Fickov frak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp poglavja, + kat |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 94:
{{prelom strani}}
Brez denarja se v mestu ne da shajati, pa stori kar hočeš. To je resno občutila Fickova žena in ker ni bilo od nikoder pričakovati nobene denarne pomoči, poiskala si je pomoči na način, kot mnogo drug v sličnih stiskah.
Nekega dopoldne je bilo, ko je ukazala služkinji, naj vzame iz omare gospodov frak in ga zavije dobro v papir. Ta je storila tako, ne da bi vedela zakaj. Pa je to tudi ui nič brigalo. Položila je zavoj v sobo na mizo, nato pa odšla v prodajalno, kakor ji je velela gospa. V tem je vstopila stara Meta, ki je nosila potrebnim ljudem razne stvari v zastavljalnico; iz tega namena je prišla tudi k Fickovim. Ko sta se z gospo kratko pomenili, kar je bilo potrebno, pograbila je Mata zavoj in odjadrala z njim proti zastavljalnici, kjer je bila čisto domača, saj ga ni bilo dne, da bi je ne bilo parkrat tam.
»No, Meta, kaj bo lepega?« jo je pozdravil cenilec v zastavljalnici.
»Frak sem prinesla!« »Čigav pa je?« je vprašal nameščenec tišje in zaupno.
»Fickove gospe, ali pravzaprav Fickovega gospoda., tistega profesorja, saj ga poznate!«
Cenilec je Valentina Ficka dobro poznal, saj je bil njegov sosed, prijatelja sta pa tudi bila še izza šolskih let.
Ker je sodil, da je v zavoju frak, ki ga je baš on kot krojač napravil gospodu Ficku pred dvema mesecema in da mora biti še čisto dobro ohranjen, niti razvijal ni zavoja, ampak ga kar položil na stran in zapisal, naj se ji izplača nanj deset kron. Sicer se na frake v zastavljalnici ne daje taka vsota, vendar ker je bil cenilec prepričan, da bo Fickov frak rešen pravočasno, dal je iz usmiljenja izplačati omenjeno vsoto.
Meta je dobila denar, zavoj s frakom je pa romal, opremljen z zaporedno številko v skladišče zastavljalnice, kjer so ga uvrstili med druge zastavljene blagovne predmete.
Nihče pa ni vedel, da v zavoju ni novega fraka, ampak da se v njem potuhnjeno skriva stari frak, oni oguljeni in obnošeni frak, ki je bil namenjen in določen za Fikuševega Matevža.
V.
Gospod Valentin Ficek se je vrnil zdrav in čil in vesel iz toplic. Revmatizem je dodobra prepodil iz udov, tako da se je z vso vnemo lahko posvetil prepotrebnemu študiranju. Šole še ni bilo, saj je bilo komaj koncem avgusta, ko so dijaki, kakor profesorji uživali še najlepši del svojih počitnic in je bil začetek šolskega leta takorekoč še za deveto goro.
Bilo je par dni pred Malim Šmarnom.
Ficek Valentin je prišel popoldne s sprehoda zelo dobre volje domov. Izredno prijazno je poljubil otroka in ženo ter dejal:
»Jutri grem na poroko in ženitovanje prijatelja Pevca. Veš, kar na hitro je vse skupaj naredil kot midva svoj čas in ker ne mara dosti ceremonij, poprosil je mene za pričo pri poroki. Gotovo mu nisem mogel odbiti utemeljene prošnje, kakor mu je tudi ni tovariš Sever, s katerim sta istotako bila nekdaj sošolca kot midva. Obleči bo seveda treba frak! Glej, da bo obleka osnažena!«
Ficek je govoril proti ženi vse bolj z moškim tonom, kakor takrat, ko je imel frak nov. Vzrok temu je bila neka knjiga, ki jo je bral v toplicah. Tam je pisatelj neusmiljeno bičal moško neodločnost, njegovo odzivnost od žene. Ficek je pisateljeve besede obrnil na-se in spoznal, da ga vlada žena, on se pa pusti voditi kot psiček. Ker je tudi iz prijateljskih ust čul sempatam namigavanje, da mu ona hlače nosi, otresel se je, kolikor se je mogel, sedanje nesamostojnosti in nič več klečeplazil pred že-no. Da tej ta izprememba ni bila povsem všeč, je verjeti, ker ženska se nerada odreče pravicam, ki si jih je pridobila, bodisi na ta, ali oni način; vendar z ozirom na moža, ki je bil tako bolan, je potrpela z upanjem, da se razmere predrugačijo, kadar ne bo več v strahu, da ji mož znova zboli.
