|
==Bratranec ==.
Spisal Josip Premic
Žalostni sso obili bil i tist itisti dnevi , k iki
ssva v a ji hjih preživela * Frano m Z a loks aFranom rZalokar
j e mjem v t i—t i pust itisti obmorskpusti iobmorski bolnišnici,
kki ije jnapravila e napravil a n ana človeka ž«*že zunaj
tak v tisk, da je bil cel dan slabe volje. Sivkasto poslopje je bilo, z visokimi, obokanimi okni, a vendar ni bilo v sobah nikake prave svetlobe. Nekak o medlo je sijalo solnce izza visokega, kršnega hriba in če sem pogledal skozi okno, nisem videl drugega,
t a k v tisk , d a j e bi l ce l da n slab e vo
kot sivo, od burje razjedeno kamenje in tisto ozko progo neba, ki se je risala med zgornjim podbojem okna in topim vrhom skalnega hriba.
lj*- Sivkast o poslopj e j e bilo , z viso
kimi , obokanim i okni , a venda r n i bi
Samo dve postelji sta bili v tisti
l o T soba h nikak e prav e svetlobe . Ne
sobi, kamor so me prinosli bogve kako in kdaj: vse se je godilo, kakor v
kak o medl o j e sijal o solne e izz a viaokega , kršneg a hrib a i n če se m pogled al skozi okno, nise m vide l drugega ,
sanjah. Tuji obrazi so se sklanjali
kot sivo , o d burj e razjedeno kame
nad menoj in zopet izginjali; ali vendar zagledal med njimi zdajpazdaj znane oči — celo tista teta, ki
nj e i n tist o ozk o prog o neba , k i se j e
mi je umrla, ko sem bil star komaj
n-al a meti zgornji m (»odbojem okn a
petnajst let, je prišla in mi poda a
i n topi m vrho m skalnat , ga hriba .
svojo koščeno roko. In prav nič se
Sam o dv e postelji st a bil i v tist i
nisem čudil njenemu obisku... Tako se je godilo od tistega dne, ko so
sobi , kamo r s o ase prinos i i bogv e ka
me dvignili v moji sobici in me položili v voz, iz katerega nisem videl
k o i n kdaj : vs e s e j e godilo , kako r v
nikamor in nisem vedel kam me peljejo. Na dvorišču sive hiše, pod visokim, kršnim hribom, so me položili
sanjah . Tuj i obraz i s o se sklanjal i
v nosilnico — takrat sem bil čisto
n a d meno j i n zope t izginjali ; al i ven
udan v svoj žalostni konec —, prenosli so me sobo, kjer sta stali samo dve postelji in me privezali na
d a r zagleda l me d njim i zda j pazda j znan e on i — cel o tist a teta , k i
trdno ležišče vsekrižem z vrvmi. Nisem mogel razumeti — zakaj in kako je vse prišlo, a toliko moči je bilo
m i j e umrla , k o se m bi l sta r koma j
vendar v mojih bolnih mislih, da sem
petnajs t let, j e prišla i n m i podal a
svoj o koščeno roko . I n pra v nič se
nise m čudil njenem u obisk u . . . T a
ko se j* - godil o od tisteg a dne , k o s o
asu dvignil i v moj i sobic i i n m e položili v voz, i z katereg a nise m vide l
nikamo r i n nise m vede l ka m m e peljejo. Na dvorišču siv e hiše, po d vis i »ki m , kršni hribom, so me položili
v m »silnico takra t sem bil čisto
uda n v svo j žalostni kone c , prenos i i so m e sobo, kje r sta stali san i - » dv e i M j i in me privezali na
trdn o !••/.i^«-. vsekrižem z vrvmi . Ni -
— rn moge l razumet i zakaj in ka
k o je vse prišlo, a toliko moči je bilo
\enda r v mojih tiolnih mislih , da se m
slutil, kje se nahajam. A vse samo
hipno , potem sem videl zopet oneheosebe,
ki jih v svojem življenju še nikoli nisem srečal in skozi štirioglato odprtino na vratih je bulilo vame venomer dvoje grozovito izbuljenih oči,
k i ji h v svoje m življenju še nikoli ni
katerih sem se tistikrat bal, kakor ničesar na vsem božjem svetu... Noč
s e m srečal in skozi štirioglato odpr
tino n a vrati h je hulilo vame venom e r dvoje grozovito izbuljenih oči.
