Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 623:
:4.
Ko je umrl stari župnik gospod Šimen in so ga svečano zagrebli, se je Mencej takoj zavzel za Anico. Ker ni bila za težko kmetsko delo, jo je vprašal, če bi hotela postati trgovka. Takoj je rada pristala. Sicer je že prekoračila dvajseto leto, a kaj zato, saj ji ni bilo treba biti za vajenko, temveč se je samo učila prodajati in spoznavati različno blago in njegovo vrednost. Ker je bila spretna in skromna, ter že od narave potrpežljiva in ljubezniva, so bili ljudje z njo zelo zadovoljni. Pazila je, da je vsakega kupovalca hitro in dobro postregla a pri vsem tem je ostala vendarle nekam rosna, česar ji ni mogel nihče zameriti ker je imela nekak priroden čar resnobe in ljubkosti, ki ji je bil pač svojstven in ni prav nič nalikovala dekletom, ki se šopirijo in napihujejo ter so prepričane, da s tem ugajajo moškim.
Mencej se sam ni skoro nič udejstvoval v trgovini, odkar mu je umrl tast in še žena. Ker je Anica kazala zanimanje in je vedel, da ima dar in veselje do trgovanja, je bil tega kar vesel, kajti, čeprav je bil v svojem srcu kmet, se mu je vendarle škoda zdelo popolnoma zanemariti trgovino, ki mu je prva pomagala do blagostanja.
Ker je Anica dobro napredovala, ji je čez nekaj let otvoril kar sam prijazno trgovinico in jo tudi založil z blagom. Sicer je bilo vse dokaj hitro, a zvedel je, da hoče začeti trgovino nek tujec in to mu ni bilo všeč, čeprav je bil dobričina. Tujcem pač ni preveč zaupal in bolelo bi ga, če bi videl, da ljudje sedajo na limance človeku, ki jih izmozgava in se potem še drugje iz njih norčuje, kakor je že opazil v nekaterih krajih.
Z Anico sta napisala pogodbo, da mu dolguje denar za blago, ki mu ga bo polagoma izplačala in oba sta bila zadovoljna. Takoj ji je tudi rekel, da mora ostati pri njem popolnoma domača kakor je bila in naj ne pozabi, da jo vedno rad podpre bodisi denarno, ali tudi z dobrim svetom.
Mencej je bil zdaj pomirjen in kar oddahnil se je, ker je bila župnikova nečakinja preskrbljena, vendar ga je večkrat nekaj kar zabolelo pri srcu, kar je sicer hotel prezreti, toda sam je dobro vedel, da ne more. Mencej še ni bil niti štiridesetleten, vedno je imel v sebi dovolj življenjske sile, saj je vedno živel vzdržno in zmerno. Zadnji čas se je večkrat presenetil pri mislih na ženitev in na Anico.
Janez je dobro vedel in čutil, da na ranjko ni pozabil in da menda tudi ne bo, kajti še vedno je doživljal trenutke, ko se mu je zazdelo, da je kakor nekam zaklet, da se giblje v nekem nepoznanem svetu, ki ni njegov, ki ga sicer pozna, a ga ne more dojeti, ker čuti v sebi preveč prikrite bolesti in otožnosti. Vsega tega bi se rad otresel, a vedel je, da se ne bo nikoli, da se bodo težki trenutki vedno ponavljali, čeprav le poredko, a da bodo zato tem bolj mučni in skeleči, saj mu je bilo v takih hipih tako tesno kakor bi se bil zrušil nanj ves svet.
In misli na Anico se ni branil, bila mu je nekaka uteha. V tej nežni cvetki je našel toliko neprisiljenega in notranje lepega, da ga je vzradostila vsaka misel na njo. In ko jo je nekdaj natančneje opazoval, je zadivljen spoznal, da čudovito sliči njegovi ranjki ženi, le da je nekaj mlajša. In tega odkritja je bil v dno duše vesel. Zdaj se je v njem misel na Mileno polagoma presnavljala in prelivala v živi lik župnikove nečakinje, da mu je često prišlo neko slepeče doznanje, da je vse to ena oseba, da je Anica živa Milena še iz prvih časov njegovega znanja. Sicer se je zavedal te svoje zmote, toda ni se je branil, saj ga je zavajala v misli, da bi kar potrkal pri Anici in jo prosil za roko.
