Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

 

»0če, najrajši bi ostal doma. Še imate košček kruha, da bi tudi meni ne bilo treba stradati! In doma je najlepše, to slutim in tudi čital sem o tem. Rad bi vam pomagal in delal, morda bi se dobilo za mene pri sosedi kako delo, če ga doma ni, saj rad primem za vse. Ne vem, zakaj me silite, naj grem v mesto?«

Mlad tršat fant stoji na pragu lesene bajte, nizke in vegaste kakor poveznjene vrhu položnega grička za vasjo. Mladenič vprašaje gleda starejšega slabo oblečenega moža, šibkega in bledega, globoko vdrtih sivih oči, ki sedi v veži, vleče svoj vivček in gubanči podolgovati skoro beli obraz, ki je gladko obrit in pohlevno žalosten, kakor je mnogo obrazov bednih kajžarjev, ki so vajeni vse življenje delati in molče prenašati svojo usodo in skrbi, ki jih vedno tlačijo in jim ne dajo dihati.

Mencejev oče se imenuje ta možakar, hlastno potegne iz pipe, se komaj vidno nasmehne in zamahne z levico: »Janez, kaj boš doma, samo to mi povej! Učitelj in župnik sta ti pomagala, nekaj si študiral. Zdaj sta te priporočila v mestu, ko sta spoznala, da meni ne gre in ne gre. Kje naj pa vzamem, če ni, pač ni, pa mir besedi! In čemu bi se obotavljal? V mestu te čaka beli kruh in slastna pečenka, pa tudi delo bo lepše! Čemu grabiš po krompirju, če se ti ponuja pogača, čemu hočeš neslani krop, mesto rujnega vinca? Sicer pa, danes se ustavljaš, a čez leta boš vesel in hvaležen mi boš za vse to!«

Že učitelj nam je večkrat tako rekel. Tudi on ljubi ta naš skromni svet, to hribovsko selo, kjer se je rodil. Zdaj vem, zakaj hodi ves srečen vsak dan po našem polju, zakaj ga najdete v hosti in na gričih, zakaj se tako rad pogovarja s pastirji in modruje s kmeti. Vse to ga še bolj tesno združuje z grudo, ki jo ljubi.«

Mencej hitro ugovarja: »Tudi učitelj ni bil vedno tu. Moral je tje kamor greš ti, v mesto je moral po učenost in znanje, mesto ga je preobrazilo v gospoda. Brez mesta bi bil ostal kmet kakor je bil njegov oče!«

»Morda bi bil srečnejši!« se zagovori sin, ki se spomni na bogatega kmeta Rožanca, ki ne mara dati učitelju svoje hčerke, češ, da bo nje mož edino le kmet, ki je sam svoj gospod na svoji zemlji. Oče pokrije klobuk, se zmaje s stola in

zakoleba proti vratom: »Fant moj, čemu vse to prazno govorjenje in prerekanje? Beseda je beseda! Domenil sem se, da te privedem in iti morava. Podvizati se je treba, da prideva pravočasno! Če boš pošten in priden, pojde vse kakor po maslu. Našega človeka imajo tudi v mestu radi, kajti ne brani se dela in ne cmeri se, če mora malo čez uro delati.

»Sin, moj Janez!« se začuje tedaj ječeč glas iz hiše in mladenič skoči takoj v sobo, kjer leži v polumraku njegova bolna mati na nepobarvani smrekovi postelji. Majhna in suhljata ženica je vsa nagubana, njena koža jo rmena kakor iz pergamenta, le velike rujave oči se vdano smehljajo. Ljubeče in prijazno gledajo sina, ki mu je najhujše, da mora oditi od svoje matere, od kmetske mučenice, ki je vse življenje stradala, samo da je preživela svojo deco, ki je vse molče pretrpela, samo da se ni mož razburjal. Bajtarska mati je pač največja trpinka, saj se mora boriti poleg dela tudi s siromaštvom.

»Kaj je mati?« vpraša vstopivši sin in se ljubeče nagne nad ležečo.

»Tako nerada te puščam v svet. Res ne greš daleč, a domačo grudo zapuščaš in že

zato me boli srce. Še enkrat te prosim, ne pozabi na to kar sem te učila, ne pozabi na materino vero, na ljubezen do grude in na očetovo poštenje!«

Janez stisne materino velo desnico, komaj mu gre beseda: »Tako težko mi je! Z Bogom!«

»Zbogom sin moj!« šepne bolnica in solza ji zablesti v očesu. Mladenič zdirja skozi vrata, materi ne mara pokazati vinjenosti. Oče in sin se napotita peš v tri ure oddaljeno mesto. Janez nese majhno culo perila. Mencej se nekam zadovoljno muza, pripoveduje sinu o tem in onem in ga skuša razvedriti. Tudi sam ni zadovoljen in srečen ker sin odhaja, niti slutil ni, da mu bo tako hudo za njim.

Pot ju vodi skozi polje in les, mimo nizkih topolov ob reki do položnih gričev, kjer se cesta gubi v mračnem gaju, ki se širi v dolini.

»Kako lepo je vse to! Zakaj sem ravno jaz tako nesrečen, da moram zapustiti vso