Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
}}
»0če, najrajši bi ostal doma. Še imate košček kruha, da bi tudi meni ne bilo treba stradati! In doma je najlepše, to slutim in tudi čital sem o tem. Rad bi vam pomagal in delal, morda bi se dobilo za mene pri sosedi kako delo, če ga doma ni, saj rad primem za vse. Ne vem, zakaj me silite, naj grem v mesto?«
Vrstica 56 ⟶ 55:
Valovi šume, čoln brzi čez reko, Janez premišljuje, a oče se pogovarja s čolnarjem.
»Irhovina gorenjska! Cepec zabiti! Le glej, da boš delal kakor te bomo učili, sicer ti bo slaba predla!«
Vrstica 105 ⟶ 102:
Ona je povesila oči in močno zardela ter mu odvrnila: »Pogum velja! Vprašajte jo, saj vas to ne velja življenja!« Mencej ji je stisnil roko: »Vi ste tista, ki jo ljubim in želim za ženo! Odgovorite mi, gospodična! Osrečite me, ali pa pustite, da grem daleč od tod, da ne bom dan na dan gledal vaše mile podobe in trpel v svojem srcu!«
Zvonovi so peli, glasovi so valovili med zlatim žitom. Mencej je zakolebal za krsto. V solncu je sijal na nji zlati križ, tenčica okoli njega je vihrala, se vzpenjala in drhtela. Ali ni plul nad krstom angel smrti in nesel dušo, ki se je že poslovila od telesa?
Janez je stopal omotijen in tih. Bil je pijan od bolečine in ni se mogel otresti čuvstva, da stoji sam nekje sredi valov, da mu noge klecajo, da mora vsak trenutek pasti, a vendarle ne pade in pogumno vztraja. Kadar je dvignil glavo, je zagledal krsto, ki se je pozibavala in plavala med zalenimi njivami. Enakomerno je odmevala molitev,
ta pogreb se mu je zazdel procesija smrti, ki zmagoslavno kroži po svetu in si izbira žrtve, dokler ne pride do tebe samega in si ne izvoli tudi tebe.
Počasi se je pomikal sprevod proti pokopališču, ki je ležalo na položnem gričku med samim zelenjem. Smrt in življenje sta bila tu tako tesno stružena, kakor da bi se vidno prelivala drug v drugega in se prerajala.
Ko se je Mencej vračal s pokopališča, se je ustavil na polju. Zdelo se mu je, da se duh Milene še ni poslovil od njega, da še vedno čuje lahko šepetanje in da se še vedno poslavlja.
Počasi in zamišljen se je bližal svoji hiši. Ko je hotel prestopiti prag, je priletel iz veže velik suhljat berač ves raztrgan in bled, a hlapec je za njim rentačil, da bo že pregnal vso potrebno sodrgo, ki se plazi okoli in hoče samo krasti. Za dolginom je prilajal krepki pes Hektor in se zaletaval v berača, ki je plašno pogledal Menceja in
potem skočil k njemu in ga zaprosil: »Pomagaj mi, brani me!«
Mencej se je začudil, znano so mu zadonele te besede, a vendar ni takoj spoznal berača. Zavpil je nad psom, ki se je takoj umaknil, čeprav ne rad. Renčeč se je skril
za gospodarjev hrbet in z odprtim žrelom čakal, kdaj mu slednji dovoli, da berača lahko napade in podere na tla. Mencej se je natančneje ozrl v prihajača, ki ga je žalostno gledal, in Janez samemu sebi ni mogel verjeti. Pred njim je stal njegov nekdanji tovariš — Pručka.
Trgovec ni niti trenutek okleval, mirno je ponudil nekdanjemu svojemu tovarišu desnico, mu pokazal v hišo in mu prijazno velel: »Pojdi z menoj, da se okrepčaš! Upam, da se bo še kaj dobilo za naju!«
Nesrečnik se je žalostno nasmehnil in hlastno odšel za gospodarjem v hišo. Hektor pa je godrnjajoč stopical za gospodarjem in nezaupljivo motril tujega gosta, ki ga je gospodar tako prijazno sprejel.
Mencej je odvedel Pručko v svojo sobo, kjer ga je posadil na stol, pozvonil služkinji in ji naročil, naj prinese za njegovega znanca dobro malico. Potem si je pričel ogledovati njegovo zunanjost, zmajal je z glavo in odšel v drugo sobo. Kmalu je prinesel nekaj svojega perila in dobro ohranjeno obleko. Položil je vse skupaj na stol in
ukazal Pručki, naj se preobleče, da bosta že potem govorila. Odšel je iz sobe.
Ko se je čez nekaj časa vrnil, je sedel Pručka že na stolu oblečen v Mencejevo obleko, ki mu je bila sicer prekratka, vendar je bil v nji vsaj toliko dostojen, da je lahko
šel med poštene ljudi. Janez ga je zadovoljno pogledal, pokimal in ga takoj nato vprašal: »No, zdaj pa povej, kaj te je prignalo k meni? In pa, na tak dan si prišel, danes smo pokopali mojo Mileno.«
Pručka je pokimal, si naložil jedače in odvrnil: »Vem, da se ti je pripetila ta nesreča, a šele danes sem zvedel za njeno smrt.« Sklonil je glavo in pričel jesti, vmes je
pa počasi pripovedoval: »Odkar sem šel od vas, nisi ničesar več slišal o meni. Veruj mi, da je bilo bolje tako, kajti nič dobrega bi ne mogel čuti, ker sem bil pravi nepridiprav. Potem, ko sem odsedel svojo ječo, sem pričel še bolj propadati. Vedno globlje sem zataval v blato življenja. Oče mi je nekaj časa dajal še potuho, a ne dolgo. Neki dan sem mu izmaknil nekaj denarja in konec je bilo najinega prijateljstva, kajti spoznal je, da mu bom kmalu zrasel čez glavo. Zažugal mi je s policijo in me napodil.
Pričel sem iskati službo, a kdo naj me vzame? Imel sem madež, ki se ga nisem mogel kar mimogrede iznebiti. No, meni ni bilo za delo pač pa za jelo! Ker ni kazalo drugega, sem se enkrat vtaknil še celo med komedijante. Pri njih sem se naučil pravega vagabundstva in potepanja po svetu. Nekaj časa mi je kar ugajalo, a včasih sem moral preveč trdo delati. Kamor smo se presodili, sem moral zabijati za šolorišča kole, postavljati šotore ter delati druge stvari. Da bi kdaj napredoval, o tem ni bilo govora, kajti vsi smo morali delati, tudi tisti, ki so se ponosno imenovali umetniki.«
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||