Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 47:
Večinom se ločijo slovanski govori na dvoje, v dva reda, v dve versti ali veji, jugovzhodno in severozahodno ali zapadno (Dobrovsky, Šafařik) pa tudi samo vzhodno in zahodno (Viktorin), severno in južno, zgornjo in spodnjo.
Šest narečij štejejo tisti, kateri po izgledu učenjaka {{razprto|Grimma}}, ob jugu imenujejo Slovence, Serbe in Bolgare, ob severu pa Ruse, Poljake, Čehe ali pa po izgledu našega {{razprto|Kopitarja}}, zgorej Lužičane, Čehe in Poljake in spodej Ruse, Slovenoserbe in Slovence. Sedem slovanskih jezikov loči {{razprto|Šafařik}} in po njem so se ravnali premnogi, če tudi so jih včasi v verstivali po svoje, tako
Za nas Slovence so po misli Jož. Marnovi znamenite one razredbe, ki so nam podali ali slovenski strokovnjaki sami ali pa one, ki so jih o slovanskih govorih postavili: Dobrovsky, Šafařik, Miklošič.
Vrstica 57:
{{razprto|Dobrovsky}}, pervi slovanski jezikoslovec, imenuje govore „narečja“ ter pravi, da se po gotovih znakih dajo vrediti v dve versti. K pervi prišteva: rusko, staroslovensko, ilirsko, hervatsko, slovensko in k drugej: slovaško, češko, lužicko-serbsko, spodnje lužicko in poljsko.
{{razprto|Šafařik}}, slavni jezikoznanec in zgodovinar je tudi mnogokrat pisal o tej zadevi, tako
{{razprto|Dr. Miklošič}}, staroslovenski jezikoslovec in učenjak je spisal primerjajočo slovnico slovanskih jezikov in imenuje naše govore „jezike“ ter jih razversti po sorodnosti ali bližnji podobnosti z nekdanjim cerkvenim, pismenim jezikom, ki ga
„staroslovenskega“ imenuje. Razredil jih ni v nobene verste; red jim je sledeči: staroslovenski, novoslovenski, bolgarski, serbski, maloruski, velikoruski, češki, poljski, gornjeserbski in dolnjeserbski. V njegovi jezikoslovni razredbi nam je jako všeč, da pervi knjižni jezik imenuje „staroslovenski“ in da je perva pristna hčerka staroslovenščine ravno naša slovenščina, da si mu v teh rečeh oporekajo še mnogi jezikoslovci. To so tedaj razredbe, katere do sedaj izmed vseh najbolj slovijo.
Najbolj zapadni odraslek slovanskega naroda, Slovenci, so s časom v razne dežele razkosani, svojo skupno ime sem ter tja skoraj pozabili in mesto njega začeli rabiti deželska imena: Kranjci, Primorci, Korošci, Štajerci
Izmed vseh jugoslovanskih narečij je serbsko-hervatsko slovenskemu najbolj sorodno, kakor sta si tudi naroda bližna soseda. Iz te velike sorodnosti, zlasti iz posebnosti, po katerih se ta jezikovska skupina od drugih loči, se sme sklepati, da sta ta dva naroda vkljub pozneji zgodovini, v katerej se zmirom ločena pokazujeta, v prestarem času bila soseda tam {{prelom strani}} v zakarpatski pradomovini, od koder so Slovenci uže v šestem stoletji v Panonijo prišli, kmalo potem pa se pomaknili v alpske in kraške pokrajine. V sedmem stoletji so za njimi prišli Hervati in Serbi in se zopet v njihovem sosedstvu naselili.
Vrstica 74:
Najstarejša zgodovina slovanskega roda in odrasleka slovenskega je v mračni temoti; vsa preiskavanja najmarljivejših in boljših zgodovinopiscev niso mogla povsem razkriti ove temote. Stari klasiki nam tu in tam pripovedujejo kaj malega o Slovanih, katere pa vendar natančno niso poznali. Z gotovostjo večjo o Slovanih še le pripovedujejo okoli šestega stoletja: Jornandes, Menander, Procopius in drugi in tudi bizantinski zgodovinopisci, od šestega stoletja pričenši, jih bolj pogostem in natančneje opisujejo.
S kerščanstvom je narod vdobil pravo pisanje, a vendar zamoremo terditi, da so tudi stari Slovani, kakor drugi narodi, {{prelom strani}} iz početka uže svoje misli z različnimi čertami in podobami zaznamovali. Oni so „pisali“, kar je toliko pomenjalo, kakor „risati“, „barvati“. Ker vendar na ovi način niso zamogli vseh svojih misli natančno zaznamovati, so si poslednjič za vsak glas posebno znamenje, pismenko izmislili. Da so pa uže zgodaj in to pred devetim stoletjem brati in pisati znali, nam priča razun besede „pisati“, ki je v vseh narečjih slovanskih jednakega pomena, tudi Ditmar Merzeburgski, ki govori o napisih, s katerimi so paganski Slovani, Obotriti, svoje malike popisavali. Toliko več velja to od južnih Slovanov, ki so z izobraženim Grekom in Rimljanom neprenehom občevali. Prej ko ne so taisti uže zgodaj poskušali, greško ali latinsko abecedo za slovanščino prikrojiti ali si pa po izgledu taistih novo azbuko sestaviti. Iz dosedanjih preiskav jasno sledi, da so Slovani zelo zgodaj čertinino pisanje poznali, da so svoje čerte, vreze imeli, katere so s tenkim šiljastim orodjem vpisavali v bukov les (bukev, bukve), da je bilo to pisanje združeno z verskimi zadevami, da so bili le bolj svečeniki in knezi (knjiga) vajeni ove pisave in da so ovo pisanje najprej in najbolj rabili pri številkanji in prerokovanji. Svoje misli in umenja so toraj razodevali najprej „rezljaje“, potem slikaje in koncem pisaje. Černorizec ali mnih Hraber piše o pismenih slovanskih v desetem veku: „Préžde ubo Slovéne ne imehû knig, nû čr'tami i rezami č'téhû i gataahû, pagani sûšte“. Imeli so svoje „rune“, kakor paganski Germani in pravom piše Sim. Ljubić: „Čerte su jim služile za brojeve, a rieze za gatanje; s toga ni čerte ni rieze nebiahu knjige,
V paganstvu je bila duhovska in deželska oblast sklenjena v jednej osobi; kerščanstvo pa je to ločilo. Knez je bil Slovanom verhovni svečenik ali viši duhovnik in vladar vsega {{prelom strani}} plemena. In ker izvirati besedi „knez“ in „knjiga“ iz iste korenine, nam kaže to, da so jim duhovni bili tudi pervi pisatelji ali knjižniki.
Vrstica 88:
Dasi novoslovensko slovstvo po znamenitih „brizinskih spominkih“ sega morda celó v deveto stoletje in v naslednjih, kakor bodemo razvideli iz oddelka: „slovenščina pred Trubarjem“ ni brez sledu, pričelo se je znatno vendar še le v šestnajstem stoletji po novoverstvu. Ono sega tedaj od leta 1550. do denašnjih dni.
Novoslovenski oddelek delimo v tri dobe: 1. doba, za koje je slovenski jezik služil samo bolj za cerkvene sverhe, {{prelom strani}} to je od Primož Trubarja do Jurij Japeljna, ali od leta 1550. do 1770. — 2. doba, v kojej je slovenščina za cerkvene sverhe in v pouk književnikom ter prostemu ljudstvu služila, ali od Japeljna do „Novic“, to je od leta 1770.
Ker se pa do sredi preteklega stoletja v našem slovstvu o umetnej poeziji ne more govoriti in ker so šele leta 1779. pričele „Pisanice“ gojiti skupno delovanje in potem na novo leta 1830. „Čbelica“, zamoremo tudi razdeliti naše umetno pisemstvo, s posebnim ozirom na poezijo v tri dobe: 1. od „Pisanic“ do „Čbelice“, to je od leta 1779. do leta 1830. s pervakom jej Vodnikom, 2. od „Čbelice“ do „Novic“, to je od leta 1830.
Prav duhovito deli našega slovstva zgodovino prof. Lad. Hrovat v štiri dobe. Pervo „slovenščina se vzbudila“, prično s Trubarjem in kaže, kako hitro se je pisemstvo naše per protestantih probudilo in jelo razcvitati se. V drugej dobi „slovenščina dremlje“ nam svedoči, da je blaga devojka, materinščina, videla, da še ni čas ustati, in da je položila nježno glavico ter zadremala. Ona dremava in dremava še dolgo časa, dokler da ne pride tretja doba „slovenščina ustala“. Tu zakliče Vodnik na dan, na delo in pisemstvo se okrepi, probudi, oživi. V tej dobi nam našteva štiri mogočne stebre bodočemu razvitku: „Val. Vodnik, Jernej Kopitar, Mat. Ravnikar in France Metelko“. V četerti dobi „slovenščina deluje“, nam priča, da je bilo poslopje „pod streho“, zidano na štiri mogočne stebre; sedaj se lehko izdeljuje, dalje doveršuje, na vse strani širi — treba še urno „notranje oprave, pohišja, kinča“.
Vrstica 98:
Posamezni rodovi slovanski so likati jeli svoje narečja ter jih pisati, in tako so se njihova narečja povzdignila v knjižne jezike, nektere prej, nektere slej. Čim bolj pa so se živi jeziki pisali in razvijali, tim bolj je pešala staroslovenščina, ktere narodi celo niso več poznali. Ona je starala in se res tudi postarala, da je bila uže komaj poznana. Poznali pa so jo učenjaki slovanski, kteri so se jeli ž njo pečati in spoznali so tudi, kako terdne ima še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu novine. Sprevideli so, da ravno po tej stari, čestitljivej govorici se utegnejo Slovani spet spoznati in razmetani in razklani rodovi se v duševnej vzajemnosti skleniti, da ime njihovo ne zgine in ne mine nekdanja njihova slava. Iz tega nagiba in v ta namen so jeli preiskovati in prebirati stare knjige slovenske ter dajati jih na svitlo, da posvetijo in pokažejo pravo pot do prave izomike milega nam jezika.
Možje, strokovnjaki, ki so neumorno delali in delom še delajo na tem velevažnem polji, so izmed Slovencev: {{razprto|Valentin Vodnik}} (1758.
Ker bi bilo prav in spodobno, da tudi mi vsaj nekoliko poznamo tega velikana jezikoslovne vede, naj tu slede male čertice o živenji Dobrovskega. Rodil se je od čeških starišev 17. avgusta 1753. v Jermetu pri Rabu na Ogerskem. Oče mu je bil vojak, podčastnik, ki je takrat v taborišči tamkaj bival, ter se potem preselil v Klatavo, na Češkem. Šolal se je mladi Dobrovsky v Nemškobrodu in Klatavu ter kasneje na vseučilišči v Pragi. Leta 1771. je bil spoznan kot „magister philosophiae“ in je dobil po takratni šegi akademično plemstvo z naslovom „nobilis de Lauro“. Leta 1772. je stopil v jezuitski red, a ko se je red prihodnjega leta odpravil, se verne Dobrovsky na vseučilišče ter biva ondi do leta 1777. V semenišči se je najbolj poprijel starih jezikov in je uže pričel misliti na slovansko jezikoslovje. Poučeval je ob enem svoje sotovarše v arabskem, kaldejskem in sirskem jeziku. Leta 1776. pride za domačega učitelja modroslovja in matematike v slavno hišo grofa Nostic-evo, ki je bil pokrovitelj lepih umetnosti in ved. Ostal je tam do leta 1787. ter se seznanil z najveljavnejšimi možmi domovine svoje. Slavni zgodovinar Pelzel, njegov nadzornik, napotil ga je na zgodovino in literaturo in baš v družbi s Pelzelnom je izdal: „Scriptores rerum bohemicarum“. Leta 1786. ga posvetijo v duhovnika in mu kmalo na to podelijo mesto vodje Hradiškega semenišča. Ko pa so bila leta 1790. velika semenišča odpravljena, vernil se je Dobrovsky k Nosticu. Odslej je živel samo vedi in znanstvu. Po pozivu „česke družbe za umetnosti in vede“ je potoval leta 1792. na Švedsko, da poišče spomenike zgodovinske in slovstvene, koje so Švedi iz Česke odnesli časom 30-letne vojne. Na tej poti si je tudi ogledal Rusko ter preiskoval tamkajšne arhive, knjižnice in znanstvene zavode. Leta 1794. je potoval po Nemškem, Italijanskem in po naših avstrijsko-slovenskih krajih. Obhodil je tedaj vse slovanske narečja, preiskovaje spomenike, primerjevaje {{prelom strani}} narečja, opazovaje šege in navade. Plod svojega terdnega spomina, bistrega uma, neutrudnega delovanja je založil v obilnih knjigah v podlogo slavistike.
Vrstica 104:
Umerl je pri svojih prijateljih 6. januarja 1829. Dobrovsky je pisal mnogo. Palacky nam navaja 57 spisov, večjih in manjših. Med druzimi so razun pred navedenih, nam Slovencem važna „Slavin“ leta 1806. in „Slovanka“ 1814. do 1815. nekak časopis v zvezkih, kot poslanec iz Česke za zgodovino, starožitnosti in slovstvo vseh slovanskih plemen.
Mimo njega nam je velike hasni {{razprto|Pavl J. Šafařik}} (1795.
{{razprto|Vaclav Hanka}} (1791.
Spominki, koje so obelodanili ti možje in njim nasledniki, so toliko boljši in lepši, kolikor starši da so. Prepisovali so pervotne pozneje in spreminjali vsak po svoje. Toraj so v tacih prepisih tu hervatske in bolgarske, tam ruske in češke besede in oblike. Vse spominke pa, ki segajo v staroslovenščino in so pisani ali tiskani, deva dr. vitez Miklošič v štiri rede: 1. slovenske in sicer: a) slovenske in b) bolgarske, 2. serbske, 3. hervatske in 4. ruske. Rački, Jagić in Ljubić jih delijo v 1. a) panonskoslovenske, b) bolgarsko-slovenske, 2. a) hervatskoslovenske, b) serbskoslovenske, 3. ruskoslovenske starejše in mlajše.
Vrstica 114:
==IV. O azbuki.==
Imeli smo toraj pričetkom troje pismo: glagoliško, cirilsko in latinsko. Da se „cirilica“ tako imenuje po blagovestniku, sv. Cirilu, katerega ime se včasih tudi čita „Kyrillos, Kiril, Cyrillus“, je po sebi umljivo; raznoverstne pa so razlage o pojemu „glagolica“. Tako se
V nekaterih knjigah se imenuje „glagolica“ tudi „bukvica“. Po času pa, po kterem je glagoliško pismo poleg starih spominkov dobivalo, razne imena, se je zvalo: pismo slovensko, bolgarsko, hervatsko, ilirsko, jerolimsko ali jeronimsko; cirilica pa se je zvala najprej pismo: slovensko, rusko, serbsko, redkejše: hervatsko in glagolsko.
Vrstica 120:
Kakor so nam dve, ozirom tri pisave, tako govori sporočilo tudi od dveh pričetnikov, ali prav za prav od treh. Ti so: sv. Jeronim (umerl leta 420.), sv. Ciril (u. 868.) in sv. Klemen (u. 916.) učenec Metodov in pozneje škof v Velici na Bolgarskem. Ustmeno sporočilo pripisuje glagolico Jeronimu, cirilico Cirilu in mnogi so bili doslej te misli ali zgodovinske preiskave kažejo nasprotno. Da je sv. Ciril zložil neko pisavo za Slovane, to priča zgodovina uže tisoč let in sicer so bili učeni dolgo te misli, da je sedanja „cirilica“ njega iznajdba. Pozneje so prišli na dan spisi, kateri pričajo tudi o sv. Klemenu „da je izmislil druge oblike pismenk, ki bi bile bolj določene, kot jih je iznašel modri Ciril“. V Iverskem samostanu na Atoški gori imajo greško pismo, ki mu je gotova letnica 982, in v tem pismu je ime duhovna „Juri iz Hierisa“ glagoliški podpisano. — Leta 1047. je prepisal v Novgorodu {{prelom strani}} duhovnik Upir Lichyj za vladika Vladimira Jaroslaviča bukve „prerokov“ v sedanji „cirilici“ in konec spisa pove razločno, da ga je prepisal iz starega rokopisa, ki je bil pisan s „kjurilico“. Drugo zgodovinsko spričevanje za „cirilico“ po gotovi letnici pa je „Ostromirov spominek“, ki ga je tudi v Novgorodu in tudi iz starejega spisa prepisal diakon Gregorij in kakor konec bukev sam pove, pisal od dne 21. oktobra 1056. do maja 1057. Za glagolico bi bila tedaj gotova letnica 982. in za cirilico pa 1047. Glagolica bi bila toraj stareja od cirilice. V tem se vjemajo zdaj učeni razlagavci in jezikoznanci in tudi v tem, da „glagolico“ pripisujejo Cirilu in „cirilico“ pa Klemenu.
O tem, katera slovenska pisava je stareja in kdo je ktere pričetnik, se je mnogo uže pisarilo. Našteli bi lehko blizo 20 imenitnih mož, ki so se bavili s tim vprašanjem,
Miklošič piše, da je Ciril pri Slovanih uže našel neko pisavo, katero je porabil, iz greške doveršil in za jezik modro vravnal in ta je tedaj: „glagolica“. „Cirilica“ pa, katero Ljubić naravnost „klementico“ imenuje, je skoraj vsa greška; tudi po vnanje bolj doveršena in razločna od „glagolice“. Kakor se cirilska pisava ravna po greški, tako se vjema staroslovenski jezik z greškim, kateri mu je bil rojak, podloga, izgled v olikovanji in obrazovanji. In kakor je greški jezik krasen in bogat, tako je tudi staroslovenski bogat v koreninah, gibki in tvorki ter silno gibčen in tedaj prav zmožen sprejemati v sé lepoto in bogastvo greškega jezika. Po vsej pravici piše učeni Nemec Schlözer, od leta 1762. bivajoč na Ruskem, o staroslovenskih prevodih: „Ko sem bral legende in prestave cerkvenih očakov v slovenskem jeziku, stermel sem nad bogastvom, krasoto in krepkostjo njegovo v glasu in izrazih.“
Vrstica 126:
==V. Staroslovenščina.==
Pervi književni jezik slovanski je tisti, v katerem sta v devetem stoletji učila in pisala ss. Ciril in Metod, v katerem so govorili in pisali nju učenci in nasledniki, v katerem so pisane najstarše cerkvene knjige slovanske, ki so se nam ohranile v starodavnih prepisih. Ta jezik se imenuje v starih slovanskih in neslovanskih knjigah jako različno in tudi strokovnjaki zadnjih dob nam hranijo razno mu imenovanje, tako
Jezikoznanci se uže blizo sto let pečajo s težkim vprašanjem o domovini staroslovenščine. Navesti hočemo tu nekatera mnenja. Jan. Jordan meni, Ciril se je posluževal bolgarskega narečja, kojemu se je privadil v Carigradu in kojega so Moravani lehko umeli. Lucius in Schönleben kažeta na kraje okoli Tesalonike. Matija pl. Miechov imenuje jezik {{prelom strani}} ruskih cerkvenih bukev „serbski“ in tudi Dobrovsky je pričetkom bil mnenja, da je slavonski cerkveni jezik serbsko narečje, a kasneje terdi, da je bilo to „staro, nepopačeno serbsko-bolgarsko-macedonsko“ narečje. Vostokov meni, domovina staroslovenščini zamore biti Moravska, Panonija ali pa Bolgarska. Šafařik je bil perve leta za bolgarsko teorijo, a pred smertjo je povdarjal panonsko domovino ter se približal Jernej Kopitarju, ki je misli, staroslovenščina je jezik, „quae ante mille fere annos viguit inter Slavos Pannoniae“.
Vrstica 140:
Pravi početek staroslovenskega slovstva sega v sredo devetega stoletja; vendar ni dvomiti, da so se slovenski pradedi uže pred Cirilovo dobo sem ter tja poskušali v pisanji. Save, Drave so bregovi, kjer se je gotoviti jel mladi cep, in pervi cvet, ki ga je pognal, se imenuje: „Brizinski spominki“ ali „Karantanski spiski“.
Najstarejši ostanki slovenskega jezika so namreč trije spiski starega rokopisa, ki se je našel leta 1807. v knjižnici v Monakovem, med knjigami brizinske bukvarnice, v nekih duhovnih bukvah „vademecum“ škofa Abraham-a. Spis je tje dospel iz knjižnice brizinske na Bavarskem. Ker so tedaj {{prelom strani}} domá iz mesta Freising-a ali Brizna, se imenujejo „brizinski“. Pisani so nekako čudno z latinico in nam kažejo, kako nespretna je bila perva poskušnja,
Slavni Dobrovsky je bil mnenja, da je najstarejši tretji spominek „spovedna molitev“ in na to, da je po starosti pervi spominek „očitna spoved“ in koncem drugi spominek „homilija“. Dozdevalo se mu je, da je drugi spisek najmlajši, češ, ker je v njem nekoliko čeških in dragih neslovenskih oblik. Terdil je, da je spisal „spovedno molitev“ škof Merzeburgski Boson, leta 970.; da jo je prenaredil sv. Vojteh za Čehe; po češki besedi pa da jo je poslovenil Slovencem brizinski škof, leta 1020. Una dva spiska sta bila po njegovi misli spisana leta 950. ali pa uže leta 900.
Vrstica 146:
Naš učeni rojak Jernej Kopitar pa je mislil, da je pervi spominek v tem rokopisu pisan ravno tako, kakor neke besede v latinskem darilnem pismu pripisane, ki jih je napisal sam Abraham, nekdanji škof brizinski; samo da so slovenske zbog druzega peresa ali pa zbog različne starosti pisarjeve malo debelejše od onih. Tedaj spada, veli Kopitar, pervi spominek v deseti vek.
Radi drugega spiska je sodil Dobrovsky po oblikah „vygnan“ mesto „izgnan“, „modliti“ mesto „moliti“
na slovenščino. Kopitar pa je spričal z Urban Jarnikovo knjigo, ki se je naslovom: „Etymologicon linguae slovenicae per Austriam interiorem“, obelodanila leta 1834., da rabijo Slovenci koroški v sestavljenih besedah predlog „vy“ mesto „iz“ še dandanes, tako tudi „dl“ prav po češki govorici v besedah: šidlo, kridlo, motovidlo
Po vseh okoliščinah, koje našteva J. Kopitar v svoji knjigi „Glagolita Clozianus“, v kteri je tudi rokopis brizinski z latinico in cirilico natisnen, sodi le ta rojak naš, da je pisal {{prelom strani}} vse tri spominke ali škof Abraham sam, ki je bil „Gorotanec“, Carantanus, ali kak učenec ali učitelj njegov; posebno pa terdi Kopitar to, da je pisala, morda po Abrahamovem narekovanji 2. in 3. spominek ravno tista roka njegovega, baje nemškega učenca, katera je pisala neke druge latinske pisma Abrahamove, za to, ker se zamenjuje v le teh spisih soglasnik „b“ pogostom s soglasnikom „p“, ravno tako, kakor na več mestih 2. in 3. spominka. Po mnenji Kopitarjevem izhajajo tedaj vsi trije spominki brizinski, ki nam oznanjajo še dan denašnji govorico praočakov, gotovo iz desetega stoletja.
Vrstica 153:
Ker so v srednjem veku zlasti gornje kraje, koder so stanovali Slovenci, radi imenovali „Carantania“ in je posebno rad latinski pisal to ime J. Kopitar, je berž, ko je spoznal, da so oni spisi slovenski, jim dal naslov: „Karantanski spisi“. Ko so se ti spisi našli, je bila obča radost v krogu zavedajočih se jezikoznancev in ponosom piše Dobrovsky svojemu prijatelju J. Kopitarju: „Gratulor vobis Krajnciis, quia antiquissimum manuscriptum habetis“.
Sedaj se sploh terdi, da so le-ti spominki iz desetega stoletja, kojemu mnenju nekateri,
je bil vladika v Freisingu leta 957.
Beseda tim rokopisom je dosti lepa in čuditi se je, da se ptuji, neslovenski upliv skoraj nič ne pozna; vidi pa se novoslovenski upliv očitno v premnogih besedah in oblikah. V občem se vendar le bolj vjemajo s staroslovenščino.
Vrstica 166:
Staroslovenske ali „panonske“ spominke, kakor jih dr. Fr. Miklošič imenuje, ločimo po azbuki, v katerej so pisani, v glagoliške in cirilske. Razloček ne zadeva samo pisavo, temveč tudi starost; kajti nekateri glagoliški izvirniki pripadajo ob enem najstarejšim spominkom staroslovenskim in sploh slovanskim.
Do leta 1830. ali prav za prav do leta 1836., ko se je obelodanila slavnega J. Kopitarja znamenita knjiga „Glagolita Clozianus“, je bilo učenemu svetu le bolj isto glagoliško slovstvo znano, katerega domovina in polje je stara Hervatska, v zmislu Konstantin Porfirogeneta, to je: del denašnje Istre, Primorje, del Hervatske in Dalmacije do reke Neretve, z bližnjimi otoci. A njega pisani spominki, z gotovim letnim številom, ne segajo delj v preteklost, kot do trinajstega stoletja in vendar narodne pravljice pričetek glagoliških pismen sv. Jeronimu pripisujejo in toraj začetek glagoliškega slovstva uže v peto stoletje stavljajo. V novejšem času nam je strogo znanstvena veda marsikaj razkrila in gotovo nam je sedaj, da se je glagolica v drugej polovici devetega stoletja uže pisala. To nam priča zgodovina, to nam pričajo študije jezikoznanske in spominki glagoliški, tako
{{prelom strani}}
V glagoliškem slovstvu gre ločiti dve dobi. Perva sega od devetega do trinajstega stoletja. V tej dobi so čerke bolj okrogle, jezik jako čist in pervotno lep in bogat. Druga sega od trinajstega stoletja do naših dni. Čerke so bolj voglate, jezik vedno bolj popačen, napolnen raznih ptujk. Nekateri delijo to drugo dobo v dva razdelka: pervi od trinajstega stoletja do leta 1836. in drugi od leta 1836., ko je J. Kopitar priobčil „Glagolito Clozianus“ do denes.
Vrstica 174:
Res je sicer, da je število glagoliških spominkov iz perve, znamenite dobe, koje do sedaj poznamo in posedamo, še majhno in redko, a spominki sami na sebi so zdatni in neprecenljivi. Glagoliški rokopisi iz one dobe, v katerej se staroslovenščina še v popolnej čistosti in lepoti vidi, in ki so povsem last panonskih Slovencev, so poleg Miklošiča ti-le:
1. {{razprto|„Čveteroevangelije Zografskega samostana“}}, na gori Atos; „Codex Zographensis“. Nekako pomankljiv ostanek, ki obsega 304 listov, od kojih 17 (41.
