Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.749:
Naj se nam dovoli, da kratko omenimo naše časopise in liste slovenske, koncem leta 1880.:
{{prelom strani}}
1. humoristični list {{razprto|„Brencelj“}}, v lažnjivi obleki; v Ljubljani; letnik deseti. — 2. {{razprto|„Cerkveni glasbenik“}}, organ Cecilijinega društva v Ljubljani; letnik tretji. Z muzikalnimi prilogami. Izhaja po jedenkrat na mesec. — 3. {{razprto|„Cvetje z vertov sv. Frančiška“}}, mesečni list za verno slovensko ljudstvo; v Gorici, letnik pervi. Izhaja po jedenkrat na mesec v zvezkih po dve poli. — 4. {{razprto|„Edinost“}}, glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko; v Terstu, peti tečaj. Izhaja po jedenkrat na teden. — 5. {{razprto|„Jugoslovanski stenograf“}}, izhaja vsak drug mesec v Zagrebu in donaša v novejšem času slovnico bolgarskega jezika s poukom v slovenskem jeziku. — 6. {{razprto|„Novice“}}, gospodarske, obertniške in narodne; v Ljubljani, vsak teden jedenkrat; osem in trideseti tečaj. — 7. {{razprto|„Popotnik“}}, list za šolo in dom; pervo leto. Izhaja dvakrat na mesec v Celji. — 8. politično-poučen list {{razprto|„Prijatel“}} v Budapesti. — 9. {{razprto|„Slovenec“}}, političen list za slovenski narod; letnik osmi, v Ljubljani, trikrat na teden. — 10. {{razprto|„Slovenska čebela“}}, družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izhaja vsak mesec v Ljubljani; osmi tečaj. — 11. {{razprto|„Slovenski gospodar“}}, list ljudstvu v pouk; izdaja kat. tiskovno društvo v Mariboru vsak teden jedenkrat. Tečaj štirinajsti. Ovi list ima dve prilogi in sicer gospodarstveno po štajerskej kmetijskej družbi in cerkveno. — 12. {{razprto|„Slovenski narod“}}, izhaja vsak dan v Ljubljani; letnik trinajsti. — 13. {{razprto|„Slovenski prijatelj“}}, duhovn. list, ki izhaja po jedenkrat na mesec v Celovcu; tečaj devet in dvajseti. — 14. političen list {{razprto|„Soča“}} v Gorici; tečaj deseti; izhaja vsak teden po jedenkrat. — 15. {{razprto|„Šola“}}, glasilo goriških učiteljev; leto pervo. Izhaja v zvezkih vsako četertletje. — 16. {{razprto|„Učiteljski tovarš“}}, list za šolo in dom. Dvajseti tečaj. Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani. — 17. {{razprto|„Vertec“}}, časopis s podobami za slovensko mladino; deseti tečaj. Izhaja po jedenkrat na mesec v Ljubljani. — 18. {{razprto|„Zgodnja danica“}}, katolišk, cerkven list v Ljubljani. Vsak teden jedenkrat v tri in tridesetem tečaji. — Potem {{prelom strani}} „Zvon“ na Dunaji, mesto katerega sta nastopila z letom 1881. leposlovno-znanstvena lista: 19. {{razprto|„Kres“}}, v Celovcu in 20. {{razprto|„Ljubljanski zvon“}} v Ljubljani. Vsak mesec jeden zvezek. Mimo tega 21. {{razprto|„Slovenski pravnik“}} v Ljubljani. — Ogromno število {{razprto|dvajset in jeden!}} Velik korak tedaj od dne 31. avgusta 1843., ko je odbor družbe kmetijske {{razprto|Kopitarju}} na Dunaj poslal perve številke takrat jedinega lista „Novic“.
Tudi '''umetnosti''' polje se je v novejšem času razcvetelo, posebno pa smo po izverstnih skladbah za petje in godbo, po mnogobrojnih vzglednih muzikalijah in vsakoverstnih, hvalevrednih napevih v stroki petja in godbe velik korak napravili. V to je v pervi versti pripomogla „združena moč“. Mimo „družbe sv. Mohora“, „slovenske matice“ in „dramatičnega društva“ se je v naših dneh in to leta 1872. ustanovila {{razprto|„Glasbena matica“}} in leta 1877. {{razprto|„Cecilijino društvo“}} v Ljubljani. „Glasbena matica“ dela na to, da vzraste slovenska glasbena literatura in priobčuje v to sverho kompozicije za društvene in domače zabave, za cerkev in šolo. Ona je izdala do leta 1881. veliko glasbenega gradiva, ugajajočega posameznemu pevcu in pevki, pevskim zborom ter igralcem na glasovir in orgije. Od nje imamo do sedaj 72 glasbenih proizvodov. Veliko in važno nalogo je prevzela, kajti ravno glasba, vredjeno petje pospešuje ljudstveno izobraženje glede jezika, duševnega razvoja in moralne kreposti. Blizo slično je „Cecilijino društvo“, ki si je izbralo v svoj delokrog gojitev strogo cerkvenega petja in cerkvene glasbe ter tudi izdaja svoje muzikalije in oskerbljuje posebno šolo za orglavce.
