Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
bib podatki za 5. nadaljevanje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 237:
„Bomo videli", je rekel Janko, segel poštenemu Tiroleu v roko in odšel proti Lienzu. Poprej je nameraval skozi dolino Stubach v Pinzgavsko dolino, da bi si ogledal slape potoka Krimml; toda sedaj so se mu Ture tako zamerile, da jim je pokazal hrbet in odšel v Dolomite.
==IX. poglavje, v katerem zve bralec stvari, katere Janku ne delajo posebne časti.==
Janko vstaja na potovanju jako zgodaj Solnce ga navadno ne dobi nikdar v postelji; zakaj, ako je jasno, je že vselej pred solnčnim vzhodom pripravljen na pot, če je pa oblačno, pa solne do njega ne more. Na prelazu Tre Corci pa ga je vendar prehitelo. Pokukalo je izza gora in ščegetalo Janka po očeh, češ, zaspanec, vstani; drevi moraš biti v Toblachu.
Janko je hitro planil z ležišča, in črez četrt ure je že korakal po lepi cesti, ki vodi v senci zelenih maesnov v Cortino. Vreme je bilo krasno; menda ga je hotelo še zadnji dan odškodovati, ker mu je nagajalo v Turah. Vzduh je bil tako čist, da si razločil na vrhu Mte. Cristalla natanko posamezne pečine. Toda Janko, nehvaležneš je vzdihnil: "Zakaj ni bilo na Kleku takega vremena!"
Ko je prišel iz gozda, je zagledal pod sebojob vznožju Tofane mesto Cortina di Ampezzo. Dolina je precej široka in združuje divjost raztrganih Dolomitov z ljubkostjo zelenih reber in pisanega polja. Mičnega jezera manjka vendar se ti zdi, da zreš Blejsko dolino. Mesto spoznaš po velikem zvoniku, ki kipi prosti nebesni modrini izmed ličnih hiš.
Dalje se vije pot proti dolini po zelenih košenicah. Kjer se začno ovinki, stoji tabla, ki prepoveduje v laškem in nemškem jeziku, da nihče pod kaznijo ne sme odrezati ovinkov z bljižnio po travnikih. Janko se ni mogel premagati, da bi tratil čas po dolgih ovinkih, potave pa tudi ni hotel kršiti. Slednjič si je vest potolažil takole:
Modroval je: "Prepoved je zato, da ljudje trave ne pohodijo; jaz je ne bom pohodil, ker je bila ravnokar pokošena, torej mene postava ne veže; hajdi v diru navzdol". Toda, ko je prišel spodaj na cesto, ga je že čakal mož postave in se zadrl vanj v ne baš najleši laščini.
Janko si je mislil: "Ta bo pa lepa, če bo treba po tirolskih 'prežonih' hoditi". Vendar ga hladnokrvnost ni zapustila. Naredil je neumen obraz in vprašal zategnjeno: "Kaaj?"
Mož reda in miru mu je dopovedoval, še enkrat nemški, da bo kaznovan, ker se ni ravnal po tem, kar je napisano na deski. Ko ga je Janko še bolj neumno pogledal se je nevljno zadrl: "Spreken sie au nit daitsh?" Za odgovor je dobil zopet: "Kaaj?". Dedec ga je slednjič izpustil s ploho italijanskih psovk, ki so bile mastno zabeljene z obilnimi "maledetto".
Janko jih je rad spravil v žep, posebno ker ih ni razumel, in jo je pobrisal navzdol vesel, da se je stvar tako izšla. "No" je zadovoljno mrmral, "pravijo da je dobro, če znaš več jezikov, meni pa je danes koristilo, da laškega ne razumem in da sem nemškega ntajil".
Motil bi se pa močno, kdor bi menil, da je Janko prvikrat prišel navzkriž s postavo. Že kot deček se je rad klatil naokrog. Nekoč je šel iz Doba v Ljubljano. Ravno tedaj je bil dodelan pri Črnučah želežnčni most črez Savo. Ob njem je stala deska, na kateri je bilo naznanjeno, da bo moral dva dni ali 48 ur v "luknji" sedeti, kdor si "pošpoga" šport, da stopi na most. Janko pa je bil radoveden, če ga bo most držal, in jo je mahnil čezenj. Malo se je menil za prepoved, češ, saj mi je Bog ustvaril noge tudi za tek. Ko je bil že čez sredo mostu, se je pokazal čuvaj na črnuški strani in vpil za njim: "Fant, pojdi nazaj
'''(Dalje prihodnjič.) '''
| |||