Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 215:
celi bojni opravi, so korakali skozi
noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.
 
Ko pridemo pretorijanci do cesarjevih vrat, nas vpraša straža:
»Ali ste vjeli mladega lisjaka, Placidinega brata?«
 
Ne, sem odgovoril z izpremenjenim glasom. Vlil se je dež. Hitro
smo stopali skozi vrata, katere nam
je odprla straža. »Pred imperatorjeva vrata,« se je oglasilo povelje. Šli
smo tja. Na razsvetljenih stopnjicah
nas je čudno pogledal vodnik. »Kje je
Ruber?« Komaj je to izgovoril, že
sem ga zgrabil za vrat. Takoj smo
mu zavezali usta in vzeli orožje. Gologlav je moral z nami. Nastavil sem
mu bodalo na prsi in mu velel, naj
nas pelje k ugrabljeni Placidi.
 
Zamenjali smo stražo pred imperatorjevimi vratmi. »Dobro si napravil, Ruber,« mi je dejal neki centurij. »Krasotica se uda imperatorju za dvoje življenje.«
 
»Gotovo,« sem odgovoril. Straža
je odšla.
 
Kakšno povelje ti je dal Maksencij,« vprašal sem ujetega poveljnika.
 
»Pripeljati tebe sem notri zvezanega,« mi je odgovoril komaj slišno.
 
»Dobro!« Vstopili smo. Maksencij. »Presvetli imperator, tu sem ti pripeljal zvezanega...« Bližal sem se cesarju.
 
»Izvrstno! Kje je Ruber?«
 
»Ubit — — ta ga je zabodel.«
 
»Zabodel? Razvežite ga! Placida, ali poznaš tega človeka?«
 
Placida je klečala na kolenih,
kakor bi pravkar prosila okrutneža
milosti. Imela je razpuščene lase in
oči, polne solz. Obrnil sem se k nji in
ji dal znamenje. Videl sem, da me je
izpoznala in umela.
 
»Poznam... to je moj brat Valerijan.«
 
»Valerijan, kako so ti zamašili
usta! Povej, kako si umoril Rubra,
mojega zvestega Rubra! Me miserum! Čakaj! No ali niste slišali? Razvežite to grdobo!«
 
Snel je Maksencij meč s stene in
udaril s ploskvijo zvezanega vojaka.
 
»Jaz... Marcij... tvoj... Marcij.« Začul se je zamolkel glas. Beži... imperator...«
 
Obledel je Maksencij in predno
sem ga mogel zgrabiti za grlo, je zbežal skozi vrata.
 
Vzel sem sestro v naročje in hitel ž njo po stopnicah. Kakor volkovi
so preganjali ostali Maksencija. A
zastonj! »Hej, pretorijanci sem,« se
je začul njegov glas spodaj v temi.
 
Par nas je planilo k vratom in
v hipu smo prisilili zbegano stražo,
da nam je odprla.
 
Na dano znamenje je pritekel
trop ljudi iz teme proti pretorijancem, ki so me preganjali. Še par hipov in rešena bodeva.
 
Sestri sem velel bežati, mi pa
smo se obrnili proti mnogoštevilnim
vojakom cesarske telesne straže. Zadel me je udarec po glavi in padel
sem. Dva pretorijanca sta me zvezala
in nesla v cesarsko palačo. Zunaj se
je nabralo v par trenotkih vse polno
vojakov. Bila se je pravcata bitka v
noči.
 
Vedn o l>olj i n bol j se j e oddalje -
\ ; d šum in hru p i n v ječo, kamo r se m
b i l pahnjen , n i dosege l nobe n glas .
strašno j e bil o v tej večni noči. Zato
sem bi l vesel, k o so m i oznanil i že
tretj i da n smrtn o obsodbo , ke r se m
položil rok o n a svetlega , mogočneg a imperatorja . Raj e umreti , neg o
živeti nali k slepc u v strašni noči!«
Valerija n j e pripovedova l dalje ,
kak o so g a gnal i v ječo, k i j e bliz u
prostora , kje r b i se imel a izvršiti
smrtn a obsodb a i n kak o j e bi l rešen.
Mater i so sedajpaseda j pritekl e
solz e po licih . Že se j e pomakni l ve ­
lik i voz . čegar zvezde so sijal e i z črn i h dalja v v atrij , više n a nebo , k o
s t a vstal a i n se podal a k počitku.
• •
N a Jan i kulu je že sijalo solnce,
Tiber a pod Aventinom pa je bila še
v senci. Ne dolgo! Zmagoslavno se je
dvignil a božanska luč in oblila Rim ,
ki se je jel vzbujati iz nočnega sna.
Valerijan je hitel mimo velikanske stavbe cirkusa maksima, Njegovi zidovi, obrnjeni prot i vzhodu, so
se že o d daleč svetili , oblit i z rdečo
lučjo.
Cirku s Maksimu s j e zanima l pre ­
je Valerijan a bol j kako r vs e drug o v
Rimu . Dane s p a se m u je zazdel a t a
stavb a strahovit a v svoj i ogromno -
sti.Hite l j e mim o nje . kako r b i se bal ,
d a g a ne podsuje .
Krvavordeč i pesek širne arene ,
razmesarjen a človeška trupla , k i se
še kad e . . . T e predstav e so jel e mla ­
deniča nadlegovati .
A ta m se pokaže kmal u svetl i
tempelj , ta m j e on a dobra , usmiljena ,
kater o so obdal e njegov e misl i z lučj o , čistejšo o d solnca . Misl i n a svečenic o so g a pomirjal e i n napolnjeval e
s tihim , sladki m koprnenjem .
Kmal u se j e zableščalo svetišče,
posvečeno boginj i Vesti , zaščitnici
slavneg a rimskeg a mesta . Tud i o n
hoče obiskat i tiho , zasenčeno njen o
kraljestvo .
Polni l se j e Vesti n tempelj , kajt i
n a d Rimo m so se pokazal i nenadom a
temn i oblak i i n vznemirljiv e vesti so
plašile nali k krvavordečim blisko m
temn e dalj e src a i n vnemal e ljudsk o
domišljijo.
Valerija n s i j e izbral prostor, od
kjer zamore gotovo ugledat i njo. Za ­
zdelo se je mladeniču, ko je vstopila,
visoka in bela. pred žrtvenik, da se
je razi i 1 nov sijaj, k i ga še niso videle
oči, po stebrih in po celem svetišču.
Bilo mu je, kakor da mora pokleknit i
in sklonit i glavo k njenim nogam.
(Dalje p