Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 377:
in malokdaj privoščili prijazno besedo. Njegov varuh pa je bil poštenjak, zato je Joštu ostala njegova koča. Pozneje, ko je bil nekaj časa hlapec, se je spet preselil domov, dokupil nekaj malega sveta in postal samostojen kmetič. Ko je najbolje kazalo, je moral na vojsko.
Jošt se je boril na ruski fronti. Drobec šrapnela ga je udaril na glavo. Zdravnik ga mu je odstranil. Fanta spočetka ni nič bolelo in rad je šel v zaledje, da bi se spočil. Prišel je v neko vas, kjer ga je zdravnik spet obvezal.
Tam blizu je prebivala kmetica Marfa, ki je imela skromno hišico in nekaj sveta. Jošt se ji je zasmilil. Vzela ga je k sebi in mu stregla ter skrbela zanj.
Jošt sploh ni nič mislil na svojo rano. Ko ga je nehala peči, je skočil s postelje in trdil, da je zdrav. Vojna je tedaj že minila. Marfo je vzel za ženo in se poročil z njo kar v Galiciji. Poprodala sta vse skupaj in se napotila v naše kraje. Martinemu sinu Tomažu, ki ga je imela iz prvega zakona in je že dorasel, sta izplačala svoj delež in Jošt je zadovoljno gledal v bodočnost. Doma je nameraval dokupiti zemlje in se lotiti kmetovanja, Marfa je imela svojega sina s prvim možem, ki je bil gališki kmet. Kmalu je umrl. Tomaž je bil zelo trmast in še otrok ji je vodno delal preglavice. Ko je dorasel, ni hotel v nobeno službo. Potepal se je po
večjih mestih, odkoder je bil večkrat izgnan in je spet postopal doma. Ko mu je mati izplačala delež, je upala, da bo poskusil s kakšnim delom. Prosila ga je, naj se česa loti. Sin se ji je režal in pobral denar. Prosil jo je, Daj mu pove, kje bo odslej živela, napisal si je njen naslov in šel. Tomaž pa ni izostal dlje kakor dva meseca. Čez dva meseca je prišel za materjo na Slovensko, jo poiskal in kar ostal pri nji: »Denarja nimam več. Porabil sem ga. Zdaj bom pa pri vas mati!« je kratko dejal in ni se brigal za njene očitke in besede.
Tomaž tudi doma ni imel obstanka. Ostal je nekaj dni in potem zginil v mesto, kjer se je potepal, dokler ni prišel spet razcapan in sestradan domov. Jošt se je motil, ker je menil, da je zdrav. Tedaj, ko je bil prepričan, da je rana zaceljena, bi bil moral še enkrat k zdravniku, da bi ga temeljito pregledal. Pa ni šel in si je sam zdravje poslabšal, kajti doma se mu je rana nenadoma odprla. Zaskrbelo ga je in Marfa ga je pregovorila, da je šel k domačemu zdravniku. Doktor mu je rano pregledal in zmajal z glavo. Rana je bila le navidezno zdrava, a nastale so notranje komplikacije. Bolest se je razpasla na vznoter. Zdravnik je rano zavezal in mu ukazal,
da mora takoj v bolnišnico. Jošt se je smejal, saj ga ni bolelo posebno. Zahvalil se je zdravniku, zamahnil z noko in šel. Sklenil je rano pustiti popolnoma pri miru, kajti prepričan je bil, da se bo tako sama zacelila, kakor se je sama odprla.
Nekaj časa je bilo dobro. Mož je pa kmalu čutil, da ga nekaj zbada v glavi. Tudi na to se še ni oziral, a potem ga je pričela močno boleti glava. Glavobol ni odnehal,
temveč je postajal vedno mučnejši. Trpotca je začela mučiti spet skrb, da bi ne bilo kaj hujšega. A bolezen se je že preveč razvila in na to je kmalu pozabil, ker je postal polagoma čudaški in ves zamišljen. Žena je kmalu opazila moževo izpremembo, saj je večkrat stal kar več ur pred oknom zazrt v eno točko. Drugič je spet taval brez smotra ves dan okoli, se vračal izmučen in žalosten in samo molčal.
Marfi se je zazdelo, da moževa bolezen napreduje. Šla je z njim k zdravniku in šele tedaj je zvedela, kako je Jošt bolan, saj ji sam ni nikoli povedal, kako je opravil pri zdravniku, temveč ji je trdil, da je vse dobro.
Marfa je prisilila moža, da se je nekega dne napravil in šel z njo v mesto v bolnišnico. Jošta so zdravniki pregledali in takoj ugotovili, da je vso prepozno in je vsaka rešitev nemogoča, ter mora umreti, če ga operirajo.
Vrnila sta se domov in Jošt je spet nadaljeval svoje življenje. Marfa zdaj ni več tako zelo pazila nanj, kajti vedela je, da mu ne more pomagati, pa če ga tudi drži privezanega doma poleg sebe. Bolelo jo je, a ni si mogla pomagati. Nekoč pa je Jošt vstal s postelje in se oblekel. Tiho je delal, da bi prebudil žene. Kakor mesečen je pritaval k oknu in pogedal ven v jasno mesečno noč. Prijazno je sijala luna in Jošt je zadovoljno pokimal.
| |||