2. {{razprto|„Glagolita Clozianus“}}, obsega homilije greških cerkvenih očakov. Dvanajst listov v Trient-u, dva v Inomostu. Delom priobčeno po dr. Miklošiču in J. Kopitarju. To bi bili le redki ostanki obširnega glagoliškega rokopisa iz enajstega stoletja, katere je naš slavni Kopitar leta 1836. na Dunaji priobčil. Kar nam je ostalo, obsega dva govora Janeza Zlatousta, a) govor sv. Atanazija in b) sv. Epifanija. Po misli Kopitarjevi se je spominek spisal v Panoniji hitro po Metodovi smerti, ali pa hitro po prihodu Metodovih učencev, v Bolgariji. Še v petnajstem veku je bil rokopis, ki je baje obsegal blizo 300 strani, cel in prekrasno v zlatu, srebru in dragih kamenih vezan, v posestvu oblastnika otoka Kerke (Veglia) Janeza Frankopanskega. Leta 1482. umre Frankopan v Benetkah in njegove knjige so raznesli ter oropali tudi imenovani „codex“ vsega lišpa. Posamezne liste so vdobili prijatelji Frankopanovi in tako je tudi sprejel duhovnik na otoku Kerku Lucas de Reynaldis nekaj listov. S tim duhovnikom se v Benetkah seznani vitez Breisacher, ki je imel posestva na Tirolskem. Reynaldis mu podari rokopisne ostanke. Po vitez Breisacherjevi smerti, l. 1509. pride njegovo posestvo in tudi bogata knjižnica v last drugim plemenitim rodovinam in koncem je vse to podedoval grof Pariz Klotz v Trientu. Kopitar je dobil rokopis slučajno v roke. Opozoril ga je na to zgodovinar Pavl Frenheim.
Vrstica 206:
Da moramo tudi mi, Slovenci, še spominke glagoliške imeti, nam svedoči Linhart, ki terdi v svoji zgodovini, v 2. zvezku, str. 357: „Kranjci so pisali svoj jezik glagoliški še v šestnajstem veku; cirilski nikdar“ in v opombi pravi: „da se glagoliški rokopisi še nahajajo, da je Trubar namesti glagoliških nesrečno jel rabiti čerke latinske in da je takrat Ljubljana prišla ob glagoliško tiskarno.“ Dokazov, katerih nam je Linhart obljubil, nam ni podal, ker ga je smert prehitela.
J. Kopitar je Linhartu oporekal, češ, da to ni verjetno — a vendar ima Linhart nekako prav, kajti leta 1560. so Jugoslovani za svoje rojake napravili na Nemškem glagoliške in leta 1561. cirilske čerke; in knjige, ki so jih tedaj slovenski pisali P. Trubar, Jurij Dalmatin, Bohorič
Pervi slovničar, Adam Bohorič, ima v svojej slovnici obe pisavi: cirilico in glagolico. Razlaga ji in kaže se, da je dobro poznal obé. Obeh pisav omenjajo naslednji slovničarji novoslovenski, pa tudi nekateri drugi domači pisatelji in o. Marko Pohlin ima v svoji slovnici l. 1768. glagolico in cirilico v posebni prikladi. V dokaz, da nam Slovencem prejšne stoletja ni bila neznana glagolica, imamo v novejšem času mnogo prič. Blaž Kumerdej pripoveduje, da so bile nedavno pri podružnici v Lancovem na Gorenskem glagoliško pisane mešne bukve. Križka duhovnija pri Teržiči je, kakor se bere v starih listinah, tožila nekega „Presbyter Glagolita“, kateri je ondi iz glagoliških bukev bral sv. mašo in na to mu je ljubljanski škof T. Kren to reč ustavil. Dobilo se je po Slovenskem {{prelom strani}} še več takih spominkov; tako so
====3. Cirilsko slovstvo.====
Zgodovinsko je gotovo, da so se okoli leta 500 razprostirali Slovani od sinjega do bledega morja, zasti ob Labi. Za Karola velicega pa so se prikazali peteri slovanski rodovi na zgodovinskem obnebji: karantanski, hervatski, moravski, češki in polabski. Živeli so ti rodovi prosto; vladali so jim lastni knezi, vladike in vojvode. Posamezne družine so se razširile v deržave. Perva taka deržava je bila na zahodu československa, časom mogočnega vladarja, imenom „Samo“, 623.
Ko so prispeli Slovani v svoje domovje, so bili pagani. Sprejela jih je kerščanska cerkev. Prizadevali so si v ta namen mnogo greški, italijanski, nemški verski učitelji, a upliv ni bil zdaten.
Vrstica 255:
6. {{razprto|Oktoih Damaskina}}, knjiga spevov cerkvenih.
{{prelom strani}}
Teh bogoslužnih knjig večji del je bil brez dvombe uže za živenja Cirila, med 855.
Kaj je razun teh prestav Ciril še pisal in v katerem jeziku, greškem ali slovanskem, je težko naročito reči; akoravno se dvomiti ne da, da je pisal. O Metodu pa priča legenda
Vrstica 267:
Kakor Ciril in Metod, tako so bili tudi: Klemen, Navm, Angelar, Sava, Gorazd vneti za razšir prave vere in zdatne izomike domače. Ko so pa po smerti blagega Metoda očitni sovražniki njegovih načel staro preganjanje zopet pričeli, so morali vsi svojo čedo zapustiti ter se v Bolgarijo odmakniti. Kako marljivo da so tamkaj delali, priča njih blagi spomin še pri sedanjih unukih in tudi njih dela, ki so se sem ter tja do naših dni ohranila. Njih najznamenitejši slovanski učenci in pisatelji so bili: {{razprto|Konstantin}}, bolgarski škof, {{razprto|Grigorij, Ivan Eksarh, Božidar Doksov, menih Hraber}} in cesar {{razprto|Simeon}}, ki je caroval v Bolgariji od leta 888. do leta 927. Ovi preslavni mož ni samo druge pisatelje v njih znanstvenih delih vsestransko podpiral, temuč se tudi sam na slovstvenem polji poskušal.
{{prelom strani}}
Na ovi način se je tekom 65 let,
Zgodovina cirilskega slovstva se da deliti v tri dobe.
Vrstica 294:
Razun teh strogo panonskih spominkov cirilske dobe je še mnogo ostalin stare slovstvene dobe, ki se pa bližajo posameznim {{prelom strani}} narečjem. Te nepanonske spominke delimo po onih rodovih, koji so sprejeli staroslovenščino kot cerkveni jezik, v štiri razrede: to je v bolgarske, serbske, hervatske in ruske.
Bolgarskemu razredu pripadajo starega slovstva spominki: 1. „Psalter Bologn-ski“ — 2. Apostol slêpčenskij monastyrь“ — 3. „Evangelije Ternovsko“ — 4. „Patericon Mihanović“ — 5. „Apostol Strumica“ — 6. „Monocanon“
V razred serbski in delom razred hervatski se vštevajo: 1. „Evangelije Atosko“ — 2. „Kermčaja“ — 3. „Apostolus Šišatovacensis“ — 4. „Evangelium Šišatovacense“ — 5. „Psalter
Branko Mladenović“ — 6. „Novi zakon in psalter Hvalь“ — 7. „Evangelij Nikolja“
Ruskemu razredu pripadajo: 1. „Ostromirski evangelij“ — 2. „Homilija Gregorija Nazijanskega“ — 3. „Turovski evangelij“ — 4. „Pandekte Antioha“ — 5. „Izbornik Svjatoslavski“
Tretja doba cirilskega slovstva se prične s šestnajstim stoletjem. Jezik je zmirom bolj pešal in slabel; na Ruskem so se celo mnogi mongolizmi vmes vgnezdili, kar nam je zelo razumljivo. Vravnal je bil Rusko nekaj Vladimir, nekaj Jaroslav do l. 1054.; lepo se je pričela razcvitati in krepiti, kar prihrumijo Mongoli, in celih dve sto let vzdihuje pod
njihovim gospodstvom, 1238.
Uže koncem petnajstega stoletja se je sploh želelo, da bi se pokvarjena staroslovenščina, na katere nečistosti so uplivale vnanje in notranje razmere in neljube okoliščine, v novo počedila, poravnala, popravila. Zatorej se je tedajšni car Bazilij Ivanovič, ki je svojo deželo mongolskega trinoštva rešil, na carigradskega patrijarha s prošnjo obernil, mu moža poslati, ki bi bil v to delo povsem zmožen. Ta mu pošlje leta 1512. meniha Maksima Atoškega, prav učenega in zvedenega jezikoznanca in poznatelja čiste staroslovenščine. Devet let se je Maksim trudil in popravo obrednih knjig srečno dognal. {{prelom strani}} Ali v preveliko škodo skliče car tako imenovane „slovstvarje“, da bi Maksimovo prestavo še enkrat pregledali. Ker ti možje niso duha prave staroslovenščine poznali in umeli, so brisali in po svoje prenarejali, kakor se jim je poljubilo. Ker se je Maksim, pravega prepričan, temu ustavljal, se je pričel hud prepir, ki je dolgo trajal in slednjič s tim končal, da so Maksima v ječo vergli, ker se je v tem prepiru caru zameril. Umerl je po 33 letnem zaporu, l. 1556., pravi mučenik dobrej stvari. Če so se ravno pozneje še nekolikokrat tega dela lotili, je bila vendar poprava obrednih knjig še le leta 1667. in sv. pisma, l. 1751. doveršena. Pa tudi s tim si staroslovenščina nič ni opomogla, ker so bila pravila, po katerih se je popravljalo, duhu staroslovenščini povsem nasprotna.
Vrstica 331:
</poem>
Ti knezi, ako so tudi bili nemške kervi, so morali pred cesarskim sodnim stolom in v deržavnih zborih govoriti slovenski jezik. Dolžnost je bila knezu, da je
Da se je slovenščina tudi v štirnajstem in petnajstem stoletji rabila, nam priča marsikaka ostalina, tako tudi
Da se je pa res uže pred Trubarjem rabila slovenščina pri sodiščih, nam priča zgodovina petnajstega veka. Ko je namreč leta 1489. samostanu cistercijenzov v Zatičini na Dolenskem preskerbel predstojnik Ivan plemeniti {{razprto|Apfaltern}} za administracijo samostana in zastopanje v pravdah posebnega pravdnika, čegar uradni jezik je bil slovenski, ni bilo temu nič izvanrednega; povsem navadno in opravičeno se je zazdevalo. Vidi se, da je za cesarja Friderika III. (1439.
{{razprto|Stanovi kranjski}} so imeli svoje zbore dolgo prej, nego je prišla kranjska dežela v oblast slavne habsburgske hiše. Imeli so svoje zbore, ko so národni koroški vojvodi {{prelom strani}} vladali deželi in tudi uže pred njimi, ko so narodni mali dinasti gospodovali posameznim delom, iz kojih se je sestavila Kranjska. Kateri jezik pa jim je bil glavni, to je še odperto vprašanje, katero potrebuje v poterditev novih, srečnih najdeb. Vendar, da so imenovani stanovi v dobi protestantizma, ko so zdatno pospeševali narodni živelj s subvencijami za jezikoslovne in didaktične namene, bili pravedni slovenščini, kolikor se je dalo, o tem je mnogo dokazov.
Vrstica 341:
Da so tudi duhovniki, kateri so v prejšnih stoletjih prišli v slovenske kraje, da bi oznanovali kerščanstvo, največ poslani od solnograških nadškofov in od oglejskih patrijarhov, vsaj za svojo potrebo si zapisovali molitve slovenske in spisovali sem ter tja kako obredno knjižico, je več nego verjetno in po spominkih, katere smo uže prej omenili, dokazano. Kako visoko pa je čislal slovenski jezik v štirnajstem veku celo habsburgski dvor, o tem svedoči predgovor nemškemu prevodu {{razprto|Durandijevega}} dela: „Rationale Divinorum officiorum“, katero se je prevajalo po ukazu vojvode Albrehta s kito ter se dogotovilo leta 1384. V tem kodeksu se bere v predgovoru odstavek: „Zu dem drittem Male die Messe wirt begangen in windischer Sprache durch sache der braittunge (radi razširjenja volje) und gemainhait (splošnosti) wann (ker) chain ainige (nijeden drug) sprach an ir selber so weit getailet (tako dalječ razširjen) als di man Windische nennet.“ Ta stavek, kateri se je, kakor P. pl. Radič leta 1879. piše, do sedaj vse premalo cenil, in ki se bere v knjigi, pisani po ukazu avstrijskega kneza habsburgske hiše, nam dokazuje, da se je tudi sv. maša v štirnajstem veku sem ter tja skoraj povsod v slovenskem jeziku brala; tedaj v resnici ni veršila slovenščina malega naloga!
Da je tedaj Trubarjevo mnenje, katero leta 1582. v drugej izdaji novega zakona najodločneje izreka: „Uns und männiglich ist bewusst, dass vor 34 Jahren (tedaj leta 1548.) kein Brief oder Register, noch weniger ein Buch in unserer Sprach zu finden war und man meinte, die windische und {{prelom strani}} ungarische Sprach seien so grob und barbarisch, dass man sie weder schreiben noch lesen könne“ krivo in da je Primož Trubarjevo besedovanje v predgovoru k „evangeliji sv. Matevža“: „vom ino nom je vedejoč, de le ta naša slovenska beseda do seh mal se nej z latinskimi, temuč le ta krovaška s krovaškimi puhštabi pisala. Iz tiga vsaki more vejditi, de nas le tu pisane inu tolmačovane, kir nemamo obeniga nauka oli exempla, zdaj na pervu težku stoji ...“ nekako nerazumljivo, ker skoraj ni mogoče, da bi Trubar ne bil bral uže pred njim pisana slovenska pisma. Krivo pa je tudi mnenje drugih imenitnih mož,
Gotovo je tedaj, da se je slovenski jezik pisal, delom z latinico, delom v nemškem čerkopisu, uže pred šestnajstem stoletjem in da ni samo služil veri in cerkvi, temuč tudi v posvetnih zadevah.
Vrstica 368:
Po preganjanji slovenskega obreda in ozirom slovstva domačega, bila je grozna puščoba na književnem polji in to do šestnajstega stoletja. Duhovniki so se večinom latinskega bogočastja poprijeli in slovenščina je zginila iz svetišč in mesto nje se je vporabljevala latinščina in nemščina. Slednja se je čedalje bolj širila v javnem in v domačem živenji. Ohranil pa se je naš jezik v borni koči slovenskega deželana, pri revni mizici delavnega kmetiča, da si je bil uže nekako izginil iz poslopij gospodskih. Ova temota pa je pričela po časi zginjati; burja je pojenjala in na novo je zazelenelo slovstveno polje.
Uže slavni cesar Maksimilijan I. je bil nekak prijatelj in podpornik slovenskega naroda. Bogato nadarjeni potomec {{prelom strani}} svetle habsburgske rodovine, ki se je poleg češčine naučil tudi slovenskega jezika, v katerem mu je bil učenik poznejši škof Berlogar, je mnogo sinov našega rodu, tako
Probudil jo je veljak izmed naroda našega in spodbuja slovenskemu pisemstvu je bila nova vera na Nemškem, od koder se je njeno seme naglo po naših deželah razsejalo. V pervi polovici šestnajstega stoletja se je namreč protestanski nauk tudi po Štajerji, Kranjskej in po Koroškem močno vgnjezdil; k njemu so spadali skoraj vsi členi višje gospode, mnogi mestjani in velik oddelek prostega ljudstva. Z naukom tim pa se je tudi pričelo novo delovanje na književnem polji. Oznanovalci nove vere, dobro spoznavši, da le z narodnim jezikom uplivati zamorejo, so se pri svojih delih pričeli posluževati slovenščine. Služila jim je slovenščina v cerkvene sverhe. Naše novoslovensko slovstvo je tedaj, kakor katero si bode, cerkvenega početka in mu je bilo dolgo časa tudi zvesto. Pervi, ki je pričel protestantstvo v sredini slovenskih dežel oznanjevati in ob enem k probuditvi slovenskega delovanja spodbujati, je bil:
Vrstica 382:
Stanovi, združeni z mestnim starešinstvom bele Ljubljane, podelijo Trubarju, katerega mišljenje je uže povsem protestantsko postalo, mesto pastorja v bolnišnični cerkvi ljubljanski.
Mož je moral biti posebno dober govornik, ker čujemo, da so njegove govore radostno poslušali stanovniki, uradniki in ogromno število mestjanov. Ljubljanski škof si je prizadeval, da odstrani novega pastorja — a v pervem hipu je bilo vse zavstonj! Stanovi so, izvzemši malo številce, vsi sprejeli novo vero ter z vso močjo branili osobno svobodo Trubarjevo. Dolgo so se potezali, da ostane njih ljubljenec v Ljubljani, ali časom so se vendar morali vdati in leta 1547. je Trubar moral bežati na Nemško. Prej uže je bil radi varnosti nekaj časa na deželi po Kranjskej in povsod, kamor je prišel, je oznanoval nova načela in to z mnogim vspehom. Svoje delo izpolnuje tim ložeje, ker ljubljanski škof Kacijanar ni hotel ravno kervave razdražbe delati in ker si je Trubar pridobil novih tovaršev, novih spretnih pomočnikov, tako
{{prelom strani}}
V to se okoliščine nekako spremene. Škof teržaški umre, ravno tako škof ljubljanski in novovoljeni škof Urban Tekstor se krepko ustavi protestantizmu. On prične z vso ostrostjo postopati proti priveržencem nove vere in to, ker je videl, da zamore na način oterpnosti v resnici katolicizem pešati. Mlačnost zanj je skoraj splošna postala, a vendar vkljub tolikim napotam Tekstorju serce ne upade. On, sin revnih Kraševcev, se krepko v bran stavi toliko in tako močnim nasprotnikom.
Vrstica 403:
Trubar je najprej poslovenil {{razprto|evangelij sv. Matevža}}, ki se je obelodanil l. 1555. in to z latinskimi čerkami. Istega leta je priobčil {{razprto|abecednik}} v latinici. („Ta evangeli sv. Matevža, zdaj pervič v ta slovenski jezik preobernen. V. T.“ [Vergerij, Trubar]. — „Ene bukvice, iz katerih se ti mladi Slovenci mogo lahku brati inu pisati naučiti“. — „Catechismus v slovenskim jeziku, 1555. N. V. T.“) Istega leta je prišla na svetlo: {{razprto|„Ena molitov tih kerščenikov}}, kir so za volo te prave vere preganani“.
Dve leti kasneje se je natisnil pervi del novega zakona, naslovom: „Ta pervi del tiga noviga testamenta, zdaj pervič {{prelom strani}} v ta slovenski jezik skuzi Primoža Truberja zvesto preobernen, Tubingae 1557.“ V tej knjigi je ob enem obilen nemško-slovenski predgovor, slovenski koledarček in „register“. {{razprto|Drugi del}} se je priobčil na štirikrat in to od l. 1560.
Razun naštetih knjig je dal Trubar natisniti {{razprto|keršanski nauk}} z nekoliko psalmi in „duhovnimi“ pesnimi. Ponatisnene so bile te bukvice v Ljubljani l. 1579. To knjigo je pomagal izdelovati tudi Krelj z nekaterimi drugimi možmi. Leta 1580. je poslal Trubar na Kranjsko poslovenjen spis: „formulae concordiae“. Leta 1582. je prišel v Tübingen-u na svetlo: {{razprto|„ta celi novi testament“}}. V drugem delu jemlje Trubar slovo od svojih rojakov Slovencev.
Vrstica 411:
Trubar, pridši v Urah, je kmalo spoznal, da mu nista pomočnika nobene hasni in on jih tedaj odpravi v spremstvu Jurij Cvetič-a v domovino. Leta 1562. mu dojde boljša moč iz Kranjskega '''Jurij Juričič''', duhovnik, ki je služil na leto sto goldinarjev.
Pričetkom poletja 1562. je Trubar v novo odpotoval na Kranjsko. Odslej živ promet literarni med Urahom in Ljubljano. Tudi je tiskarna gmotno napredovala. Maksimilijan {{prelom strani}} podari uraškemu zavodu l. 1561. štiristo goldinarjev, vojvoda Krištof vsako leto tristo
A Trubarju tudi sedaj niso cvetele rožice v domovini. Marsikomu je bil prihod neljub. Vsled škofove prošnje ukaže cesar Ferdinand (1556.
Leta 1564. umre cesar Ferdinand in razdeli avstrijske dežele. Nadvojvoda Karol zadobi Štajersko, Kranjsko, Koroško s Primorjem. Bil je vnet katolik, ki je sklenil proti protestantizmu ostro ravnati. V pervo prepove daljši pouk strani protestantskih pridigarjev. Iz Metlike, Novomesta in Kerškega se hitro odpotijo pastori in ljud v novo sprejme staro vero. Jednako je bilo na Gorenskem, kjer se je novoverstvo v Bledu, Loki, Radovljici in Begnah doslej vterdilo.
Vrstica 423:
Primož Trubarju se imamo zahvaliti, da se je zanemarjena slovenščina v šestnajstem stoletji zopet pisati pričela. On je slovstvo vnovič probudil in svetu dokazal, da naš jezik ni tako okoren, kot se je tedaj mislilo. Pisava njegova je še slaba in duh nemški, a pozabiti ne smemo, da je vsak pričetek težaven in da se je naš Kolumb po nemških mestih šolal ter da mu ni bilo pripuščeno v dotiki ostati z narodom našim. Vendar so njegove zasluge velike; on nam je pot odperl in polje vgladil.
{{prelom strani}}
Pričetkom je rabil nemške čerke, kasneje latinico. One čerke, kojih glas je bil jednak v nemščini, je prihranil. Drugače mu služi z v c, zh mu je bil č, ſ = s, ſh = š, s = z, sh = ž, ſzh = šč. Veliki S pa mu je rabil za S in Z, tako tudi Sh za Š in Ž; pa tudi ſ in s, ſh in sh je mešal; u je pisal za u in v; i za i in za j. Soglasnike ponavlja: offruie, pulli
Pisava mu je bila precej pomanjkljiva, prestava sem ter tja napačna ali on sam ni bil morda mnenja, da je popolen. Spoznaval je, da mu je pravopis okoren, da še marsikaj ni vravnanega: „Jaz upam, da pridejo za menoj možje, ki bodejo pričeto, nepopolno delo izboljšali in doveršili, a tudi pričetniki niso zaničevanja vredni, čeravno niso vedno prave poti zadeli.“
Vrstica 468:
'''Čandik Janez''', ud jezuitskega reda, rodom iz Višnje gore, je oskerboval natis Krenove knjige. Samostojno je priobčil knjigo: {{razprto|„Catechismus Petra Canisia}}, tu je kristijanski nauk; skuz' Janeza Čandika, 1618.“
{{prelom strani}}
'''Kastelec Matija''', korar v Novomestu (1620.
'''Schönleben Janez Ludovik''' (1618.
'''Joannes Vipacensis''', a st. cruce de Leonelli, kapucin, rojen v sv. Križu pri Vipavi, umerl l. 1714. v Gorici, je priobčil od l. 1690.
Pričetkom 17. stoletja se je ob enem na Koroškem slovenščina nekoliko dramila. Svedok nam je v to občeznani zgodovinar:
'''Megisser Jeronim''', redovnik, ki je priobčil: „Annales Carinthiae“, o katerih v najnovejši dobi znamenit avstrijski zgodovinar terdi, da kažejo mnogo stvarnih različnosti od starejih virov ter so tu in tam pomanjkljive in nekoliko neverjetne. Njegovo drugo delo: {{razprto|„Dictionarium quatuor linguarum}}, videlicet germanicae, latinae, illyricae, quae vulgo sclavonica appelatur, et italicae“, to je slovar štirih jezikov, se je priobčil večkrat in sicer „auspiciis supremi Carinthiae Capitanei opera societ. Jes. Ch. collegii“. On rabi ablativ; šumevci so oni Bohoriča; služi mu tudi: th, w, y in dvojni soglasniki: ff, tt, mm
{{prelom strani}}
'''Alazija da Sommaripa fra Gregorio''', redovnik v Vidmu; živel okoli 1604. Priobčil je italijanski in slovenski slovar: {{razprto|„vocabolario italiano e schiavo“}}, ki ima v sebi kratek navod, kako se priuči človek po slovenski
'''Basar P.''', duhovnik, katerega delo {{razprto|„pridige na celo leto“}} jasno priča o popačenej mu pisavi.
'''Paglovec France''' (1679.
Sem spada, ne toliko po jeziku, v katerem je pisal, temveč bolj po predmetu, ki ga je obelodanil, naš veleslavni:
Vrstica 488:
'''Valvazor Ivan Vajkart''', vitez; grajščak, kojemu se po vsej pravici prideva naslov notranje-avstrijskega in posebno kranjskega Herodot-a.
Pod Leopoldom I. (1657.
Enako sta Schönleben, oče in sin, nabirala povesti in pravljice, ki v domačo zgodovino segajo. To je porabil kmalo potem neutrudljivi Valvazor za svoje veliko, v mnogih ozirih neprecenljivo, v nemškem jeziku pisano delo. Celo živenje in vse premoženje je ta slavni mož v to obernil, da je stare spise, grajska pisma, narodne pripovedke, z jedno besedo vse bukve in reči v roke dobil in porabil, ki so o domačih rečeh kaj naznanjale ali omenjale. Daroval je život in imetje projavi povesti slovenskih pokrajin. Pisal je večinom v latinskem in nemškem jeziku — a večina njegovih ogromnih in čislanih del tiče Jugoslovane.
Vrstica 503:
in tudi mi zamoremo s pravim ponosom ovega moža svojega sorojaka imenovati.
Izmed šestnajst njegovih del je za nas najvažnejše glavno delo o stari povesti kranjske zemlje, naslovom: {{razprto|„Ehre des Herzogthums Krain“}}, (Slava vojvodine Kranjske), katero se je od leta 1876.
