Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 792:
V bližini vasi se je pojavil neznan razbojnik, bil je oborožen od pete do vrha, imel je puško, lovski nož, pištolo in še celo nekaj bomb mu je viselo ob pasu. Neateri so trdili, da se je pritepel z juga, a drugi spet, da se je priklatil nekje s tujine. Videl ga je malokdo in samo od daleč. Kdor je pa imel z njim opravka, ga ni mogel videti v obraz, ker je bil zakrinkan. Bali so se ga vsi, ker je bil zelo nevaren in kdor mu ni izročil, kar je zahteval, ga je takoj sunil z nožem ali streljal vanj. Ubil res še ni nikogar, a marsikdo jo je od njega pošteno skupil. Ljudje sami niso imelo orožja in se tudi braniti niso mogli.
Nekdo je vendarle slutil, do utegne biti ta razbojnik, seveda je o tem molčal in se hotel prej prepričati, preden bi ga izdal. In ta nekdo ni bil nihče drugi kakor Pručka. Njemu se je kar zazdelo, da je najbrže ropar nekdanji kontrabantar Tomaž, o katerem se dolgo ni ničesar čulo in je izginil kakor kafra. Pručka se je hotel o svojih slutnjah prepričati, če so resnične, in sklenil je poizvedovati pri stari Marfi. Neko jutro se je kar nepričakovano prikazal na njenem pragu.
Starka ga je nezaupno pogledala in nekaj zamrmrala, vprašala pa ga ni, po kaj je prišel. Pručka je začel kar naravnost: »Kje pa je tisti vaš nadebudni Tomažek? Menda je dobro napredoval v vsem slabem?«
Marfa mu ni ničesar odgovorila. Pručka se ni dal zbegati, kar nadaljeval je: »Le povejte, kako je z njim, saj že vrabci na strehi čivkajo, da je postal razbojnik. Seveda je za vas hudo, toda pomisliti morate, da strahuje vso okolico in da se ga je treba otresti. Če bo imel več zločinov na vesti, bolj huda mu bo predla. Za zdaj bi jo morda še odnesel, a če bo šlo tako naprej, ga lahko dočaka še smrt!«
Tedaj se je oglasil Jošt: »Da, da, prav imate, gospod! Še celo k nam se je enkrat upal ta nepridiprav! Mene je hotel spraviti na drug svet, davil me je in če bi se žena ne zavzela zame, bi me zaklal kakor prasca!«
Marfa ga je jezno pogledala, a blaznik je nadaljeval: »Veste, tam zunaj se potepa, v prirodi živi, a ona ga bo sama izdala, kajti priroda ljubi ljudi, ki so res njeni, ki žive za vse dobro in delajo v naravi ter si z znojem služijo svoj kosec kruha. Toda tisti Tomaž je razbojnik, ki ni vreden, da bi ga človek poslal na drugi svet!«
Jošt se je nekam zamislil in pričel s tišjim, skoro šepetajočim glasom: »Vedno me žene hrepenenje v prirodo, v to dobro mater naravo, ki jo tako ljubim. Vi ne veste, koliko trpim in kako strašno trpim. Mati zemlja me kliče, moja ljubljena zemlja! Od vseh strani me zove in dobro jo čujem. Dalje in dalje moram, naprej in naprej me žene nepojasljivo hrepenenje. Priroda me vabi, vedno me vabi in samo vabi. In tedaj zatavam. Po polju grem in hosti, poslušam klic grude in hitim dalje. Ali še niste slišali tiste pesmi, tistega glasu? Kako mogočen je in kako tajinstven in večkrat tudi žalosten, da bi človek jokal krvave solze, ko ga posluša. Poljana ječi, gozd vzdihuje, potoki otožno šume in žubore, drevje plaka. In tako me vse kliče in me hoče. Hoče me spojiti z menoj, hoče me objeti in me ljubiti, kakor jaz ljubim vse to!«
Da, da, vse me kliče, mene kmeta, ki sem prisiljen zapustil domačo poljano, da je plevel pognal po njenih lehah. A moral sem na vojsko.
