Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.605:
'''dr. Valentin Zarnik''', odvetnik v Ljubljani, rojen leta 1837. v Repnjah na Gorenskem, je svoje dni spisal mnogo novelic in humoristično-satiričnih sestavkov, n. p. {{razprto|„Ura bije“, „Maščevanje osode“}} 1862. in drugo. Vtej stroki tudi dr. Iran Mencinger, odvetnik v Kranji, n. p. {{razprto|„Bore mladost“}} i. t. d.
{{prelom strani}}
Za pripovedovavno prozo in naše dni znanstveno-poučne sestavke: '''dr. Maks Samec''', zdravnik v Kamniku, ki nam je priobčil: {{razprto|„Dim“}}, roman, spisal Ivan Turgeněv (r. 1818.) {{razprto|„Pomladanski valovi“}}, roman, spisal v ruskem Ivan Turgeněv, 1876.; {{razprto|„Spektra1na analiza“, „Kanibalizem“}}, 1876., {{razprto|„Možgani“}}, 1876., {{razprto|„Upliv pijač“}}, 1880. i. drg.
'''dr. Franjo Celestin''', bivši profesor v Rusiji in sedaj profesor na vseučilišči v Zagrebu; rojen v Vačah na Kranjskem, leta 1843., ki je v novejšem času priobčil temeljito pisano knjigo v nemškem jeziku: {{razprto|„O Rusiji“}}. Svoje dni liričen pesnik. Leta 1865. je izdala verla trojica: Celestin, Jurčič, France Marn v Ljubljani: {{razprto|„Slovensko Vilo“}}, v katerej so izvirne slovenske pesni, romance, balade in novele. V tej mični zbirki Celestinova povest: {{razprto|„Oskerbnik Lebeškega gradu“}}. Leta 1879. je priobčil v družbi z {{razprto|Anton Bezenšekom}}, v Zagrebu: {{razprto|„Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janez Bleiweisa“}}. Mnogo njegovih ukovitih spisov v raznih časopisih in listih.
Rodoljub pa, ki je do sedaj od perve dobe njemu odločenega delovanja preživo spoznal moč in potrebitost domače beletristike, ki ima sezati s svojimi spisi globoko v maso narodovo in katere knjige, pisane mladim in starim ljudem brez razločka njih stanu in mišljenja, bi imele po svojej vsebini zanimati različne sloje človeške družbe, je in ostane naš v probuditev domačega lepoznanskega polja, iz katerega cvetlic
bi se narod učil svoj jezik ljubiti, govoriti in pisati, marljivo in neutrudljivo delajoči:
'''Josip Jurčič''', pisatelj in vrednik {{razprto|„Slovenskega naroda“}} v Ljubljani; rojen 4. marca, leta 1844. v Muljavi pri Zatičini na Dolenskem. Šolal se je na ljubljanskej gimnaziji in na vseučilišči na Dunaji. Pričel je uže zgodaj pisariti ter nam je v pervih spisih pokazal izvanreden talent. Spisal je povest: {{razprto|„Jurij Kozjak“}}, izdala „družba sv. Mohora“, leta 1864. Istega leta je marljivo sodeloval „Glasniku“. Leta {{prelom strani}} 1865. je izdal s pripomočjo Celestina in Fr. Marna uže omenjeno {{razprto|„Slovensko Vilo“}}, v katerej se nam ob enem kaže kot epičen pesnik. Lepe in popolne so mu balade in romance: {{razprto|„Slovenski junak iz turškega boja“, „Slovenski kres“, „Rakita“, „Predica“}} — a še bolj so se nam prikupili romani in novele. Pravo navdušenost je obudil s {{razprto|„Jurij Kobilo“}}. To je sestavek pripovedovalne proze, ki se posebno odlikuje po mičnosti in pravilnosti besede. Jezik mu je plemenit in prost; podobe so mu izvirne in z narodnim humorom združene; osobe so naravne, žive, iz ljuda povzete; kompozicija je originalna.
V zvezi s Stritarjem je priobčil {{razprto|„Mladiko“}} in leta 1866. v {{razprto|„Klasji z domačega polja“}}, kojim je nameraval nalogo zbirke najboljših del slovenskih pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi, življenjepisnimi čerticami in kamnotisnimi podobami: {{razprto|„Pesmi Franceta Preširna“}}. —
Leta 1872. je v Mariboru pričel vredovati in izdajati {{razprto|„Listke“}}, hvalevredno delo, koje je kasneje leta v Ljubljani nadaljeval. Doneske v to so mu podajali: dr. {{razprto|Ribič, Fr. Levstik, dr. Krek, dr. Celestin, dr. Vošnjak, J. Ogrinec, J. Skalec, Fr. Levec}} in drugi, in zopet smo vdobili lepe cvetlice domače beletristike. Kasneje je jel priobčevati {{razprto|„Slovensko knjižnico“}}, to je zbirko romanov, novel in povesti, izvirno slovenskih in iz druzih literatur na slovenski jezik preloženih. Do leta 1881. smo vdobili tim potem osem krasnih zvezkov. Pravi cvet pa so Jurčičevi lastni romani in novele. On ima pri izdelovanji teh cvetlic lepoznanskih neprecenljivo sposobnost objektivno opazovati domače slovensko živenje. Prizori so mu vsigdar zanimivi in resnični. Kakor on naše ljudstvo opisuje, tako res diha, živi, dela, misli in občuje. Vse je naravno, resnično; nikjer nič surovega, neotesanega, nesnažnega. Pri vseh teh lepotah in opisih jako gladek jezik in priroden tek dejanja. Boljše se domače živenje ne da popisati, kot ga je popisal Josip Jurčič. Glavnejši proizvodi njegovi so: roman {{razprto|„Deseti brat“}}, historični {{prelom strani}} roman {{razprto|„Ivan Erazem Tatenbah“}}, roman {{razprto|„Doktor Zober“}}, roman {{razprto|„Med dvema stoloma“, „Sosedov sin“, „Jurij Kobila“, „Dva prijatelja“, „Lepa Vida“}}, roman {{razprto|„Cvet in sad“}} in drg. V romanu, kojega nam je on sam ustavil, je mojster. Jurčič je zgodaj spoznal svoje darí, svoj poklic, v onej srečni dobi, ko se spretnemu sercu in izvirnemu dubu v pervič začno gibati stvarilne moči. Poprijel se je kmalo poštene proze in sicer pripovedne, katere nam je bilo silno potrebno in vsako ujegovo novo delo je vzbudilo pravo veselje med slovenskim narodom.
