Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

dodanih 4.437 zlogov ,  pred 9 meseci
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Vestalkina ljubezen | avtor = A. Š. | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1910}}, št. 228, 229, 230, 232, 234, 236 | obdelano=1 | vir...)
 
| dovoljenje = javna last
}}
 
Širokoodprtih oči je strmel v
svet. Kakor bi ne vedel, kaj se godi ž
njim, kaj ga čaka. Še nikoli se mu ni
zdelo življenje vrednejše življenja,
še nikoli ni videl lepših jesenskih
dni.
 
Zadelo ga je, kakor strela z jasnega neba, ko je čul obsodbo. Smrt!
Ne, on ne veruje, vse so le hude
sanje.
 
Nad njim se širi nebo napojeno
s svetlo, čisto modrino. Von, svežost
in toplota napolnjuje zrak. Od albanskih gor prinaša vetrič jutranji
hlad, cvetje dehti in solnce gori na
nebu. On ljubi vse to, on ljubi življenje. Komaj so se doteknila ustna čase, komaj se je približal sladkemu razodetju, iz dalje so prihajali glasovi skrivnosti, ki so ga klicale in omamljale.
 
Ko zatrepečejo na oddaljenih vrhovih zadnji solnčni žarki, ugasne
tudi on.
 
V lahni svetlobeli kopreni je še
zavito pobočje gorovja, vrhovi pa so
čisti in so videti kakor bi plavali
zračni sinji oblaki.
 
Ali je res, da umre že danes?
Preko Tiberinih valov se je razlil solnčni svit. Ob krajeh je reka temnejša. Nejasne sence stolpov in hiš se zibljejo v njej.
 
»O Tibera, zdravstvuj! Na bregu tvojega vodovja sem vzrastel in gledal slavo Rima. Pod pinijami sedeč sem često strmel za tvojim valovjem, kadar je sevalo, v dalj se gubeče, v žarkih poslavljajoče se nebesne svetlobe. Zdelo se mi je, da poješ himno v čast njemu, ki daje božansko luč tej naši zemlji. Zdravstvuj, Tibera, v vek!«
 
Kakor bi taval v polspanju. Videl je le sence, ki so se ustavljale in
zrle za izprevodom. Nekateri so
vzklikali: »Glej, zarotnika! To je tisti, ki je hotel ubiti našega imperatorja Maksencija! Smrt! Naj umre!«
 
Slišal je le napol te glasove.
Spomnil se je, kako je sovražil te ljudi, ki so se prilizovali krutemu Maksenciju, dasi so ga natihem sovražili
in preklinjali.
 
Rim je stokal pod grozovitostjo
tega cesarja. Zdelo se je, da hoče uničiti svet in da ne pozna meje njegova neusmiljenost in blazno hrepenenje po vedno novih krvavih orgijah.
 
Valerijan se je spomnil, kako je
prišlo do tega, da koraka sedaj sredi
pretorijancev smrti naproti.
 
Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim
in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol
blaznih ljudi... In ali ni nikogar, ki
bi tej pošasti zaklical — nič več?
Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!
 
Kako je Valerijan sovražil trinoškega imperatorja! »Zakaj, o
Maksencij, si storil tudi to? Zakaj si
hotel uničiti s svojo pohotnostjo mojo sestro, mladenko, ki se je jedva
oklenila z vso silo prve ljubezni mojega prijatelja! Zakaj si trpinčil
očeta in ga vrgel v ječo!
 
Ah, ni se ti posrečilo! Ušla je sestra, oče te je ogoljufal.
 
Težko in grenko je umreti, ker
ljubim življenje, a težje zato, ker nisem dosegel svojega namena. Maščuj se, Maksencij, nad menoj, sovraštvo, sodržavljanov uniči tudi
tebe! Mar te ne sovražijo kristjani,
ali te ljubimo mi, ki ne prisegamo na
Kristov križ?«
 
Pomilovalno je zrla večina na
mladeniča, ki je korakal, obdan od
cesarskih vojakov, v smrt. Njegov
obraz je bil resen, strogo so zrle oči
pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede
Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer
znakov sumljiveg gibanja!
 
Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan
preživi lahkomišljeni mladenič v
najtemnejši ječi, še enkrat omami
njegove oči luč zahajajočega solnca,
in predno ugasne rožna luč na gorskih vrhovih, ugasnejo mladeničeve
oči.
 
Prišli so do templja, ki je bil ves
bel in svetel. Bleščeči marmornati
stebri so nosili streho in kip boginje
Veste je oznanjal na pročelju, da čuvajo v svetišču večni ogenj deve, ki
so obljubile boginji domačih ognjišč
večno čisto življenje.
Tudi on se je priporočal nekdaj
boginji Vesti, zadnji čas le iz navade.
Ginila je tedaj vera v bogove v srcih
Rimljanov in bližal se je čas, ko za
vedno ugasne sveti plamen v Vestinem svetišču. On je izgubil vero, a ž
njo ni izgubil vere v silo krepostnega
življenja. Naj ugasne v svetišču
ogenj, a zagori naj v srcu plamen lepega in veselega življenja.
 
Glej, vrata svetišča so se odprla!
Kakor duhovi so stopale svečenice v
belih haljah preko praga. Dostojanstven in neslišen je bil njihov korak.
Ko so zapazile blesteče pretorijanske
čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.
639

urejanj