Eazun ovega neprecenljivega dela, bi še lehko imenovali: {{razprto|„Passionsbüchlein“}} z lepimi bakrorezi; {{razprto|„Topographia ducatus Carnioliae modernae“}} 300 bakrorezov; {{razprto|„Topographia arcium Lambergianarum“; „Metamorphosis Ovidiana“}}, z bakrorezi; {{razprto|„Topographia ducatus Carinthiae“}}, 200 bakrorezov; {{razprto|„Topographia Carinthiae Salisburgensis“; „Theatrum mortis humana e tripartitum“; „Charta geographica Carnioliae“; „Charta geographica Carinthiae“; „Satirischer Ovid“; „Lumen naturae“}}
Učenost se je tedaj koncem sedemnajstega stoletja in pričetkom osemnajstega širila in tudi pri nas močne kali pognala, a slovenščina, jezik materini se je vedno bolj pačil in pisava je vedno bolj oslabela. Pričeli so se nekateri možje truditi z novo vredbo slovenske slovnice, a to vse še brez prave podloge in brez željenih nasledkov. Sploh se je v pervi polovici osemnajstega stoletja borno malo spisalo slovenskega, le pater '''Hipolit Novomeški''' je razun svojega slovarja še tudi Bohoričevo slovnico dal pod svojim imenom ponatisniti. Rodil se je l. 1684. in umerl l. 1722.; bil je menih v Novomestu {{prelom strani}} in se z jezikom našim mnogo pečal. Pri izdelavi slovnice nekda ni poznal Bohoričeve. Ko je pa za njo zvedel, jo je natančno pregledal in svojo tako popolnem prenaredil, da se zamore „drugi natis“ Bohoričeve imenovati. Celo predgovor je epitomiral. Naslov tej knjigi je: {{razprto|„Grammatica latino-germanico-slavonica}}, ex pervetusto exemplari ad modernam loquendi methodum accommodata, a plurimis expurgata mendis, et germanicis aucta dictionibus, a quodam linguae slavicae amatore. Labaci, formis J. G. Mayr, inclytae prov. Carnioliae typogr. 1715.“ Spisal je ob enem latinsko-nemško-slovenski slovar, ki je delom rokopis ostal: {{razprto|„Dictionarium trinlingua latino-germanico-slavonicum et germanico-slavonico-latinum“}} ter oskerbel l. 1719. prevod {{razprto|„Tomaž Kempčana“}}. Prestava ni preslaba, čeravno je še glede pravilnosti jezikovne močno pomanjkljiva. Preložil je ob enem na slovenski jezik Amos Komenskega {{razprto|„Orbis pictus“}}. Škoda, da je ostala ta izverstna narodna knjiga za našo mladino v rokopisu! —
Vrstica 522:
Drugi je '''Štefan Kemperle''', župnik v Ločeniku pri Gorici, ki nam je zapustil obširneji rokopis {{razprto|„evangeljskih prestav“}}. V dokladi {{razprto|„majhen slovar“}}, kjer pove pisatelj, kako se kakej reči pravi po: „kranjsko, po koroško in po slovensko“. On tedaj še razločuje med podnarečji. Pisava v občem, kakor takrat splošno, precej okorna in robata.
Tretji je surdanski župnik na Ogerskem '''Štefan Küzmič'''. Poslovenil je {{razprto|„novi zakon“}} za ogerske Slovence in ga priobčil pervič v Hali (Halle) l. 1771.; kasneje se je še večkrat ponatisnil v Požunu; leta 1848. v Köseg-u, pomnožen z {{razprto|„žoltarjem“}} Sandor Terplana. Obema rabi madjarski pravopis; tudi ne rabita pred r zamolklega e. Razun nekaterih izrek, ki malo po ptujem diše, nekaterih deležnikov sedanjega časa, glagolov doveršnih in nekoliko nepotrebnih „členov“, je pisal Küzmič vse po domače, tako, kakor ogerski Slovenci govore in izgovarjajo, tedaj tudi ü mesti u: prišao, prijao, erkao, meo, krsto; pokleknoti, povrnoti
Koncem te nekako žalostne dobe je delovanje na polji slovenskega slovstva tako propadlo, da se je zamogel pokazati jezik, kakor ga kaže oni redovnik, ki je med soredovniki, kateri so v skerbi za naše ljudstvo po samostanih vzbujali in poživljali knjigo njegovo, najbolj zaslovel, namreč Pater Marko Pohlin.
Vrstica 528:
'''Oče Marko Pohlin''', sin Antona meščana, se je rodil v Ljubljani 13. aprila 1735. Hodil je v latinske šole k jezuitom ; vstopi l. 1755. v samostan k bosim Avgustinianom v Mariabrunn-u poleg Dunaja, imenovan „pater Marcus a s. Antonio Paduano“. Ondi doverši nauke bogoslovne, postane redovni pridigar v Ljubljani, od koder se podá l. 1775. na Dunaj redovniškim bogoslovcem za učitelja; l. 1781. pride za prednikovega namestnika spet v Ljubljano, postane l. 1784. okrajni tajnik; l. 1791. prednikov namestnik na Dunaji, kjer je od l. 1794. duhovni voditelj samostanskim novincem v Mariabrunn-u za boleznijo v nogah umerl 5. februarja 1801.
Marko ni bil vsakdanji človek. To se uže pozna iz njegovih mnogoterih pisanj, kajti pisaril je toliko in o tako raznih stvareh, da pred njim v slovenskem slovstvu nikdo ni tolikanj in da nekateri celo terdijo, da se ž njim začenja nova doba slovenskega pisemstva. Do sedaj so bile razun slovnic in slovarjev vse pisanja le duhovske obsege, odslej so pa pričeli tudi posvetne ali deželske reči pisati. V to je oče Marko mnogo pripomogel, čeravno od druge strani tudi marsikaj zmedel, popačil. Pisaril je po latinski, italijanski, nemški in slovenski in spravil je na dan kacih 20 knjig, v rokopisu zapustil kacih 10. Iz pisave naslovov njegovih bukev uže vsak lehko sodi, kolika je bila njegova učenost v slovenščini. Delavnost mu je vendar le bila vsestranska. Priobčil je: {{razprto|„Abecedika“}} 1765.; {{razprto|„Molituvne bukuvce“}} 1767.; {{razprto|„Kraynska Grammatika“}}, 1768.; {{razprto|„Limbar medternjam“}}, 1768.; {{razprto|„Ta male Katekismus Petra Kanisiusa“}}, 1768.; {{razprto|„Marianske Kempensar“}}, 1769.; {{razprto|„Misl za mertve moliti“}}; {{razprto|„Popisuvanje živlenja S. Floriana“}}, 1769.; {{razprto|„Dyjanje lepeh čednost“}}, 1771.; {{razprto|„Sveti postni Evangelyumi“}}, 1771.; {{razprto|„Pet Ss. Petkov, mesca Sušca“}}, 1774.; {{razprto|„Usakdane kruh“}}, 1777.; prestava {{razprto|„kais. Patent von der Militärbeschreibung“}}, 1777.; {{razprto|„Bukuvce za rajtenge“}}, 1781.; {{razprto|„Mathia Schönberga oppravk tega človeka“}}, 1781.; {{razprto|„Tu malu besediše}}, sive parvum dictionarium trilingue“, 1782.; {{razprto|„Jannesa Nep. Tschupicka pridege na Nedele čes lejtu“}}, 1785.; {{razprto|„Bild und Wahrheit“}}, 1785.; {{razprto|„Kmetam za potrebo inu pomoč“}}, 1789.; {{razprto|„Glossarium Slavicum“}}, 1792.; {{razprto|„Patroni menstrui“}}, 1793.; {{razprto|„Uganke“}}, 1788. Mimo tega mnogo, mnogo druzega gradiva raznih strok:
Pisariti začel je l. 1765. in uže l. 1768. pride pervikrat na svitlo slovnica njegova v nemškem jeziku, obširnim naslovom: {{razprto|„Kraynska Grammatika}}, das ist die crainerische Grammatik oder Kunst, die crainerische Sprach regelrichtig zu reden und zu schreiben, welche aus Liebe zum Vaterlande und zum Nutzen derjenigen, so selbe erlernen oder in selber sich vollkommentlicher üben wollen, bey ruhigen Stunden, mit besouderem Fleisse verfasst, zum Behuffe der Reisenden mit etwelchen nützlichen Gesprächen versehen und mit vollkommener Genehmhaltung hoher Obrigkeiten zum Druck befördert hat P. Marcus a s. Antonio Pad., des uralten Eremitenordens der Augustiner-Discalceaten Professor-Priester bei St. Joseph auf den Landstrassen. Laibach, gedruckt bey Joh. Fr. Eger. 1768.“ — Znamenit je uže uvod, v kojem kaže svoje „jezikobrodje“ in razodeva svojo gorečnost in delavnost ozirom na prejšne in tedanje pisatelje slovenske. Pohlin, kojega slovnica je slabejša od Bohoričeve, noče o nobeni prejšni slovnici vedeti in samega sebe pervega jezikoslovca imenuje. Nemčeval in koval je tako, da nikdar takega. Tu iz uvoda {{prelom strani}} nekatere prilike za nemško besedo: „Ursache“ je skoval: „a-reč“, češ „Sache“ je reč in „ur“ pomeni iz začetka; ker je pa „a“ v abecedi tudi pervi glasnik, tedaj: „areč“. Lepo je slišati čudnega možaka, kako je hotel dokazati, da je „buh“ in ne „bog“ prav pisano, rekoč: b je pervi soglasnik in pomenja boga očeta, v sredi je u, pomenja boga sinu, koncem je h, ki znači sv. duha. Druge, na novo skovane besede
Za predgovorom so na posebnem listu vdete nelično natisnene in slabo razlagovane pismena cirilske in glagolske. Slovnica ima tri dele: a) „od bessedne začetnoste“. V sklanji ima sedem sklonov: „imenuvavc, rodnik, dajavc, tožnik, vekavc, zmaknik, spremuvavc“. Tu tudi nekako skladje,
Potem razlaguje „kluke“, govori o spevorečnosti, določuje: „raje“, „skoke“; kaže, kako se pesnice kujejo in podaja v to nekake prilike,
„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, telleta“. Naposled ima nekatere pogovore. V resnici čudna „roba“ v čudnej obliki!
Vrstica 540:
Leta 1783. pride ova slovnica, nekako popravljena, vnovič na svitlo. Sedaj jo loči v pet oddelkov: „beročnost, zavyanje, besedna začetnost, skupskladanje in dobropisnost“.
„Slovnica je pervi pripomoček, da se jezik ohrani, drugi pa slovar“, tako je besedoval Marko ter l. 1782. priobčil: {{prelom strani}} {{razprto|„Tu malu besediše treh jezikov}}, das ist: das kleine Wörterbuch in dreyen Sprachen. Quod est: Parvum Dictionarium trilingue, quod conscripsit R. P. Marcus a S. Antonio Paduano Augustinianus Discalceatus inter Academicos Operosos Labacenses dictus: Novus ...“ V predgovora se zopet vsa njegova šegavost glasi, tako
Posebne važnosti je knjiga, katero je na predlog dr. Etbin Henrik Coste „historično društvo kranjsko“ leta 1862. natisniti dalo, naslovom: „Bibliotheca Carnioliae“. Rokopis, koji se hrani, ima dva dela. Pervi del, zaveršen l. 1770. obsega dobo od stvarjenja do Kristovega rojstva, a drugi, začet l. 1788. razpravlja daljno povestnico. Po obširnej razpravi, kjer pripoveduje, da je sramota, ako v domovini izhajajo knjige, katere niso pisane v slovenskem jeziku, in da je njemu skerb tej zadevi opomoči, očita svojim nasprotnikom marsikako pikro. Povestnica mu seza do leta 55. in osnova kaže, da je imela biti „kronika“ zelo obširno delo. V tem bibliografičnem sadu, kateremu je v jezikoslovnem oziru cena jako dvomna, nam je zapustil Pohlin za spoznanje slovenskega slovstva osemnajstega stoletja važno delo, katero do istihmal ni imelo primere.
Iz dosedanjega opisovanja spozna lahko vsak, kako je pisaril Marko latinski, nemški in slovenski in kake vrednosti mu je jezikoslovje. Mnogo njegovih knjig pa se je vendar močno razširilo, tako
{{prelom strani}}
Večkrat se tudi čita, da je po njegovem prizadevanji oponovila se bila družba: „Academia Operosorum“,
Čita se tudi, da je Pohlin priobčeval „Pisanice od lepih umetnosti“, kar ni povsem resnično. To delo Marko sam pripisuje Teržičanu Feliks Devu, bôsemu avgustinjanu, imenom društvenim: „Utilis“.
Marko sam je imel mnogo zvestih naslednikov; med temi so bili
Šesti, kateri je zlasti hudo zdelal bornega Marka, je Jernej Kopitar. V slovnici svoji piše obširno razpravo in pravi: „Trubar je bil pervi, ki je pričel pisariti v novošlovenščini, Dalmatin je bil nedovoljno izobražen, Bohorič je bil izučen slovničar, Marko pa, ki o Bohoriču besedice ne čerhne, ki o Trubarju samo mimogrede govori, ki o „cirilici“ kakor nevednež pisari, ki Dalmatina omenja, da mu napake očitava, Marko, ki obsodeva vse pisatelje prejšne dobe, kaj je bil on? — Po nesreči se je moral zaljubiti v naš jezik; njegova ljubav je jeziku več škodovala, kot bi bilo škodovalo njegovo zaničevanje in čertenje“.
Vrstica 560:
V občem pa je ta doba, po odstranbi protestantske vdeležitve, prav turobna. Vidi se, kako malo zamore storiti najboljši človek, pri najboljši volji, če je osamljen. Tako se je vboga slovenščina ksala in omika Slovencev je toliko zaostala, da smo bili skoraj narodom v zasmeh in oporeko.
====II. doba. 1770.
Daniti se je pričelo, zarja je napočila. Prav je imel pater Marko, pisaje: „v novejši dobi bode uže svetila jasnejša luč“.
Vrstica 568:
Po tergih in mestih se je učila nemščina, latinščina — a o slovenščini ni bilo ne duha ne sluha. Sinovi slovenski so znali verlo pisati nemški in latinski, govoriti spretno italijanski, francoski, a v materinščini ni jih bilo čuti, kakor hitro so mestno suknjo oblekli. Slovenske knjige bile so le redke in slovnice izmed tisuč učenih Slovencev še jeden poznal ni. Jednako tudi pri duhovenstvu. Po tri župnije si lehko prehodil, poprej, ko si slovenski evangelij našel in če je kdo znal do dobrega „svet. pasion“ čitati ali pa sv. evangelij povedati, je bil ljudem kakor prerok imeniten. Veliko duhovnikov {{prelom strani}} je bilo med Slovence poslanih, kateri še niso slovenskega berila poznali; cerkovnik jih je v saboto naučil sv. evangelij čitati, katerega so v nedeljo na leci ljudem z veliko težavo povedali. Ni bilo dobiti slovenskih pridig; jih pa tudi duhovniki pisali niso. Tako še v drugej polovici osemnajstega stoletja!
Okoli leta 1770. se je pa bilo naenkrat nekoliko verlih in izobraženih mož zbudilo, ki so slovenščino čedalje bolj čedili in likali. Sicer obsega tudi ova doba veliko verozakonskih in pobožnih del, a tudi druga književna dela so se zgotovila in ob enem se je kazalo marljivo delovanje na polji domačega pesništva. Najimenitnejša pa je ova doba v jezikoslovnem oziru; mi jo zamoremo imenovati „učenjaško“ ali „doktrinarno“, kajti skoraj da vsak boljši književnik te dobe se je pečal ali s popravo slovnice slovenske ali pa z nabiro potrebnega gradiva za domač slovar, tako: Gutsman, Zelenko, Japelj, Kumerdej, Debevec, potem Vodnik, Kopitar, Šmigovec, Danjko
Ker je omika Slovencev v resnici toliko zaostala, da smo bili narodom o zasmeh, je moral biti jakega serca oni, ki se je upal zaničevanega jezika lotiti in obuditi med narodom duševno živenje in to je storil Gutsman na Koroškem, Volkmar na Štajerskem in Jurij Japelj na Kranjskem.
Vrstica 591:
toliko večja je njegova ponižnost.
Med tem se zgotovi „svetega pisma“ stari zakon od l. 1791. do 1802. in tako se je vročej želji slovenskega duhovenstva postreglo. Res je sicer, da so Japeljna marljivi možje v ovo sverho podpirali, a vsim tim je bil on „oko in pero“; njemu največja zasluga. Razun svetega pisma je spisal tudi: {{razprto|„veliki katekizem“}} v Ljubljani 1779., ki se je trikrat ponatisnil (1787., 1793., 1809.) {{razprto|„liste in evangelije“}} (1787.)
Nenatisneni spisi njegovi so ti-le: {{razprto|velika nemško-slovenska slovnica}}, naslovom „Slavische Sprachlehre“ in letno številko 1807.; na dalje: {{razprto|„Arcticae horulae Adami Bohorič}} ... nunc redivivae“. Prestavljena spevoigra {{razprto|„Artaxerxes“}} po italijanski P. A. Metastasia in nekatere poslovenjene pesni Mendelsohn-a, Gellert-a, Kleist-a
V knjigah verlega Japeljna in njegovih tovaršev je v besedi marsikaj, da bi bilo lehko boljše, a saj se dobi tudi med čistim zernjem vselej kaka smet in ni ga pisatelja, kateri ne bi imel kaj posebnega. Jezik mu je vendar le v občem precej {{prelom strani}} gladek in lep; pisal je po Bohoričevo, veliko bolje od „reformatorjev“, pa se vendar ni mogel členu do dobrega odkrižati, da si je spoznal uže Bohorič, da ga ni v slovenščini.
Vrstica 611:
Uže leta 1777. je pisal Gutsman, da mu je volja izdelati in priobčiti nemško-slovenski slovar in to tim preje, čim več mu bode sodelovavcev. Obljubo svojo je verli mož spolnil in uže leta 1789. smo iz njega rok sprejeli imenovani slovar. Naslov mu je: {{razprto|„Deutsch-windisches Wörterbuch}} mit einer Sammlung der verdeutschten, windischen Stammwörter {{prelom strani}} und einiger vorzüglicheren, abstammenden Wörter; verfasst von Oswald Gutsmann; Mit obrigkeitlicher Genehmhaltung. Klagenfurt, Druck und Verlag bey Ignaz Al. edl. v. Kleinmayr, k. k. i. oest. Guber. und Landschaftsbuchdrucker 1789“. v vel. kvart. str. 567 in z geslom „quot linguas calles, tot homines vales“. — Čeravno je slovar nekoliko z nemčizmi namešan, se vendar le zamore za isto dobo dosti dober imenovati in to posebno, če pomislimo, da misli človek nehotoma rajše v istem jeziku, katerega boljše zna in da govori po nevedoma na oni način z domačimi besedami po ptuje, ako se nauči ptujega jezika bolje od materinega; ako pomislimo naposled, da se godi na svetu vse s časom, ne pa mahom. Vendar se naš Gutsman mnogo odlikuje od pater Marka. Pomagali so mu pri nabiri sestavljenega gradiva nekateri duhovniki iz junske doline in nekateri redovniki koroški. Tu tedaj delo gorotanskega Slovenca s pripomočjo gorotanskih Slovencev, v kar se slovar odlikuje po podnarečji. Na poštenje mu verujemo, če terdi, „da je bilo treba veliko muke in truda, da je bilo priobčenje slovarja dolgotrajnega dela, da je delal brez samohlepnosti in le v korist domorodcem in narodu ...“ Tako je marljivo in vztrajno delal v mirnej osamelosti neutrudljivi Gutsman, kojemu je serce plamenelo v povzdigo, razvoj in liko jezika našega.
Med tem, ko se je posebno marljivo tudi cerkveno slovstvo obdelovalo, v kar nam razun mnogo drugih manj ali več vrednih molitvenih knjig, lepo število pridig
Mimo tega je Volkmar za poučenje mladine skerbel in sam mnogokrat poučeval, tako tudi za spodnje latinske šole. Imenitne so tudi Volkmarove {{razprto|„cerkvene pesni“, „pridige na vse nedele ino praznike“, „kerščanski navuk“}}
V teh letih vesele probude bi imeli še marsikaterega moža, koji zasluži, da se častno imenuje. Tu in tam se je jeden ali drug oglasil in po svoje pripomogel velikej narodni izomiki. Tako
Marljiv ud „akademije“ je bil jezuit in učitelj pesništva v Ljubljani '''Martin Naglič''', rojen v Loki. Na dalje '''Jakob Zupan''', dober pevec in skladatelj, ki je spevoigri {{razprto|„Belin“}}, h katerej je besedo napravil pater Damascen, skladbo pridjal. Spel je tudi mnogo drugih pesnic, ki so polne narodnega sočutja. Bil je učitelj v Kamniku.
Vrstica 627:
'''Debevec Janez''', spovednik in učitelj veroznanstva pri nunah v Ljubljani. Leta 1795. je v pervo pričel slovenski jezik razlagati prihodnim duhovnikom in jim predavati slovensko slovnico; ali vojska, modricam nikdar prijazna, ustavi uže leta 1797. to početje in šele leta 1817. se je ova lepa stolica zopet ponovila. Hrani se še v rokopisu Debevčeva slovnica, ki mu je v ta namen služila. Spisal je tudi nekaj pobožnih knjig.
'''Golmayr Jurij''', dr.; prošt v Ljubljani, kjer je umerl leta 1822. Rojen v Lešah na Gorenskem. Spisal mnogo, tako
'''Stroj Janez''', škof. tajnik in kasneje župnik na Igu, blizo Ljubljane. Spisal {{razprto|„sveto mašo“}}, ki je veliko natisov doživela. Prestavil je to delce iz francoščine v nemščino in potem v materinščino, 1783.
Vrstica 637:
Narodno blago je po nazoru Mihelič-a '''Digmas Zakotnik''', rojen v Šiški pri Ljubljani, avgustinec, ki je večinom živel v Šleziji in tam umerl, leta 1793., marljivo nabiral.
Slednjič bi bili iz teh let imenovati: '''Pavl Knobelj''', učitelj v Kranji, kjer je izdal {{razprto|„štiri pare kratkočasnih in novih pesni.“}} Jedno delce slabše od druzega in po pravici jih povsem neestetičnim prištevamo; '''Klementini Anton''', korar v Ljubljani, spisatelj {{razprto|„križevega pota“}} l. 1808. '''Reya Andrej''', 1801., prestavatelj {{razprto|„katekizma“}}; '''prof. Kern'''; duhovnik '''Martin Hrovat''' in vitez '''Wolfstein Janez''', zdravnik na Dunaji, ki je spisal po ukazu vladarstva: {{razprto|„Kratko podučenje o živinskih bolezni“}}, 1792. Iz te dobe imamo {{prelom strani}} sploh več ukazov in poukov, koje je vlada priobčila v slovenskem jeziku, kar je k omiki slovenščine nekako pripomoglo. Od srede sedemnajstega do srede osemnajstega stoletja ima naše znanje o rabi slovenščine po uradih verzel, katera je očividna. Na to so se še-le pričeli objavljati važni zakoni, ukazi, razpisi v slovenskem jeziku, vštric razglasom v nemškem jeziku, a časi stoji slovenščina tudi perva. Hrani se še obilno starih zakonov, v slovenskem jeziku od leta 1768.
Med udi „akademije“ je bil tudi Linhart, kojega ime je v zgodovini naši zlasti slavno.
Vrstica 645:
Uže v mladosti letih se je rad pečal s pesništvom in sicer najprej v nemškem jeziku. Komaj je bil 17 let star, je uže l. 1773. v lepej odi opeval zasluge tedanjega knezoškofa ljubljanskega grof Herberstein-a.
Leta 1780. je spisal in v Avgsburg-u priobčil žaloigro v nemškem jeziku: {{razprto|„Miss Jenny Love“}}. Leta 1781. je dal na svitlo: {{razprto|„Blumen aus Krain“}} in {{razprto|„Poetisches Tagebuch“}}. V tej knjigi je marsiktera dobra prestava narodnih pesni slovenskih, tako
{{prelom strani}}
Njegova zgodovinska knjiga, naslovom: {{razprto|„Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs“}} 1788. do 1791. je jako dobro delo in je skoraj vsacemu izobraženemu Slovanu znana. Žalibog ni dokončana. Knjiga obsega dva zvezka. V pervem prične s staro zgodovino in ide do naselitve Slovencev na Kranjskem; v drugem zvezku pa do Karola Velicega. Njega lehko imenujemo pervega kritičnega zgodovinarja v Slovencih. Kakor historiki jugoslovanski v uvodu k zgodovinam svojih plemen obširnejše razpravljajo o Slovanih v obče, primerjajoči njihove običaje, jezik
Posebne zasluge za slovensko slovstvo pa si je pridobil s tim, da nam je podal dve igri v slovenskem jeziku. Obe ste se tiskali in potem v ljubljanskem gledišči predstavljali. Naslov pervi igri je: {{razprto|„Županova Micika“}}, šaloigra v dveh dejanjih, ponarejena po nemškej „die Feldmuhle“. Naslov drugi: {{razprto|„Veseli dan ali Matiček se ženi“}}, šaloigra v 5 dejanjih. Prevel jo je po francoski igri: „le mariage de Figaro“ ter jej, kakor pervi, vtisnil naroden duh. Natisnila se je tudi v Vinc. Franul-ovi knjigi: „Saggio grammaticale italiano-cragnolino“ l. 1811. Obe igri niste samo goli prestavi, temveč prosta izdelka, ozirom na narodne slovenske šege in navade, ter na narodno živenje. Kažeti nam resnično podobo slovenskega živenja in mimo tega nas druga še posebno spominja ličnosti francoskega okusa. Ona je prosta, neprisiljena in vsakemu lehko umljiva. Sploh je Linhart ozirom na dobri mu okus hvalevredno uplival na sovremenike. Škoda, da ni vseh svojih sil posvetil slovenski pismenosti!
Vrstica 693:
4. {{razprto|„Kuharske bukve“}}; iz nemškega poslovenjene; v Ljubljani 1799. 8. str. 176. Ko se je leta 1858. praznovala stoletnica Vodnikovega rojstva, posmehoval se je nekdo, in pravil: „tega Vodnika časté; saj je bil berač, ki je zložil par pesnic in kuharske bukve.“ A ravno ta knjiga kaže pravega narodnjaka. Vedel je dobro, da so matere perve odgojiteljice in da jim je treba lepe slovenščine vcepiti. Prava jez je le ta.
5. {{razprto|„Lublanske Novice od vseh krajov celiga svejta“}} so izhajale vredništvom V. Vodnikovem od leta 1797. do 1800. Politično-podučen časopis je prihajal perva dva leta po dvakrat na teden na pol pole v mali osmerki. Leta 1799. in 1800. je izdajal „Novice“ samo jedenkrat na teden. Donašale {{prelom strani}} so razun novic iz vseh krajev, v pristavkih vsakoršne razglase, oklice, žitno ceno, umerle
6. {{razprto|„Keršanski nauk za ilirske dežele}}, vzet iz katehizma za vse cerkve francoskiga cesarstva“ 1811, str. 133. Mnogo ukazov francoske vlade. Knjigo je poterdil ljubljanski škof leta 1810. V drugem oddelku ima pri četerti božji zapovedi vprašanje: „ktire dolžnosti imamo posebno proti Napoleonu in zakaj?“
Vrstica 703:
9. {{razprto|„Deutsch-Windisch-Lateinisches Wörterbuch. Slovar nemško-slovensko-latinski}}. Verfasst von Valentin Vodnik.“ Dolgo časa se je mož trudil nad tem delom, katero je imelo biti največje in najslavnejše Vodnikovo, a vendar ni doživel, da bi se bilo dotiskalo. Uže leta 1802. so časopisi nemški o delu pisali in rekli, da se dogotavlja in leta 1813. je „télégraphe officiel“ napovedal ovi slovar ter je prinesel pervo polo na ogled. Vodnik se je mučil nad slovarjem do leta 1812. in nabral je uže nad 30.000 besed. V podlogo mu je služil slovar Adelung-ovi. Ko so ga odstavili, je prosil, naj mu dado vsaj toliko pokojnine, da bo mogel živeti in svoj slovenski slovar izdati. Potem mu naj dado še kako knjižničarsko službico, ali pa naj se mu podeli ravno izprazneno mesto kanonika v Ljubljani. Dosegel ni ničesar ... a vendar še pridno nabiral. Nabiral je najpreje doma med narodom; po hribih in dolinah, dalječ od mest, dobro vedè, da je v mestih jezik pokvarjen. Česar ni našel doma, iskal je pri sosedih in pri starej materi, čestitljivej staroslovenščini. Pokazal nam je pravo pot.
