Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 900:
:IX.
Tomaž se je moral zagovarjati pred sodniki. Spočetka je tajil, da bi bil on razbojnik, ki je strahoval vso domačo okolico, češ, če je napadel ljudi maskiran razbojnik, ne more nihče trditi, da je to bil prav on, od blizu iz oči v oči ga pa brez krinke nihče ni videl.
Ko je bil zaslišan Jošt, je fant trdil, da je možakar blazen in da njegova izpoved ne velja. Jošt se je smehljal in povedal vse, kar je vedel in znal; ko mu je sodnik omenil planine pa je začel fantazirati in govoriti o svojih gorah, ki ga kličejo, o prirodi, ki mu ne da pokoja in ga vedno zopet in zopet zove v svoj objem.
Zaslišali so druge priče in pestili dolgo Tomaža, a ni se hotel vdati. A trmasti so bili tudi sodniki in pametni. Zaprli so k njemu nekega nedolžnega jetnika in Tomaž mu je vse izblebetal. Ko je bil spet zaslišan, je priznal vsa svoja dejanja. Sodniki so se dolgo posvetovali. Ubil razbojnik res ni nobenega, toda namen je pač večkrat imel in samo njegova sreča, da ni koga usmrtil.
Na zadnje so ga obsodili na 15 let ječe. Obsodbe se je menda Marfa bolj prestrašila kakor Tomaž sam. Vedno se je jezila nad njim, oštevala ga je in svarila, in
on jo je še pretepal. A v globini ji je ostala ljubezen do sina-izgubljenca in izbruhnila pri sodbi na dan. Žena je prebledela in potem krčevito zaihtela in zavpila: »Sin, moj sin!«
Odvedli so jo in šla je domov skrušena in potrta, a za njo je taval Jošt ves preplašen in zbegan. Ko sta prišla domov, je Marfa vzrojila. Pričela je zmerjati Jošta, da je on kriv, da so dobili Tomaža, kajti dobro se jim je skrival, dokler ni sam Jošt vsega očenčal. Jošt jo je mirno poslušal in molčal. Upal je, da bo nevihta kmalu minila brez hujših posledic. Bil je tudi pripravljen držati nekaj zaušnic, samo, da bi se spet vse pomirilo. Pa se ni. Marfa je divjala vedno bolj in bolj. Nazadnje je pograbila Joštove cunje in mu vse skupaj vrgla pred vrata: »Pojdi kamor hočeš, pri meni nimaš nobenega prostora več!«
Jošt se je vsedel na kup svoje obleke in se prijazno smejal predse: »Zdaj bom še bolj združen s teboj priroda božja! Zdaj sem ti še mnogo, mnogo bližji!«
Marfa je pa divjala po hiši, klela gosposko in ji žugala, češ, kako so ji mogli kar na 15 let obsoditi njenega sina, njenega Tomaža. In ta jeza ji je ostala. Vedno se je jezila in srdila nad sodniki. Kmetje, ki so jo poslušali, so se ji smejali. Niso privoščili nji, a za Tomaža je vsak rekel, da je dobil, kar
je zaslužil in da je bila njegova kazen še premila. Otroci so pa starki radi nagajali, kajti za hudobno so jo imeli, in otrok v svoji odkritosti večkrat stori kaj, česar bi ne smel — a misli si, da se s tem maščuje nad človekom, ki ga smatra za krivičnega.
Jošt je upal, da se je Marfina jeza pomirila in spet se je vrnil. Mrmraje ga je sprejela, a jesti ni dobil skoro nikoli in vedno ga je podila. Ko je enkrat spet divjala, ga je spet vrgla skozi vrata in jih za njim zaklenila.
Jošt je obupaval: »Svojo hišo imam, pa ni moja, kajti niti prenočevati ne smem več v nji. Kaj naj storim, kam naj grem? Nikogar drugega nimam, kakor tebe. Priroda moja. Tebe ljubim vedno bolj in ti mi ostaneš večno zvesta. K tebi, samo k tebi!«
In šel je v večer, in žalost se ga je lotila. Počasi je stopal skozi gozd; prebredel je potok in se smejal, ko je videl v mesečini, ki se je razlivala po valovih, svoj obraz in svoje razmrščene lase in brado: Tak sem torej, namesto, da bi prišel v prirodo mlad in lep, saj me je vedno ljubila, saj mi je ostala vedno zvesta, le samo ena in nobena druga ne! V tujini sem bil in ljubil sem zemljo domačo in prirodo ter koprnel za njo. Na Ruskem, v Galiciji, na Poljskem, povsod, povsod me je klicalo in vabilo. Nisem hotel čuti tistega klica in sem bedak mislil, da ga bom zatrl v svoji duši, pa ga nisem mogel.
In vrnil sem se domov in spet sem začul tisti klic, še silnejši, še močnejši klic svoje zemlje, klic moje prirode, ki me je vabila: »Pridi!«
In čutil je, da ga boli glava bolj kakor kdaj poprej, čutil je, da se nekaj trga v njem in bilo mu je, da se trga od vsega, kar ga je kdaj vezalo na ljudi, da ostaja vedno bolj sam, vedno bolj spojen s prirodo in njeno skrivnostjo ter z Bogom, ki ga je čutil povsod v naravi velikega, nedojemljivega in vendar dobrega, čeprav obenem strašnega in silnega.