Potem se je nepričakovano pripetilo, da mu je zbolela hčerka. Otrok je bil vedno zdrav in čvrst, žvrgolel je kakor živahna ptička in razveseljeval vso okolico. A neki dan je dekletce povesilo glavico kakor sahneča cvetka in zaplakala ter objela očeta. Mencej jo je pobožal po čelu in laseh ter takoj opazil, da ima otrok hudo vročino.
Ves iz sebe je Janez pripovedoval o svoji nesreči Anici, ki je še tisto uro brzojavila prijateljici iz Ljubljane, ki je bila dobra prodajalka, a ni imela začasno službe. Prijateljica Angela je kmalu prihitela in Anica ji je na hitro izročila trgovino ter sama odšla k Mencejevim, da je stregla mali Milenki, ki je bila najbolj zadovoljna z milo tetko Anico.
Ana je bila res požrtvovalna strežnica, boljše si Janez ni mogel želeti. Čudil se je, ko je videl, kako spretno se je znala sukati okoli postelje njegove nežne ljubljenke, ji skušala razbrati vsako željo raz obraz in si ni privoščila nobenega pravega oddiha in počitka.
Ko je otroku odleglo, se je oče globoko oddahnil, a skrb in žalost sta ga še vedno mučili in v mrki negotovosti je komaj čakal, da je hčerka popolnoma okrevala in zapustila posteljo popolnoma zdrava.
Večkrat, ko je hodil okoli otrokove postelje, mu je pogled nevede obvisel na njeni prijazni strežnici, ki se je sklanjala nad detetom in pazila nanj in na vsak njegov gib. Vselej je tedaj začutil v srcu nekaj toplega in mirnega kakor bi ga skrb zapuščala, ker je bila hčerka v varstvu te plemenite ženske.
Ko je Mencej neko noč zgodaj zaspal, ker je bila hči že izven vsake nevarnosti, se mu je v sanjah prikazala njegova žena. Bila je vsa krasna in čudovito lepa, oblečena popolnoma belo. Janez je vzdihnil samega blaženstva in iztegnil svoje roke, da bi ženo ljubeče objel in poljubil. Ona ga je prijazno in globoko pogledala, kakor je znala samo ona in mu razločno šepnila: »Janez! Zakaj odlašaš? Slušaj me in oženi se ter poišči najini hčerki dobro in blago mater!«
Vzdramil se je in se pognal ves zaspan kvišku. Sanje so bile res tako žive, da je bil prepričan, da ne sanja, temveč, da je bilo vse sama resnica. Ko se je popolnoma vzdramil je spoznal, da steguje roke v praznino. Zamišljen je obsedel na postelji in še dolgo premišljeval ta svoj sen.
Naposled se je otožno nasmehnil in je skoro razburjeno in trmasto odmajal z glavo: »Ne, ne! Tega vendarle ne smem storiti! Milena je bila pač samo ena in nobena več. Res mi je Anica všeč, toda zdaj se ne smem poročiti še enkrat!«
Že čez minuto se je spet spomnil na ženine besede in potem mu je zalebdel pred duhom obraz Anice. Spomnil se je, da je bil Milenin obraz v sanjah za las sličen Aničinemu. In potem se je spomnil na hčerko in da je zdaj sirota brez matere, ki bi ji skrbna in dobra mamica mnogo koristila, pa čeprav bi bila pisana, kajti tudi pisana mati je včasih dobra, če ima plemenito srce. Globoko je vzdihnil in legel ter se še in še obrnil v postelji, ker ni mogel nehati in zaključiti svojega premišljevanja.
Tisto noč pač dolgo ni zaspal, čeprav se ni za ničesar odločil. <br>
<br>
:V.
Tomaž je bil zelo predrzen človek. Tisto no, ko se je spopadel s Pručko in je streljal za njim, je dolgo premišljeval, ali naj se drugi dan pokaže javno med ljudmi, ali ne, kajti zdelo se mu je kar nemogoče, da bi ga Pručka dobro ne spoznal, čeprav si nista bila posebno znana.
