Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 269:
In potem se je vršila dolga razprava. Počasi so prišli na dan vsi moji grehi, tudi stari, na katere sem popolnoma pozabil. Vse sem priznal. Ne vem ali sem se kesal svojih dejanj ali ne, toda naveličan sem bil vsega, čeprav še tako mlad, saj sem bil šele okoli trideset let star.
In potem sem bil obsojen. Dobil sem štiri leta ječe. Ko sem jo prestal, me je zaneslo v te kraje in zdaj sem tukaj.
Mencej je sedel pri mizi in mirno strmel vanj. Kakor prebujen iz zamišljenosti, je vprašal Pručko: »Ali si ubijal?«
»Ne, ne, človeka še nisem ubil, hvala Bogu! Uboja nimam na vesti in to mi je v veliko tolažbo. Menda je to moja edina rešilna bilka, ki se je oprijemam, da bi se rešil in spet ne padel nazaj. A ne vem, če bodo moji sklepi trdni? Kako naj si pomagam, če ne spet s krajo, nihče mi ne da dela ne jela.«
Spet je utihnil in se ozrl v Janeza, ki je zdaj molčal in strmel skozi okno proti pokopališču. Trenutno je pozabil na človeka, ki je sedel zraven njega in na vse okoli sebe. Njegov duh je spet poletel na pokopališče k Mileni, ki je sanjala pod zeleno rušo svoj smrtni sen.
Pručka je menda ta molk napak umel. Še enkrat se je ozrl v Menceja, zakašljal in se dvignil ter trpko dejal: »Menda sem ti dovolj povedal? Ti me pač sam nečeš vreči skozi vrata in čakaš, da bom sam šel. Vem, res nisem vreden, da sedim tukaj. Čudna je usoda, ki me je vrgla semkaj. Sicer je pa bolje, da molčim in ne pripovedujem dalje, saj imaš menda že dovolj.«
Mencej se je vzdramil, pogledal Pručko pomilovalno in zamahnil z roko: »Povej vse do konca!«
»Do konca?« je odjeknilo iz vagabunda, ki se je spet spustil na stol tako trdo, da je zaškripal. Nekam plašno je Pručka pogledal svojega sobesednika, zakašljal in si v zadregi pogladil s prsti svoje zmršene lase: »Do konca? Dobro, pa do konca, če že mora biti! No, seveda, če veš nekaj, moraš vedeti pač vse! Povem ti, čeprav bo to za mene slabo. Ko sem bil prost in so se zaprla za menoj vrata ječe, sem spet prav tisti trenutek začutil tisto divjo mržnjo, ki sem jo vedno gojil do tebe in gospodarja. Iz mesta sem bil takoj izgnan. Rad bi grizel okoli sebe kakor divja zver in samo na to sem mislil, kako se nad kom znosim, bilo mi je prav vseeno, če bi se takoj vrnil v ječo. In zvedel sem, da si srečen, da se ti dobro godi in da si se poročil z njo, z Mileno.«
Pručka je povesil glavo: »Vse to me je peklo kakor najhujši možni ogenj, od same zavisti sem zbledel, klel in stiskal pesti. Želel sem te imeti pred seboj, rad bi te zdrobil na solnčni prah. Znova sem se začel potepati. Zdaj je bilo težje, zdaj sem bil policiji znan, vedeli so, da sem pravi nepridiprav, imeli so mojo sliko, moji prstni odtisi so bili v policijskih aktih dobro shranjeni. Policija bi me pač hitro prijela in spet bi prišel v ječo, če bi se količkaj šopiril in rogovilil. Vedel sem, da si ti nekje tukaj. V mestu itak nisem smel biti, pa sem jo mahnil sem. Šel sem kar na dobro vero, med potjo sem beračil in ljudje so mi dali. Menda so se me tudi bali, kajti preveč prikupljiv pač nisem. In zvedel sem, da je te dni umrla gospa Milena in da ti je zapustila ljubko deklico. In zdaj sem se spomnil na poročila v ameriških listih, kjer se večkrat čita, da banditi odneso staršem otroka bodisi iz maščevanja, navadno pa zato, da dobe visoko odškodnino. In tisti hip sem sklenil, da tudi jaz to poskusim pri tebi, samo, da se znosim nad teboj.«
Mencej se je zganil, njegove oči so se ostro zapičile v Pručko, ki je nekam negotovo znižal glas in skoro tiho pripomnil kakor sam zase: »Nekdaj sem tudi jaz ljubil, a manjkalo mi je moči in volje, pa pravega poštenja nisem poznal v življenju. Mnogo je bila kriva napačna vzgoja mojega očeta, ki je
