Institutka: Razlika med redakcijama

dodanih 6.138 zlogov ,  pred 11 meseci
brez povzetka urejanja
 
Skrbneje ga je začela opazovati in se uverila kmalu, da je Rus odkritosrčen poštenjak, vreden vsega spoštovanja. Kmalu si je priznala, da ga jo smatrala egoistom in špekulantom po krivici. Zvedela je bila, da ga obiskujejo pogosto bogati očetje premožnih hčerk iz trga in okolice z razumljivimi nameni; no, Rus ni kazal, odkar ga je zavrnila Ida, prav nikakega veselja po ženitvi. In to je naši Idi strašno laskalo! — Često je čutila, kadar je sedela v njegovi družbi, kako skrivoma upira vanjo svojo jasne oči polne ljubezni in toge. Zasmilil se ji je! — In kadar ga je takisto skrivaj opazovala ona, videla je nakrat, da RUs ni — grd, nego prav simpatičen mož, čegar ponosne brke in temno lice mu daje še posebno moško, nekam spoštljivo zunanjost. Pa tudi neomikanec ni Rus! — Velika, izbrana knjižnica, iz katere ji je samovoljno prinašal najboljša dela, — zmerno, skromno, a premišljeno izražanje njegovih nazorov o tem in onem, ji je bilo prejasen dokaz, da je Rus mož, ki svojega znanja vselej in usiljivo ne kaže, temveč je hrani v srci in duši. Ko pa je zvedela, da je absolvoval ljubljansko realko in dunajsko trgovsko akademijo, bila je radi svoje prenagljene obsodbe vsa poparjena.
 
Nič več ji ni bila zoprna njegova družba, nasprotno, celo vesela je, kadar jih zopet obišče. Rus sicer ne pozna laskanja in dobrikanja; še nikdar ni spregovoril hvalisujoče besedice o njeni telesni lepoti, še manj pa o njeni institutski izobrazbi, — tem bolj pa jo osrečuje njegovo nemo priznanje, kadar jo opazuje pri — delu...
 
Ze čestokrat je sklenila, da mu dá vsaj z ljubeznivimi vedenjem zadoščenje za nemilo rano, katero mu je zadala takrat pod jablano.
 
Samo toliko? —
 
Pa kaj je vzrok, da postane vsikdar tako razburjena, kadar prisede k nji? —
 
Ako bi jo bil kdaj pazljivejše pogledal, videti bi moral, kako ji zapored rdé in bledé lica, kako se ji spodtika jezik, kako zmočen ji je pogled! —
 
A sevé, on se v svojem ponosu ne meni več zanjo; — ne ljubi je več; — s silo si je iztrgal iz srca svojo brezupno ljubezen do nje, domišljavke! — In tako se morda vender zgodi, da se mu omili druga, katero popelje v tiste lepe sobe v ličnem gradiču. In srečna bosta oba; saj jo bo i on ljubil! „Sicer bi je ne snubil!" — Tako je dejal sam. —
 
A ona? —
 
Kaj ji hasne tu ves njen ponos, vsa njena krasota in pretirana omika! — V trgu in daleko na okoli ga ni moža, ki bi je bil vrednejši od Rusa; — premnogi pa bi je baš radi njene nepraktiške vzgoje niti ne poželeli... Koliko let bo morda še čakala upajoča in cvetoča — zaman, za nikogar! In starela bo, visokoleteče misli bodo postajale skromne, skromnejše in najskromnejše, dokler ne ostane obžalovanja vredna — stara devica, če se ne bo hotela zadovoljiti s slabšim, mnogo slabim dedom! —
 
Moj Bog, mari ni bila nespametna, ko je odklonila Rusa?! — Kako dober, blag mož je! In ljubil jo je; — ljubezen moža pa je namen ženskega žitja! —
 
Ali ga bi i ona ne mogla ljubiti? — —
 
Prestraši se pri tem vprašanji. Kam je že zašla v svojem sanjarjenju! —
 
Ne, ne, — ljubiti ga ne more...!
 
Hladen piš je popihnli nakrat skozi odprto lopino okno, da so zaškripale naoknice; na dvorišči je zaplesal vrtinec s prahom in listjem divji ples in izginil pod nebesje.
 
Ida vstane hoteča vrniti se v hišo. Tedaj prihitita po stopnjicah niz loli Rus in Tone.
 
„Hej gospica, baš prav, da Vas naletim!" — ogovori jo Rus smejé. — „Gospod Tone trdi, da pride z vašim čolničem brez jadra prej na ono stran ribnjaka kot midva v velikem čolnu s štirimi vesli in z jadrom. Ali sprejmeva stavo, gospica?"
 
