Bratranec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 7:
| dovoljenje = javna last
}}
Bratranec .
Spisal Josip Premic
Žalostni s o bil i tist i dnevi , k i
s v a ji h preživela * Frano m Z a lok a r
j e m v t i—t i pust i obmorsk i bolnišnici,
k i j e napravil a n a človeka ž«* zunaj
t a k v tisk , d a j e bi l ce l da n slab e vo
lj*- Sivkast o poslopj e j e bilo , z viso
kimi , obokanim i okni , a venda r n i bi
l o T soba h nikak e prav e svetlobe . Ne
kak o medl o j e sijal o solne e izz a viaokega , kršneg a hrib a i n če se m pogled al skozi okno, nise m vide l drugega ,
kot sivo , o d burj e razjedeno kame
nj e i n tist o ozk o prog o neba , k i se j e
n-al a meti zgornji m (»odbojem okn a
i n topi m vrho m skalnat , ga hriba .
Sam o dv e postelji st a bil i v tist i
sobi , kamo r s o ase prinos i i bogv e ka
k o i n kdaj : vs e s e j e godilo , kako r v
sanjah . Tuj i obraz i s o se sklanjal i
n a d meno j i n zope t izginjali ; al i ven
d a r zagleda l me d njim i zda j pazda j znan e on i — cel o tist a teta , k i
m i j e umrla , k o se m bi l sta r koma j
petnajs t let, j e prišla i n m i podal a
svoj o koščeno roko . I n pra v nič se
nise m čudil njenem u obisk u . . . T a
ko se j* - godil o od tisteg a dne , k o s o
asu dvignil i v moj i sobic i i n m e položili v voz, i z katereg a nise m vide l
nikamo r i n nise m vede l ka m m e peljejo. Na dvorišču siv e hiše, po d vis i »ki m , kršni hribom, so me položili
v m »silnico takra t sem bil čisto
uda n v svo j žalostni kone c , prenos i i so m e sobo, kje r sta stali san i - » dv e i M j i in me privezali na
trdn o !••/.i^«-. vsekrižem z vrvmi . Ni -
— rn moge l razumet i zakaj in ka
k o je vse prišlo, a toliko moči je bilo
\enda r v mojih tiolnih mislih , da se m
slutil, kje se nahajam. A vse samo
hipno , potem sem videl zopet onehe,
k i ji h v svoje m življenju še nikoli ni
s e m srečal in skozi štirioglato odpr
tino n a vrati h je hulilo vame venom e r dvoje grozovito izbuljenih oči.
katerih se m se tistikra t bal. kako r ni
eesar ua vsem božjem svetn . . . Noč
in dan so bile uprte vame in ako sem
se hote l le malce dvigniti, so zagorele v čisto žvepleno - zelenem ognju,
da se m prestrašen zatisnil oči. A vid el sem jih tudi skozi trepalnice in
ugasnile so šele tisti dan, ko se je
zgodilo nekaj z menoj, kot da sem se
prebudil iz mučnega spanja . . .
Starikava usmiljenka je stala ob
mojem zglavju in ne da bi jo vpra
šal, sem vedel natanko, kje se nahaj am . . .
Proti večeru je moralo biti;
rdečkasta svetloba, pomešana s tist i m rumenkastim sojem tonečega
solnca. je bila razlita po sobi. tla je
sijal obraz mojega sobolnika v neprijetni, zolti luči. Gledal sem vanj in
s e m se začudil njegovem u izpitem u
obrazu ; tak o udrt o j e bil o njegov o
lice , kako r mrliča n a odru . Hrope l j e
v dolgi h presledkih , hripav o i n gol -
čeče, ustnic e so se m u napenjal e i n
hočile i n ve s obra z se j e kremžil v ta
k o neprijetni h j>otezah. d a je dobiva l
vsa k hi p drugačen izraz .
rsmiljenk a j e položila prs t n a
ust a i n m i namig a val a z očmi — na j
molčim.
»Pravka r j e zaspal.« j e šepnila
čisto tih o »molčite , d a se ne pre
bud i Va m j e že bolje , a njeg a so pri
nesl i šele pre d trem i dnevi.«
< •zre se n a črno ploščo na d nje
gov o posteljo , kje r j e bil o zapisan o z
velikimi , razločnimi črkami im e —
»Fra n Zalokar « i n pole g letnic a
njegoveg a rojstva . Hote l se m izra
čunati kolik o je star , a še predn o sem
b i l gotov , sem žive l zope t v kraljestvu svojih sanj . . .
IVug o jutr o sem se prebudil, k o
je bil o v sob i še po l mračno. Pr i Za
lokar ju je stal a usmiljenka i n mu poki ada 1 a na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajoči h, tolaži 1-
n ih besed nisem mogel popolnoma
razumet i in razumel jih menda ni tudi moj sobolnik, ker je gledal brez cilja, tja nekam prot i oknu in mrmra l
zamolklo o nekem — »prokletem
brezsrčnežu, ki je kupil tako lepega
dekleta . . .« In tisti trenotek se m se
začel zanimat i sanj bolj natanko. Govoril je tam doli na jugu v mojem jeziku , ka r se m i j e zdel o čudno i n me
j e obene m razveselilo . Vede l sem . da
govor i i n vid i vs e l e v težki vročins k i blaznosti , kako r ja z pre d pa r dnev i , a venda r se m s i dobr o zapomni l
i m e — Kristina , k i g a j e izreke l tak •
pogost o . . .
