Gorski učitelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 155:
Saj je bila pa njegova Metka tudi tako dobra in blaga, da bi imel res naravnost greh, če bi je ne ljubil tako odkritosrčno iz vsega srca, kakor jo je. Hodil je vsak dan k njej, se veselil, kako se je njen zdravi razum bistril tako rekoč pod njegovimi očmi. Tako jo je počasi naobraževal in likal in bil je ves srečen, ker ga je vse tako hitro in lahkotno razumela.
Bil je tako uglobljen v ta svoj novi pouk, da je bil čisto iznenaden, ko mu enkrat opoldne, ko se je ravno zopet odpravil v županovo krčmo na kosilo, stopila ondi brhka, rudečelična deklica v gosposki noši nasproti.
Nehote se je odkril.
— Dober dan, gospodična! —
— Ah, gospod.učitelj! — je vzkliknila le-ta. Jaz sem domača hči, Karolina, je pristavila v spodnještajarskem dialektu. —
A, ta torej!
Pogledal jo je pozorno, in ona se je koketno nasmehnila pod njegovim resnim, kritikujočim očesom.
— Šment, ali je to dekle! — si je dejal Mirko nehoté na tihem.
Visoka junonska postava, krasno cvetoče lice, veselo, koketno se blesteče oči, goste, izvanredno bogati črni lasje, — ne, bila je res lepa.
— Kako vam je všeč tu na Gori ? — ga je vprašala, ko je sedel za mizo.
— O, prav ugaja mi, — je dejal odkrito.
— Oh, meni pa ni kar nič všeč tu gori, — je rekla s komično zategnjenim obrazom. Stric in teta sta me namreč prav pošteno razvadila. Sicer pa je bilo res prijetno tam na Štajarskem. In toliko družbe! Posebno ob nedeljah, ko se je vsa tista inteligenca zbrala pri nas, je bilo vselej tako prijetno, da vam kar povedati ne morem. Imeli smo svoj pevski zbor in zdaj na zadnje smo se vadili tudi na tamburice. —
— Gospodična tudi? —
— Seveda! Vsak večer sem brenkala, da je bila teta včasih že resno huda! Za petje sem kar vsa neumna! — in skočila je v sosedno izbico in prišla z lično tamburico nazaj. — Evo je! Vi, gospod učitelj, gotovo tudi igrate? —
— O, da — je dejal Mirko. Samo zdaj že res skoro celo večnost nisem slišal tamburice. Dajte, dajte, zaigrajte mi kaj! —
Ona se ni dala prositi. Zapela je priprosto narodno pesem in se spremljevala na tamburici.
Imela je zvonek, čist glas, in učitelju je postajalo nekako čudno v družbi te živahne deklice.
— Toda jaz sem res neumna! — je vzkliknila nakrat. Jaz vam tu brenkam, a vi ste lačni! Revež, kako morem biti tako neusmiljena! je dejala s porednim pomilovanjem in stekla venkaj v kuhinjo.
Ta pot je bilo kosilo posebno dobro in ukusno, brezdvomno se je skazala gospodična Karolina tudi v praktični kuhinjski umetnosti mojstrico...
Odslej je gospod učitelj po kosilu in po večerji nenavadno dolgo posedal v županovi krčmi.
Karolina je bila tako zabavna in živa, da mu je čas v hipu minil. Bila je naobražena, a vendar se ni sramovala nobenega dela. Bila je izvanredno živahna in šaljiva, vendar brez vsake afektiranosti. Vedela je pripovedovati vedno toliko smešnega, da se je učitelju vedno bolj omilila njena vesela, zabavna družba. Ker je sedaj toliko svojega prostega časa prebil pri županu, ostajalo mu je za Metko vedno manj časa.
Tudi mu njena tiha, mirna pohlevnost ni hotela več tako ugajati, kakor prej. Hotel je imeti, da bi bila vesela, nagajiva, razposajena.
