Na Poljskem. ===
Veselo sta dirjala spočita konjiča čez plan. Na njihovih hrbtih sta jezdila Matevž in Jerač.
Vrstica 3.669 ⟶ 3.673:
Matevž je mrmral:
{{prelom strani}}
«S temi ljudmi menda ne bo preveč varno češnje zobati. Sam Bog ve, kaj imajo.»
Vrstica 3.749 ⟶ 3.753:
Tako je minulo nekaj dni. O onem človeku, ki je poznal razbojnika, pa še ni bilo nikakega poročila.
{{prelom strani}}
«Pojdiva!« je priganjal Matevž.
Vrstica 3.829 ⟶ 3.833:
Naša znanca sta se dobro okrepčala in ostala nekaj dni med ljubeznivimi meščani, ki so se kar kosali, kdo ju bo bolje pogostil.
{{prelom strani}}
Potem sta pa vzela slovo od prijaznega mesteca in oddirjala naprej.
Vrstica 3.898 ⟶ 3.902:
«Posteljo mi pripravi! Truden sem. Pa v sobi bom ležal, da veš! Kje bo spal tvoj divji mož, me malo briga!» se je zadri Jerač in postrani pogledal Jurija, ki so se mu oči začele sovražno blesteti z zelenim sijem.
{{prelom strani}}
«Takoj, takoj!» je hitela Jeračka in pripravljala postelj. Urno se je zasukala in mu napravila tudi jajčje pečenje ter ga postavila predenj:
Vrstica 3.970 ⟶ 3.974:
«Zdaj pa imava!» se je jezil Jur, ko mu je žena obvezovala uho.
{{prelom strani}}
«Prav ti je! Nikoli nisi bil lep, zdaj te bo pa še to uho kazilo!» ga je zavrnila žena.
Vrstica 4.051 ⟶ 4.055:
«Skočil je, kakor bi ga bil gad pičil. Rekel mi je, da ima zate toliko novic, da jih v treh dneh ne bo iztresel iz koša. No, domenila sva se, da pride semkaj, ker boš ti danes tukaj. No, le poglej, kdo odpira vrata. Gregec, kar semkaj prisedi!» kriči Jernač in maha starcu.
{{prelom strani}}
Gregec pa ni ne sliši. Dobrodušni starček se skoro vrže Matevžu v naročje. Od samega veselja niti govoriti ni mogel.
| |||