katerih se m se tistikra t bal. kako r ni
eesar ua vsem božjem svetn . . . Noč
in dan so bile uprte vame in ako sem
se hote lhotel le malce dvigniti, so zagorele v čisto žvepleno - zelenem ognju,
da se msem prestrašen zatisnil oči. A vid elvidel sem jih tudi skozi trepalnice in
ugasnile so šele tisti dan, ko se je
zgodilo nekaj z menoj, kot da sem se
prebudil iz mučnega spanja . . .
Starikava usmiljenka je stala ob
mojem zglavju in ne da bi jo vpravprašal, sem vedel natanko, kje se nahajam...
šal, sem vedel natanko, kje se nahaj am . . .
Proti večeru je moralo biti;
rdečkasta svetloba, pomešana s tist i mtistim rumenkastim sojem tonečega
solnca., je bila razlita po sobi., tlada je
sijal obraz mojega sobolnika v neprijetni, zoltižolti luči. Gledal sem vanj in
s e msem se začudil njegovem u izpitemnjegovemu uizpitemu
obrazu ; tak o udrt o j etako biludrto oje njegovbilo onjegovo
lice , kako rkakor mrliča n ana odru . Hrope l jHropel eje
v dolgi hdolgih presledkih, hripavo in golčeče, hripavustnice oso ise nmu golnapenjale -in
bočile in ves obraz se je kremžil v tako neprijetnih potezah, da je dobival
čeče, ustnic e so se m u napenjal e i n
vsak hip drugačen izraz.
hočile i n ve s obra z se j e kremžil v ta
k o neprijetni h j>otezah. d a je dobiva l
Usmiljenka je položila prst na
vsa k hi p drugačen izraz .
usta in mi namigovala z očmi — naj
rsmiljenk a j e položila prs t n a
ust a i n m i namig a val a z očmi — na j
molčim.
»Pravka r j e zaspal.« j e šepnila
»Pravkar je zaspal.« je šepnila
čisto tih o »molčite , d a se ne pre
budčisto itiho Va»molčite, mda jse ene prebudi. Vam je že bolje , a njeg anjega so priprinesli šele pred tremi dnevi.«
nesl i šele pre d trem i dnevi.«
< •zreOzre se n ana črno ploščo nanad njegovo posteljo, kjer je dbilo njezapisano z
velikimi, razločnimi črkami ime —
gov o posteljo , kje r j e bil o zapisan o z
»Fran Zalokar« in poleg letnica
velikimi , razločnimi črkami im e —
njegovega rojstva. Hotel sem izračunati koliko je star, a še predno sem
»Fra n Zalokar « i n pole g letnic a
bil gotov, sem živel zopet v kraljestvu svojih sanj..
njegoveg a rojstva . Hote l se m izra
Drugo jutro sem se prebudil, ko
čunati kolik o je star , a še predn o sem
je bilo v sobi še pol mračno. Pri Zalokarju je stala usmiljenka in mu pokladala na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajočih, tolažilnih besed nisem mogel popolnoma
b i l gotov , sem žive l zope t v kraljestvu svojih sanj . . .