Po njegovi smerti dojde delo v roke M. Ravnikar-jeve, ki ga je izročil Fr. Metelku, ki prepusti ogromno gradivo „slovenskemu društvu“. Po dobroti nepozabljivega našega slovstvenega podpiratelja, knezoškofa ljubljanskega '''Anton Alois Wolfa''' se je potem pervi del priobčil. Po nasvetu dr. Janez Bleiweis-a je prevzel vredništvo temu delu verli Matej Cigale in leta 1860. dojde na svitlo, naslovom: {{razprto|„Deutsch-slovenisches Wörterbuch}}. Herausgegeben auf Kosten des hochw. Herrn Fürstbischofes von Laibach Anton Alois Wolf. Erster Theil
10. {{razprto|„Babištvo ali porodničarski vuk za babice}}. Pisal dr. Janez Matošek, c. kr. vučenik porodničarstva na visoki šoli ino zdravnik v porodnišu. V Ljublani 1818“ 8. str. 247. Spisovatelj javno imenuje „Balant Vodnika“ kot prelagatelja ovega dela ter v predgovoru piše: „dali so mi se pregovoriti gospod vučenik Balant Vodnik, znani slovenčan, de so mojo nemško ino češko besedo tolmačiti se lotili.“ Lotil pa se je ovega dela, ker se mu je plačalo, da bi si polajšal siromaški stan. Prestavljal je ob enem nekatere vladne ukaze, za kar je še le na dan smerti plačilo vdobil.
Vrstica 709:
Na ovi način je naš nepozabljivi Valentin mnogo pripomogel, da se je slovenščina razcvela, obrusila, opilila. „Vodnik se je zavedal, da je sin matere slovanske, da je njegov narod veja velikanskega Slovanstva, da smo Slovenci neposredni potomci starodavnih Panoncev in navdušen te zavednosti, delal je za vzbujo naroda svojega do ure zadnje!“ Njemu je bila slovenska beseda čedalje bolj čista, ker je sosebno od leta 1811. varno pazil, kako govori terd, neokužen Slovenec. Jezik mu je bil sicer v primeri z našo dobo manje vkreten ter bolj lokalen; ali na drugej strani vidimo, da mu je vendar krepak, naroden in da je „korak za korakom napredoval“, dokler se mu „ta piščal iz drina ni razkljala.“
On je na polji naše proze 1. množil besedovni zaklad ter nabiral besede. V tem oziru ga posebno pohvali učeni Dobrovsky (pismo leta 1806.), 2. je bil pervi, ki je priobčeval „Novice“, ki so mati naših verlih „Novic“, 3. je poznal pravila za pisavo, iz narodne govorice, 4. je stavil slovenščini bolj terdne mejnike, ki so jih bili prejšni pisatelji zmotili
<poem>
Vrstica 723:
Bil je mož srednje, krepke postave; priljuden, pohleven pobožen — pa rad vesel; rodoljub z dušo in telesom, če tudi se je v prevelikem veselji nekoliko predalječ podal in zapel:
„Ilirijo oživljeno“ ter se zameril vladi, je bil vendar vseskozi Avstrijec, zvest deržavljan. Tako je bil vzor pravemu slovenskemu rodoljubu, po katerem še denes Slovenci imamo geslo: „veri, domu, cesarju.“ Vodnik je duševni oče naroda slovenskega; oče poeziji in prozi domači. Po Vodniku se je navdušil: Urban Jarnik, Dolinar, Bl. Potočnik, Kopitar, dr. Zupan, M. Čop, Smole; po njem in ž njim je delovati pričel M. Ravnikar, Fr. Metelko, Zalokar
V občem moramo biti hvaležni možu, ki je toliko storil za narod naš. Zavedel se je in navdušen te zavednosti, delal je za narod in ljubo mu domovino slovensko.
Vrstica 729:
Večni mu spomin. —
V dobi francoske začasne vlade v Iliriji se je domačemu našemu jeziku skazovala nekaka pozornost. Narodno živenje je prehajalo tudi v družbo in to gibanje narodnega duha je čez domovinine meje segalo v sorodne kraje po Štajerskem in Koroškem. Osobito v Gradecu se je krepko javila narodno-slovenska zavest med tamošnjimi slovenskimi naselniki. Tim potrebam v praktičnem živenji južnega Štajerja so po izpodbudi Slovencem prijaznega svetovalca Jos. Alojz. plem. Justel-na, ustregli stanovi štajerski in so leta 1812. ustanovili stolico slovenskega jezika. Skriptor tamošnji licejalni knjižnici '''Ivan Primic''' je vdobil to profesuro, katera je bila po splošnem uverilu nepogojno potrebna „graščakom in uradnikom, zdravnikom {{prelom strani}} in častnikom.“ Primic je bil namreč uže nekoliko let prej v graških krogih pokazal Slovenca in po njega trudu se je tam l. 1810. ustanovila „societas slovenica“
Janez Primic se je rodil v Zalogu, pri Šmariji, leta 1785.; umerl leta 1823. kot profesor vseučilišča v Gradecu. Spisal je sledeče knjige: {{razprto|„abeceda“}} za Slovence, kateri se hočejo slovenski brati naučiti, Gradec 1812; drugi natis 1813. Potem: {{razprto|„Novi nemško-slovenski bukvar“}}. Vsebina tej knjigi so nekatere naloge, pripovedke, pravljice
Kakor smo uže povdarjali je začelo nekako svobodnejše gibanje med Slovenci. Na naših šolah so bile uže tu in tam moči, ki so dobro uplivale na slovensko mladino. Tako je bil na mariborski gimnaziji profesor dr. Janez Gottweis, pesnik, ki je ljubil slovenski jezik. Njegov učenec je bil Šmigovec.
Vrstica 749:
Ravnikar, razumen mož, je našel svojim namenom primerno pot in kako je čestljivi škof tje do konca svojega živenja za slovenščino skerbel, nam kaže njegova lepa ustanova v denarjih, s katerimi se mora slovensko slovstvo vsestransko podpirati. On je zasadil peško, vzrastlo drevo, in še raste više — zasluge njegove so velikanske; on je pravi steber slovstvu našemu!
Verstnik tema dvema možema je bil na Koroškem '''Urban Jarnik''', ki se prav imenuje „koroški Vodnik“. Rodil se je 11. maja 1784. na Potoku v zilski dolini in zamerl kot župnik v Blatnogradu 11. junija 1844. Bil je visokoučen, iskren Slovan in ves vnet za slovenščino in drago mu domovino. Poznal je vsa slovanska narečja. Njegova dela so: {{razprto|„Slovenska slovnica“}} l. 1829. {{razprto|„Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in Inneroesterreich“}} v {{prelom strani}} Celovcu l. 1832. Ovo učeno delo zasluži, da se nanj opozoruje vsak izobraženi Slovenec. Razprava je po Dobrovskega navodil z velikim trudom sestavljena; razodeva razširjeno podlogo in bode še dolgo svojo ceno obranila, kajti jedro vsakteremu jeziku je v koreninah, iz kojih narašča in se razcvita jezik. Prav iz njih se vidi, kako lep in bogat je jezik slovanski sploh in slovenski posebej. Skoraj 1500 slovenskih korenik je nabral pisatelj in jih primerja s staroslovenskimi, s poljskimi, češkimi
Jarnik je spisal omenjeno delo uže l. 1830., kar je razvidno iz predgovora. V tem spominja tudi, da so ljudje vseskozi povpraševali po slovenskem slovarju in da je uže nabral nad 20.000 besedi. Mnogo in marljivo je v resnici nabiral za {{razprto|„slovensko-nemško-latinski slovar“}}, katerega je uže pripravil v natis. Uže so bile perve štiri pole natisnene, ko je založnik zavolje prevelike obširnosti dalji natis ustavil. Nekaj njegovih odlomkov se hrani. Na dalje je spisal in priobčil leta 1822. {{razprto|„Kleine Sammlung solcher altslavischer Wörter, welche im heutigen windischen Dialecte noch kräftig fortleben}}; Ein Beitrag zur Kenntnis der alten hochslovenischen Büchersprache von U. J.“ s prav zanimivim predgovorom. Verh tega slovenske pesni. Ob času, ko je v sredini slovenski zarad neugodnih neprilik pervi slovenski časnik uže prospal; ob času, ko so se tudi vladni francosko-slovenski listi poizgubili, ustanovila se je v Celovcu lepa cvetlica, ki še sedaj izrastke poganja, ali ne več v ovem lepem smislu, kot nekedaj; bil je to poučno - znanstveni list {{razprto|„Carinthia“}}. V pervih letnikih ima „Carinthia“ razen mnogih znanstvenih sestavkov o sledu Slovanov, o njih zgodovini, o njih šegah, navadah
{{prelom strani}}
Mimo tega imamo od njega tudi nekatere druge spise,
{{razprto|Dobrovsky}}, res začetnik boljega jezikoslovstva slovanskega, je l. 1809. pervič in leta 1819. drugič dal na svitlo svojo izverstno slovnico {{razprto|„Lehrgebäude der böhmischen Sprache“}} ter je nekoliko spremenil češki pravopis. Jednako misel je na Štajerskem snoval '''Peter Danjko''' (Dainko). Rodil se je Danjko leta 1787. blizo Radgone. Zadnje leta je bil častni korar, konzistorijalen svetovalec, dekan pri Velikej Nedelji in poslavljen z „zlatim križcem s krono“. Zamerl 22. februarja 1873. v visokej starosti. Jeden bolj rodovitnih in zasluženih pisateljev ovega časa med štajerskimi Slovenci. Priobčil je razna dela, tako {{razprto|„Začetek slovenskega učenja“}} leta 1816. Leta 1822. je v Radgoni spisal in leta 1824. v Gradecu na svitlo dal slovnico v štajersko-slovenskem podnarečji, naslovom: {{razprto|„Lehrbuch der windischen Sprache.“}} Ker se mu je „bohoričica“ v slovenščini preveč pomanjkljiva zdela, ji je nekaj pismenk pridjal, katere vendar niso dopadale Slovencem. Razun nekaterih manjših pobožnih knjig Danjkovih se v tej pisavi ničesar ni tiskalo. Prenaredbe so nekoliko po cirilskih pravilih, a nič kaj lepe. Razun tega je rabil ê za é in y za ü, i.t.d.
Vrstica 759:
Še Metelku ova novotarija. ni bila všeč, čeravno je on sam kasneje nekake nove čerke nasvetoval.
Znano nam je v občem, da pismo latinsko ne zadostuje za vse glasove, ki jih imamo v slovenščini in posamezni so si tedaj pomagati hoteli. Nastali so razni nasveti, nastala je kasneje, posebno radi „metelčice“ abecedna vojska, o katerej hočemo še govoriti. Oni Metelko, ki je kasneje sam svoje „čirečare“ nasvetoval, je rekel o Danjku: „Schon Pater Marco versuchte dem Mangel abzuhelfen, aber es gelang ihm so wenig, wie dem Peter Dainko ...“ in „hätte sich Dainko mehr an {{prelom strani}} den Schmigoz gehalten; allein — quilibet abundet in sensu suo.“ Tedaj nekako pravdanje uže tukaj. Sploh pa ga ni naroda, ki bi v svojem slovstvu ne bil imel jednake „čerkarske pravde“. Imeli so jo Latinci, Italijani, Angličani; Čehi, Serbi
V občem pa Danjkova slovnica vendar le hrani nekako veljavo. Veščak je na dalje izdelal in priobčil {{razprto|„Slovenische Sprachlehre für Deutsche“}}; nabiral delj časa za „nemško-slovensko-latinski slovar“; priobčil {{razprto|„Zbirko narodnih in cerkvenih pesni na Štajerskem“}} in {{razprto|„Posvetne pesni med slovenskim narodom na Štajerskem.“}} Prestavil je povest {{razprto|„Izidor“}} in podal svojim sorojakom precej dobro delo {{razprto|„Čbelarstvo“}}, leta 1831. Mimo tega še nekaj pobožnih knjig.
Vrstica 779:
Na Dunaji se Kopitar v pervo odloči za pravoslovje, ali to ga nič kaj ne veseli. Čez dve leti ga popusti; stvarjen je bil drugim naukom, posebno slovanskemu jezikoznanstvu. Vedé, da je na Dunaji za jezikoznanca v cesarski pridvorni knjižnici največ pripomočkov, zaprosi za službo v njej. Izpolne se mu želja. Čeravno zadnji uradnik ove knjižnice, zadobi leta 1814. cestno povelje, da se v Pariz napoti in vse bukve, katere so Francozi leta 1809. odpeljali iz pridvorne knjižnice dunajske, nazaj pripravi. To čestno povelje mu je bilo zelo po volji, ker si je uže zdavnej želel, da vidi sloveči Pariz. Od ondot je šel {{prelom strani}} v London in v Oxford, znamenito mesto radi znanostnega razvitka. Uže poprej je videl Prago, Berlin, Lipsijo, Norinberg, Monakovo; pozneje Venetke, Bologno, Rim, Milan in več drugih mest.
Srečno vernivši se na Dunaj, se seznani in potovarši s serbskim pesnikom narodnim {{razprto|Vuk Stefanović-Karadžićem}}. Kopitarju gre zasluga, da je Vuk (1787.
Leta 1836. priobči Kopitar svoje imenitno delo: {{razprto|„Glagolita Clozianus“}}. Po njej je zaslovel Kopitar po Evropi, med vsim učenim svetom, kjer se bavijo z jezikoslovjem slovanskim in primerjajočim jezikoznanstvom. Poleg Dobrovskega „Institutiones“ je Kopitarjev „Glagolita“ poglavitna podloga nadaljnemu znanstvenemu raziskovanju o pervem književnem jeziku slovanskem, o njegovi domovini in razmeri proti sedanjim,
Leta 1840. obelodani drugo knjigo: {{razprto|„Hesychii Glossographi discipulus et epiglossistes Russus in ipsa Constantinopoli sec. 12.–13 ...“}} „Hesychius“ se tudi razdeljuje na troje: 1. „Praefatio“, 2. „Codicis Vindob. pars graecorussa“, 3. „Appendix Miscellanea“. Bolj občne in žive pomembe je tretji oddelek, v katerem Kopitar naznanja, opisuje ter po svoje presojuje razne jezikoslovne stvari, greške in latinske, spominke glagoliške in cirilske, reči maloruske, poljske, češke, bolgarske, hervatske in novoslovenske. Po teh {{prelom strani}} razpravah so nastale med učenjaki razne hude borbe, katerih nektere še sedaj niso dognane.
Vrstica 787:
Tako je kerčil Kopitar cesto temeljitejši študiji slavistike. Prebivaje na Dunaji, je imel priložnost seznaniti se z literaturami in razmerami ostalih Slovanov in veden od izgleda Dobrovskega, je marljivo se oziral po vseh delokrogih slovanskega pisemstva, literature, zgodovine in jezikoznanstva. Gledal je vendar pred vsem na ostro znanstveno stran študij slovanskih. Veliko učenega je na ovi način po raznih listih in časopisih napisal ter marljivo vredoval znanstvena lista: {{razprto|„Annalen der Literatur und Kunst“}} in {{razprto|„Jahrbücher für Literatur.“}} O sadu te delavnosti Kopitarjeve piše M. Čop: „Die kritisch-philologischen Aufsätze sind vortrefflich wegen ihres durch Scharfsinn, Gelehrsamkeit, fruchtbare Ideen ausgezeichneten Inhaltes und ihrer originellen Darstellungsweise.“
Leta 1880. so Slovenci praznovali stoletnico Kopitarjevo; če jo kdo zasluži, zaslužil jo je naš veleum, Jernej Kopitar. On je pervi Slovenec, ki je tudi obče pripoznan slovanski jezikoznanec in učenjak perve verste. Njegove zasluge so ogromne. Tudi novoslovenščina mu mora znati hvalo. On je bil pervi, ki je v novoslovenščini opozoril na glagole „doveršne“ in „nedoveršne“, katere pozna v staroslovenščini uže Dobrovsky. On je sistematično napadal ptujizme, zlasti „člen“. Ž njim bi lehko pričeli pravo, očiščevalno dobo. Na dalje je nastavil dva nazora — za pravopis in skladnjo. V oziru skladnje je izrekel zoper {{razprto|M. Pohlina}}, ki veli: „die crainerische Sprach in die Regeln bringen“ to pravilo: „Ne jezika v pravila vprezati, marveč pravila v jeziku iskati in po jeziku posneti.“ Tu je vglasbil pravo struno, ki poje vsim narodom; jezik morejo in smejo spreminjati do nekake meje veliki pesniki, veliki govorniki, a nikdar ne slovničar; on mora dokazati: „tako je v narodu, tako piši ti, da boš pisal pravilno“ — ne pa: „piši, kakor ti ukazujem jaz“. V tem smislu govori Kopitar še drugje: „Der Grammatiker soll treuen Bericht geben, wie die Sprache {{prelom strani}} ist, aber nicht dieselbe reformieren wollen“ in „Die Lexikographen und Grammatiker sind nur Statistiker, nicht Gesetzgeber der Sprache; sie sollen treu intervenieren und beschreiben.“ — V pravopis pa terdi: „vsak jezik mora imeti toliko jednostnih čerk, pisljivih z jednim potegljejem, kolikor ima glasov“. Zdihoval je po novem Cirilu in bil pričetkom nasprotnik {{razprto|Gaju}} in njegovi pisavi, ki je prav za prav „husitica“. Gaj jo je po nasvetu {{razprto|Janeza Kollarja}} (1793.
Mimo čiščenja v novoslovenščini pa je Kopitar veliko pripomogel k pojasnjenji v zadevah staroslovenščine; deloval je po načelih in na podlogi Dobrovskega, kojega je tu in tam popustil, prehitel ter šel naprej po lastnej mu poti. Kar je češki {{razprto|Dobrovsky}}, kar ruski {{razprto|A. Vostokov}}, to je po svoje slovenski Jernej Kopitar Slovanom v njihovem slovstvu.
Kopitar je bil ob enem oster kritik in po pravici ga imenuje dr. {{razprto|Hanuš}} v „Slavische Bibliothek“ leta 1858. „den grössten slavischen Kritiker unseres Jahrhundertes“. Imel je oster um, ostro besedo, ostro pero in ker je bil krepak v klasičnem in modernem jezikoznanstvu, ga tudi Neslovani,
Kopitarjeva zasluga je dalje, da nam je, kakor smo uže rekli, vednost rodila Miklošiča, da imamo na Dunaji, v Gradecu, v Pragi in po drugih vseučiliščih stolice za slovansko filologijo, da se v Parizu, v Berolinu, v Lipsiji in po drugih nemških univerzah predava slovansko jezikoznanstvo. On se je potegoval, {{prelom strani}} da se je v Ljubljani jela poučevati slovenščina. Po slovanski učilnici v Parizu snovala se je okoli leta 1844. tudi v Rimu stolica za pismenstva in jezike slovanske in vsled poziva papeževega bi jo bil moral vravnati naš Kopitar. Dokaj je tedaj pripomogel naš rojak po svojem delovanji!
Vrstica 842:
Krepko je zmiraj podpiral slovensko slovstvo. Ker je takrat le malo knjig v Gorici vdobiti bilo, si jih je iz druzih {{prelom strani}} slovenskih krajev naročeval in jih posebno slovenskej mladini razdajal, kar je slovenskemu knjigoterštvu mnogo koristi donašalo. Nad lepim petjem je vsigdar veselje imel in zatorej je tudi sam od časa do časa kako manjšo pesnico zložil in zapel.
Spisal je: {{razprto|„Pesm per predomišlovanji Jesusoviga terplenja“}} 1807.; menda prevedena iz latinskega. Razdelil je to knjigo med narodom, ki ovo pesen še vedno popevlje. Dalje {{razprto|„cerkovna pesm“, „pesme za kmete ino mlade ljudi“}} in {{razprto|„na moje lube šolarje in šolarce.“}} Večidelj ovih pesni ima v predmet kmetova opravila, prošnje za lepo vreme, za dež, pšenico; pesni o mlatvi, o seji
Na dalje je sestavil molitveno knjigo, ki je pa v jezikoslovnem oziru vse graje vredna. Pomisliti moramo, da je pisana leta 1826., tedaj časom, ko so bili Vodnik, Kopitar, Ravnikar in drugi pisatelji našo slovenščino uže dosta vgladili in jo tako očedili, da so isti čas ravno duhovni pisatelji na Kranjskem prav lepo slovenščino pisali; ali Staničeva knjiga ni samo prepolna germanizmov, nego tudi slovničnih napak je mnogo v njej; da, niti pravopis ji ni pravilen in dosleden. Tako
{{razprto|„Drugi perstavik starih ino novih cerkvenih ino drugih pesm“}}, 1826. in {{razprto|„Druge pesme za kmete ino mlade ljudi“}}, 1838. Tu so prestave iz Hölty-ja, Bürger-ja, Stollberg-a, Mathissohn-a, Blumauerja, Voss-a in drugih nemških pesnikov. O estetični veljavi teh pesnic nam ni treba govoriti; uže nemški proizvod večji delj ni bil kaj prida, potem si lehko vsak misli, kaka mora nepravilna prestava biti. Na dalje je prestavil po Bürgerju: {{razprto|„Cesar in prelat“}} in iz nemških bukvic monakovskega društva zoper mučenje živali „kratke povesti“.
Vrstica 875:
Razun tega je uže leta 1818. sam od sebe jel pripravnike za ljudske šole učiti, kako je brati in pisati jezik slovenski in kako je to razlagati učencem na kmetih.
Metelko je učil brez pripravne knjige; Vodnikove slovnice si ni upal rabiti in Kopitarjeva mu je bila nekako preobširna. V občem je takrat misel živela, naj se Slovanom, pisajočim z latinico, pomnoži njihova abeceda po azbuki. Zastopal je to misel uže prej {{razprto|Jan. Žiga Popovič}} in sedaj {{razprto|Janez Primic}} na Štajerskem in {{razprto|Jernej Kopitar}} ter {{razprto|France Bilec}} (1784.
{{prelom strani}}
Med tem je zložil po Dobrovskega slovnici novo slovensko slovnico, kojo je priobčil leta 1825. naslovom: {{razprto|„Lehrgebäude der slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach, Eger, 1825.“}} 8. str. 296. Vse, kar je pozneje slovniškega pisanja, ima Metelkovo v podlogo in kdor koli se je želel dopolno izučiti slovenščine, se je moral lotiti tudi Metelkovega dela. Njena krepost ostane stanovitna; ona je skoz in skoz globoko premišljena. Veselo so jo sprejeli in vsestransko presojevali: Slomšek, Jarnik, Kopitar, Dobrovsky in Šafařik. Kako osodo pa je imela njegova pisava {{razprto|„metelčica“}}, hočemo kasneje govoriti; tu le daljni vspeh verlega Metelka.
Vrstica 892:
Treba je, da si še ogledamo osodo „metelčice“ in da nekoliko pojasnimo slovensko:
'''„Abecedno vojsko“'''. Zlasti od leta 1825. prihajale so na dan bukve, pisane v dokaj lepi slovenščini. Marsikterega izmed svojih učencev je Metelko zbudil in hitro so se tudi nekoji poprijeli njegove nove abecede. Pervi, ki je pisariti jel o in v „metelčici“, je bil '''Janez Zalokar''' (1792.
Množili pa so se tudi neprijatelji „metelčici“. Pervi, ki je očitno, vendar ne s pravim imenom vzdignil se proti „metelčici“, bil je {{razprto|„Horatius“}},
Na Kranjskem je „metelčico“ hudo pičila takrat izhajajoča {{razprto|„krajnska čbelica“}}, ki se je posluževala „bohoričice“ in je tudi naravnost poprijemala novo pisarijo. Uže v 3. delu spusti {{razprto|dr. Fr. Prešeren}} nekatere „seršene“ in v sonetu {{razprto|„čerkarska pravda“}} se sproži na novo vojska. Tudi drugi Slovani so se sedaj vtikali v ta boj, tako
Razvidno je, da je bila „pravda“ huda, plamteča. Metelko pa je bil med tem časom povsem miren, tih in se je uže tu {{prelom strani}} in tam v javnem poprijemal „bohoričice“. Pečal se je s „homeopatijo“ in le na tihem se vrinil v imenovano vojsko. Borba pojenja in „bohoričica“ zopet zadobi za nekaj časa staro veljavo. Fantiči pa so celo po Ljubljani peli „metelčica — žabičica — umerla“ in Prešeren sam ji je zložil nagrobni napis „da vsi homeopati — ji niso mogli pomagati“. V občem je sicer ta abecedna vojska mnoge razperla, nekatere hudo ranila, nekaterim celo zgrenila njihovo delovanje na slovstvenem polji; pa je tudi mnogo vzbudila in vžgala.
Vrstica 902:
Po smerti veselega pesnika Valentin Vodnika se je obnebje slovenskega pesništva žalostno potemnilo. Bilo je bati, da bo mlada, komaj pricvetela cvetličitja naše poezije, zapuščena in zanemarjena, zopet poveniti morala. Posamezni pisatelji in slovstveni delavci so vse bolj delali na polji slovnice in slovarja in ova doktrinarnost je skoraj vse drugo potlačila. Leta 1830. se pa v novo probudi veselo živenje na slovstvenem polji. S tim letom je prišlo novo napredovanje za slovensko slovstvo; oživelo se je zopet pesništvo, v katerem se narodno živenje najjasnejše dokazuje. To se zgodi po ustanovitvi lepoznanskega lista, ozirom zbirke lepoznanske: '''„Krajnska čbelica“'''. Toliko bolj je vse Slovence „Krajnska čbelica“ razveselila, ker so prej jednake duševne hrane precej pogrešali. Izdajal jo je Kastelec. Do leta 1833. je štirikrat in leta 1848. petokrat obrojila. Čeravno so se nekateri pervemu zvezku posmehovali, se je vendar pri sledečih zvezkih posmehovanje v občno veselje in čudenje spremenilo. Da si je ravno „čbelica“ pervič samo štiri roje dala, jej mora vendar vsak Slovenec hvalo znati, da se je na ta način bilo vzbudilo domače pesništvo. Mnogo prav ličnih pesnic je prišlo po „čbelici“ med Slovence, ki so jih kot prihodnice lepših časov z veliko radostjo sprejemali. V „čbelici“ pa so se ob enem zopet zedinile nekoje pesniške moči in med mnogimi delajočimi silami našel se je tudi ženijalni lirik dr. France Prešeren, ter je osobito sredstvom „čbelice“ svoje misli sipal po milih mu pokrajinah slovenskih.
{{prelom strani}}
Vek devetnajsti se sploh lehko zove — vek slovanski; kajti v njem so vzbudili se sinovi matere „Slave“, nekateri prej, drugi slej. Prednji med njimi: češki, poljski, serbski — budili so slednje ter vabili v kolo vzajemnega delovanja. Tudi Slovenci so verlo delo pričeli in to nam priča „čbelica“. Da je vzrojila in da so združeni spet domovini prepevati jeli mladi pesniki, povod temu je dal učenosti velikan, profesor in kasneje knjižničar '''Matija Čop''' (1797.