In zdaj me zemlja spet kliče. Med streljanjem topov, med pokanjem šrapnelov in granat, sem trenutno preslišal njen klic. Ni me zvala, kajti nasičena je bila s krvjo tisočev, ki so padli in niso vedeli, čemu, in sama ogromna rdeča rana. Utihnila je, dokler se nisem spet vrnil.
In zdaj čutim, kako me boli glava, kako mi v nji razbija težko kladivo, ki mi drobi moje nežne možgane. Jaz pa hitim naprej in naprej, ker moram iti.
Najbolj me pa zovejo moje planine! Solnčne in jasne stoje tamkaj ponosne in lepe, beli snežniki kakor kralji z ognjenimi kronami. In kamor stopim, slišim klic, ki me vabi višje in višje in ta klic je iz samega neba.
In enkrat moram na vrh! Najvišje moram tedaj, ko bo razsajal vihar, moram, da vidim najvišje grozno božje čudo, ko se Bog sam pogovarja v gromu in blisku s prirodo, s to zemljo, ki preplašena pred njim drhti, ko ji piše postave z ognjeno strelo, postave, ki jih je svet pozabil in kojih prva in največja bo vekomaj ostala tista: »Ljubi svojega Boga nad vse, a svojega bližnjega kakor samega sebe!
In tedaj bom pogledal Bogu v obraz in srečen bom. Tedaj bo moje hrepenenje nasičeno in zgrudil se bom in se zrušil v solnčni prah!
O, da bi ljudje spoznali tisto božjo postavo, o da bi človek vstal k popolnosti in se bolj približal tej nedolžni prirodi, ki vsem vse ponuja in vse daje, da bi se človek tudi po nji bolj približal svojemu Bogu, ki kaže v stvarstvu svojo veličino in moč!
A človek bo ostal v nižavi. Le izvoljenci se dvignejo in tudi jaz se bom dvignil, tudi jaz pojdem, ker me kliče priroda in v prirodi me kliče sam Bog!«
Umolknil je in se plašno ozrl. Pred njim je stala Marfa in ga preteče gledala. Ni ga več ljubila kakor nekdaj, pričela ga je mrziti, ko je spoznala, da bo ostal do smrti beden blaznik.
In zdaj je bila ženščina huda, ker je izdal njenega sina. Jošt je bil vedno večji siromak, naj ga je tudi Marfa večkrat pretepala in ga podila iz hiše. Vse je potrpel. Mirno je prenašal zmerjanje in udarce, če mu je dala jesti, je jedel, če ne, je molčal in nikoli ni tožil, da je lačen.
Pručka je gledal in videl je, kako je mož opešal. Smilil se mu je, a pomagati mu ni mogel. Tudi Marfa se je zelo postarala, jo je pač skrbela usoda njenega razbojniškega sina.
Pručka je šel počasi proti domu. Z njim je hitel Jošt in mu še vedno pripovedoval o svoji prirodi. Tisto noč se je Jošt res spet napotil v planine. Žena ga je ozmerjala in mu ni hotela dati večerje. Nič ji ni zameril. Smehljal se ji je, ko je odhitel v dež in vihar, ter šepetal: »Nocoj je moj večer! Nocoj pridem na vrh in videl bom božjo strelo, čul besedo Večnega in se mu zazrl v skrivnostni obraz!«
Počasi je jel korakati, ko je prišel za streljaj od hiše, kakor bi našel v prirodi zavetje, ne pa doma, od koder je prihajal. Dospel je do skalovja. Spretno se je pričel vzpenjati vkreber, brez strahu je hitel višje in višje. Prispel je pod sivi zaklon, se je hotel vsesti in se nasloniti na roke, kakor je imel vedno navado. Tako sloneč je rad premišljeval o svojih planinah in prisluškoval grmenju in viharju ter strmel v razburkano prirodo.