razumeti in razumel jih menda ni tudi moj sobolnik, ker je gledal brez cilja, tja nekam proti oknu in mrmral
IVug o jutr o sem se prebudil, k o
je bil o v sob i še po l mračno. Pr i Za
lokar ju je stal a usmiljenka i n mu poki ada 1 a na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajoči h, tolaži 1-
n ih besed nisem mogel popolnoma
razumet i in razumel jih menda ni tudi moj sobolnik, ker je gledal brez cilja, tja nekam prot i oknu in mrmra l
zamolklo o nekem — »prokletem
brezsrčnežu, ki je kupil tako lepega
dekleta . . .« In tisti trenotek setrenutek msem se
začel zanimatzanimati i sanjzanj bolj natanko. Govoril je tam doli na jugu v mojem jeziku , ka rkar se mmi ije j e zdel ozdelo čudno i nin me
jje e obene mobenem razveselilo . Vede lVedel sem ., da
govorgovori iin ividi nvse vid i vs e l ele v težki vročins k ivročinski blaznosti , kakokakor rjaz japred zpar prednevi d pa r dnev i , a venda r se m s ivendar dobrsem osi zapomnidobro lzapomnil
i m eime — Kristina , k i g a j eki izrekega lje takizrekel •tako
pogost o pogosto. . .
I n popoldn e se j e ponovil o isto.
In popoldne se je ponovilo isto.
Nenadom a j e zakrili l z rokam i i n
Nenadoma je zakrilil z rokami in
udari l s stisnjenim i pestm i po postelji .
udaril s stisnjenimi pestmi po postelji.
Usmiljenk a j e priskočila k njem u i n g a prijel a z a roke , p a se n i da l
pomiriti .
Usmiljenka je priskočila k njemu in ga prijela za roke, pa se ni dal
»Ime j jo , imej!« j e skor o zakri
pomiriti.
čal i n okro g us t so m u stopil e slin a
ste pene . »Prokleti ! Kupi l s i jo ! —
»Imej jo, imej!« je skoro zakričal in okrog ust so mu stopile slinaste pene. »Prokleti! Kupil si jo! —
Kristina , Kristina , ti—i—i—i! « i n
Kristina, Kristina, ti—i—i—i!« in
gla s m u j e gTgljaj e opešal. Z nek o si
nglas jmu oje belinogrgljaje opešal. Z neko sinjo belino, prehajajočo skor oskoro v zelenkast ozelenkasto barvo , se jje eprepreglo prepregl o njegov onjegovo lice , a hi p nat o jhip enato zagorelje ozagorelo v
temn itemni rdečici, k iki se pojavlj apojavlja v obraz i hobrazih težko obolelih .
Sopel j e sice r mirneje , a k o m u
Sopel je sicer mirneje, a ko mu
je vzel a usmiljenk a izpo d pazduhe
je vzela usmiljenka izpod pazduhe
termometer , j e skimaval a z glav o in
termometer, je skimavala z glavo in
zapisal a n a črno ploščo, pritrjen o
zapisala na črno ploščo, pritrjeno
n a d njegovi m zglavje m nek e čudne
nad njegovim zglavjem neke čudne
črke i n številke , kateri h nise m raz
črke in številke, katerih nisem razumel.
umel .
»Al i mu je kaj odlegl o t « se m jo
»Ali mu je kaj odleglo?« sem jo
vprašal, sam ne ve m zakaj, ke r d a b i
vprašal, sam ne vem zakaj, ker da bi
se m i ravno smilil, ne morem trditi:
se mi ravno smilil, ne morem trditi:
v bolnišnici postane človek nekak o
v bolnišnici postane človek nekako
brezčuten, posebno do tistega, ki trp i
brezčuten, posebno do tistega, ki trpi
na isti bolezni, kakor sam.
Usmiljenka je najprvo skomignila z rameni, nato je dejala polglasno:
L-miljenk a j e najprv o skomig
nil a z rameni , nat o j* - dejal a pol
»Nocoj se bo odločilo — ali premine, ali okreva. — Z vami ni bilo nič
glasno :
boljše.« je dodala z glasom , ki ni
Noco j *e bo odločilo — al i premine , al i okreva . — Z vam i n i bil o
izražal nikakega sočutja: tako mirno in hladno govore ljudje, ki vrše
boljše.« j e dodal a z glasom , k i n i
svoj posel...
izražal nikakeg a sočutja: tak o mir
no i n hladn o govor e ljudje , k i vrš e
svo j pose l . . .
Ifcilje j e nise m vprašal, ke r b i
!o mend a tud i brezuspešno — resse v taki h slučajih ita k n e izve .
| 