— Daj, no smejaj se! — je včasih dejal, in ona se je pokorno nasmehnila.
A, kje je bil to Karolinin smeh, kje njena ponosna samozavest!
Metka je čutila, kako se Mirko vedno bolj oddaljuje od nje, in bolelo jo je to neopisno. Prej mu je bilo vse prav, vse všeč na njej, zdaj je imel vedno kaj grajati. Prej je prišel slehern dan, zdaj je začel vedno bolj pogostoma izostajati. Kadar pa je prišel, ostal je navadno le malo časa, in ves čas hvalil Karolinine vrline.
— O, to ti je dekle, taka bi morala ti biti! —
Metka se je na to vselej žalostno nasmehnila, in potem, ko je odšel, prejokala cele noči.
Mirko pa se je smejal in zabaval pri županu kakor še nikoli.
Oj ta Karolina! Take pa še ne! Kako se je znala sukati, in kako so se ji svetile tiste črne oči izpod visocega čela!
Mladi učitelj se je že parkrat zalotil pri prav nevšečnih mislih.
Kaj mu je bilo treba pri Metki tako hiteti in še vezati se na vsega vrh! Ta Karolina ! Ali ne bi bila to soproga, s katero bi se bil lahko pokazal in postavil povsod? Pa kako ognjeno ga je gledala in kako se mu je vedno prijazno smehljala v obraz!
Oh, Mirko je bil res skoro naravnost nesrečen.
In ta Metka! Kadarkoli ji je pogledal v mile, dobre oči, vselej ga je zabodelo nekaj pri srcu.
— Varaš jo! — mu je očitala vest, a on si vendar ni mogel kaj, in šel je zopet tjekaj k veseli, nagajivi {{redakcija|Karilini|Karolini}}.
— Še nič zaljubljeni? — ga je včasih dražila porodnica. — Hm, in tako lepe in tako koketno nasvedrane brkice! Škoda, res škoda!
Zasmejala se je nagajivo in on je zardel, prav gotovo zardel.
Ta Karolina! Kako ne bi spravila človeka v zadrego s svojimi radovednimi, hudomušnimi očmi! Še niti vračati enacega z enakim se ni upal. Samo pogledal jo je vroče in grozeče pretil s prstom.
— O vi, vi! Saj vemo, saj vemo! — A, on ni nič vedel, in ona se ga ni nič bala.
— Da me zatožite, pa me dajte! —
— Če bi le vedel komu ? — je vpraševal skrbljivo, a ona ga je le pogledala, kakor se je njemu zdelo pomenljivo in sladko in dejala kratko: Boste že izvedeli, le počakajte! —
In on je čakal in se smejal in ji zaljubljeno gledal v polni, zardeli obraz. Oh, ta Karolina! — In stokal je v sanjah in premišljeval bdeč in skrbel in se kesal in zopet grešil v svojih lahkoživih muhastih mislih.
„Obračati na dve oči,
To dobro ni, to zdravo ni,
Iz tega se gorje rodi!"
Godel si je vsak dan po večkrat, a kaj, vesele, poredne Karoline ni mogel pustiti in — svojo dobro, blago Metko?! — Ne, to bi bil greh!
Tako je omahoval med obema in sam ni vedel, katero ima prav za prav rad.
Nekega dne je bila Karolina posebno dobre volje. Pela je, da se je slišalo že na cesto.
— Zakaj tako dobre volje? — je vprašal na kuhinjskih vratih stoječ in gledajoč, kako se je vsa rudeča vrtela krog štedilnega ognjišča.
— Tako, tako! — je dejala dvoumno in zažvižgala poskočno koračnico.
— Ha, ha! — se je smejal Mirko. — Danes pa kar po taktu kuhate. —
— In če, in če, gospod učitelj? Čakajte! Boste videli! —
— Kaj neki? —
— Le potrpite! Saj vidite, da zdaj ne morem proč! Vsi vaši cmoki se mi spridijo! Hajd ven iz mojega carstva! — in kar s kuhalnico ga je napodila iz kuhinje...