'''Dr. Jakob Zupan'''. On je rodil „čbelico“; njegovih pesnic se v pervih treh zvezkih dobi največ. V tretjem zvezku je dotedanjim „Čbeličarjem“ Prešeren sprožil lastne mu seršene in med drugimi dr. J. Zupanu, kateri je pikal in zbadal rad druge, zapel tudi najprej:
Vrstica 924:
Sploh je bila njegova pesen brez vzvišene misli. Njemu ni bila iskra, koja proizvodu uma pritisne pečat ženija. Nekoliko boljša je pesen „cesarju Francu“.
Tretji je bil '''Blaž Potočnik''', s podpisom „P“. Utihnil je kmalo ter se pečal s „homeopatijo“. Rodil se je leta 1799. v Naklem na Gorenskem; bil je duhovnik in konečno jako priljubljen in česten župnik v Št. Vidu pri Ljubljani. Umerl je 20. junija, leta 1872. Pisati je začel leta 1826. ter je pisal in prepeval v „boboričici“, „metelčici“ in „gajici“, v vezani in nevezani besedi. Izdal je tudi leta 1849. slovensko slovnico, naslovom {{razprto|„Grammatik der slovenischen Sprache“}}, ki se je hitro kot poučna knjiga vpeljala. V „mefelčici“ je priobčil: {{razprto|„Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom,“}} Ljubljana, 1827. Mino tega je bil vrednik {{razprto|„Ljubljanskega časnika“}}, ki je zhajal od leta 1849. do 1851. Pesni njegove, kojim je večnom napeve sam zložil, so kaj mične, domače, lepe. Marsikdo pesen je prav dobro zadel in postale so sem ter tja uže narodne, tako
<poem>
Vrstica 935:
<p align="center">„Kako bi neki sladke pel Lesničnjek?“</p>
{{prelom strani}}
Peti je '''Jurij Kosmač''', pod slovom „J. K.“ Rodil se je v Danih poleg Loža na Notranjskem, leta 1799. Bil je pisar v knjižnici ljubljanski; zamerl l. oktobra leta 1872. Kasneje je po raznih časnikih priobčeval male povesti, pravljice
<poem>
Vrstica 984:
<p align="center">„Kako bi néki prave pel Levičnjek?“</p>
'''Jože Žemlja''' iz Breznice na Gorenskem; rojen leta 1805.; umerl, župnik, leta 1843. Dober jezikoslovec in domoljub, ki se je poskušal v raznih poezijah,
'''Miha Tušek''', dohtar zdravilstva in zdravnik v Ljubljani. Rojen pri sv. Lenardu, leta 1803.; zamerl leta 1843. Poskušal se je po raznih časopisih.
Vrstica 998:
Vodnik je najpervo poskusil naš jezik lepo vbirati po umetnih stihih in rimah in za njim nam uže dojde čez nekaj let — izvanredna prikazen, velikan doveršene lirike, ki je ob enem narodna in umetna; pravi klasik slovenski, katerega delovanje uplivuje na celi národ!
Vsak omikan narod ima v literaturi moža, kterega ne česti, ne hvali samo, kterega zares ljubi, kakor svojega prijatelja; vse mu je lepo na njem, vse ljubo, še celó njegove napake; rad se diči in ponaša ž njim in gorje mu tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca — greh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; greh se mu zdi še premerzla hvala. Vsak narod ima moža, kterega si misli z vzvišeno, čisto slavo. Kar je Angležem Villiam Shakespeare (1564.
Predočiti nam je tedaj nekaj glavnejših čertic iz živenja in delovanja moža, ki je pri Slovencih dospel verh Parnasa kot pravi umetnik in pesnik. Predočiti nam je našega neumerlega pesnika, predočiti preslavnega:
Vrstica 1.013:
Gotovo ni bilo brez pomembe, da je v otročjih letih uže gledal lepo Gorensko, katero neki sloveč anglešk popotovalec imenuje „najlepšo dolino na svetu“.
Bil je sin bolj revnih, kmetiških staršev — oče mu je bil ob enem ribič, imenom Šimen in mati Marija — ki ga pošljeta kot dečka v Ribnico, da se tamkaj vadi vsled prošnje verlega mu strica, Kopanjskega župnika pri Bonavent. Humelji, ribniškem dekanu, v najpervo potrebnih šolskih učbah. Nekateri pisatelji denašnjega dne terdijo, da je bilo bivanje Prešernovo v Ribniški dolini velicega upliva v kasneje njegovo delovanje. Ribničani so namreč od nekdaj znani radi naravnega humora in zdrave šale. Prešeren, mlad deček, ki je tamkaj bival, se je baje nekoliko navdal ove lastnosti. Satirični duh njegov se razvidi v „Novi pisariji“ in v posameznih epigramih in seršenih; a satira Prešernova ni tako ostra in bodljiva, ko Henrik Heine-tova (1799.
Ko doverši ljudsko šolo, se poda leta 1811. v gimnazijo ljubljansko in od tod na Dunaj, kjer se izuči pravoslovja ter postane „jezični dohtar“. Seznanil se je na Dunaji z mnogimi veljaki, tako tudi s Čelakovskim (1799.
{{prelom strani}}
Kakor Ljubljani, je moral tudi na Dunaji mladi Prešeren za svoj živež sam skerbeti. Poučeval je kot učitelj v „Klinkovströmovem“ zavodu. Tu mu je sreča za učenca naklonila mladenča, deželana, ki sluje zdaj med pervimi pesniki nemškega naroda, duhovitega grofa {{razprto|Anton Auersperg-a}} (Anastasius Grün. r. v Ljubljani l. 1806.; umerl 1876.). Kakega upliva je bil Prešeren na Grün-a, kako lepo je podpiral in pospeševal Grünove perve, poetične produkcije, kako lepe nazore o svetu in zgodovini mu je takrat še mladi France podajal, nam kaže pesnik „des letzten Ritters“ sam v svojej pesni „v slavo Prešernovo“. V tej pesni poje med drugim:
Vrstica 1.033:
</poem>
Tudi Prešeren je, spomnivši se svojega nekdanjega učenca, podal malo četirikitično pesnico „Tri želje Anastazija Zelenca“ in pesen „Ženska zvestoba“ je v svojej bitnosti mnogo podobna humorističnim baladam Grünovim
Kar tiče prave svobodoljubnosti, je naš Prešeren še skoraj prekosil Grün-a; a duhu Prešernovemu ni mogla takrat stroga „censura“ škodovati in vendar je bila marsikatera njegovih pesni in naj bode na pervi pogled še tako nekriva, ker izreka svobodno gibanje duha človeškega, očiten protest proti preostremu nadzorstvu literature. Toraj ne samo Nemec zamore {{prelom strani}} reči: ob času, ko si še nihče ni upal čerhniti besedice o svobodi, je to uže učinil Grün; marveč tudi Slovenec lehko terdi: „a, stoj, dragi sosed! tudi nam je bil v istej dobi mož jednake veljave, tudi naš narodovi ljubimec France bil je svobodnjak in to v pravem pomenu besede in umotvori njegovi so krasni biseri, o katerih v temeljiti kritiki izveden Nemec piše: „Wir erklären diese Gedichte nur mit jenem Massstabe messbar, der an die ersten Geister jeder Nation gelegt wird“.
Vrstica 1.060:
Leta 1847. se preseli v Kranj ter prevzame samostojno advokacijo. Istega leta priobči svoje pesni, naslovom: {{razprto|„Poezije dóktorja Francéta Prešérna. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik, 1847.“}} 8. str. 191. Posamezne oddelke ove knjige si hočemo kasneje nekoliko ogledati; tu naj le pervič podamo v prevodu kritiko Nemca Rizzi-ja leta 1849. v „Deutsche Monatsschrift“.
„Nek stud se nas polasti, piše Rizzi, če si kako knjigo, bodi si še tako dobro, ogledamo, katero je uže poprej censura opilila — a duhu slovenskega pesnika Prešerna se censura bližati ni mogla in vsaka njegova pesen je svedočba nekdanjih dni. Spisal je te pesni pesnik, ki se je rodil v kmetiški hiši in si prisvojil skoraj da liko vseh evropskih narodov in je, nadarjen z redko pesniško zmožnostjo, domačemu slovstvu, za koje je gorelo njegovo serce, pokazal nove, doslej neznane poti. On je uvedel sonet, osmoverstno kitico, tercino, špansko vjemo in vzhodno gazelo v slovstvo slovenskega pesništva iu to vse ne v slabih poskušnjah temveč v popolni doveršenosti. Zadel je pravo obliko, v baladi pravi, narodni glas
A mi ne občudujemo pri Prešernu samo doveršenosti oblike, temveč bistvene misli, po katerih v resnici spoznamo, da je „koryphäe“. —
Vrstica 1.066:
V Kranji je živel nekoliko bolj mirno. Vsak človek je poznal „dobrega dohtarja“ ter ga čislal; posebno radi so ga imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali kmalo preterga Morana, stroga boginja smerti, to lepo vez ter nam vkonča našega Franceta. Umerl je po hudej bolezni 8. svečana, leta 1849.
Literarne zapuščine ni bilo najti. Kar se sploh govori o njej, človek težko verjame, ker bi bilo prežalostno. Čestokrat se namreč terdi, da se je mnogo njegovih poezij, tako
Dandanes raste število onih, ki Prešerna resno časte in ljubijo, vedno bolj. On je s svojimi umotvori neizmerno storil v narodno vzbnjenje in oživenje. Njegove pesni so v marsikakem mladeniškem rudoru vžgale sercé, da je vedno bolj plamtelo za domovino in materinščino. Tudi nježnemu spolu bi v polnej meri jednako želeli. Ženstvo odgojeva pri vseh narodih mladino v otročjih letih; matere imajo tudi pozneje velik upliv v sinove in premnogokrat v očete. Take matere, take žene se dobe po vseh deželah. A tudi one naj bi bolj, nego do sedaj, poznale slovenskega velikana Prešerna in gotov nam je upliv njegovih pesni na vekov večne čase!
Vrstica 1.135:
{{razprto|„Gazele“}}, ki slavijo Prešernovo čisto ljubezen, so jako nježne in milodoneče; tako v pervej versti četerta. Jezik ima v „gazeli“ neko posebno sladkost in mehkobo, ki se povsem prilega tej prijetni, orijentalski cvetlici.
{{razprto|„Soneti“}} so kaj lepi in dobri izdelki. V sonetih vidimo živenje pesnikovo. V pervo njegovo književno delavnost, potem njegovo ljubezen, njegove tuge, prepir radi „gajice“ in „metelčice“ in slednjič temne obrazce njegovega životarenja. Konečni sonet „Memento mori“ nam razodeva vso britkost in osamelost v pesnikovi duši. Pesnik nam v sonetih sploh podaja najglobejša čutila svojega serca in najčistejše misli svojega duha. Hitro je spoznal krasno sestavo ove logične oblike vseh pesniških izdelkov in nam je podal v resnici povsem popolnomostine sonetne cvetličice, v katerih globoka reka zrelih občutkov mirno teče v ozko odločenej ji strugi. Njemu je bil posebno dober sluh v melodijo stihov. — {{razprto|„Sonetni venec“}} je posvečen „Primicovi Juliji“, do katere platonična ljubezen je bila znana. V sonetu je bil Prešernu učenik slavni italijanski pesnik Francesco Petrarca (1304.
Konečno nam poda pesnik {{razprto|„Kerst pri Savici“}}, kjer nam v osobah Čertomira in Bogomile, ki sta pagansko vero v kerščansko in pozemsko ljubezen v nadzemsko spremenila, spreobernenje svojega lastnega mišljenja pokazuje. On poveličuje idejo kerščanstva in njeno zmago nad paganstvom po poti prave, čiste ljubezni. Sem ter tja vpleta občutke lastne mu nesreče med posamezne epične oddelke. Uvod je zelo viharen, dereč; „kerst“ sam jako občutljiv, nježen in uže bolj liričen. Kaže se, da je le bolj lirik in ne epik. „Kerst“ tedaj je, kakor Stritar terdi, „pravi finale“ veličestni simfoniji, ki se razkriva po vseh poezijah njegovih. Mojstra se nam kaže Prešeren, ko opisuje serditi boj, ko opevlje rajski kraj, ko opisuje Čertomira, Bogomilo.
Vrstica 1.163:
Lepo število obče omikanih in za vsak napredek vnetih mož živelo je okoli leta 1830. v mestu ljubljanskem. Pervaki tedanjega socijalnega živenja bili so advokatje dr. Baumgarten, dr. Oblak, dr. Chrobat; profesorji: Kersnik, Martinjak in osobito Schulz-Straznicki, slikar Langus, nemški pesnik pl. Hermannsthal, slovenski lirik '''dr. France Prešeren''' in Andrej Smole. Izmed duhovenstva smeli bi sem prištevati Potočnika in dr. Jakob Zupana. Ožjemu krogu je ob enem pripadal Emil Koritko, a pravi pesniški orakel, prava duša omikanemu društvu bil je Čop. Prijateljem Prešernovim pa bi smeli šteti mimo duhovitega dr. Jakob Zupana, kojemu je osoda blizo jednako nasprotna bila, v pervi versti: Matija Čopa in Smoleta ter deloma Koritka.
'''Matija Čop''' se je rodil 26. januarja 1797. v Žirovnici, mali vasi brezniške fare na Gorenskem. Bil je tedaj najbližji {{prelom strani}} sosed in rojak tri leta mlajšemu Prešernu. Pervih šest latinskih šol zverši Čop v štirih letih (1810.
<poem>
Vrstica 1.170:
</poem>
Mnogo ima Čop zaslug za Slovenstvo. Perva zasluga je ta, da nam je od leta 1829.
{{prelom strani}}
Druga zasluga je ta, da je bil Matija Čop pravi oče {{razprto|„Krajnski čbelici“}}. Čop jo je prav za prav vrejeval, on jo je popravljal in vterdil. V tretjo zaslugo bi mu šteli, da je v {{razprto|„abecedni vojski“}} Slovence junaško vodil ter s svojim ostrim in učenim peresom vse nasprotnike stare naše abecede srečno premagal. Dalje pa mu je tudi to v zaslugo, da je bil Prešernu, kakor tudi drugim tedanjim pesnikom slovenskim v vseh pesniških in krasoslovnih stvareh izversten učenik, veren svetovalec in nezmoten vodnik. Posebno lepa in idealna je bila zveza med Prešernom in Čopom. —
Vrstica 1.176:
Našemu pervemu liriku Prešernu je bil na dalje iskren prijatelj '''Andrej Smole''', kojemu v spomin lepo doneča pesnica. Rodil se je Smole imovitih starišev sin, 18. novembra l. 1800. ter je umerl 30. novembra, leta 1840. v Ljubljani. Iskren rodoljub, vnet za vse, kar je bilo lepega, umetnega, podpiral je naše slovstvo in sam tudi nabiral slovensko narodno blago. Iz njegove zbire so „balade ino pesmi med krajnskim ljudstvam péte“ v 3. bukv. „Krajnske čbelice“.
Na blizo istem polji je deloval '''Emil Koritko''', ki je slovensko narodno blago premarljivo nabiral, da ga pred poginom reši. Skoraj vso Kranjsko je osobno obhodil, po starih pesnih povpraševal, jih zapisoval in sestavljal. Koritko je na ovi način nabral pet precej obširnih zvezkov, ki so se tiskali 1839.
Rodom Poljak (r. 1813.) prišel je kot prognanec leta 1827. v Ljubljano, kjer je meseca januarja l. 1839. umerl. — Slovence počela je dramiti „Čbelica“, a Hervate Ljudevit Gaj s tovarši po „Ilirskih narodnih novinah“. Gaju je bila na pameti „Velika Ilirija“, obsezajoče Slovence, Hervate in Serbe. Vsi ti veljali so mu za „Ilire“, ker so bili prebivalci nekdanje rimske pokrajine „Illyricum“, pod katerim imenom so za Konstantina Velicega razumevale se vse pokrajine med Donavo, Sinjim in Černim morjem. K priveržencem te pomisli, o katere {{prelom strani}} razvitku, ozirom na slovensko pisemstvo še kasneje govorimo, je pripadal znanec in prijatelj Prešernov, naš slovenski rojak:
'''Stanko Vraz'''. Rodil se je 30. junija 1810. v Cerovci, občine žerovinske, med Ormožem in Ljutomerom na slovensko Štajerskem. Početne šole je dognal v Svetinjah in Ljutomeru ter gimnazijo v Mariboru. Leta 1830. prične kot modroslovec v Gradecu v pervo delati za slovensko slovstvo. Onda se je združilo več slovenskih mladenčev v povzdigo našega pisemstva, tako: Anton Murko, Oroslav Caf in drugi. Stanko pa se je največ časa posvetil slovanskim narečjem in duhu narodne slovanske poezije. Od leta 1837.
Občeval je Vraz z odbranimi Slovani svoje dobe; slavni P. J. Šafařik ga nagovarja, da mu kaj priobči o slovenskem slovstvu in Čelakovsky je prevel na češko več narodnih pesni Vrazovih. Uže od mladih nog se je posvetil narodni stvari in hotel je na polji našega slovstva nekaj večega početi, kar priča pismo Prešernu, leta 1837. pripovedajoče, da v društvu z Miklošičem nabira tvarino za tekmeca „Krajnski čbelici“, proseč Prešerna, da mu pošlje kaj doneskov. Meseca novembra istega leta pa je Vraz uže povsem stal v kolu štokavskih pisateljev in pesnikov. Njegov prehod je bil učinek njegovih študij in učinek močne „ilirske“ dobe. Opustiti slovenščino in zjediniti se v „ilirščini“, glasila se je vest književna, na katero je dušo in telesom prisegal Stanko Vraz, a merzil Prešeren. Od te dobe razkol med dvema pesnikoma. Ne čuteč Stanko pozvanja za pravništvo, dal mu je slovo in se posvetil književnemu delu. {{prelom strani}} Izdal je {{razprto|„Djulabije“}} v Zagrebu, 1840. — {{razprto|„Glase iz dubrave žerovinske“}}, v Zagrebu, 1841. — {{razprto|„Gusle i tamburo“}}, 1845. Leta 1842. pa je osnoval z drugimi narodnjaki časopis {{razprto|„Kolo“}}, članci za literaturo, umetnost in narodni život. V zabavniku {{razprto|„Iskra“}} l. 1844. priobčil je {{razprto|„Pesme ostavljenoga“}} in {{razprto|„Put v gornje strane“}}. Razun tega je dopisoval v razne časopise in knjige. Kot tajnik {{razprto|„matice ilirske“}} vredoval je od l. 1847. sam „Kolo“. —
Vrstica 1.189:
je bil vseh slovanskih narečij in tudi drugih evropskih jezikov. Vzgojen je bil v krasnih vedah; na persih Vile pevkinje se je navzel čarokrasne, samo pesniku umljive miline in nikdar se ni polastil drugega peresa, nego li peresa belih golobic Parnasa.
V obilni ostalini Vrazovi je mnogo slovenskega blaga. Umetno blago javlja perve pesnikove poskušnje, polne visokega in blagega uma; nekaj pa je pesni drugih slovenskih mož: '''Modrinjaka, Cvetka, Šamperla'''
Razun svojih del dal je Vraz še na svitlo zbirko slovenskih narodnih pesni, naslovom {{razprto|„Narodne pěsni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj in zapadnoj Ugarske“}} v Zagrebu, l. 1839. Podpisal se je {{razprto|„Stanko Jozipovič Vraz, Slovenac Cerovčanin.“}} Te pesni, broj jim je 114, deli Vraz na davorije, balade in romance.
Vrstica 1.230:
Leta 1849. zadobi župo Zaverče, blizo hervatske meje in leta 1861. dekanijo v Hočjem, kjer je umerl 31. decembra 1871. leta. Zadnja leta se ni pečal se slovstvom. —
V ovo dobo spada še mnogo hvalevrednih mož, ki so izdali v precej dobri slovenščini razne knjige poučnega ali pa pobožnega zerna; tako
Skerbeti se je ob enem pričelo, po izgledu Slomšeka, za šolsko mladino, kar nam obilno število mladim ljudem v pouk in kratek čas namenjenih povestic in drugih spisov spričuje. Naj marljivejši na tem polji: uže imenovani '''Jože Burger''', (1800.
{{prelom strani}}
Prostemu ljudu v pouk sta spisala '''F. Pirc''' svojega „Vertnarja“ in '''Jonke''' svojega „Čbelarčka“.
Vrstica 1.242:
====III. doba. 1843.–1880.====
Z letom 1843. lehko zaznamenujemo novo veselo živenje na slovenskem slovstvenem polji. Došle so slovstveno delajoče sile do potrebitosti vzajemnega postopanja in kmalo se je na bolje obernilo. Tudi razmere so se nekako predrugačile; sploh je nastal prevelik prevratek. V. Fr. Klun pisal je o prevratu na Slovenskem v „Oesterreichische Revue“ leta 1864. pomenljive besede „Šolske dečke so nas v letih 1830.
Ne le kmetsko ljudstvo in duhovenstvo, skoraj vsa inteligencija, duševni in materijalni zaklad slovenski se prične zbirati menj ali bolj zavestno in ponosno okoli narodnega zavetja. Silna povzdiga narodnega živenja po slovenskih pokrajinah pa ni ostala brez upliva na produkcijo. Ko so leta 1843. marljive in zelo uplivne „Novice“ izhajati jele, so zveste in krepke prijatelje slovenščine na novo oživele in mnogo, poprej še nekoliko mlačnih in nedelavnih, ali zelo zmožnih Slovencev za domači jezik in za slovensko slovstvo probudile.
Vrstica 1.260:
Leta 1843. je prišel z Dunaja ter prevzel profesuro na tedanjej medicinski in kirurgični šoli v Ljubljani in ob enem tajništvo pri kmetijskej družbi, katera je izdajati pričela „Novice“. Tu se pričenja njegovo neumorno delovanje na korist {{prelom strani}} slovenskega naroda. Kot tajnik bil je namreč tudi vrednik „Novic“. A poleg „Novic“ daril je naš rojak, priden kakor čebela, skoraj leto na leto znanosti in ljubljenemu svojemu narodu celo versto knjig, katere se odlikujejo praktičnim smerom. Tretjo svojo knjigo — pervo v slovenskem jeziku — je priobčil v Ljubljani, leta 1843. naslovom: {{razprto|„Bukve za kmeta, kako se ima per kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj obnašati.“}}
Po razpustu medicinsko-kirurgične fakultete dobil je dr. Bleiweis naslov „c. k. profesorja“ ter si našel novo plodonosno delovanje v živinozdravnej šoli, kojej je bil oče, učitelj in voditelj. Leta 1856. pa se je imenoval deželnim živinskim zdravnikom, kar je ostal do leta 1873. Med tem časom smo vdobili mnogo njegovih knjig, tako
{{razprto|„Miloserčnost do živali“}}, 1846., v kar mu podeli bavarski vojvoda Maks bronasto svetinjo.
Vrstica 1.274:
{{razprto|„Koledarčik slovenski“ za l. 1852., 1853., 1854., 1855. in 1856.}} Zadnje štiri je izdal pozneje, naslovom {{razprto|„Zlati klasi“}}. Ta koledar obsega mnogo životopisov naših pervih mož, mnogo pesnic takrat mlajših pesnikov in nekatere znanstvene in leposlovne spise.
{{razprto|„Slovensko berilo“}} za tretji in za četerti gimnazijalni razred ter tudi delom za pervi in drugi. 1850.
{{razprto|„Zgodovina kmetijske družbe“}}, 1855.
Vrstica 1.284:
{{razprto|„Županova Micika“}} po Linhartovi, 1864.
{{prelom strani}}
{{razprto|„Nauk o umni živinoreji“}}, 1871.
Poleg teh knjig je v letopisu {{razprto|„Matice slovenske“}}, katerej je dr. Bleiweis pravi oče, več daljših zanimivih sestavkov iz njega spretne roke.
Delovanje Bleiweisovo je vsestransko plodovito. Slovenski narod uže dolgo spoznava z največjo hvaležnostjo njega neštevilne zasluge — a tudi svet to priznava! V dokaz velikanska slavnost sedemdesetletnice, dne 19. novembra l. 1878. (Glej slavnostino knjižico dr. Fr. Celestina in Anton Bezenšek-a {{razprto|„Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa ...“}}, l. 1879. v Zagrebu.) Okinčan je s Franc-Josipovim redom, z Vladimirovim redom
Sveta dolžnost nam je, da možu, ki je neprecenljivo mnogo storil v prospeh materinščine naše, v razvoj omike, zavednosti in razcvet domačega slovstva in našega šolstva — naše sočutenje, našo zahvalo izrekamo. Hvaležnost mu bode živela v sercih naših! —
Vrstica 1.294:
Med perve dopisovatelje in sodelavce Bleiweisovih „Novic“ pa smemo vštevati sledeče može, koji so pripomogli v lepo sverho:
'''Jeran Luka'''; rojen v Javorjah leta 1818. Duhovnik, ki je bil nekaj časa misijonar v Afriki, sedaj v Ljubljani kot vrednik cerkvenega lista {{razprto|„Zgodnja Danica“}}. Mimo tega, da je marljivo dopisoval {{razprto|„Novicam“}}, je priobčil mnogo spisov pobožnega zerna,
'''Vertovec Matija''', bivši župnik v št. Vidu, v vipavskej dolini. Rodil se je leta 1784. in zamerl 2. septembra 1851. Jeden najznamenitejih slovenskih pisateljev in ni ga bilo kmalo slovenskega prozaika, ki bi bil znal združiti milino, popularnost in rythmus svojega jezika s precizijo, s kojo je Vertovec pisaril. Spisal je obširno poučno delo: {{razprto|„Vinoréja“}}, str. 300. {{prelom strani}} „perlogni list h kmetijskim in rokodelskim Novicam“, l. 1844. Druge njegove knjige so {{razprto|„Kmetijska kemija“; „Zvezdoslovje“; „Duhovni nagovori“}} in {{razprto|„Občna zgodovina“}}, katere vendar ni mogel doveršiti, ker mu je hitra smert živenja nit prestrigla. O njegovih delih je le eden glas, da so povsem hvalevredni, naj se gleda na njih slog ali pa na predmet. Le redki so možje, ki bi znali o znanstvenih tvarinah tako domače pisati, kot je pisal Vertovec. Njegova nevezana heseda je bila dolgo časa izgled prozi naši. On je v pervo pokazal, da je materini naš jezik tudi v znanstveno porabo. Da pa ni nobeno pervo delo popolno, to je spoznal spisovatelj sam v predgovoru, kjer pravi: „Pot smo pa vendar le pokazali, po kateri naj drugi za nami napredujejo in modro popravijo, kar je primanjkljivega v naših knjigah ostalo.“ Njegovo zgodovino so kasneje drugi domorodci nadaljevali in to posebno:
Vrstica 1.304:
'''Majar Matija''' (Ziljski), mož stare, poštene korenine, o katerem piše dr. {{razprto|Rad. Razlag}}: „M. Majar, rojen v Goricah v zilski dolini na Koroškem 7. februarja leta 1809. Kaj hočem kazati o ovem možu? Da je vlastenec? Da ljubi rod svoj iskreno? Da je pripraven za blagor domovine vse žertvovati, srečo in blago? Vse ovo preslabo izrazuje Majarja! Znam za jedno samo slovo, po kojej hočeš njegovo sliko berž in dobro spoznati in ta slova je: vzajemnost. Za to misel, za to idejo perve in velike zasluge Majarju, koji več od davne dobe piše vedno v tem smislu po različnih knjigah in časopisih. On je mož bodočnosti.“
To je slika, ki nam ob kratkem našega Majarja povsem predočuje, ki mu je bilo in mu je še vedno geslo: „vse na korist in srečo milega naroda“. Bil je župnik v Gorjah, v {{prelom strani}} zilski dolini na Koroškem in je sedaj v pokoji blizo Celovca na „križnej gori“ ter se še vedno bavi z znanstvom in pisemvstvom. Razun mnogih znanstvenih in poučnih razprav v „Kolu“, „Novicah“, „Jordanovem letopisu“ in „Sloveniji“ je do sedaj priobčil te-le samostojne knjige, ki pričajo o njegovej marljivosti: {{razprto|„Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje“; „Pavle Hrastevski“; „Predpisi“; „Slovnica za Slovence“; „Spisovnik“; „Ciril in Metod“; Cerkvene pesni“; „Pesni z napevi“; „Uzajemna slovnica slovenska“; „Ruska slovnica“;}} časopis vzajemni {{razprto|„Slavjan“}}
Zvezdam lepše verste pa se sme prištevati pervi pesnik „Novic“, slavni:
Vrstica 1.342:
Imel je dobro voljo, a ni razumil nič niti o jeziku, niti o pesništvu; 2. {{razprto|Valentin Vodnik}} v pesni „M. Pohlinu v slovo“; boljše od Markovih izgledov; 3. {{razprto|dr. Jak. Zupan}}, ki nam kaže polne šestomere; same daktile in spondeje, malo kje trohej; 4. {{razprto|dr. Fr. Prešeren}}, ki je bil pervi, kateri je terdil, da se v našem šestomeru ne sme staviti trohej mesti spondeja in na to: 5. {{razprto|Ivan Koseski}}, kojemu je naš šestomer največ hvale dolžan. —
{{razprto|Prevodi}} glede števila izvirne pesni dalječ presegajo. Priobčil je mnogo najboljših umotvorov raznih evropskih narodov. Tako je prevel iz angleškega „Mazepa Jovan“, lord Byron-a (1788.