Tedaj ga je nekdo zgrabil za prsi. Jošt se je urno obrnil, a krepka pest ga je trdno držala in ni se mogel izviti. Pogledal je napadalcu v obraz in spozna Tomaža, ki je sovražno zrl vanj ter ga takoj nahrulil: »No, stari, ali spet noriš?«
»Pusti me, planine me kličejo! Ne dotikaj se me, kajti umazan si in krvav! Čudno, da te sploh puste na teh tleh, tebe razbojnika in ubijalca! No, dolgo ne bo!«
»Zakaj pa ne, ha, ha, ha?« se je hahljal Tomaž.
»Zato, ker so ti na sledu.«
»Kaj praviš Jošt? Pa nisi ti kaj čvekal?« preteče je Tomaž dvignil svojo pest.
Jošt se ni brigal zanj in nadaljeval: »Dolgo ne bo! Danes je že prišel Pručka, poizvedoval je po tebi. Upam, da te bodo kmalu prijeli, saj nisi drugega zaslužil. Zabingljal boš kakor si dolg in širok, a krokarji ti bodo peli poslednjo pesem!«
Tomaž je prisluhnil: »Kaj mi pripoveduješ, da je Pručka vprašal po meni, tisti bedak, ki me ni poznal, ko sem ga dvakrat obstrelil!«
»Pručka, da Pručka!« je udarilo iz Jošta.
Tomaž je zasikal: »In kaj si mu rekel, ti stara mrhovina, ki samo čaka na svoj pogin? Povej, kaj si mu izčvekal!«
Jošt je brezskrbno odvrnil: »Kaj sem mu rekel? To, kar je res in prav nič drugega, da veš! Resnica je nad vse! Sam sem mu povedal, da si bil že pri nas in da si res ves oborožen. Da si prav ti tisti nevarni razbojnik, je pa mož uganil sam, kajti ko sva šla skupaj iz hiše mi je še prijazno pomežiknil in mi sam svetoval: »Bojte se tistega vašega razbojnika, da vam kaj ne stori! Tomažu ne zaupam niti nedolžnega golobiča!« No, jaz se te ne bojim in se te nisem nikoli bal, čeprav si me že večkrat pretepel kakor psa. Posebno tu v prirodi si mi malo mar! Prav nič me ni strah pred teboj! Mene ščiti vsa priroda, a ti si sam, čisto sam!«
Tomaž je divje zasikal: »Gorje ti starec! Pogini, ker si me izdal!«
Jošt je mirno stal pred njim, a divjak se je zaletel vanj, da se je opotekel proti pečini. Tomaž je bil prepričan, da je Jošt zdrknil v prepad. Divje se je zarežal: »Tako te ščiti tvoja priroda! Zdaj pogini bedak, zdaj sem te rešen za vselej!«
Počasi je odšel ob prepadu in govoril sam s seboj: »Vsem vam pokažem! Stari je zdaj razbit v prepadu, še Pručki je treba posvetiti! Bomo videli, kako me bo sprejel! E, tiček je, a danes me ne bo pretental. Zdaj vem, da me je zadnjič spoznal, ko sem še tihotapil tod okoli.«
Jošt je zdrknil čez skalo. Toda poznal je vsako ped zemlje in že naslednji hip se je spretno oprijel škrbe, ki je zijala v skali in počenil ter počakal, da je šel razbojnik mimo. Potem se je urno dvignil, kajti bolele so ga roke in bal se je, da bi ne omagal, ker se je moral krčevito držati za rob skale.
Jošt je dobro čul Tomaževe besede in kar strah ga je stresel. Zdaj bo šel Tomaž nad Pručko, ki pač ni pripravljen na napad in možu bo slaba predla.
»Če pride v hišo k Pručki, je po njem, kajti dobro vem, da ga bo umoril,« je šepetal Jošt.