„Zakaj ne?! — Stava velja!" — dé ona.
 
Vsi trije gredo torej k bregu; Rus razgrne jadro v večjem čolnu, v katerem je že sodela Ida z vesloma v rokah; na Tonetov krik poženo zajedno čolna po gladki vodni površini, da zletita kot lastovka.
 
Nekaj časa begajo vštric; a še pred sredo začne Tone zaostajati. Kar popihne veter s toliko silo, da zaškriplje jambora večjega čolna ter ne nagne ves čoln na jedno stran. Pod nebom začne vršati, hipoma se zbirajo oblaki in veter se zaletava vedno in vedno.
 
„Zlomek! — vihar dobimo!" — de Rus malo vznemirjen ter naglo pristopi k jadru, da bi jo nameril proti vetrovi smeri. Komaj pa prime za vrv, ko buhne piš z vso močjo, da izgubi Rus ravnotežje, omahne na čolnov rob in — čoln se prvrne. — Dvojen krik, potem ni videti ni Ide ne Rusa. —
 
Prvi se prikaže nad vodo Rus; takoj na to pa Idine roke in glava. Krčevito bije z rokami po vodi, hoteča se ubraniti teži napojene obleke, ki jo vleče k dnu. Zaman!
 
„Pomagajte!" — vzdihne še grgrajoča in že na pol pod vodo ter — zgine.
 
Pobliskovo se potopi Ros za njo in v naslednjem trenutku se zopet bori z vodo držeč glavo nezavestne Ide nad površino ribnjaka.
 
Samo trenutek še, in oba bi se bila utopila; Rusovč modi so ginile in tudi njegova obleka se je napojila. Tedaj pa ju zgrabi močna roka in potegne v čolnič.
 
Bil je Tone. — —
 
Pozno po noči se je zbudila Ida iz težke omedlevice. Ko se je ozrla po sobi, sedela je ob njenem zglavji objokana mati, Tone in trški zdravnik pa sta se za mizo sedeča tiho pomenkovala.
 
Ni se mogla zavesti takoj celega položaja.
 
Zakaj se čuti tako silno trudno? — zakaj plaka mati? — kaj počne zdravnik tu? —
 
V naslednem hipu pa se spomni vsega dogodka. Utonila bi bila kmalu! — Spomni se groznega trenotka, ko se je mej vršanjem in bučanjem vetra prevrnil čoln, kako so jo zagrnili mrzli valovi, — kako se je borila ž njimi na življenje in smrt, — zaman, zaman! — roke in noge so ji otrpnile in ona se je pogreznila. Tedaj jo je zgrabila krepka roka in jo dvignila zopet na zrak, — še se spomni, da je bil njen pogumni, požrtvovalni rešilec — Rus, vsega drugega ne ve več. —
 
Rus jo je rešil pogina! Rus, katerega je tako kruto vžalila, je zastavil za njo svoje življenje! Pa kje je on?! — Je li rešil njo, pa sam...??
 
„Mamá kje je — Rus?!" —
 
„Oh, Ida, Ida, — ubogo moje dete, Ti zopet govoriš! — vzklikne radostna mati in jame poljubovati hčerko.
 
„Mama, kje je Rus?!" —
 
„Ni ga, dete moje. Ali si zdrava, Idka? Ali Te kje boli?" — —
 
„Ni ga, — ni ga, — — mamá, — on je, — je-li utonil, mamá?!" —
 
Kot blaznica plašno gledajoča oklene se Ida materinega vratu z obema rokama, ustnice pa ji drhté nalik mrzlični.
 
„Ne, ni utonil, — odpeljal se je le domov, da se preobleče!"
 
„Oh, kje je, kje je? — Mamica, pojdite ga iskat! —
 
Obstrmela je mati pri tej burno izraženi prošnji.
 
„Potrpi, Ida; — gospod Rus je bil dasi ves premočen celo uro pri Tebi. Vsaki čas se mora vrniti. Toplo se mu zahvali za svojo rešitev, zakaj le on...
 
V istem hipu se odpro duri; v sobo stopi Rus.
 
„Fran, Fran!" — vsklikne Ida strastno, skloni se na postelji pokonci ter mu moli nasproti svoji lepi, beli roki...
 
Pokleknil je tik postelje pritiskajoč na svoje ustnice njeno ročico; ona pa mu je naslonila svojo kodrasto glavico na rame ter mu vsa blažena, z rajskim nasmehom šepetala na uho: „Fran, — dobri moj Fran, — hvala, oh, hvala Ti!" — —
 
****
 
Mesec dnij za tem sem prejel ličen, zlatoobrobljen karton, na katerem sem bral dve imeni...
 
Naj li še pravim čegavi? — —
35

urejanj