Gorski učitelj: Razlika med redakcijama

— 39 cm gospod, kaj ne? — je vprašala še enkrat mlada gorska šivilja Metka, ko je zavijala belo fino platno, katero ji je izročil mladi brhki vaški učitelj, da mu sešije šestero prazniških srajc.

 

Oh, dolgčas je bilo, dolgčas! Narava je bila seveda lepa. Neka divja, nedotaknjena romantika je vela po teh skalovitih starinskih gozdih. Toda kaj! Kdo neki mara dandanes za romantiko, vraga?! In tudi gospod učitelj ni maral za njo in prepeval v mehkem mahu ležeč z največo vnemo tisto znano:

 

 

in gospod Hvala je še enkrat povzel milo in s čutom:

 

 

in še enkrat je zastokal v temni tihi gozd :

 

 

Oh, skoro razjokal bi se bil! —

— Ti moja draga, plaha srnica, ti! —

 

 

Oče Vesel je snel ogromne naočnike s svojega čestitljevega nosa, spravil jih na polico, zložil pismo, ki je ležalo pred njim, zopet vkup in dejal učitelju, ki je, kakor po navadi, srebal v kotu za mizo svojo opoldansko juho, počasno s svojim navadnim širokim glasom:

In on je čakal in se smejal in ji zaljubljeno gledal v polni, zardeli obraz. Oh, ta Karolina! — In stokal je v sanjah in premišljeval bdeč in skrbel in se kesal in zopet grešil v svojih lahkoživih muhastih mislih.

 

 

Godel si je vsak dan po večkrat, a kaj, vesele, poredne Karoline ni mogel pustiti in — svojo dobro, blago Metko?! — Ne, to bi bil greh!