Mirko je že kak četrt ure ugibal, kaka bi neki bila ona znamenita novost, ko je prišla Karolina v ličnem, svežem predpasniku v gostilniško sobo k njemu.
— Kaj naj prej nasitim, vašo lakoto ali vašo radovednost? — ga je vprašala poredno.
I saj veste, dušne potrebe so važnejše od telesnih, — je odgovoril s smehom.
— To sicer ni res, — je ugovarjala, — pa če hočete, vam rada ustrežem! —
In privlekla je izpod predpasnika nekaj skrbno v papir zavitega. Oprezno je razvila in položila pred Mirkota.
Bila je lepa moška fotograflja.
— Kako, vam je ta le všeč? — je vprašala.
Gospod učitelj je osupnil.
Kaj vraga!
— Kdo pa je ta gospod ? — je vprašal iznenaden.
— Vam že povem, samo povejte mi, kako vam ugaja. —
— Prav lep mož! —
— Prav moj okus! To je namreč moj ženin, gospod učitelj, v šestih tednih bo poroka. Seveda oče so me hoteli za nekaj časa domov in hočejo, da bi bila tu svatba. Meni je vse jedno. Ali na ženitovanje pa vendar-le pridete, gospod učitelj? Pa seveda, vas ne sme manjkati!
Mirko je malce debelo gledal v svet, a vendar je prav kmalu zbral začudene moči svojega duha in po vseh predpisih uljudnosti najprisrčnejše čestital srečni nevesti.
— No, saj je bil pa tudi zadnji čas za to odkritje — je dejal naposled odkritosrčno, veselo se smejaje. — Jaz bi se bil v resnici skoro zaljubil v vas. Pomislite, kaka nesreča zame! —
— Pa res! — se je smejala Karolina. — Toda zdaj naj vam prinesem še vaše kosilo, potem, ko se jedenkrat nasitite, pride še nekaj na vrsto. —
— Kaj neki? —
— Spoved! —
— Spoved?! Čegava pa? —
— I no vaša seveda! — se je zasmejala Karolina in odhitela po kosilo.
Kolikor je tudi prosil in naganjal, ni mu hotela prav ničesar povedati, dokler ni pojedel juhe s cmoki in mesa s prikuho.
— Zdaj mi pa res lahko poveste, kacega greha me dolžite! Glejte, kako sem bil priden! — je prosil, kazoč na prazen krožnik.
— Lagali ste se in molčali! —
— I bogme, te logike pa ne razumem! Kako naj se lažem, če sem molčal, kakor trdite! —
— O prav lahko! Jaz že vem! —
— Pa kaj vendar!? —
— In Metka ? — je vprašala zdaj Karolina, nagaivo preteč s prstom. — O vi, vi! Da, da, taki so moški! Neodkritosrčni, potuhnjeni, nepoboljšljivi grešniki vi! —
— Kako pa vi veste?! — je vpraševal Mirko.
— I veste? Moj Bog, to se res lahko izve! Zdaj mi pa še vi pokažite svojo Metko, jaz grem kar z vami! —
Mirko je bil končno res vesel, da se je vse tako srečno razrešilo. Kar vstal je, in Karolina je šla ž njim k njegovi Metki, ki je kar jokala od sreče in veselja...
In čez šest tednov je bila Karolinina poroka. Mirko je bil vojač, Metka pa njegova družica. In veseli so bili vsi, da je bilo kaj!
In zdaj gospodu učitelju na Gori ni nič več dolgčas, ker ima tudi prijazno in lepo ženo, zakaj Metka je postala tudi bolj vesela in cvetoča, od kar ji ni treba več dan na dan posedati za drdrajočim šivalnim strojem.
| |||