mojo mater spravil prezgodaj v grob s svojim hotljivim življenjem. Pri njem nisem nikoli videl nič dobrega, vdajal se je raznim mamilom in bil je znan pohotnež, ki se je norčeval iz vsega plemenitega in idealnega. In veš, koga sem ljubil? Mileno! Nihče ni tega nikoli zvedel. Rad sem jo imel, tako mlad sem bil, komaj osemnajstleten. Ljubil sem tisto milino in dobroto, tisto njeno nedolžno, nepokvarjeno dušo, saj sem vedel, da sem bil sam pokvarjen in zloben, zavedal sem se, da nisem bil vreden niti njenega pogleda. A tedaj bi se še lahko ves izpremenil in poboljšal, kajti še sem bil človek, ki pozna lepoto in čar čiste in poštene duše, saj sem bil še napol otrok in lahko bi me še
kdo dvignil, nikogar ni bilo. Bil sem največ sam kriv, kajti gospodar bi bil morda nastopal drugače, pa sem mu kradel in ga goljufal, kjer sem ga le mogel. In zvedel sem, da je Milena umrla. Prekesno sem zvedel, že sem se bližal tej vasi, ko je zvonilo na pokopališču, kjer so jo grobarji spuščali v grob. In tedaj sem menda prvič v življenju jokal nad svojim izgubljenim in žalostnim življenjem. Prvič sem čutil vso svojo bedo tako živo, kakor še nikoli ne. In prvič sem se zagabil samemu sebi zavoljo vsega slabega, kar sem zakrivil. Vendar ni bilo niti to kesanje pravo in resnično, kajti ti se mi nisi smilil. Vedel sem, da ti je krvavelo srce in ti še krvavi, vedel sem, da se vse v tebi trga in da strmiš polblazen v strahotni obraz smrti, a nisem čutil za te in ni mi bilo dovolj, da te je usoda tako strašno kaznovala, hotel sem ti odnesti še otroka in te oropati tvojega edinega bogastva, ki ti je od nje ostalo. Prišel sem v hišo in nemoteno sem dosegel prvo nadstropje, kjer sem našel tvoje dete. Nihče me dotlej ni videl. Nagnil sem se nad otrokom in se preplašen umaknil. Ta mali neznatni črviček je tako podoben svoji materi, da sem se kar stresel in zbežal iz sobe, kajti misel na Mileno mi je hipoma spodbila moj naklep. Šele zdaj sem se spomnil, kaj bi s tem prestopkom napravil njenemu otroku, ki je nedolžen. In potem sem se zazdel samemu sebi gnusni gobavec, ki sovraži ljudi zato, ker so zdravi, čeprav niso krivi njegove bolezni. Stekel sem po stopnicah in nič nisem pazil, da bi me kdo ne videl. V veži sem srečal hlapca, ki me je nahrulil in vrgel čez prag. Potem se je zaletel vame pes, nakar si ti prišel in ga odpodil ter me povabil semkaj, kjer sem pred četrt ure stal sam, pripravljen na otrokov rop.«
Pručka vzdihne in se zazre v Menceja, ki nič ne govori.
»Zdaj je menda mera polna? Dovolj je kajne in lahko grem. Tega ti nisem nameraval povedati, upal sem, da se me usmiliš in mi malo pomoreš za prvo silo. Pa naj mi bo to za skromno pokoro! Odpusti mi! Veruj mi, da mi je zdaj žal! Vem, da se najina pota ne bodo več križala. Sovraštvo je izplahnelo, ko si me sprejel tako toplo in prijateljsko, vesel sem, da imam še nekaj dobrega v sebi. Čeprav je tisto čuvstvo slabotno.«
Mencej je bil bled kakor stena. Otožno pogleda svojega znanca in mu odgovori strmeč skozi okno: »Danes sem pokopal svojo ženo, brez katere mi je življenje tako strašno prazno. In prav danes si ti prišel k meni. Res si prišel s slabo mislijo, a spremenila se je in zdaj ti je žal. Pa naj te zavržem? Ne, dobro delo hočem storiti! Povej mi, kaj naj napravim zate! Reci mi, kaj naj ukrenem! Morda je vendarle kje rešitve? Saj ni, da bi se moral spet pogrezniti v blato, čeprav pojde spočetka težko. Posvetujva se! Kaj hočem storiti?«
| |||