Sploh pa bi na polji umetnosti domače, ki je še precej mlada in šibka, uže lehko imenovali nekatere hvalevredne može in to v stroki petja in glasbe, kiparstva in slikarstva. Naj slede domačih nam mož znana imena: {{razprto|Belar Lavoslav}}, nadučitelj v Ljubljani; {{razprto|Förster Anton}}, učitelj godbe in petja; {{razprto|Fleišman J}}., pevovodja; {{razprto|Anton Hajdrih}}, učitelj, umerl leta 1878.; oče {{razprto|Angelik Hribar}}, redovnik frančiškan v Ljubljani; {{prelom strani}} Anton {{razprto|Hribar}}, učitelj v Gorici; dr. Benjamin {{razprto|Ipavec}}, zdravnik v Gradecu in dr. Gustav {{razprto|Ipavec}}, zdravnik pri sv. Jurji na spod. Štajerskem; Davorin {{razprto|Jenko}}, kapelnik v Beligradu; {{razprto|Kocijančič}} Josip, pravdnik, umerl 1878.; {{razprto|Leban}} Avgust, učitelj v Gorici, umerl 1879.; {{razprto|Levičnik}} Jože, učitelj na Gorenskem; {{razprto|Mašek}} Gašper, umerl 1873. in {{razprto|Mašek}} Kamilo; {{razprto|Nedved}} Anton; {{razprto|Petelin}} Gallus (Jakob Hänel) Slovenec, umerl leta 1591. v Pragi; {{razprto|Rihar}} Gregor, rojen v Polhov. Gradecu 1796., umerl 1863. v Ljubljani; {{razprto|Vavken}} Andrej, učitelj v Cirkljah in {{razprto|Vilhar}} Miroslav. Vsi imenovani so skladatelji, kojih skladbe so se nam Slovencem večinom priljubile.
Kakor nam pl. Radics, leta 1880. piše, ne gré premalo ceniti umotvorov, katere so proizvajali Slovenci od nekdaj na polji domače umetnosti. Sledu nam je uže iskati v predkerščanski dobi in uže v starodavnih časih je doveršil narod naš marsikaj znamenitega na polji umetnosti. Iz njega srede izšel je mnogokateri umetniški učenec v najboljšem smislu besede. Kako se je umetnost razvijala, kako cveteti pričela, kake kali v preteklih stoletjih pognala, nam priča znamenita, kulturnozgodovinska študija {{razprto|Peter pl. Radics}}-a, priobčena v „letopisu“ slovenske matice, pod naslovom: „Umeteljnost in umeteljna obertnost Slovencev“, 1880. — a to gibanje v naših deželah tudi začetkom devetnajstega stoletja ni bilo neznamenito. Pomisliti nam je samo, da je bila tedaj doba našega nepozabljivega baron {{razprto|Žiga Zoisa}}, kateri je tudi na polji umetnosti vzbujal in podpiral vse, kar bi moglo duševno koristiti narodu slovenskemu. Leta 1808. je samo v Ljubljani bilo sedem slikarjev in učitelja na javni risarski šoli so imeli pridnega {{razprto|Dorfmeister}}-a. Znamenita sta bila tudi brata {{razprto|Lavoslav in Valentin Lajer}}, rojena v Kranji (1752. do 1818. in 1763. do 1810.), koja sta ustanovila svojo „šolo“ v rojstnem jima mestu. Poleg {{razprto|Egartnerja}} so tekom časa izšli iz te šole: {{razprto|Tavčar}}, rojen Idrijčan, {{razprto|Vizjak, Götzl}}, slikar in kipar. Tudi nastopijo v tej dobi slikarji: {{razprto|Kavka, {{prelom strani}} Batič, Bartl, Brodnik, Kogovšek, Dolinar, Miškovič}}, slikar in kipar {{razprto|Mikše}}, slikarica Alojzija {{razprto|Mar. Petrič}}, a nad vse se je povzdignil umetnik {{razprto|Matevž Langus}}, rojen v Kamnigorici na Gorenskem leta 1792.; umerl 20. oktobra 1855. Izuril se je na Dunaji in v Rimu ter zaslul na dalječ in dosegel veljavnost. Blažilni upliv, katerega je imel slikar Langus na domačo umetnost in okus, je bil izvanreden in se je opazoval še dolgo po njega smerti. Ustanovil je svojo šolo v Ljubljani in je zlasti nježni spol vzbujal v gojitev umetnosti. Sloveče ime so si pridobile njegove učenke: {{razprto|Josipina Strusova, Amalija Oblakova, Terezija Lipičeva}} in drg. Kasneje je jednako „šolo“ ustanovil naš zgodovinski slikar, ki se je izuril na Dunaji in Benetkah, {{razprto|Janez Volf}}. Pri njem so se naobraževali: {{razprto|Jurij Šubic}}, zgodovinski slikar, ki je sprejel za svoje duhovite kompozicije „Fügerjevo darilo“, {{razprto|Ivan Šubic}}, ki je uže bival v Benetkah in Rimu, {{razprto|Šimen Ogrin}}, naobražen v Benetkah in {{razprto|Ludovik Grilec}}, kojemu se obeta lepa prihodnost. Več ali menj talenta in poziva za slikarstvo so v novejši dobi pokazali tudi: {{razprto|Čeferin, Kozélj, Hudovernik, Gosár, Medved, Tomec, Barovsky}}, a v poslednjem času sta vse prekosila {{razprto|Ivan Franke}}, slikar in profesor v Kranji in {{razprto|Fr. Globočnik}}, prof. v Ljubljani.