Vsakdo mora priterditi, da so prevodi izverstnih umotvorov tujih narodov v domači jezik iz dvojnih ozirov koristni. Pervič, ker se na ta način jezik izobražuje, njegov besedovni zaklad bogati; drugič pa tudi, ker se narod seznani s slovstvom drugih ljudstev, z njihovo mišljavo, njihovo omiko.
Vrstica 1.348:
V prevodih nam kaže Koseski, da je naša slovenščina pripravna v izraz vsake, še tako vzvišene misli.
Z jezikoslovnega stališča bi se pesniku marsikaka pomanjkljivost očitati zamogla, kar pa nikakor ne more zavirati njegove slave in njegovega imena. Najglavitejše pege bi mu bile: 1. kriva raba deležnikov, 2. kriva družitev predloga z dotičnim sklonom, 3. večkratna zamemba dajavnika in mestnika, 4. pregosta raba golih rodivnikov, 5. raba števnika „en“ za nemški „ein“, 6. vpeljava nekojih nepotrebnih ptujizmov: lih, štiman, viža, truga
Opaziti imamo glede Koseskega še dvoje. Pervič, da je po načinu nemškega Prid. Got. Klopstock-a (1724.
Drugi delavni možje iz perve dobe „Novic“ so:
Vrstica 1.368:
Tako se je Hitzinger z dokaj dobrim vspehom o vedah in umetnijah ponašal v vezani in nevezani besedi. V vezani mu je bila lehkota igrati se z merilom, z rimo, asonanco, aliteracijo, s pripevkom v trioletu, stancah, decimah, v distihu. Gojil je pesništvo narodno in umetno, cerkveno in posvetno, ter skladal pesni, ode, himne, sonete; elegije, glose, gazele, kancone, kantate; spuščal je pušice, seršene, koval napise, stikal pregovore, krožil dobrovoljke, popeval legende, romance, balade. Zložil je pesni nekaj do 170. Navdajal ga je čut ljubezni do Boga, do domovine in do človečanstva.
Dokaj znameniti so njegovi sestavki o slovanščini novi in stari, o pravopisji in blagoglasji, kovanji novink, o imenih, o spominkih nekdanje dobe
Jednako marljivost nam kaže med učenjaki dobroznani preiskovalec slovenskega starinstva:
Vrstica 1.376:
Leta 1874. je po „matici slovenski“ priobčil zgodovinsko-filologične članke v dopolnitev in vtemeljitev historičnih preiskav njegovega prerano umerlega, slavnega prijatelja Aleksand. Gilferding-a in to naslovom {{razprto|„Slovanski elementi v venetščini; spisal Davorin Terstenjak; poseben odtis iz letopisa matice slovenske za l. 1874.“}}, 8. str. 74. Mislil je Terstenjak ovo učeno gradivo v „Vestniku“ objaviti, a članki so začenjali pod peresom naraščati in presegati prostor, kateri jim je bil v omenjenem listu odločen. Mimo tega je vložil imenovani spis kot dopisujoč ud „moskovskega arhajologičnega občestva“ občnemu zboru, ki so ga imeli arhajologi meseca avgusta, leta 1874. v Kijevu. Ker se je Terstenjakova perva razprava o slovanskih elementih v venetščini pri učenjakih, ki so v jezikoslovji strokovnjaki, prijazno sprejela in ker ga je več učenih prijateljev spodbujalo, naj dalje zasleduje in preiskuje jezikovski zaklad venetščine, se je iz novega lotil tega težavnega dela in je podal potom „slovenske matice“ leta 1875. drugo razpravo svojim prijateljem jeziko- in starinoslovja: {{razprto|„Slovanski elementi v venetščini. II. Spisal Davorin Terstenjak, 1875.“}} Tu imamo s posebnim jezikovskim zakladom opraviti, ki se loči od vseh indoevropskih jezikov in le jedino v najbližji razmeri stoji k litvoslovanščini. V tej razpravi je učenjak priravnal vse sorodne besede v sanskritščini, zendščini, germanščini {{prelom strani}} in grekoitalijanščini. Vmes je vteknil historične, arhajologične, mythologične in kultur-historične zaznamke. Tej filologični razpravi je pridjal članek o Antenoru, vodji jadranskih Venetov. Pri priravnavanji besed beneško-slovanskih se je po mogočosti ravnal po učenih razpravah Bopp-ovih, Fick-ovih in Curtius-ovih. Obe knjigi ste zelo znamenite za poznatelja priravnavajočega jezikoznanstva — nam pa pričajo o veliki učenosti in neprenehljivi marljivosti naše staroste. Zadnje delo je posvetil „Piis manibus amici dilectissimi Georgii Caf“.
'''Oroslav Caf''', učen slovanski jezikoznanec in strokovnjak, rodil se je 13. travna 1814. pri sv. Trojici, v Rečici na Štajerskem ter zamerl kot župnik leta 1874. Poznal je vsa slovanska narečja in večinom podnarečja ter je mnogo let zbiral gradivo za večji {{razprto|„slovensko-nemški slovar“}}. Izdal je ob enem {{razprto|„Romarsko palico“, „Svetodenski red“}} in {{razprto|„Robinzona mlajšega“}},
Njegovo pravo polje pa je bilo strogo jezikoslovje, s kojim se je vedno pečal in nam marsikako znamenito razpravo v pojedinih listih priobčil. Lepo opisuje njegov stan dr. Razlag l. 1852.: „Kedar stopi človek v sobico malo našega ljubljenega Cafa, ne zapazi nič razun postelje in borne mize nego strašne pregrade vsakoverstnih knjig, izmed kojih videti zamore Cafovo malo, okroglo osobo z njenim prijaznim licem, bistrim okom, iz katerega zeva zadovoljnost, mir, rodoljubje ...“
Vrstica 1.382:
Caf je bil tedaj učen, slovanski jezikoznanec. Največje zasluge za slovansko jezikoznanstvo pa si je pridobil naš obče slavljeni in po vsem svetu znani rojak:
'''dr. France vitez Miklošič''', dokt. modroslovja in pravoslovja, profesor na vseučilišči na Dunaji, dvorni svetovalec, ud akademije znanosti in umetnosti, ud jugoslovanske akademije, ud gosposke zbornice deržavnega zbora
Rodil se je prostih starišev sin 20. novembra 1813. v Radomeščaku poleg Ljutomera na spod. Štajerskem. Gimnazijo je študiral v Varaždinu in Mariboru; modroslovje je doveršil ter postal dr. filozofije v Gradecu. Leta 1838. popusti Miklošič {{prelom strani}} modroznansko stolico, ki mu ni pristajala ter se napoti na Dunaj, da bi se posvetil pravoznanstvu in postal odvetnik. Pravoznanske šole izveršil je bil uže v Gradecu. Nekoliko časa po prihodu v prestolno mesto izroči Kopitarju poljskega grofa Ostrovskega priporočilni list ter se seznani s slovenskim velikanom J. Kopitarjem, ki je uže slovel na dolgo in široko. Hitro se prepriča Kopitar o obilnih vednostih in o izverstni sposobnosti dr. Miklošiča za jezikoznanstvo ter si priljubi nadepolnega Slovenca, a ta njega tako, da sta odslej vedno skupaj delovala. Kakor je Kopitar svojega učitelja, slavnega Dobrovskega — tako je čislal in oboževal ter obožava še denes Kopitarja dr. Miklošič, ki je bil srečen, da je imel tacega učitelja — srečen pa tudi Kopitar, da si je našel bistroglavega učenca in novega vernega prijatelja. Ni tedaj čuda, da si je Kopitar želel imeti tudi na svojem mestu v dvorni knjižnici takega naslednika. Na poziv Kopitarja prosi in zadobi Miklošič službo uradnika v pridvorni knjižnici ter popusti odvetništvo in se posveti ves slovanskemu jezikoznanstvu.
Vrstica 1.393:
</poem>
Ta neutrudni delavec na polji strogo znanstvene vede se je uže pred smertjo Kopitarjevo pripravljal na znanstveno delo. Uže leta 1844. izda: {{razprto|„S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos Palmarum“}} in leta 1845: {{razprto|„Radices linguae slovenicae veteris dialecti“}},
On ume vse nove in stare jezike evropske, osobito slovanskega narečja stare in nove dobe; greški, latinski, iztočne jezike in sanskrit, kakor malo kedo. On je najimenitnejši obdelavec staroslovenskega slovstva in veda slovanska je našla verlega zastopnika v njem. Miklošič, čeravno se peča glavno s staroslovenščino, katere bogastvo in ustrojstvo je temeljito preiskal, je zbral tudi obilno tvarino k vsim ostalim jezikom slovanskim. Razun tega izdeluje druge vetve slovanskih študij, mitologijo, narodno poezijo, zgodovino z izdanjem imenitnega {{razprto|„diplomatarija serbskega“}}
Odveč bi bilo vse njegove učene knjige tu našteti; omeniti hočemo le nekatere, ki nam dovelj pričajo, da je naš Miklošič v resnici „slavist evropskega imena in slave“.
Vrstica 1.401:
Mnogo, kar se je bil Kopitar namenil storiti ali je bil samo pričel, pa ni zamogel doveršiti, doveršil je neutrudni Miklošič. Tako je spisal in izdal l. 1850. na Dunaji pervi staroslovenski slovar: {{razprto|„Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti“}}, ki ga je bil obetal trideset let poprej Kopitar slovanskemu svetu. Leta 1847. je izšla Miklošičeva knjiga: {{razprto|„Vitae sanctorum“}} in leta 1850.: {{razprto|„Lautlehre“}} in {{razprto|„Formenlehre der altslovenischen Sprache“}}. Predzadnja knjiga bila je pozneje jako pomnožena in do sedaj uže tretjič; slednja pa, močno pomnožena leta 1854. drugič tiskana. Tudi imenitni staroslovenski rokopis {{razprto|Supraselski}} „codex Suprasliensis“, kojega je uže Kopitar delom v tisk pripravil, dal je natisniti Miklošič leta 1851. v knjigi: {{razprto|„Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice Suprasliensi“}}. {{prelom strani}} Leta 1857. je priobčil obilno zbirko Kopitarjevih manjih spisov, naslovom: {{razprto|„Barth. Kopitars kleinere Schriften“}}, I. Theil. Za drugo zbirko teh spisov je do sedaj uže pripravil kacih 30 pol. Na dalje vé vsak jezikoznanec, da je dr. Miklošič spisal in od leta 1862. do 1865. na Dunaji izdal uže drugič in to sila pomnoženi staroslovenski slovar, z greško in latinsko besedo tolmačen, napisom: {{razprto|„Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum auctum“}} 8. strani 1171. Spisal je ob enem ovi slovenski učenjak primerjajočo slovnico slovanskega jezika {{razprto|„Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen“}}, od l. 1852. do 1875. Pervi zvezek {{razprto|„Vergleichende Lautlehre“}} izšel je l. 1879. drugič; tako tudi tretji zvezek {{razprto|„Vergleichende Wortbildungslehre“}} uže leta 1876. Po tem svojem najimenitnejšem znanstvenem delu postal je Miklošič „slovanski Grimm“ ter se poslavil na veke. Tako vse te jezike vedno premišljujoč in jezik jeziku, narečje narečju skerbno primerjajoč, zasledil je mnogo novih važnih reči, popravil mnogo zmot in podal temeljito podlogo. Na veliko korist je dr. Miklošiču pri tem tudi to, da se je priučil sanskritskega in litvanskega jezika.
Na dalje so mu znanstvena dela: {{razprto|„Apostolus e codice monasterii Šišatovac“; „Chrestomathia palaeoslovenica“; „Beiträge zur altslovenischen Grammatik“, 1875.; „Lex Stephani Dušani“; „Evangelium Matthaei“; „Monumenta serbica“; „Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagolitischen Quellen“, 1874.; „Ueber die Mundarten und Wanderungen der Zigenner“}}, 1880.
V novoslovenščini je sestavil po ukazu ministerstva za uk in bogočastje štiri {{razprto|slovenska berila}} za višjo gimnazijo; priobčene l. 1853., 1854., 1855. in 1865.
Vrstica 1.409:
V pervej dobi „Novic“ bi bili še omeniti: {{razprto|Malavašič}} in duhovniki: {{razprto|Robida, Muršec, Kocijančič.}}
'''Malavašič France''' se je rodil leta 1818. v Ljubljani; zamerl je kot zdravnik ljubljanski leta 1863. Uže leta 1840. je v „Illyrische Blätter“, imenom {{razprto|„Prostoslav Milko“}} stan slovenskega slovstva od l. 1833.
Malavašič nam je dalje podal mnogo mičnih povesti, delom izvirnih, delom prestavljenih,
Leta 1847. je pa v Gradecu tiskana bila: {{razprto|„Kratka slovenska slovnica za pervence“}}, 8. st. 87, ki jo je v slovenskem jeziku in v novem pravopisu spisal:
Vrstica 1.423:
Omeniti nam je še veselega pevca spodnje Štajerske, ki je one dni priobčeval svoje pesnice po „Novicah“ in kasneje po {{razprto|„Drobtinicah“}}. Bil je to:
'''Valentin Orožen''', ki se je narodil na Sevnem pri št. Jurji pod Rifnikom, dne 31. januarja 1808. od priprostih staršev. Gimnazijske študije je doveršil v Celji in Gradecu, bogoslovske pa v Celovcu in št. Andražu na Koroškem. Leta 1835. je postal duhovnik ter je potem služboval v Pišecah, na Ljubnem, v Poličanah, v Šmarji, v Podsredi in koncem v Sjelah in od leta 1855.
{{prelom strani}}
Bil je vesel, živahen, odkritoserčen človek; družba poštena in veselo petje mu je šlo nad vse. Naj ljubše so mu bile njega lastne popevke, pred vsemi: „Rad bi tamkaj bil“, „Kje so moje rožice“, „Merzli veter tebe žene“, „Oj oblaki, kaj hitite“,
Kmalo po Orožnovi smerti izjavila se je od mnogih strani, posebno od rajnega pevca obilnih prijateljev in znancev po savinski dolini želja, naj bi se njegove pesnice zbrale in priobčile. Tega dela se je lotil kasneji zbiratelj in vreditelj „Anton Mart. Slomšekovih zbranih spisov“: {{razprto|Miha Lendovšek}}, duhovnik v Ptuji (rojen leta 1844. v Rogatcu na Štajerskem) in založništvom konzist. svetovalca in korarja stolne cerkve v Mariboru {{razprto|Ignacij Orožen}}-ovim (r. v Laškem l. 1819. na Štajerskem) se je leta 1879. priobčila lična knjiga, naslovom {{razprto|„Val. Orožnovi spisi“}}; v Celovcu. V tej knjigi imamo razun različnih in cerkvenih pesni Orožnovih tudi še njegovo prestavo Krist. Šmidove igre „die kleine Lautenspielerin“, naslovom {{razprto|„Mala pevka; igra v petih dejanjih“}} in nekaj sestavkov v nevezani besedi.
Vrstica 1.431:
To mala podoba o Orožnu, ki spada med perve prijatelje in podpornike naše slovenske književnosti; njegova pesen pa se bode še dolgo glasila med preprostim ljudom slovenske Štajerske.
Veselo se je razvijalo naše slovstvo od leta 1843. do 1848. Še veselejše, še krepkejše kali pa je pognalo od leta 1848., ob času občnega navdušenja za narodno stvar. Kamor se je resni opazovalec ozerl, je bilo videti veselo gibanje v {{prelom strani}} povzdigo toliko let spijočega slovenskega naroda. Osnovala so se '''„slovenska društva“''' v Ljubljani, Terstu, Gradecu, na Dunaji in Celovcu. Tu so se slovenski domorodci shajali, se posvetovali, se v materinščini urili in jej prava pota poskerbeti želeli. Vse je hrepenelo po izomiki, po napredku, po boljšej dobi. Posebno lepo in marljivo se je obnašalo ljubljansko in teržaško društvo. Pervo je izdalo zvezek svojega {{razprto|„letopisa“}}, štiri zvezke {{razprto|„slovenske gerlice“}} z napevi, {{razprto|„opis sveta“, „duhovne nagovore“}}
Teržaško slovensko društvo pa je izdajalo l. 1850. pod vredništvom učenega Rudmaša, mesečen časopis, hervatsko-slovenski list: {{razprto|„Jadranski Slavjan“}}. '''Šimen Rudmaš''', rojen 21. oktobra 1795. v junskej dolini Koroške, umerl 30. junija 1858. v Celovcu, je bil šolski svetovalec in deželni šolski nadzornik v Primorji in kasneje na Koroškem. Priobčil je marsikak poučen spis ter samostojno izdal: {{razprto|„Številoslovje“ in „Potovanje v Krajclingo“}}.
Vrstica 1.443:
V tem času se je tudi zbudila ideja, v književnem jeziku zjediniti se s Hervati in Serbi tako, da bi se posamezni jeziki v skupnega stopili. O tej ideji govorimo kasneje.
Doba, ki je sledila za letom 1850., je hitro poparila mnogo ranega cvetja; do „Novic“ in „Danice“ ter „Prijatelja“ so vsi drugi časopisi propadli. Iz prahu „Slovenske bčele“ ustane leta 1858. lepoznanski list {{razprto|„Slovenski glasnik“}}, vredovan po '''Anton Janežič'''-u. Tu smo nahajali lepe pesni, novele, slovnične in naravoznanske razprave,
{{prelom strani}}
Treba je pa, da si imena onih mož zabilježimo, ki so časom veselega prevratka marljivo delali in se trudili, da nam boljšo in stalnejšo podlogo pripravijo. Tu v pervi versti dva učena sorojaka in še sedaj marljiva zastopnika našega slovstvenega razvitka: {{razprto|Cigale in Navratil.}}
Vrstica 1.455:
Slične delavnosti na slovenskem slovstvenem polji in to v jezikoznanski stroki je:
'''Navratil Ivan''', pristav c. k. najvišje sodnije na Dunaji. Svoje dni vrednik ljubemu, lepoznanskemu listu: „Vedež“. Izdelal je {{razprto|slovensko slovnico}}, namenjena posebno uradnikom. Od njega imamo razun mnogih, visokocenjenih jezikoznanskih razprav, izverstno slovniško delo: {{razprto|„Beitrag zum Studium des slavischen Zeitwortes aller Dialecte, insbesondere über den Gebrauch und die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit classischen und modernen Sprachen“}}, Dunaj, 1856. Knjiga, posvečena dr. {{razprto|Fr. Miklošiču}}, je praktično in učeno vodilo pri jezikoslovnih študijah. Pripomogli so mu v temeljito sestavo: A. Šembera, M. Kawecki, B. Kovalski, C. Zaleski, J. Badvan, V. Barbarič in naš rojak M. Cigale. — V novejšem času mnogo ukovitega gradiva v knjigah „matice slovenske“,
V tem času veselega prevratka se je pokazalo tudi veliko število novih, slovenskih pesnikov. Tu naj imenujemo imena: {{razprto|Toman, Vilhar, Ant. Žakelj, Varl Jurij}}.
'''dr. Lovro Toman''', prava svitla zvezda med slovenskimi rodoljubi, se je rodil 10. avgusta 1827. v Kamnigorici na Gorenskem. Po doveršenih gimnazijskih in modroslovskih študijah izbral si je pravoslovje ter se podal na vseučilišče dunajsko. Leta 1852. je zadobil doktorstvo prava in je vstopil {{prelom strani}} v deržavno službo pri finančni prokuraturi v Ljubljani. Kasneje zadobi odvetništvo v Radovljici in za letom 1861. se preseli kot odvetnik v Ljubljano. Zadnja leta je imel mnogo posla kot deželni in deržavni poslanec. Leta 1870. na Dunaji hudo zboli ter umre 14. avgusta v Rodaun-u, dve uri od stolnega mesta. Slovensko ljudstvo je v občem žalovalo, ker mu je umerl krepki zagovornik, ki je z ognjem mladeniške ljubezni oklenil se milega doma in tudi djansko pokazal, kako zelo so mu pri sercu domače naprave v izoliko naroda in napredek domačega jezika. Volil je „matici slovenski“ 10.000 gld., dramatičnemu društvu 1.000 gold.
V mladeniški svoji dobi pa je bil mimo pisatelja tudi {{razprto|pesnik}}. Močno je v to vplivalo valovito leto 1848. in uže leta 1849. je dr. Toman svoje pesni priobčil, naslovom primernim: {{razprto|„Glasi domorodni“}}. Vsaka njegova pesen kaže njegovo preživo fantazijo in vsega navdušenega mladenča, kateri se po orlovo leté vzdiguje nad nebesne oblake. In če se človek na enej strani čudi njegovemu nenavadnemu pesniškemu duhu, vnema mu na drugej strani ljubeznjivost, njegove besede sladka čutila. Vsaka struna njegove lire diha gorečo ljubezen do domovine in do vsega blagega in plemenitega. Pesni nam kažejo živi ogenj, plamtečo domišljijo in pravo živahnost. Jezik mu je lep, čist in gladek. „Slovenska matica“, katere ustanovitelj je bil pokojni, je obelodanila leta 1876. primerno knjigo: {{razprto|„Dr. Lovro Toman“}}. V tej lični knjigi imamo pervič životopis verlega Tomana, sestavljen po {{razprto|And. Praprotniku}}, in potem njegove pesni, ki se morejo prištevati boljšim slovstvenim izdelkom slovenskega naroda. Omeniti nam je pri tej priliki njegove soproge, verle slovenske pisateljice:
Vrstica 1.471:
Drugi pesnik one valovite dobe bi bil:
'''Miroslav Vilhar''', bivši grajščak na Notranjskem; rojen 1818. na Kalcu; umerl 6. avgusta 1871. Jeden naj plodnejših slovenskih pisateljev in pesnikov, ki je po nekaterih zelo mičnih cvetlicah lirične mu muze postal povsem naroden. Komu niso znane pesnice: „Po jezeru“, „Kaj maram, da nimam“, „Mila lunica“, „Zagorski zvonovi“, „Bom šel na planince“
Med rojaki, ki so se vneli po „Krajnski čbelici“, slovi posebno '''Žakelj Anton''', s pesniškim imenom {{razprto|Rodoljub Ledinski}}, rojen 14. oktobra 1816. v Ledinah nad Idrijo. Šolal se je v Karlovcu, Novomestu in kasneje kot bogoslovec v Ljubljani. V mašnika posvečen, leta 1842. služil je v Gradecu {{prelom strani}} pri Podzemlji, potem v Ribnici, na Blokah, v Mirni peči, v Poljanah nad Loko, v Sostrem in v Ternu nad Leskovcem, kjer je umerl 26. aprila 1868. Pervikrat se nam pesnika pokaže l. 1841. v „Carnioliji“ in leta 1844. po „Novicah“. Odslej imamo mnogo pesnic zrelega mu uma po raznih časopisih in knjigah; tako donaša peti zvezek „Krajnske čbelice“ nekaj narodnih pesni, koje je priredil Ledinski; posebno pa je bilo leto 1855., da se je po iskrenih prijateljih Ledinski zopet otajal in jel z nova orati ledine slovenskega pesništva, in to posebno po „Novicah“.
Vrstica 1.477:
Skromni Ledinski ni nikdar ljubil družeb šumnih in slovečih, marveč se jih je ogibal in — ker ga mnogi celó niso poznali, ga tudi niso čislali; temveč ga prezirali, opravljali in celo obrekovali. Sploh se pesni njegove še vedno premalo cenijo. Narod naš ima uže mnogo mož, kateri so častno pa vspešno delovali na slovstvenem polji slovenskem in se dostojno proslavljajo v povestnici njegovi; ima jih vendar še dokaj, kateri so mu ono polje obdelovali verno in koristno, a jih sedanja doba le redkokedaj imenuje. Mimo Ledinskega nam je tu na misli '''Jurij Varl'''. Rodil se je tiho delajoči pisatelj 23. aprila 1812. v Kropi. Šolal se je v Celovcu in Ljubljani ter postal leta 1837. duhovnik. Služboval je v Cerkljah na Gorenskem, v Vipavi, Idriji, Kranjski gori in kot župnik v Krašnji ter od leta 1869. v Velesovem, kjer je umerl 5. marca 1874. Zgodaj je uže jel pesnikariti, a baš l. 1848., 1849. se je temeljito probudil ter pričel priobčevati svoje pesni v pervo po „Danici“. Kmalo potem se je oglasil v Slomšekovih „Drobtinicah“ in v „Slovenski bčeli“. Ustanovivši se v Velesovem, je priobčil knjižico: {{razprto|„Velésovo, božja pot na Kranjskem“}}, 1872. V zapuščini njegovi se nam hrani mnogo pesnic in sicer delom starih, uže natisnenih, delom novih, nenatisnenih, koje lehko delimo v izvirne in prestavljene. Geslo mu je bilo: „pravica, resnica in ljubezen“.
