Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 341:
Nazadnje je Mencej sam skočil med delavce. Ritem tega življenja in sile, ga je vsega zajel in že je bil sam v živahnem vrtincu.
Smejal se je v prahu in znoju kakor bi ga bilo objelo novo prerojenje. Že se je z rokama oprl ob drog. Noge so pričele teptati prosen snop, drsale so se spodnešene od prožne slame in se lovile ter prožno krčile. Postajal je vedno bolj truden. Na čelu se mu je jel nabirati znoj, srce je pričelo silneje utripati. Čutil je, da je tudi sam, kakor to žito, v neki očiščevalnici, kjer je prijetno in dobro, kjer se človek znoji za kosec kruha in mu to znojenje prinaša tudi zdravje in dobro voljo.
Petrolejka na steni je pričela pešati. Stara oskrbnica je hitela po druge. Delo se je bližalo koncu. Vsi mesci so zahiteli, kakor plavači, z nizko vpognjenimi hrbti so se zaleteli proti bregu, k pristanu oddiha in počitka. Že so se umivali in odhajali v spodnjico, praznični in kakor spočiti. Nihče ni jadikoval, da je truden, nihče ni imel od dela motnih oči. Obrazi vseh so žareli. V spodnjici je bila pripravljena malica. Na mizi je bila na velikem lesenem krožniku narezana potica in poleg nje se je lesketala velika steklenica vina.
Menci so posedli kakor bi bili tu že leta in leta, in bi vedeli kje imajo svoje sedeže. Nihče ni bil zadregnjen, nihče ni gledal kam bo sedel in vendar se je vsak zavedel, da je prav sedel in da mora prav tam sedeti in nikjer drugje. Gospodarju se je zazdelo, da tudi to delajo po nekem zakonu, po neki postavi, ki jim ukazuje in ki jo nosijo zapisano v sebi, in to je vse v njihovi prirodnosti, ki jo imajo v sebi in ki jih nikoli ne prevara.
Mencej je vsem natočil in jih pozdravil. Prijetno mu je bilo, ko je videl, da ga gledajo prijazno in spoštljivo, nič laskanja ni bilo v teh ljudeh, temveč sama odkritost in to ga je nekam vzhitilo, ga opajalo s prijetnim občutkom zavesti, da je mož, da je človek, ki vrši svojo dolžnost in da je tudi drugim potreben, ne samo svojemu otroku, kajti vedel je, da mu zaupajo in si žele, da bi bil še bolj njihov, ker bi mu radi marsikaj poverili, še več kakor doslej.
In potem je čutil, da se je nekam vrnil, kjer je že enkrat bil, kjer je bilo vse tako lepo, prijazno in domače. In rasgovoril se je. Vsi so kramljali z njim in bili veseli, da je bil tako prijazen in domač. Zapeli so. Dekleta so se najpreje poslovila in odšla. Fantje so še nekoliko posedeli in čuvstvene je zadonela njih pesem, polna ljubezni in veselja do življenja, do isvoljenke in do zemlje domače.
Janez je poslušal. Pozabil je, da ni več mladenič. Pozabil je, da je njegova Milena pokopana. Trenutek ga je zamamil. Najrajši bi odhitel ven v prirodo in zapel veselo in sanjavo, kakor bi šele pričel uživati svojo mladost. Zapel bi pod oknom Milene. In tedaj ga je presunilo, da je mrtva.
Fantje so odhajali. Pred hišo so mu zapeli o mrtvi ljubici, ki jo fant kliče, a je ni več in gre potem na njen grob:
''Pojdem tja na grob zeleni
z drobnim cvetjem posajeni.
Tam si utrgam cvet,
ki je ljubezni moji svet.''
Vedel je, kaj mislijo. Vedel je, da se tudi ti mladi veseli ljudje spominjajo njegove dobre Milene in da mu zdaj za slovo poje o nji, ki je mrtva in ki jo je ljubil in celin vsak, kdor jo je poznal.
In dobro mu je delo. Včasih tudi žalost dobro de. Šel je počivat. Nekaj časa je postal pri odprtem oknu. Priroda je bila obsejana od mesečine. Prijazno in otožno se je poslavljala s šepetanjem vetra in nemirnim šelestenjem suhega listja, ki je plesalo okoli.
Jesen! Jesen!
V daljavi na travniku so pa drhteli drobni potočki, valovi so se lesketali kakor svetlo sijoče luskine zaklete kače, ki se prikaže na kresni večer nedolžnemu pastirju in ga vabi, naj pride in jo reši.
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||