Izmed {{razprto|kiparjev}} naših dni, kakor so n. p. {{razprto|Čamernik, Tomec, Toman, Ozbič, Štefan Šubic, Murnik, Vurnik}}, se je povzdignil na visoko stopinjo umetnosti {{razprto|France Zajec}}, rojen 4. decembra 1821. v Sovodnji, naobražen na Dunaji in v monakovskej akademiji.
Uže leta 1866. se je sprožila misel, da se ustanovi v Ljubljani nekaka „narodna galerija“ in želeti bi bilo, da se vnovič poprimemo te lepe ideje ter jo djansko izpeljemo. Hitro bi se povzdignil takov hram, v katerem bi se na čast naroda našega gojilo čuvstvo za umetnost in umetnost sama.
V razmeri z našim številom pa smo posebno bogati na polji {{razprto|muzikalij in vglasbenih pesni}}. Po pravici se lehko terdi, da je narod slovenski — narod, ki ljubi, čisla, {{prelom strani}} goji in pozna lepo petje in uže leta 1873. pri razložbi svetovni na Dunaji smo se v tem smislu odlikovali. Poročevalec A. Klodič piše v „Bericht über oest. Unterrichtswesen aus Anlass der Weltausstellung 1873“ str. 560: „Die Ausstellung von Compositionen von {{razprto|Förster, Nedved, Fleišman, Dolinar, Gerbic, Levičnik, Mašek, Miklošič, Cvek, Rihar, Vavken}} hatte die musikalische Productivitaet der Slovenen bei den Musikkennern in nachdrücklicher Weise zur Geltung gebracht“.
Naj nam bode dovoljeno tu ob kratkem nekatere dela omeniti:
Leta 1844. je pridjal {{razprto|Ahacelj}} svoji uže imenovani zbirki štajerskih in koroških pesni dotične napeve. Od leta 1848. do leta 1865. se je priobčevala „Slovenska gerlica“, koje posedamo sedem zvezkov s kompozicijami {{razprto|Mašeka, Fleišmana, Gerbica}} i. drg. Dalje smo uže pri „slov. šolstvu“ omenili marsikatero lepo zbirko, namenjeno posebno učečej se mladini. V razširbo muzikaličnih znanosti in umetnega petja je skerbel {{razprto|Mašek}} ter je priobčeval muzikalične mesečne zvezke {{razprto|„Caecilia“}} leta 1857. in 1858. v Ljubljani. Tu nam podaja zanimive glasbene čertice, životopise znamenitih umetnikov, pouke o igranji in petji in razne vglasbe in napeve. — Dalje bi omenili zbirko: „Slovenske pesmi za četiri glase“, {{razprto|Triebnik.}} — „Slovenske pesmi za en glas in glasovir“, {{razprto|Ipavec.}} — „Jadranski glasovi“ I. snopič, Ant. {{razprto|Hajdrih}}, 1876. — „Slovenske narodne pesni“, nabral in za možki zbor vredil {{razprto|Josip Kocijančič}}, 1., 2. snopič, 1877. — „Slovenske pesni“, pervi zvezek, dr. {{razprto|Benj. Ipavec}} 1877. — „Slavjanka“, {{razprto|dr. Ipavec}}, 1878. — „Kako si krasno“, {{razprto|dr. Ipavec}}, 1878. — „Pozdrav majniku“, oče {{razprto|A. Hribar}}, 1878. — „Jadranski glasovi“ II., izdal {{razprto|V. Kosovel}}, 1879. — „Glasi s Primorja“, {{razprto|Avg. Leban}}, 1881. — „Po jezeru bliz' Triglava“, koncertna ilustracija slov. narodne pesni za glasovir, {{razprto|A. Förster}}. — „Kranjska dežela“, vglasbil s spremljevanjem glasovira {{razprto|Ant. Nedved}}. {{prelom strani}} – „Glasbena matica“, osem zvezkov. — „Oče pojdite domu“, oče {{razprto|Ang. Hribar}}. — „V spomin Ant. Janežiču“, besede Cimpermanove, vglasbil {{razprto|Anton Stöckl}}, 1876. — „Milotinke“, 1., 2. in 3. zvezek, 1877. — „V spomin Anici“, {{razprto|Ant. Stöckl}}, 1877. – »Slovenske pesmi“ za en glas in glasovir, vglasbil dr. {{razprto|Benj. Ipavec}}, 1877. — „Lavorika“, čveterospeve in zbore; priobčene po matici, 1880. – in mnogo, mnogo drugih skladeb, delom uže natisnenih, delom v natis pripravljenih.