Pri tej priliki nam ni zabiti mnogo let delajočega prijatelja učečej se mladini ljudskej, kojega pesnice in pesniški {{prelom strani}} izdelki in pripovesti so bile v pervej versti odmerjene nježni mladini. Omeniti nam je marljivega pisatelja slovenskega naroda: '''Andrej Praprotnik'''-a, vodje mestne šole v Ljubljani. Iz perva je mnogo pesmaril in marsikako mično pesnico nam podal. Osnoval je {{razprto|„knjižico za slovensko mladino“}}, izdano po „družbi sv. Mohora“ ter mimo tega izdelal in priobčil mnogo knjig v šolsko porabo, tako {{razprto|„Spisje“, „Slovensko slovnico“, „Berila“}}
Uže pričetkom te dobe se je vsaj za slovenske šole, v katerih se je večinom še pred letom 1848. pogrešal domači duh, nekako skerbeti jelo in tudi na izobražbo in napredovanje učiteljskih moči se je gledalo. Tako je bilo vse hvale vredno prizadetje in neutrudno delovanje {{razprto|„Šolskega prijatelja“}}, ki je istih dob izhajal v Celovcu pod varno roko naše sedanje staroste: '''Andrej Einspieler'''-ja. Rodil se je ovi delavec na našem slovstvenem polji, dne 13. novembra 1813. v Svečah, v rožni dolini na Koroškem. Einspieler, profesor veroznanstva in slovenščine na višej realki v Celovcu, marljiv odbornik „družbe sv. Mohora“ in sedanji vrednik duhovn. lista {{razprto|„Slovenskega prijatelja“}}, ki uže 30. leto izhaja, bilje od nekedaj zelo priden sodelavec posameznim lepoznanskim, poučnim in političnim časopisom in to čestokrat pod čerko „S“ ali pa imenom „Svečan“.
Vrstica 1.497:
Še le koncem osemnajstega stoletja slišimo zopet, da so se včasih predstavljali slovenski igrokazi. Nepozabljivi mecen {{razprto|Žiga baron Zois}} spodbudil je Linharta, da se je poskusil z dvema igrama in malo prej smo vdobili {{razprto|Zupan-Damascenovo}} opereto {{razprto|„Belin“}}. Kmalo za ono dobo so se trudili {{razprto|V. Vodnik, Andrej Smole, učitelj Bernard Tomšič, Jovan Koseski, Fr. Malavašič}}, da nam nekake pervence, delom izvirne, delom prestavljene, na polji dramatike podajo. Ko so leta 1848. po prizadevi {{razprto|„slovenskega društva“}} slovensko gledišče — a žalibog brez pravega vspeha napravljati jeli, se je več marljivih mož oglasilo in se lotilo spisovanja potrebnih igrokazov. Večkrat se je igralo slovenski od leta 1848. do 1850., ko se je gledišče zopet zaperlo slovenski muzi. Malokje se je sedaj igralo v domačem jeziku, a ostali so nam plodovi onih mož, katerim je bil razvitek pri sercu. Tu na tem polji lehko imenujemo v pervi versti hrabrega nam pesnika in pisatelja:
'''France Cegnar'''-ja. Rodil se je 8. decembra 1826. pri sv. Duhu blizo Škofje loke in biva sedaj kot višji telegrafist v Terstu. Bil je nekaj časa kot mlad pesnik v Ljubljani vrednik: „Ljubljanskega časnika“ in kasneje hvalevrednega časopisa: „Slovenija“. Prištevati je naj marljivejšim pesnikom, ki ga kinča lepa nadarjenost, milo-domači jezik, uglajena beseda, lehko umljiv slog in doveljna živahnost domišljije. Priobčil je svoje {{razprto|„Pesmi“}} leta 1860. v Celovcu in med lepo zbirko je marsikatera, ki je povsem narodna postala ali se vsaj do temeljitega pri nas vkoreninila. Tu spominjamo na pesen: „Hej rojaki opasujmo uma svitle meče“
Mimo lirike in deloma epike mu je bila ljuba dramatika. Prestavil je Mosenthal-ovo „Deboro“ in nam umetno-poetično {{prelom strani}} prestavo podal nekojih {{razprto|Fr. Schillerjevih}} dram: {{razprto|„Marija Stuart“, „Viljem Tell“}} in trilogijo {{razprto|„Valenštajn“}}, 1866. Od njega tudi prestava {{razprto|„Babice“}}, pripovedke Božene Nemcove.
Vrstica 1.503:
Leta 1860. se je jelo novo narodno živenje in napredovala je od istega leta tudi domača dramatika, čeravno le počasi, kajti v „naravi nima skokov“. Napravljala so se v raznih čitalnicah mala diletantiška gledišča in predstavila se je marsikatera lepa, domača igra. Sploh se je z letom 1860, ko se je obudilo društveno živenje po naših krajih, nekoliko obernilo na bolje. Pervi korak smo storili, akoravno ne v velikanski meri, vendar tako, da se smemo nadejati zdatnega napredka. Spoznavši preveliko važnost dramatike, osnovali so nekateri rodoljubi društvo v Ljubljani, katero ima gojiti ono polje. Leta 1867. se namreč ustanovi „dramatično društvo“, kateremu je namen podpirati in vsestransko pospešiti slovensko dramatiko. V ta namen je društvo jelo izdajati slovenske gledališke igre, je ustanovilo v Ljubljani posebno dramatično učilnico, da bi se v njej moči izobraževale za glediško igranje in je vsako leto po večkrat na mesec predstavljalo igrokaze.
Mnogo imamo mož, ki so se odsihmal poprijeli delovanja na dramatičnem polji. Izdajala sta zbirke slovenskih iger: {{razprto|Miroslav Vilhar in dr. Jan. Bleiweis}}. Izvirno veselo igro {{razprto|„Kteri bo“}}, je spisal '''Bogoslav Rogački''', izvirno igro {{razprto|„Samo“}} '''Fr. Remec''', igro {{razprto|„Strast in krepost“}} '''A. Kos''', veseloigro {{razprto|„Lahkoumna Emica“}} '''Ljudevit Tomšič''', dramatični prizor {{razprto|„Slovenija“}} '''J. Bilc''', (r. 1839. v Ternovem) in veseloigro {{razprto|„Novi svet“}} ter leta 1878. v lepej, doveršenej obliki: {{razprto|„Materin blagoslov“}}, igro s petjem v treh dejanjih '''Anton Klodič''', (c. k. deželn. šol. nadzornik na Primorskem Anton Klodič vitez Sabladoski; rojen leta 1836. v Hlodičih, videm. okraja). Izmed pisateljev izvirnih iger so še imenovati '''Jakob Alešovec''', vrednik v Ljubljani; rojen 1842. l. na Skaručini na Gorenskem: {{razprto|„Kdo je tat“, „Naselniki“, „Nevem“}}
Zdatnega napredka se smemo nadejati in v to nas uže primora marljivo delovanje {{razprto|„dramatičnega društva“}}, katero izdaja leto za letom lepe zbirke dramatičnih iger, naslovom {{razprto|„Slovenska Talija“}}.
Vrstica 1.510:
a leta 1859. se prestroji po največji zaslugi Anton Janežičevi to društvo v „družbo sv. Mohora“ in se prične kot taka mogočno razširjati. Njej je bilo in je še zmirom skerb, da slovenskemu narodu varuje lepi značaj, budi ljubezen do domovine, po dobrih knjigah širi pouk in po lepej omiki kaže Slovencem pot do višega duševnega in časnega živenja. Tu se resnično kaže, koliko da je mogoče prospešiti z zjedinjeno močjo in kako da „iz malega raste veliko in slavno“. Pričetkom je bilo le malo na stotine sešteto število udov, ki je pa od leta do leta naraščalo tako, da je štela družba leta 1869. uže 13.666 in imade za leto 1880. po vseh pokrajinah slovenskih 25.430 udov. V resnici ogromno, krasno število, ki se pa še da po skrajnej delavnosti in žilavej vstrajnosti pomnožiti. Želja, po pravej omiki osrečiti ljubljeni nam narod, naj zjedini in navduši vse stanove, da vsi zložno in pogumno delajo za družbeni razvitek. Ova družba, ki je do sedaj v premnogih iztisih uže blizo sto knjig raznega zerna med ljudstvo slovensko razširila, je najlepše poroštvo bolje in sijajnejše prihodnosti. Razun marljivega odbora, v katerem sta se trudila Anton Janežič, Karl Robida, in se še dan danes trudita: Andrej in Lambert Einspieler, nam je tu mnogo marljivih pisateljev. Važnejših imena naj slede: '''France Erjavec''' {{razprto|„Živali v podobah“}}; '''Lambert Ferčnik''', župnik na Koroškem; r. 1827. v Svečah {{razprto|„Slovenski Goffine“}}; '''Štefan Kocijančič''' {{razprto|„Kristusovo življenje in smert“}}; '''Dr. Rogač''', duhovnik; umerl 1874. in '''M. Torkar''' {{razprto|„Življenje svetnikov“}}; in '''Josip Stare''', profesor v Zagrebu {{razprto|„Občna zgodovina“}}. Mimo njih: {{razprto|Gomilšak, Jančar, Jurčič, pl. Kleinmayr, Košar, Lesar, Leveč, Ogrinec, Parapat, Povše, Praprotnik, dr. Sernec, Slemenik, Rup, Volčič, dr. Vošnjak, Pesjakova Luiza, Tomšič}} in drugi.
Leta 1862. izide v Celovcu pod naslovom: {{razprto|„Cvetje iz domačih in ptujih logov“}} v malih, mičnih zvezkih jako priljubljeni lepoznanski list, v katerem nahajamo izvirne dela {{prelom strani}} in prevode iz greškega, latinskega, nemškega ter iz slovanskih narečij, tako
'''Anton Janežič'''. Rodil se je ta blagi mož 19. dec. 1828. v Lešah, v št. Jakobskej fari rožne doline na Koroškem. Sin kmetiških starišev, ki se je v Celovcu šolal in je bil po doveršenih višjih študijah na celovškej realki in gimnaziji profesor slovenščine. Zamerl je v občo žalost 18. septembra 1869. Družba sv. Mohora je svojemu pervemu tajniku stavila krasen spominek na preranej mu gomili ter osnovala „Janežičevo ustanovo“. Janežič je bil mož silne delavnosti, občeznane marljivosti in velike plodnosti. Dobili smo iz njegovih rok lepo versto dičnih knjig in leto za letom nas je razveselil s kako novo stvarjo slovenskega uma. Ob kratkem hočemo omeniti glavne točke njegovega delovanja. Leta 1848. izda pervo knjigo {{razprto|„Leichtfasslicher Unterricht in der slovenischen Sprache für Deutsche“}} ter se s tim delom v pervo poda na jezikoslovno polje, ki mu je bilo odsihmal najbolj pri sercu. Leta 1849. prične sestavljati {{razprto|slovar slovenskega in nemškega jezika}} ter ustanovi {{razprto|„bralno društvo“}}. Od leta 1850.
Leta 1852. izda Janežič {{razprto|„Cvetje slovenskega naroda“}}. Prihodnje leto mu je bilo posebno bogato in tako priobči leta 1854. pervi zvezek {{razprto|„Glasnika“}}, posloveni {{razprto|„Šmidovi zgodovinski katekizem“}}, obelodani {{razprto|„Slovenische Sprachlehre für Deutsche“}} in izdela: {{razprto|„Slovensko slovnico s kratkim berilom cirilskim in glagoliškim ter pregledom slovenskega slovstva“}}. Od leta 1858. do leta 1868. je vredoval lepoznanski list {{razprto|„Glasnik za literaturo in umetnost“}}; leta 1860. izda zabavnik {{razprto|„Zarnico“}}, leta 1861. priobči {{razprto|„Cvet slovenske poezije“}} in leta 1862. prične izdajati {{razprto|„Cvetje iz domačih in ptujih logov“}} za učečo se mladino. Istega leta ob enem pripravlja {{razprto|„Slovensko slovnico“}} v drugo izdavo, katero obelodani leta 1863. Svoje hvalevredne knjige {{razprto|„Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch“}} izda leta 1864. uže šesti popravljeni natis. Prihodnje leto nam je podal {{razprto|„Cvetnika“}} pervi, drugi in tretji del ter drugi natis slovarja {{razprto|„Deutsch-slovenisches Wörterbuch“}} 1867. Marljivo je tedaj delal naš Anton, kojemu je le delo nakopalo prerano gomilo!
Glavno mu delo bi pa imenovali njegovo slovensko slovnico. Smelo terdi prof. J. Marn leta 1864.: „Reči moram, da je to slovnica, kakoršne, razun Čehov, kar jaz vem, še nimajo drugi Slovani. Po tej se hočemo ravnati“. Več nego resnične so te besede, kajti, kakor imamo slovnico sedaj, to je plod pol stoletja in glava njej so pervi nam možje. Enakemu delu {{prelom strani}} je treba mnogih delavcev — in bilo jih je tudi. Ob enem smo napravili korak naprej; Janežič se je operl na staroslovenščino. O zgodovini njega slovnice pa nam najlepše pričajo posamezni letniki „Glasnika“ in to od leta 1858. do 1864. Mi lahko posnamemo, da je naša slovnica Janežičeva na podlogi 1) Metelkove, pripoznano izverstne slovnice in ta zopet a) na podlogi jezikoznanstveno izobraženega Dobrovskega in b) temeljito izvedenega Kopitarja ter c) dotedanjih slovenskih slovnic; 2) da se opira na staroslovenščino slavnih preiskav Miklošičevih in 3) da je sestavljena na podlogi mnogoštevilnih manjših in večjih, znanstveno-jezikoslovnih spisov naših boljših pisateljev in strokovnjakov. Tu naj zadostujejo sledeča imena: Navratil, Cigale, Svetec, Macun, Šolar, Žepič, Valjavec, Hrovat itd. in 4) na podlogi takrat najboljših slovnic ostalih slovanskih jezikov,
Odkar nam je naš slavni Kopitar pravo pot pokazal, smo na tem polji velik korak naredili. Prepričevalnim ponosom se v tej stroki družimo drugim slovanskim slovstvom in tudi Neslovanu lehko zakličemo, da smo, ozirom na naše okoliščine, več storili, nego nam je sploh mogoče bilo. Podlogo precej terdno smo si stavili in treba je le dalje zidati in dopolnovati.
Vrstica 1.556:
'''dr. Gregor Krek''', profesor na vseučilišči v Gradecu; rojen leta 1840. 8. marca nad Poljanami na Gorenskem. Šolal se je v Ljubljani ter na dunajskej univerzi. Iz mladostinih let je znan kot lirik in pozneje kot marljiv in neutrudljiv delavec na strogo znanstvenem polji slovanskega jezikoslovja. Kot pesnik nam je tudi spel: {{razprto|„Na sveti večer o polnoči“}}, epično pesen v treh spevih, leta 1863. —
Podal nam je izverstna, {{razprto|učena dela}}, ki so pravi kinč ne samo slovenskemu, temveč slovanskemu slovstvu in slovanski vedi; tako
Leta 1881. je pričel sodelovati v znanstvenem oddelku, v Celovcu izhajajočem {{razprto|„Kresu“}}. Več učenih razprav dr. Gregor Krekovih je v preimenitnem glasilu za primerjajoče slovansko jezikoznanstvo, ki štirikrat na leto v Berolinu izhaja, naslovom: {{razprto|„Archiv für slavische Philologie“}}, in kojemu so sodelavci pervi slovanski filologi in učenjaki: dr. Fr. Miklošič, V. Jagić, A. Leskien, V. Nehring in drugi. Omeniti nam je tudi dr. Kreka temeljiti spis {{razprto|„Nekoliko opazek o izdaji {{prelom strani}} slovenskih narodnih pesni“}}, 1873. Mnogo nam je še pričakovati od ovega verlega in spretnega pisatelja in slovenskega učenjaka. —
Vrstica 1.572:
Simon Jenka v marsikakem ozira na polji pesništva gotovo dosega, če ne prekosi, občeznani slovenski lirik, izborni pisatelj in temeljiti kritik:
'''Josip Stritar''', s pesniškim imenom {{razprto|„Boris Miran“}}. Rodil se je leta 1836. v Velikih Laščah na Kranjskem in službuje sedaj kot profesor na Dunaji. Uže zgodaj je po temeljiti izobražbi deloval na polji pesništva in nam priobčil razne proizvode svojega serca in uma v {{razprto|„Glasniku“}} in {{razprto|„Mladiki“}}. Leta 1869. nam je na veliko radost obelodanil neprecenljivo zbirko svojih pesniških umotvorov pod naslovom: {{razprto|„Pesmi, zložil Boris Miran; na Dunaji“}}, 16. str. 155.; potem {{razprto|„Dunajske sonete“}} l. 1872. {{razprto|„Preširnova pisma iz Elizija“}}, 1872. in {{razprto|„Dunajske elegije“}}, 1876.
Pri vsakem omikanem narodu ima lepoznanstvo prevažno in preimenitno nalogo, da za krasne ideale navdušuje odrastlo mladino, da vzgaja in uči srednji stan in da istim članom višjih stanov, ki se niso povsem vtopnili, dela prijetno zabavo ter jim blaži po krepkej hrani hrepenečo dušo. Beletristika je pripomoček, s katerim si utemeljujemo ali nadaljujemo v šoli pridobljeno izobraženost in je ravno radi tega važen oddelek narodne literature. Ozirom na to vidimo, da vsi narodi delajo velike napore, da bi ta del narodnega slovstva povzdignili in razširili, in da je posebnega pomena in posebne imenitnosti beletristika za nas Slovence, je baš Jos. Stritar, po izgledu Ant. Janežiča, preživo spoznal. Zvabil je v probuditev te naše cvetlice izborno kolo verlih in navdušenih pisateljev in pesnikov, ki so nas leto za letom v „Zvonu“ budili, razveseljevali, učili in zabavali.
Vrstica 1.584:
Do sedaj je priobčila blizo te-le dela: {{razprto|„Zgodovina slovenskega naroda“, „Zgodovina avstr.-ogerske monarhije“, „Vojvodstvo Kranjsko“, „Vojvodstvo Koroško“, „Slovenski Štajer“, „Prirodoznanski zemljepis“, „Germanstvo in Slovanstvo“, „Slovanstvo“ in „Atlant“ — „Slovnica českega jezika“, „Hervatska slovnica za Slovence“, Znanstvena terminologija“ — „Dr. Etb. Henrik Costa“, „D r. Lovro Toman“, „Valentin Vodnik“, „Jovan Vesel-Koseski“, „Kopitarjeva spomenica“ — „Štirje letni časi“, „Rudninoslovje“, „Schödlerjeve knjige prirode“, „Rastlinstvo“, „Oko in vid“ — „Olikani Slovenec“, „Nauk o telovadbi“, „Potovanje okoli sveta“}} in vsakoletne {{razprto|„Letopise“}} s poučnim in zabavnim gradivom. Glavnejšim delom pisatelji, ozirom preložitelji ali pa vredniki so: dr. {{razprto|Jan. Bleiweis, prof. Erjavec, Jesenko, Kersnik, Fr. Levstik, Majciger, Fr. Marn, M. Pleteršnik, A. Praprotnik, Raič, Terdina, Terstenjak, Tušek, dr. Šubic, prof. Urbas}} in drugi.
Prihodnje leta hočemo dobiti „Logiko“ in „Dušoslovje“ spisal dr. {{razprto|Jos. Križan}} — „Slovensko slovnico“ po dr. Fr. Miklošičevi primerjavni, spisal prof. {{razprto|J. Šuman}} – „Floro slovenskih dežel“, spisuje prof. {{razprto|J. Glovacky}}
Mimo ustanoviteljev: dr. Tomana, dr. Bleiweisa, nam je še posebno omeniti „slovenske matice“ pervega tajnika {{razprto|Anton Lesarja}} in potem njenega mnogoletnega predsednika {{razprto|dr. Etbin Henr. Coste.}}
Vrstica 1.592:
Leta 1864. je opisal {{razprto|„Ribniško dolino“}} prav zanimivo in zabavno. Pridjal je opisu lep zemljevid ribniške doline. Mimo teh spisov je Lesar še na svitlo dal mnogo drugih koristnih, učnih in molitvenih knjig in knjižic. Spisal je: {{razprto|„Kerščanski nauk“, „Liturgiko“}}, 1863., {{razprto|„Zgodbe sv. pisma za ljudske šole“}} in drugo. Leta 1865. je prevzel tajništvo pri „matici“, katero službo je do smerti opravljal. Koliko in kako je Lesar deloval kot „matice“ tajnik, znano je udom tega društva. Zamerl je 31. avgusta 1873. „Novice“, kojim je bil pokojni ves čas zvest prijatelj in delaven podpornik, so mu na gomilo njegovo nevenljivo cvetlico hvaležnega {{prelom strani}} spomina položile, rekoč: „Naj v miru počiva Slovencem nepozabljivi, mnogozaslužni rodoljub.“ —
'''Etbin Henrik Costa''' se je rodil 18. oktobra 1832. v Novomestu na Dolenskem. Gimnazijo je doveršil v Ljubljani ter se mimo učnih predmetov učil še italijanskega, francoskega, hebrejskega jezika, odgojništva in kmetijstva in nekaterih umetnosti. Leta 1850. je prišel na univerzo v Gradec, ter zraven pravoslovja z nekako gorečnostjo poprijel se modroslovja. Postal je doktor modroslovja in kasneje pravoslovja ter se nekaj časa pripravljal na dunajski univerzi za profesuro v zgodovini nemškega prava in v privatnem pravu Nemcev. Ker mu daljši pot ni dopadal, se je zopet vernil v Ljubljano in tam vstopil v pisarno dr. Napretovo. Med časom je priobčil muogo znamenitih razprav {{razprto|„O Valvazorji“, „O vražah na Kranjskem“}}
Izmed nekdanjih sošolcev Simon Jenkovih smo v pervih letih probuditve slovenske beletristike po Ant. Janežiča „Glasniku“, zadobili izverstno moč za pripovesti in naravoznanske sestavke v osobi čestitega:
'''France Erjavec'''-a. Rodil se je leta 1834. v Ljubljani {{prelom strani}} in službuje sedaj kot profesor na višej realki v Gorici. Delovanje njegovo je razvidno iz „Glasnika“, „Zvona“, iz knjig „slovenske matice“ in „dražbe sv. Mohora“. Razun pripovedovavnih sestavkov,
Na tem polji je bilo ob enem zdatno delovanje bivšega profesorja na ljubljanskej gimnaziji:
Vrstica 1.602:
'''Ivan Tušek'''-a, nekdanjega tajnika „matice slovenske“, ki je umerl v Ljubljani leta 1876. Bil je delaven mož, koji ima mnogo zaslug, prevajajoč posebno knjige znanstvene v slovenščino. Podal nam je razun mnogih manjših spisov, sledeče: {{razprto|„O čarovnih zeliščah“}}, 1863., {{razprto|„Prirodopis rastlinstva“}} 1872., {{razprto|„Niže merstvo“}}, 1872., {{razprto|„Schödlerjevo knjigo prirode“}}, in sicer: {{razprto|„Botaniko“}}, 1875. in drg.
Za novele smo imeli lepo moč v osobi profesorja na Karlovškej gimnaziji: '''Valentin Mandelca''', ki je zamerl leta 1872. V njegovi zapuščini je bila Goethejevega „Fausta“, dična prestava, kojo bode „dramatično društvo“ po pregledu našega pesnika Jože Cimpermana obelodanilo. Sploh je Mandelc zadnje leta marljivo delal na slovenskem dramatičnem polji; tako
'''dr. Valentin Zarnik''', odvetnik v Ljubljani, rojen leta 1837. v Repnjah na Gorenskem, je svoje dni spisal mnogo novelic in humoristično-satiričnih sestavkov,
{{prelom strani}}
Za pripovedovavno prozo in naše dni znanstveno-poučne sestavke: '''dr. Maks Samec''', zdravnik v Kamniku, ki nam je priobčil: {{razprto|„Dim“}}, roman, spisal Ivan Turgeněv (r. 1818.) {{razprto|„Pomladanski valovi“}}, roman, spisal v ruskem Ivan Turgeněv, 1876.; {{razprto|„Spektralna analiza“, „Kanibalizem“}}, 1876., {{razprto|„Možgani“}}, 1876., {{razprto|„Upliv pijač“}}, 1880.
'''dr. Franjo Celestin''', bivši profesor v Rusiji in sedaj profesor na vseučilišči v Zagrebu; rojen v Vačah na Kranjskem, leta 1843., ki je v novejšem času priobčil temeljito pisano knjigo v nemškem jeziku: {{razprto|„O Rusiji“}}. Svoje dni liričen pesnik. Leta 1865. je izdala verla trojica: Celestin, Jurčič, France Marn v Ljubljani: {{razprto|„Slovensko Vilo“}}, v katerej so izvirne slovenske pesni, romance, balade in novele. V tej mični zbirki Celestinova povest: {{razprto|„Oskerbnik Lebeškega gradu“}}. Leta 1879. je priobčil v družbi z {{razprto|Anton Bezenšekom}}, v Zagrebu: {{razprto|„Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janez Bleiweisa“}}. Mnogo njegovih ukovitih spisov v raznih časopisih in listih.
Vrstica 1.637:
Prehitre smerti je umerl 15. julija 1871. v Trušnjah pri Velikovcu; truplo ranjkega se je preneslo v Celovec, kjer so mu stavili prijatelji njegovi leta 1873. lep nagrobni kamen.
Med rokopisi se je našel marsikak dober sad njegove marljivosti, tako
Kolikanj je Okiškega še učenca čislala zmožna mladina slovenska, bere se
{{prelom strani}}
'''France Cimperman, rojen 3. septembra 1852. v Ljubljani in prerano umerl 30. maja 1873.; dičen pesnik lepih misli in čiste oblike, ki nam je po raznih potih priobčeval svoje umotvore. Zbral in priobčil je njega cvetlice leta 1874. v Ljubljani njegov brat: '''Jože Cimperman''', rojen 19. februarja 1847. v Ljubljani, ki v novejšem času po plodoviti svoji pesniški muzi razveseljuje in ogreva serca slovenska, naslovom: {{razprto|„Pesni, zložil Franjo Ser. Cimperman; vredil in izdal Jož. Cimperman“.}}
'''Pesjakova Lujiza''', rojena dr. Chrovatova, pesnica in pisateljica v Ljubljani, ki se marljivo soudeležuje delovanja slovenskega na leposlovnem polji. Njenega uma in blagega serca cvetlice so v „Zvonu“, „Besedniku“, „Kresu“ in po raznih knjigah „družbe sv. Mohora“ in „matice slovenske“. Tudi v prozi se je skušala, tako
Na polji '''poučno-zabavnem''' bi imenovali sledeče može:
Vrstica 1.651:
'''Godina-Verdeljski Jože''', finančni komisar v Terstu; rojen 18. februarja 1805. v Verdelji pri Terstu; delaven prospešitelj ljudske izomike. Priobčil je samostojne spise: {{razprto|„Opis in zgodovina Tersta“}}, 1872., {{razprto|„Kratek pregled vesoljnega sveta“}}, 1872., {{razprto|„Pravo blagostanje“, „Izvirek premožnosti“}}, 1873., {{razprto|„Razgovor o strojih, iznajdbah ...“}}, 1876. itd.