I n popoldn e se j e ponovil o isto.
Nenadom a j e zakrili l z rokam i i n
udari l s stisnjenim i pestm i po postelji .
Usmiljenk a j e priskočila k njem u i n g a prijel a z a roke , p a se n i da l
pomiriti .
»Ime j jo , imej!« j e skor o zakri
čal i n okro g us t so m u stopil e slin a
ste pene . »Prokleti ! Kupi l s i jo ! —
Kristina , Kristina , ti—i—i—i! « i n
gla s m u j e gTgljaj e opešal. Z nek o si
n j o belino , prehajajočo skor o v zelenkast o barvo , se j e prepregl o njegov o lice , a hi p nat o j e zagorel o v
temn i rdečici, k i se pojavlj a v obraz i h težko obolelih .
Sopel j e sice r mirneje , a k o m u
je vzel a usmiljenk a izpo d pazduhe
termometer , j e skimaval a z glav o in
zapisal a n a črno ploščo, pritrjen o
n a d njegovi m zglavje m nek e čudne
črke i n številke , kateri h nise m raz
umel .
»Al i mu je kaj odlegl o t « se m jo
vprašal, sam ne ve m zakaj, ke r d a b i
se m i ravno smilil, ne morem trditi:
v bolnišnici postane človek nekak o
brezčuten, posebno do tistega, ki trp i
na isti bolezni, kakor sam.
L-miljenk a j e najprv o skomig
nil a z rameni , nat o j* - dejal a pol
glasno :
Noco j *e bo odločilo — al i premine , al i okreva . — Z vam i n i bil o
boljše.« j e dodal a z glasom , k i n i
izražal nikakeg a sočutja: tak o mir
no i n hladn o govor e ljudje , k i vrš e
svo j pose l . . .
Ifcilje j e nise m vprašal, ke r b i
!o mend a tud i brezuspešno — resse v taki h slučajih ita k n e izve .
Venda r sem se nekak o plah o ozi
r a l na sosednj o postelj, o b vsake m
/dih u se m se zgani l i n čim bližje j e
' ajal mrak , te m |s»gosteje sem se
ozr l vanj , k i j e spa l nekolik o mir
neje.
Kako r se m izračunal po letnic i
njegoveg a rojstv a ,k i j e bil a napisa
na n a plošči pole g njegoveg a imena .
m e| koma j osemindvajse t let, das i
je bil o njegov o lic e pr i kla d n e j e štiri -
M m. Suh o j e bil o i n izpit o i n v
• r * • - i prece j dolgih , tem no r javi h las ,
m u neredn o usipal i po čelu
*n prek o >enei, j e zadobival o še teui -
FI.JŠ O i n ne prije t nejšo obliko .
Tak o j e b-žal tam , ode t d o pasu ,
- polzatisnjenim i trepalnicami , d a se
j e v večerni svetlob i neprijetn o sve
til a raz a njegovi h črnih oči.
Tist o noč nise m moge l zaspati i n
vedno ni i j e uhaja l pogle d tj a k njeni u , k i j e ležal mirn o — ne vedoč, d a
-toji čisto vb rob u svojeg a grob a . . .
-— Noco j —• ho odločil o — sem čul
venome r rirzle besede starikav e
usmiljen k- m kada r se m se zavedel ,
kak o trpk« bi mord a zadel e njega , k o
hi ji h čul n razumel , se m se ozr l
van j z nel^ » tiho željo, d a bi se ne
uresničile
Motn o je brlel a svetilk a pod zelenkastim stropom , bled a svetlob a j e
bil a razlit a po soh i i n zuna j j e vršal
veter v tiste m neprijetne m šelestenju , ki mot i noči n a morsk i obali .
Zdajpazda j se j e rahl o stresl o okno ;
usmiljenka , k i j e sedel a o h njegov i
po>telji, je povzdignil a oči i n ji h zopet fK»vesila; ozrl a se j e včasih nam e
z oči t a joči m pogledo m — — nat o j e
bilo zopet tiho , sam o rahl o njegov o
dihanj e se je čulo |H> sobi , kot d a trg a
nekdo raska v papi r . . .
In kot da se m misli l nan j cel e
noči, se m se zjutra j ozr l najprv o
vanj , a ležal je ta m z razprtim i očmi
in tak o se m i j e zdelo , ko t d a so upr
te naravnos t vam e . . .
— Al i j e ma r sluti l moj o skr b t
Mord a j e vedela z a moje misli
tud i usmiljenka , ke r nasmehnila se
j e skor o prijazn o in mi prikimala :
Presta l je , ne motite g a — «
In kot da m i je ozdravel bogve
kak o dober prijatelj, sem ga pogled al z nasmehom, a njegove oči so se
že zakljapljale v tisti težki utrujenosti, ki je sladak počitek po borbi mod
<*mrtjo in življenjem . . .
(Dalj* srfaoaajaf.)
| |||