Fant se je pa kmalu odločil in sklenil kar iti v gadje gnezdo, pa naj se zgodi karkoli.
Že drugo jutro jo je mahnil zjutraj zgodaj skozi vas in kar naravnost na drugi konec k Pručki na stanovanje. Ko je prišel v vežo, je naletel na staro strežnico, katero je vprašal, če lahko z gospodom govori, češ, da bi se rad domenil zavoljo nekega sadja, ki bi ga rad prodal kmet, ki prebiva nekje daleč v sosednjih hribih.
Pručka je Tomaža takoj spoznal po glasu, a molčal je in čakal, da pride starka. Strežnica je kmalu pridrsala v sobo in mu pričela pripovedovati o Tomažu, da je
zunaj, da bi rad z njim govoril in da mu hoče povedati radi nekega sadja, ki bi se poceni lahko kupilo od hribovskega kmeta.
Pručka jo je poslušal in samo mislil, kajti vedel je, da je Tomaž dovolj nesramen in predrzen ter bi ga upal napasti še kar v postelji in magari streljati vanj. Bil je trenutno silno razburjen in ni mnogo manjkalo, da ni zarjul kakor zver, ki zgrabi svoj plen in nahrulil kontrabantarja, kako da si upa tak capin in lopov sploh še v njegov dom in mu priti pred oči, saj je še sinoči drzno streljal za njim in bi ga najrajši poslal na drugi svet. Toda Pručka se je znal hitro obvladati. Že naslednji hip je bil videti miren kakor kamenit kip. Strežnici se je nasmehnil in ji rekel, naj fantu reče, da lahko takoj pride k njemu.
Ko je Tomaž vstopil, je ležal njegov nasprotnik mirno na postelji. Njegova zdrava desnica je lagodno ležala pot zaglavnikom, dočim ga je oko mrtvo motrilo izza polpriprtih trepalnic, da Tomaž ni niti mogel presoditi, kaj se pravzaprav za hip vrši v Pručkini duši ter je nehote postal nekam okoren in strahopeten. Še bolj bi se pač bal, če bi bil vedel, da je ranjenčeva zdrava desnica držala pod zaglavnikom napet samokres, ki ga je Pručka takoj potegnil iz nočne omarice, kakor hitro je začul tihotapčev glas.
Tomaž je nekam v zadregi stal pred posteljo in čakal. Pručka se je komaj vidno nasmehnil in mu namignil, naj se vsede na stol, ki je stal poleg ležišča.
Kontrabantar se je vsedel in pričel spet s svojo izmišljeno povestjo o kmetu in jabolkih. Pručka ga je hipoma prekinil in ga rezko vprašal: »Kako se piše tisti kmet? Skoro vse kmete poznam devet fara na okoli!«
Tomaž na to vprašanje ni bil pripravljen, pač pa je imel že prej na jeziku neko domače ime, ki ga je zdaj hipoma pozabil.
»I, čakajte no, Mr... Mrva bo, da Mrva se piše,« je odgovoril in ga po strani pogledal.
»Mrva!« mirno je odjeknilo s postelje. Mrve tam gori sploh ni! Potem se je mož hipoma premislil in popravil: »Morda si se ti zmotil, ga bom že dobil, samo da vem da je tam gori v Martinovem, kamor me malokdaj zanese.«
»Kaj pa je z vami gospod?« je vprašal Tomaž naenkrat kakor bi bil šele zapazil, da ima Pručka obvezano levico. Ranjenec se je nasmehnil: »Menda ne bo hudega. Tihotapci so streljali na me. Zakaj ne vem, kajti nedolžen sem kakor ti. E, slaba vest jih preganja, ne pa jaz siromak, ki sem vesel, da me puste pri miru vsi ljudje. Pa tudi v nogo me je pičil brencelj. Sicer pa odkar sem jo dobil v nogo, sam več dobro ne vem, kako je bilo, kajti pobiral sem jo preje po cesti, a potem, ko me je zaskelelo v nogi, sem se kar onesvestil, tako sem se menda prestrašil. Še zdaj se več ne spominjam kako je bilo potem, le to se mi zdi, da sem nekoga pošteno brcnil, a kar sem ga, sem ga menda premalo.«
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||