{{prelom strani}}
'''dr. Jože Vošnjak''', deželni in deržavni poslanec, ter zdravnik v Ljubljani; rojen 4. januarja 1834. v Šoštanji na Štajerskem; marljiv in vsestransko delajoč domoljub. Spisal in priobčil je uže marsikako, narodu poučno in zanimivo knjigo ter se poteza za duševni nam razvoj. Tu naj le imenujemo lepo njegovo delo: {{razprto|„Umno kletarstvo“}} leta 1873.
'''Pintar Lovro''', bivši župnik na Gorenskem; rojen l. 1814. Velik prijatelj naroda prostega, kojemu je hotel po delovanji in spisih v gmotno blagostanje pripomoči. Razun tega mu je mnogo knjig pobožnega zerna.
Vrstica 1.659:
'''oče Ladislav Hrovat''', frančiškan in gimnazijalni profesor v Novomestu; rojen 1825. v Gorn. Tuhinah na Kranjskem. V jezikoslovni vedi vsled temeljite marljivosti veščak, ki nam je mnogo zrelega in znamenitega uže priobčil. Naj omenimo nekatera njegova dela: {{razprto|„Slovenski lokal“}}, 1862. {{razprto|„Ksenofontova Memorabilia“}}, 1862. {{razprto|„Deležnik sedanjega časa“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski genitiv“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski dativ“}}, 1863., {{razprto|„Časoslovje latinskega jezika“}}, 1863., {{razprto|„Slovenski dom“}}, 1878., {{razprto|„Latinska slovnica za slovensko mladež“}} itd. Sodeloval pri {{razprto|„Kopitarjevi spomenici“}}, 1880.
'''Jože Marn''', gimnazijalni profesor in duhovnik v Ljubljani; rojen 1832, v Štangi na Kranjskem; posebno marljivo in neumorno obdeluje zgodovino slovenskega slovstva. Sad njegovih bogatih študij nam podaja leto za letom v {{razprto|„Jezičniku“}}. Mimo tega je priobčil: l. 1861. {{razprto|„Slovenske slovnice“}}; leta 1860. „Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, domovina, razmera“, {{razprto|„Staroslovensko slovnico“}} in mnogo samostojnih spisov
Ponosno pa smemo imenovati našega Marna, ozirom na {{razprto|„Jezičnik“}}, kojega smo do sedaj dobili 18 letnikov. V tretjem tečaji „Uč. tov.“ je leta 1863. pričel Marn svoje {{razprto|„Pomenke o slovenskem pisanju“}} in jih nadaljeval v vseh sledečih številkah. Te „pomenke“ nadaljuje marljivi jezikoslovec v imenovanem časopisu do sedaj ter jih izdaja še vsako leto pod imenom {{razprto|„Jezičnik“}}. Do l. 1871. je razpravljal slovnično tvarino in od l. 1871. pričenši govori o zgodovini slovenskega slovstva. Pojasnil in opisal nam je do sedaj delovanje in živenje sledečih mož: Metelko, Hitzinger, Umek, Nečasek, Pohlin, Vodnik, Zupan, Prešeren, Čop, Ravnikar, Vertovec, Verne, Kobe, Varl, Žakelj, Oliban, Jeriša, Vončina in Jern. Kopitar. Krasne in zanimive ter neprecenljive doneske k zgodovini slovenskega slovstva!
Vrstica 1.665:
'''France Marn''', gimnaz. profesor v Zagrebu; rojen v Štangi leta 1846, se je v mladosti letih skušal v lirični poeziji in noveli; kasneje se je podal na jezikoslovno polje ter nam spisal leta 1867. {{razprto|„Slovnico češkega jezika z berilom“}}, in leta 1879. {{razprto|„Hervatsko slovnico za Slovence“}}. Obe knjigi je založila „matica slovenska“.
'''Macun Ivan''', gimn. profesor v Gradecu; rojen l. 1821. blizo Ptuja. Priobčil do sedaj nekoja poučna dela, tako
'''Janko Pajk''', gimnazijalni profesor v Bernu; svoje dni izdatelj in vrednik mariborskej {{razprto|„Zori“}} in {{razprto|„Vestniku“}}. Priobčil leta 1872. svoje: {{razprto|„Izbrane spise“}}, ki obsegajo politične, narodno-gospodarske in naučne razprave. Pisateljevati je pričel leta 1862. s sestavkom: {{razprto|„Nekteri fonetični {{prelom strani}} zakoni našega jezika“}}. Kasneje je obelodanil spise: {{razprto|„O slovenski narodni pesni“}}, 1863., {{razprto|„Izbrane narodne serbske pesni“}} 1865., {{razprto|„Kratka serbska gramatika“}}. V novejšem času se je trudil z izdelanjem {{razprto|„latinsko-slovenskega slovarja“}}, kojega bi učeča se mladina naših gimnazij silno potrebovala.
'''Pleteršnik Maks''', gimn. profesor v Ljubljani; rojen leta 1840. v vasi Pišece na Štajerskem. Nekaj časa je bil tajnik „slovenske matice“, za kojo je sodelovanjem Majcigerja in Raiča vredil leta 1873.: „Slovanstvo“. Razun tega mnogo njegovih spisov po razni poti priobčenih, tako
'''Wiestaler France''', gimn. profesor v Ljubljani; rojen 1849. v Celji; spisal: {{razprto|„Jovan Vesel-Koseski“}} 1874., {{razprto|„O propadu nravnosti za rimskih cesarjev“}}, 1877.
'''Majciger Janez''', gimn. profesor v Mariboru; rojen v Kranjski gori, leta 1829. Priobčil leta 1863. {{razprto|„Zgodovino sv. apostolov slovanskih Cirila in Metoda“}}, koje delo je po najboljših virih spisal dr. Jan. Ev. Bily, župnik na Moravskem. Marljivo je sodeloval pri knjigah: {{razprto|„Slovanstvo“ in „Slovenski Štajer“}}.
Vrstica 1.677:
'''Urbas Viljem''', real. profesor v Terstu; rojen v Ljubljani 1831. Priobčil mnogo zanimivih sestavkov, tako: {{razprto|„O pregovorih in prilikah slovenskih“, „Slovenci“}}, etnografična študija, in leta 1877. {{razprto|„Dr. Etb. Henr. Costa“.}}
'''Levec France''', real. profesor v Ljubljani; rojen l. 1846. v Ježici na Kranjskem. Od perve „Torbice“, kjer ga vidimo pesnika velike navdušenosti do denašnjega {{razprto|„Ljubljanskega Zvona“}} marljiv sodelavec vsim lepoznanskim listom, kojim je podajal večinom sestavke iz slovstvene nam zgodovine, tako
{{prelom strani}}
'''Julij plem. Kleinmayr''', profesor v Kopru; rojen 9. maja, 1847. v Višnjigori na Dolenskem. Spise jezikoslovstvene in zgodovinske v raznih listih slovenskih. Razun tega popravil in pomnožil drugo izdajo {{razprto|„slovensko-nemškega slovarja“}} in priobčil {{razprto|„Spisek slovenskih delavcev“}} 1874., {{razprto|„Pripomoček zgodovini slovenskega slovstva“}}, 1879., {{razprto|„Pregled avstrijske zgodovine“}} 1880.
Na polji '''naravoslovja''' mimo uže imenovanih strokovnjakov: '''dr. Šimen Šubic''', profesor vseučilišča v Gradecu; rojen leta 1836. v Brodéh-Poljani na Gorenskem. Obelodanil obširno delo „fizike“ v nemškem jeziku in posvetil svoje pero tudi materinščini;
'''dr. Josip Stefan''', profesor vseučilišča na Dunaji; rodom iz slovensko Koroške, ki je svoje dni tudi v materinščini mnogo lepih cvetlic na polji naravoslovja našemu narodu podal.
Vrstica 1.695:
'''Kozler Peter''', bivši velikoposestnik v Ljubljani, ki je po doveršenih študijah pravoslovnih, kot deržavnega pravdnika namestnik v Tolminu, priobčil plod svojih študij na zemlje- in narodopisnem polji slovenskem. Na svitlo je prišel pervi {{razprto|„Zemljevid slovenske dežele“}} in leta 1853. {{razprto|„Kratek slovenski zemljepis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva“.}} Pridjan je obširen slovensko-nemški imenik mest, tergov, krajev itd. Dogodki pervega zemljevida „slovenske dežele“ so britki; opisal jih nam je izdatelj Peter Kozler sam, leta 1863. v Sežani; ovi opis je po Kozlerjevi smerti, leta 1879. vrednik „matičnega letopisa“ dr. Janez Bleiweis priobčil kot spominek „aere perennius“.
'''Šuklje Franjo''', gimnaz. profesor v Dun. Novomestu; rojen leta 1849. v Ljubljani. Marljiv pisatelj zgodovinskih razprav. Dosedaj,
Molitvene knjige, dela pobožnega poučnega zerna so nam podali zadnje leta: '''Jože Buh''', misijonar v Minesoti, severne Amerike; '''Janez Božič''', duhovnik na Koroškem; rojen 1829. v Lescah; '''Matija Robič''', dr. bogoslovja, profesor v Gradecu; rojen 1802. v Mariboru; '''Jože Rozman''', bivši konjiški nadžupnik, rojen 1812., umerl leta 1874.; '''Andrej Marušič''', ginm. profesor v Gorici; rojen 1828. v št. Andreži pri Gorici; '''France Simonič''', župnik na sp. Štajerji; '''Lovro Vogrin''', dr. bogoslovja, prošt v Mariboru, r. 1809., u. 1869.; oče '''Herman Venedig''', profesor v št. Pavlu na Koroškem; rojen leta 1807. v Teržiču; '''Janez Volčič''', duhovnik ljubljanske škofije; '''France Kosec''', župnik pri Kopru, '''Matija Vodušek''', opat v Celji, rojen 1802. v Dramljah, umerl 1872.; '''Andrej Zamejec''', profesor bogoslovja v Ljubljani, r. leta 1824. v Horjulah na Kranjskem; '''Jože Zupan''', stolni prošt v Ljubljani, {{prelom strani}} rojen v Kropi leta 1811.; '''Janez Zupančič''', župnik v Ihanu in mnogo, mnogo drugih.
Razun vseh teh marljivih prospešiteljev književnosti naše, koje smo do sedaj v malih, skromnih čerticah omenili, pa imamo še precejšno število drugih verlih podpirateljev in delavcev na polji slovenskega slovstva. Tu nam je marsikaka izverstna moč, ki je sodelovala ali še sodeluje v prospeh in napredek naroda našega. Naj nam bode dovoljeno, da imena njih podamo in sicer v pervo delavce na zabavno-poučne in in potem delavce na znanstveno-ukovitem polji: '''Andrejčkov Jože''', Podmilšak, teleg. uradnik, umerl 24. decembra 1874.; večinom povesti,
Na znanstveno-ukovitem polji:
'''Anton Bezenšek''', ravnatelj birou bolgarskega narodnega zbranja v Sofiji: {{razprto|„Nauk o stenografiji“, „Stenografske pisanke“, „Jugoslovanski stenograf“}}
Potrebno se nam zazdeva, da si še nekoliko ogledamo '''slovensko šolstvo.'''
Vrstica 1.713:
Časom protestantizma in v protiprotestantskej dobi se je ravno tako kaj malega storilo. Na jednej strani so nam porok stanovi in protestantski pisatelji — na drugej škof Kren in sodelavci.
Dalječ segajoče reforme pri šolstvu v osemnajstem stoletji se tudi naših krajev niso ognile. Pred vlado slavne {{razprto|Marije Terezije}} se po naših krajih o vredjenem šolstvu govoriti ne more. O deželskih šolah se
Ko so {{razprto|Francozi}} gospodovali po slovenskih oddelkih mogočne Avstrije, vpeljali so mesto nemškega jezika slovenski jezik kot poučni jezik. V višjih razredih pa se je mesto v slovenskem, v francoskem jeziku poučevalo. Sprememba ta je razplodila nekaj dobrih knjig, pisanih za šolsko mladino v slovenščini. Vodja Valentin Vodnik je priobčil štiri slovenske šolske knjige. V dobi francoske začasne vlade (1809.
Leta 1813. odrinejo Francozi in ž njim vred slovenščina iz šol. Vse je bilo zopet nedomače. Šele leta 1817. je cesar France I. vsled prošnje naših veljakov: {{razprto|Kopitarja, Ravnikarja in baron Zoisa}} dovolil jedno stolico za slovenščino na srednji šoli v Ljubljani. Narodna zavest pa je bila uže po Vodniku probujena; ona se okrepi in leta 1847. ima uže 64 slovenskih šol in leta 1848. nekako novo oživi slovensko {{prelom strani}} šolstvo. Deržavni tajnik Feuchtersleben, ki je prevzel vodstvo ministerstva za uk, predloži nasvet, ki kot postava obvelja 2. septembra 1848. in se glasi: „v ljudski šoli mora biti poučni jezik materini jezik učencev, za koje se je šola ustanovila“.
To podloga razvitku slov. ljudskega šolstva. Silna povzdiga narodnega živenja od leta 1860. na dalje nikakor ni ostala brez upliva na produkcijo narodnih del slovenskih in šolskih knjig posebej. Na tem polji smo uže mnogo izverstnih mož omenili, ki so za učne knjige ljudske in srednje šole skerbeli. Razun uže imenovanih, še sledeče pisatelje, ki so v omiko in napredek učeče se mladine šolske delali in delom še delajo: {{razprto|France Govekar, France Gerkman, vitez Klodič, Anton Lesar, Ivan Lapajne, dr. vitez France Močnik, Matija Močnik, Andrej Praprotnik, Gregor Somer, Feliks Stegnar, Ivan Šolar, Ivan Tomšič, F. Vodopivec, France Žnidarčič}} in veliko število drugih delavnih moči. In naši domači pisatelji: {{razprto|dr. Janez Bleiweis, dr. vitez Mik1ošič}} in profesorji: {{razprto|Fr. Erjavec, Lad. Hrovat, Ant. Janežič, M. Valjavec, J. Jesenko, Jož. Marn, dr. Sket, Šuman, Tušek, Žepič}}
Sredstva za pouk je preskerbelo založništvo šolskih knjig na Dunaji; delom so na to delali posamezniki, delom naša društva in to posebno naša „slovenska matica“, ki si je pridobila o šolstvu naših dni lepih zaslug, ker je izdala prirodoslovnih učnih knjig in sploh etnografijskih del ter zemljevidov. Razmere so se tedaj v poslednjih desetletjih videzno spremenile in to posebno, odkar je želja po napredku več nego li gola beseda.
Predmeti ljudskej šoli so bili pred ukazom 14. maja 1869.: veronauk, branje in jezikovni pouk, drugi dež. jezik, računstvo in pisanje. Zaloga šolskih knjig je tedaj v pervo za te razmere skerbela. Obelodanilo se je blizo sledeče: „Mali katekizem za pervošolce“ — „Mali katekizem v vprašanjih in odgovorih“ — „Veliki katekizem za katoliške ljudske {{prelom strani}} šole“ — „Kerščanski katoliški nauk“ — „Berilo ali sveti evangelji“ — „Zgodbe svetega pisma za šolsko mladost“ — „Razlaganje kerščansko-katoliškega nauka v podobah za šole, cerkve in dom“. Potem pred letom 1850.: „Abecedna tablica“ — „Abecednik za šole na kmetih“ — „Male povesti“ — „Berilo za drugi klas malih šol na kmetih“ — „Tablica slogovanja“. — „Abecednik za slovenske šole“ — „Malo berilo za pervošolce“ — „Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda“ — „Abecednik za slovensko-nemške šole“. Zadnje štiri knjige je sestavil knezoškof {{razprto|Slomšek}} s pripomočjo kanonika {{razprto|Jož. Rozmana}} in učitelja {{razprto|Janez Kranjca}} (Krainz) v letih 1850.—1854. — „Praktična slovensko-nemška gramatika“, sestavljena po izgledu poljske: „Praktyczne gramatyke jezyka nimieckiego“ l. 1856. po Bl. Potočniku. — „Practisches slovenisch-deutsches Sprachbuch“, prosto predelal l. 1857. {{razprto|dr. Močnik}}. — „Abecednik za slovenske šole“ — „Pervo berilo za slovenske šole“ — „Drugo berilo za slovenske šole“ in „Slovensko-nemški abecednik“. Vse štiri knjige je sestavil 1858. do 1860. {{razprto|dr. Močnik}} s pripomočjo {{razprto|And. Praprotnika}}. Za letom 1870. se je obelodanilo: „Tablica slogovanja“ — „Abecednik za pervi razred ljudskih“ — „Pervo berilo in slovnica za slovenske šole“ — „Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki“ in perva, druga ter tretja „nemška slovnica za slovenske ljudske šole“. V računstva pouk: „Vaje v poštevanji za učence 3. in 4. razreda“ — „Računica za slovenske šole na deželi“ in {{razprto|dr. Močnikova}} dela: perva, druga, tretja in četerta „Računica za slovenske ljudske šole“, koje je poslovenil {{razprto|Ivan Tomšič}}. — V pripomočne knjige od leta 1853. do 1870.: „Navod iz glave poštevati z mnogimi vajami
in nalogami“, 1853. — „Navod k pervi računici“ — „Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole“, pervi, drugi in tretji del. — „Kratek popis cesarstva avstrijskega“
Razmerno bogata je tudi muzikalna literatura. Izključljivo za šole namenjene zbirke so
Na mestjanskih šolah, spodnjih realkah, na učiteljiščih, realkah in gimnazijah se pred letom 1869. slovenski jezik kot poučni jezik ni pripustil in radi tega tudi pred letom 1860. o šolskem slovstvu v tem smislu govoriti ne moremo. Zadeva se je nekako spremenila. Doslej nam je uže najpotrebnejših knjig in drugo se bode časom vdobilo. Posamezno smo pri jednej ali drugej priliki uže omenili. Tudi na tem polji nekako zaupljivo gledamo v bližnjo bodočnost.
Vrstica 1.732:
Govoriti nam je dalje o našej '''narodni poeziji'''. Malokateri tako majhen narod ima toliko in po večini tako mičnih in jedernatih narodnih pesen, kot ravno Slovenci. Ker je pa domače narodno blago velike veljave in se je veljava ta v Slovencih uže spoznala, so uže nekaj časa sem posamezni, v imetje narodovo navdušeni možje nabirali in priobčevali narodne pesni, delom posvetne, delom pobožne.
Pater Digmas Zakotnik, Valentin Vodnik, A. Rudež, dr. France Prešeren, M. Ravnikar, Andrej Smole, Mih. Kastelec, Stanko Vraz, Emil Koritko, Matija Majar, Anton Janežič, Jakob Volčič, Bogdan Ternovec, Matija Valjavec in nekateri drugi, so v večjem ali manjšem oziru delali na tem polji. {{razprto|Emil Koritkove}} „Slovenske pesmi krajnskega naroda“, v petih zvezkih, so se nekoliko oglajene in opiljene v Ljubljani natiskovale leta 1839.
Razun imenovanih izdaj se še dobijo posamezne slovenske narodne pesni v raznih časopisih in knjigah, ki so izšle od leta 1843. do denašnjih dni in v bogatej zapuščini Stanko Vrazovej, ki je last „matice slovenske“, katera hoče narodno blago sploh obelodaniti. Omeniti nam je lehko tudi lične prestave precejšnega števila naših narodnih cvetlic po {{razprto|Anast. Grün}}-u v knjigi: {{razprto|„Volkslieder aus Krain“}}, Leipzig, 1850.
Vrstica 1.757:
Kakor nam pl. Radics, leta 1880. piše, ne gré premalo ceniti umotvorov, katere so proizvajali Slovenci od nekdaj na polji domače umetnosti. Sledu nam je uže iskati v predkerščanski dobi in uže v starodavnih časih je doveršil narod naš marsikaj znamenitega na polji umetnosti. Iz njega srede izšel je mnogokateri umetniški učenec v najboljšem smislu besede. Kako se je umetnost razvijala, kako cveteti pričela, kake kali v preteklih stoletjih pognala, nam priča znamenita, kulturnozgodovinska študija {{razprto|Peter pl. Radics}}-a, priobčena v „letopisu“ slovenske matice, pod naslovom: „Umeteljnost in umeteljna obertnost Slovencev“, 1880. — a to gibanje v naših deželah tudi začetkom devetnajstega stoletja ni bilo neznamenito. Pomisliti nam je samo, da je bila tedaj doba našega nepozabljivega baron {{razprto|Žiga Zoisa}}, kateri je tudi na polji umetnosti vzbujal in podpiral vse, kar bi moglo duševno koristiti narodu slovenskemu. Leta 1808. je samo v Ljubljani bilo sedem slikarjev in učitelja na javni risarski šoli so imeli pridnega {{razprto|Dorfmeister}}-a. Znamenita sta bila tudi brata {{razprto|Lavoslav in Valentin Lajer}}, rojena v Kranji (1752. do 1818. in 1763. do 1810.), koja sta ustanovila svojo „šolo“ v rojstnem jima mestu. Poleg {{razprto|Egartnerja}} so tekom časa izšli iz te šole: {{razprto|Tavčar}}, rojen Idrijčan, {{razprto|Vizjak, Götzl}}, slikar in kipar. Tudi nastopijo v tej dobi slikarji: {{razprto|Kavka, {{prelom strani}} Batič, Bartl, Brodnik, Kogovšek, Dolinar, Miškovič}}, slikar in kipar {{razprto|Mikše}}, slikarica Alojzija {{razprto|Mar. Petrič}}, a nad vse se je povzdignil umetnik {{razprto|Matevž Langus}}, rojen v Kamnigorici na Gorenskem leta 1792.; umerl 20. oktobra 1855. Izuril se je na Dunaji in v Rimu ter zaslul na dalječ in dosegel veljavnost. Blažilni upliv, katerega je imel slikar Langus na domačo umetnost in okus, je bil izvanreden in se je opazoval še dolgo po njega smerti. Ustanovil je svojo šolo v Ljubljani in je zlasti nježni spol vzbujal v gojitev umetnosti. Sloveče ime so si pridobile njegove učenke: {{razprto|Josipina Strusova, Amalija Oblakova, Terezija Lipičeva}} in drg. Kasneje je jednako „šolo“ ustanovil naš zgodovinski slikar, ki se je izuril na Dunaji in Benetkah, {{razprto|Janez Volf}}. Pri njem so se naobraževali: {{razprto|Jurij Šubic}}, zgodovinski slikar, ki je sprejel za svoje duhovite kompozicije „Fügerjevo darilo“, {{razprto|Ivan Šubic}}, ki je uže bival v Benetkah in Rimu, {{razprto|Šimen Ogrin}}, naobražen v Benetkah in {{razprto|Ludovik Grilec}}, kojemu se obeta lepa prihodnost. Več ali menj talenta in poziva za slikarstvo so v novejši dobi pokazali tudi: {{razprto|Čeferin, Kozélj, Hudovernik, Gosár, Medved, Tomec, Barovsky}}, a v poslednjem času sta vse prekosila {{razprto|Ivan Franke}}, slikar in profesor v Kranji in {{razprto|Fr. Globočnik}}, prof. v Ljubljani.
Izmed {{razprto|kiparjev}} naših dni, kakor so
Uže leta 1866. se je sprožila misel, da se ustanovi v Ljubljani nekaka „narodna galerija“ in želeti bi bilo, da se vnovič poprimemo te lepe ideje ter jo djansko izpeljemo. Hitro bi se povzdignil takov hram, v katerem bi se na čast naroda našega gojilo čuvstvo za umetnost in umetnost sama.
Vrstica 1.765:
Naj nam bode dovoljeno tu ob kratkem nekatere dela omeniti:
Leta 1844. je pridjal {{razprto|Ahacelj}} svoji uže imenovani zbirki štajerskih in koroških pesni dotične napeve. Od leta 1848. do leta 1865. se je priobčevala „Slovenska gerlica“, koje posedamo sedem zvezkov s kompozicijami {{razprto|Mašeka, Fleišmana, Gerbica}}
Za cerkveno petje in glasbo bi omenili: pervo zbirko cerkvenih pesni, koje je priobčil leta 1843. {{razprto|Gregor Rihar}}: „Viže svetih pesem“. Istega leta obelodani L. {{razprto|Dolinar}} „Pesme v nedelje celega leta“. Do leta 1872. so izšli: „Napevi k pesmam za cerkev“, {{razprto|Cvek}}, 1855. — „Z nebes poglej“, maša, {{razprto|Vučvik}}. — „Maša za štiri glase“, {{razprto|Triebnik}}. — „Maša za četiri moške glase, orgije in violon“, {{razprto|J. Miklošič}}. Na dalje smo vdobili te dela: „Velika noč“, napev Fr. S. {{razprto|Adamičev}}, v Ljubljani, 1872. — „Štiri Tantum ergo“, postavil {{razprto|L. Belar}}. — „Dvanajst cerkvenih pesem“, v napeve stavil {{razprto|Leopold Cvek}}, 1872. — „Dve veliki slovenski maši“, besede A. Praprotnikove in Cimpermanove; za sopran, alt, tenor, bas in orgije zložil {{razprto|A. Förster}}, v Ljubljani, 1873. — „Slava Bogu“, {{razprto|Jož. Levičnik}}. — „Ofertorij“, Fr. {{razprto|Adamič}}. — „Velika sv. maša“, za čveterospev postavil {{razprto|L. Belar}}. — „Dvajset cerkvenih pesni“ za čveterospev zložil {{razprto|A. Förster}}. – „Sveta maša“, besede J. Marnove, vglasbil {{razprto|L. Belar}}, 1876. – „Božične pesni“, {{razprto|L. Cvek}}. – „Cerkvene pesni“, vglasbil oče {{razprto|H. Satner}}, 1879. – „Napevi pri sv. maši“, oče {{razprto|Angelik Hribar}}, 1879. — „Sveta maša“, Dan. {{razprto|Fajgelj}}, 1874. — „Zdihljeji“, oče {{razprto|Ang. Hribar}}. — „Marijine pesni“, {{razprto|Anton Förster}}, 1879. — „Postni in velikonočni napevi“, oče {{razprto|Ang. Hribar}}, 1879. — „Slovenski orglavec“, sto mediger za orgije; zložil {{razprto|Daniel Fajgelj}}, 1879. — in veliko število manjših in večjih kompozicij. Omeniti nam je še {{razprto|„Cecilije“}},
{{prelom strani}}
Sklenivši male čertice o zgodovini slovenskega slovstva, smemo veselega očesa gledati v bodočnost, ki bode gotovo čedalje jasneja za naš narod, ako le mi križem rok ne deržimo in ne zanemarjamo imenitnega dela, katero delo so pridni domoljubi uže tako dalječ doveli.
| |||