Za cerkveno petje in glasbo bi omenili: pervo zbirko cerkvenih pesni, koje je priobčil leta 1843. {{razprto|Gregor Rihar}}: „Viže svetih pesem“. Istega leta obelodani L. {{razprto|Dolinar}} „Pesme v nedelje celega leta“. Do leta 1872. so izšli: „Napevi k pesmam za cerkev“, {{razprto|Cvek}}, 1855. — „Z nebes poglej“, maša, {{razprto|Vučvik}}. — „Maša za štiri glase“, {{razprto|Triebnik}}. — „Maša za četiri moške glase, orgije in violon“, {{razprto|J. Miklošič}}. Na dalje smo vdobili te dela: „Velika noč“, napev Fr. S. {{razprto|Adamičev}}, v Ljubljani, 1872. — „Štiri Tantum ergo“, postavil {{razprto|L. Belar}}. — „Dvanajst cerkvenih pesem“, v napeve stavil {{razprto|Leopold Cvek}}, 1872. — „Dve veliki slovenski maši“, besede A. Praprotnikove in Cimpermanove; za sopran, alt, tenor, bas in orgije zložil {{razprto|A. Förster}}, v Ljubljani, 1873. — „Slava Bogu“, {{razprto|Jož. Levičnik}}. — „Ofertorij“, Fr. {{razprto|Adamič}}. — „Velika sv. maša“, za čveterospev postavil {{razprto|L. Belar}}. — „Dvajset cerkvenih pesni“ za čveterospev zložil {{razprto|A. Förster}}. – „Sveta maša“, besede J. Marnove, vglasbil {{razprto|L. Belar}}, 1876. – „Božične pesni“, {{razprto|L. Cvek}}. – „Cerkvene pesni“, vglasbil oče {{razprto|H. Satner}}, 1879. – „Napevi pri sv. maši“, oče {{razprto|Angelik Hribar}}, 1879. — „Sveta maša“, Dan. {{razprto|Fajgelj}}, 1874. — „Zdihljeji“, oče {{razprto|Ang. Hribar}}. — „Marijine pesni“, {{razprto|Anton Förster}}, 1879. — „Postni in velikonočni napevi“, oče {{razprto|Ang. Hribar}}, 1879. — „Slovenski orglavec“, sto mediger za orgije; zložil {{razprto|Daniel Fajgelj}}, 1879. — in veliko število manjših in večjih kompozicij. Omeniti nam je še {{razprto|„Cecilije“}}, t. j. cerkvene pesmarice, katero prireduje {{prelom strani}} odbor „društva sv. Cecilije“ v Ljubljani in jo hoče izdati „družba sv. Mohora“. Obsegala bode „Cecilija“ pouk o sekiricah in zbirko najboljših cerkvenih pesni, kakor jih poje priprosti narod pri božji službi in druge, ki so jih zložili razni skladatelji, s sekiricami za jeden in dva glasova. Tako idemo tudi na tem polji korak za korakom in časom hočemo dospeti ono veselo stališče, koje bode svetu prejasno kazalo, da smo Slovenci od nekedaj prijatelji in poznavatelji petja in glasbe. Umetnost se je probudila, narodova zavednost jo pospešuje in treba le žilovite, neprestane delavnosti!
{{prelom strani}}
| |||