Tiho je šepetal: »Neštetokrat sem šel, a zdaj grem za vedno! Čakal sem na to uro in prišla je. Bog mi jo je poslal in On je dober in usmiljen, dal mi je to domačo grudo, vrnil me je domu, da mi je naklonil srečo in milost, da lahko tu ostanem in umrem. In to je moja sreča, moja neizmerna sreča!«
In Jošt je šel. Vso noč je taval okoli. Obhodil je skale in se vrnil v dolino, obšel je gozd in hitel čez domače polje. Vrnil se je k vaški cerkvi in si jo vso še enkrat ogledal od zunaj, kakor bi jo prvič videl in ves čas se je zagonetno smehljal. Potem je šel v hosto v najglobljo šumo. Poslušal je in šepetal sam s seboj ter spet taval dalje. Njegove misli so postajale vedno bolj trudne in meglene. Ničesar se ni več zavedal. Le to je vedel, da mora dalje in dalje, naprej in naprej, da ne sme domov, da nima več doma in da je njegov dom samo še njegova zvesta domača zemlja vsa kar jo je.
Drugi dan je taval nekje po okolici. Ničesar ni jedel, nikomur ni rekel, naj mu kaj da. Taval je in taval in se samo smehljal. Njegov obraz je bil mrtvaško bled, oči so mu vročično sijale, noge so bile trudne in težke, da so se zapletale, a on je šel in šel.
In tako je taval tri dni in tri noči brez oddiha, brez pokoja. Tretji dan je zjutraj prišel pred vaško cerkev. Bila je odprta. V cerkvi je bila sv. maša. In zataval je v cerkev in se sklonil in poklenil v prvo klop. Pobožno je pričel moliti. Sam ni vedel, kje je, a zdelo se mu je, da se je vrnil nekam, odkoder je prišel, ko je bil še mlad, zelo mlad, ko je bil še majhen otrok.
In od tod ni hotel več. Tak je hotel ostati in tu je hotel ostati. Da vrnil se je v svojo mladost, njegova duša jo je še enkrat zaživela, a usta so šepetala molitve, ki jih je znal in so se zdaj kar same pojavljale v njegovih mislih.
Ko je bila maša končana, je Jošt slonel na klopi z glavo naslonjen na naslon in mirno čakal. Ljudje so odšli iz cerkve, a on se ni zmenil. In prišel je cerkvenec Gašper, sivi starček z otroško jasnimi modrimi očmi. Počasi ga je potresel za ramo: »Jošt, maša je končana. Ali ne greš domov? Kje si vendar hodil, da si tako truden.«
Jošt se ni zmenil. Zdaj ga je cerkvenec stresel krepkeje in se začuden ozrl vanj. Jošt je ostal miren in se ni niti premaknil. Stari Gašper se je nagnil k njemu in se začuden umaknil, Jošt je gledal vanj stekleno in mrtvo ter se še vedno smejal. Hotel ga je dvigniti, pa ga ni mogel in Jošt je zdrknil nazaj in se sesedel na tla.
»Jošt umira!« je zakričal stari cerkovnik in hitel po ljudi. Prišli so nekateri in mu pomagali odnesti Jošta iz cerkve. Nekdo je hitel po zdravnika, ki je prišel kmalu in samo ugotovil, da je Jošt mrtev.
Jošta so položili v sivi mrtvašnici na mrtvaški oder, kjer je ležal v črno oblečen in čakal na pokoj.
Ponoči, preden so pokopali Joštovo truplo, je prišla v mrtvašnico Marfa. Zjutraj so ga imeli zagrebsti in prišla je, da bi se od moža poslovila za vedno.
Tista ženska je bila res čudna. Živela je v večni borbi med dobrim in zlom. Včasih ji je premagala njena dobra stran in tedaj je bila kakor dobrota sama. A zadnje čase je premagala v nji mržnja vsa plemenitejša čuvstva in Jošt je moral mnogo pretrpeti.
Marfa je bila zdaj prepričana, da je bila ona sama in nihče drugi kriv njegove smrti. Vedela je, da je bil Jošt neozdravljivo bolan, da je morala njegova bolezen končati s smrtjo, a vendarle ji je očitala vest, da je tudi ona mnogo zakrivila, da je moral mož že pod rušo, saj niti v lastni hiši ni imel več mirnega kota.
Marfa se je zazrla v krsto. Ogledala si je bledo in shujšano lice tistega, s katerim je živela nekaj let. Tiho je pokleknila in pričela moliti. Potem je skočila kvišku in zaihtela. Prosila je moža, naj ji odpusti, da je sama tako sirotna, da jo tako boli ker ji dela sin tako sramoto in da jo preveč bije življenje, saj je tudi on moral biti bolan in ne zdrav kakor so mnogi drugi. Plakala je in izpovedovala svojo bolečino in trpljenje svoje notranje muke in boje.
Jošt je pa ležal tam pred njo tih in miren in se ji prijazno smehljal. On ji je pač odpustil, saj ni bil nikoli jezen na njo, le žalosten. Zdaj se je njegov obraz smejal nji in vsemu svetu, saj se je njegov duh preselil v večnost, kjer sije solnce božje ljubezni, kjer je samo veselje in sreča, kjer je razrešena vsa skrivnost tega minljivega življenja in smrti in tudi tajna matere prirode in starke zemlje, ki nas enkrat vse objame in zaziblje v večne sanje.
| |||