Bratranec: Razlika med redakcijama

Dolgi in pusti oso bili potem dnevi, ko sva se dolgočasila ob kratkih razgovorih skoro cel mesec v

Čez bolniški vrt so padale dolge sence bujnih cipres, a zrak je bil skoro prenasičen s težkim vonjem duhtečimduhtečih rož, zato sva krenila s sobolnikom Zalokarjem tja v lopo, ki je stala čisto na koncu vrta, obdana kroginkrog z oleandri in tako gosto obraščena s slakom in bršljanom, da ni prodrl skozi niti en sončen žarek.

»Pravite, da sem rovorilgovoril v tisti

črne oči. Obraz mu je |podplula lahna

--— o Kristini... Glejte, kako čudna

Natanko se spominjam. Jesensko dopoldne je bilo, precej hladno, nebo puščobno in prevlečeno z enolično, dolgočasno svinčenostjo, in tudi ljudje so se mi zdeli pusti in dolgočasni na smrt. Ves čas v vlaku mi je bilo nekako prijetno, ko semsesem se zavedal, da se peljem po dolgem času v domovino; čim bližje smo bili, tem pogosteje sem stopal k oknu, a ko je vlak obstal v rodnem mestu, me je nenadoma minulo vse. Tako se mi je zdelo, kot da nisem prišel ob pravem času, nekako prekmalu morda, ali bogve kako..., vse drugače sem si slikal svoj prihod v domovino. No, seveda, tisto je bilo samo v sanjah, resnica pa je navadno drugačna... A skušal sem lagati sam sebi in smehljaje sem se oziral po peronu, dokler nisem zagledal sestre, ki me je pričakovala.

v svoji laži. Prosim vas — ali ni vsevseeno, ­če grem za pogrebom v črni ali