Tudi drama njegova: {{razprto|„Tugomer“}} je krepek plod rodovitne muze Jurčičeve. Tu imamo dramo, tragedijo zgodovinsko, s katero se zamore ponašati vsak narod. Drama je povsem dodelana, doveršena; misli, dejanje, beseda — vse izborno. Vse je jasno, razvidno.
Leta 1881. je pričel izdajati sodelovanjem Fr. Leveca, Iv. Kersnika, dr. Tavčarja {{razprto|„Ljubljanski Zvon“}}, leposloven in znanstven časopis.
Iz perve dobe „Glasnikove“ nam je še omeniti: '''Luko Svetec'''-a, sedanjega notarja v Litiji, ki je svoje dni pod imenom {{razprto|„Podgorski“}} mnogo precej lepih pesnic in kasneje znanstveno-poučnih razprav projavil.
V versti pesnikov pa zagledamo imena: {{razprto|Anton Umek, Cimperman France, Cimperman Jože in Pesjakova Lujiza.}}
'''Anton Umek''' se je rodil 12. junija 1838. na Okiču — od tod „Okiški“ — v duhovniji Boštanjski na Dolenskem. Šolal se je kot jeden pervih v gimnaziji ljubljanski in kasneje na univerzi dunajski. Poprime se jezikoslovja in pride leta 1866. na gimnazijo celovško, kjer je poučeval poleg greščine in latinščine vzlasti slovenščino. Uže v pervih letih se je skušal v pesništvu; tako ga zasledujemo uže leta 1856. v „Novicah“. Preserčno je opeval dve leti kasneje zgubo velikega misijonarja dr. Ignacij Knobleharja, Abuna Solimana, koji je na svoji poti iz srednje Afrike 13. malega travna l. 1858. v Neapolu {{prelom strani}} umerl. Pomenljiva je ta navdušenost glede na njegovo poznejše delovanje. Pošiljal je svoje pesnice „Novicam„, „Danici“ in od leta 1858. „Slovenskemu glasniku“. Lepo je napredoval v pesništvu in popeval od leta do leta in prihajale so na dan vedno lepše in številniše pesnice njegove. Bil je plodoviten.
Po Knobleharjevi smerti se odloči spodobno darilo za najboljši slavospev in pozivali so se mladi pesniki, da naj se lotijo slavnega dela. Poslal je ovi slavospev iz Dunaja mladi Umek-Okiški in priobčila se je hvalevredna knjiga: {{razprto|„Abuna Soliman“}}.
Leta 1864. se dogovori Umek z Janežičem, kateri priobči potem leta 1865. v „Cvetji iz domačih in ptujih logov“ izbrane in oglajene: „Pesmi, zložil Anton Umek Okiški“. Predmet Umekovej poeziji je: Bog in domovina; značaj jim je didaktičen. Sem ter tja jih moti prevelika enoterost. A tudi v prozi se je skušal in nam marsikaj poučnega, zabavnega ali pa pripovedovavnega podal.
Janežič je ustanovil za „Glasnikom“ kratkočasen in poučen list za slovensko ljudstvo: {{razprto|„Besednik“}}, čegar vredovanje je prevzel leta 1869. Anton Umek.
Prehitre smerti je umerl 15. julija 1871. v Trušnjah pri Velikovcu; truplo ranjkega se je preneslo v Celovec, kjer so mu stavili prijatelji njegovi leta 1873. lep nagrobni kamen.
Med rokopisi se je našel marsikak dober sad njegove marljivosti, tako n. p. {{razprto|„Pavel in Virginija“}}.
Kolikanj je Okiškega še učenca čislala zmožna mladina slovenska, bere se n. pr. v {{razprto|„Torbici“}}, katera se je bila pričela leta 1861. v Ljubljani, prosto nadaljevala leta 1862. in potem l. 1863.—1864. v Zagrebu. Ondi se omenja v tretjem letniku slavospev „Abuna Soliman“ in mlado peró piše na to: „Občespoštovani pesnik naš Anton Umek Okiški se je v poslednjih letih s svojimi verlimi pesniškimi deli tako zelo prikupil vsem Slovencem, da po pravici spada med jako dobre pesnike novejše dobe“.
{{prelom strani}}
| |||