In zdaj je trenutek počakal. Planine so ga vabile višje in višje, a tam v dolini je zagledal v duhu mrtvo truplo ubogega Pručke z globoko rano v srcu. Bedni blaznik je trenutek pomišljal, a potem se je nasmehnil: »Da, planine, čujem vas. Ve mi ukazujete, naj se vrnem, naj grem, da rešim človeka, kajti bolj človeške ste kakor ljudje sami! Grem, že grem!«
Jošt se je spretno kakor maček pričel spuščati nižje in nižje, pri tem je pa pazil, da je delal kolikor mogoče tiho, ker je vedel, da mora biti Tomaž nekje blizu. Ko je dospel v dolino, je zagledal komaj za streljaj pred seboj dolgo senco, ki je hitela proti vasi. Takoj je vedel, da je to Tomaž in nihče drugi. Podviznil je korak in že je bil blizu njega. Potem je stopal za njim počasi in enakomerno proti Pručkovi hiši.
Pručka tisto noč ni mogel spati. Zvečer je dolgo časa čital in potem je premišljeval o Tomažu, katerega je nameraval drugo jutro naznaniti. Ko je legel, se je zaman trudil, da bi usnul, spanec mu ni hotel zatisniti oči. Nejevoljen je vstal in se oblekel. Potem je jel v temi hoditi po sobi. Pručka ni maral luči, če ni bilo treba. Najrajši je čepel kar po več ur v temi, gledal pred se in premišljeval. Ko je tako hodil po sobi, se je slučajno ustavil pri oknu. Tedaj je videl, kako je hušnila proti hiši senca in za njo druga.
»Kaj pa je to?« se je možakar vprašal in že je brezslišno segel v nočno omaro po svoj revolver. Nekaj časa je vse molčalo, le tiktakanje ure se je slišalo v nočni tišini. Pručki se je takoj zazdelo, da ga hoče obiskati razbojnik, ker ga je morda obvestila mati, če je stikal okoli in mu povedala, da je Pručka izpraševal za njim. Da, tale Tomaž je najbrže izvohal, kdo je bil včasih Pručka in zdaj ve, da nima tako nedolžnega nasprotnika pred seboj kakor si je mislil tedaj, ko je bil še prepričan, da je vse govorjenje o Pručkovih pustolovščinah samo prazna marnja. In jutri pojde Pručka z orožniki, kajti vsi slutijo, da se Tomaž skriva na planinah. Tudi Marfino kočo bodo še temeljito preiskali. In to bo pač neljubo temu divjemu Tomažu, ki ima gotovo tamkaj skritega. E, tudi Marfa ni najbrže tako nedolžna kakor se dela! Skoro gotovo daje potuho svojemu ničvrednemu sinu, čeprav dela fant z njo tako grdo, da je joj! In Marfa mora tudi vedeti, kje se ta nepridiprav največkrat skriva. Vse bo treba točno poizvedeti. Pručka je mirno čakal v temi, prisluškoval je v noč in nekaj kakor veselje je zavalovalo v njem. Tista pustolovska kri, ki jo je zatrl v sebi, je zdaj spet zakipela in že je bil ves navdušen za novo pustolovščino. Bal se sploh ni nikoli, pa če je bil v še bolj kočljivem položaju. A tukaj je imel vendarle povsod boljše stališče kakor napadalec, ki je stal tam zunaj.
Zdaj se je razbojnik prikazal pri oknu in tudi on poslušal.
»Pričnimo igrati komedijo!« je šepnil Pručka in se splazil k postelji ter pričel nalahno smrčati. Nato je hrkal vedno glasneje, dokler ni prekinil in spet pričel smrčati.
Tomaž se je pod oknom zadovoljno režal: »Dedec je danes pač pil, zato spi kot klada in zbudil se bo menda na drugem svetu! Ha, ha, ha! Ta drenovina hodi tudi preveč okoli Angele, ki sicer nikoli ne bo moja žena, a tudi njegova ne, kajti kar ljubosumnost čutim, če vem, da se kdo preveč zanima zanjo!«
Jošt je stal skoro tik Tomaža in Pručka je zdaj samo premišljeval, če ima dva sovražnika ali samo enega, kajti takoj je videl, da se Tomaž nikoli ne obrne in se ne zmeni za senco, ki stoji za njim. Da je to Jošt, si Pručka ni mogel misliti. Nazadnje se mu je vendarle zdelo, da je njegova sumnja prava in da je le prbi njegov sovražnik, a drugi ga bo morda še ščitil, ali pa opozoril na nevarnost.
Tomaž ni dolgo prisluškoval pri oknu, že je šel k vratom in jih z vetrihom spretno odprl. Spet je prisluhnil. V sobi se ni nič zganilo. Pručka je še vedno brezskrbno smrčal. Jošt je zunaj pod lipo nervozno pričel mencati z nogami, sam ni vedel, kaj naj stori in kako naj opozori napadenega, da je v nevarnosti. Že se je počasi splazil k oknu in hotel potrkati na šipo. Potem se je pa spomnil, da lahko stori drugače in od zadaj zgrabi Tomaža ter pomaga Pručki, da ga premagata. Zdaj je tudi sam šel proti vhodu. Kakor podlasica se je splazil razbojnik v hišo in odprl sobna vrata. Naslednji hip je pa zazijal in še preden je bil na jasnem,
kaj naj stori, je moral divje zaškrtati z zobmi, kajti spet ga je Pručka prehitel in mu posvetil v obraz z električno svetilko. In Tomaž je samo zaslepljen začul rezki krik: »Roke kvišku, sicer si ranjki!«
Tomaž se je hotel obotavljati, a že je imel v desnem rokavu kroglo, ki mu je pošteno ranila roko, da je niti dvigniti ni več mogel. Preden je mogel pograbiti svoj revolver z levico, je spet čul rezke besede: »Če se le ganeš, si takoj rajnki!«
Razbojnik je ostal trenutno miren, a Pručka se je zadovoljno režal: »E, fant, zakaj se meriš z menoj, s starim grešnikom. Pa še nekaj je, veš, moja vest je mirna in čista, zato je sreča z menoj. Ti imaš pa slabo vest in si v večnem strahu! Vidiš, mislil si, da me boš poslal na drugi svet, pa pojdeš sam v luknjo!«
Tomaž se je živahno zganil, a Pručka je bil spet urnejši in že mu je poslal kroglo v levo roko: »Oprosti mi, sicer ne delam preveč lepo s teboj, no, nevaren tič si, saj si še ti mene dvakrat obstrelil, čeprav sem nedolžen človek in pošten državljan, ki še nikomur lasu ne skrivi. Brani se pa vsak, veš živeti je včasih vendarle lepo. In če postaneš kdaj pošten in pameten človek, boš šele znal ceniti vrednost življenja.«
Tomaž je bil zdaj brez moči, Pručka mu je pobral orožje in dejal: »Zdaj pa pojdeva k ozornikom.«
Tedaj je stopil iz teme Jošt in Pručka ga je začudeno pogledal: »I, kaj pa vas nosi tod okolil?«
»Ubiti vas je hotel in prišel sem, da bi vas branil, a se znate preveč dobro braniti sami,« je hitel Jošt. Pogled njegovega sinovca mu ni obetal nič dobrega, a Jošt se ni brigal zanj in je nadaljeval: »S planine sem prihitel, da bi ne bilo prekasno. Zdaj se vrnem, kajti strmine me kličejo in lepo je na njih, saj je tako mirna noč!«
Pručka je odvedel svojega jetnika k orožnikom. Poklicali so zdravnika, ki je Tomaža obvezal in so ga potem odpravili zjutraj v Ljubljano.
Pručka je modroval: »I, saj sem vedel, da me nekaj tišči, pa je bil ta divjak, ki si je hotel privoščiti moje življenje. Upam, da ne bo nikoli več strašil tod okoli!«<br>
<br>
:IX.
Tomaž se je moral zagovarjati pred sodniki.
| |||