Fickov namen, da pojde na ženitovanja, njegovi ženi ni bil nič kaj všeč, in sicer zaradi fraka ne, ki je bil zastavljen. Vendar pa njegovi želji ni hotela nasprotovati. Frak jo treba itak enkrat rešiti, menila je, in kadar ga reši, bo težko utrpela tiste krone. Zato je brez ovinkov poklicala drugo dopoldne k sebi staro Meto. Naročila ji je, naj gre v zastavljalnico po zastavljeni frak in naj pazi, da je ne bo videl njen mož, ko se bo vračala, kajti nerada bi videla, da bi on vedel, da je bil frak zastavljen.
Meta je odšla. A nenavadno dolgo je ni bilo nazaj. Enajst je že bila ura, toda Mete še ni bilo od nikoder. Gospa Pavla je postajala nervozna, ker se je bala, da pride med tem domov mož, ki lahko začne pregledovati obleko za popoldne. Še-le po poldvanajstih je prisopla Meta s svežnjem pod pazduho.
»No, vendar!« je vzkliknila globoko se oddahneč gospa Fickova, »v takem strahu sem že bila, če vas ne bo.«
»Silno je ljudi v zastavljalnici, je pravila Meta, »vse zastavlja, ker nima nihče nič denarja, potrebuje ga pa vsak. Neka post rožnica je pripeljala zastavit otroški voziček, druga je privlekla celo posteljo z odejami vred, neki postrešček je pripeljal bicikelj, neki drugi pa celo avtomobil. Zato nisem mogla toliko časa na vrsto, potem pa spet niso mogli na noben način dobiti vašega fraka.«
Ko je Meta odšla, odvila je gospa Pavla zavoj, da pregleda, če je frak kaj zmečkan in če ga ne bo tre-ba morda prelikati. Toda komaj je razvila papir in zagledala njegovo vsebino, zakričala je, da je bliskoma prihitela dekla k njej. V zavoju ni bilo fraka, ampak troje ženskih hlač, lepih, belih, zimskih. Gospe Pavli je zastala roka, zastale so ji oči in zastal ji je po vzkliku vsak glas. Par trenutkov je stala nepremično, potem je pa pograbila nesrečne hlače in jih s vso jezo in silo treščila v bližnji kot.
{{prelom strani}}
Kaj ji je bilo storiti? Dobro, da moža ni bilo doma. Časa ni bilo izgubljati, zato se je hitro oblekla, pomašila zavitek s hlačami med svoje perilo, ukazala dekli, da nima gospodu, če pride domov, ničesar praviti, kar se je zgodilo, da se ona kmalu vrne, ter oddirjala skozi vrata proti zastavljalnici.
Ni bila še sredi pota, ko je zazvonilo poldne. Srce jo je zabolelo pri tem zvonenju in pospešila je korake, da je naravnost tekla. Bila je že blizu zastavljalnice, ko se srečata z gospodom Anžinom, uradnikom, ki je vodil ta zavod in kaj rad čul naslov »ravnatelj«.
»Gospod ravnatelj, kaj ste mi naredili!« vskliknila je očitajoč in proseč obenem.Gospod Anžin je bil mož dobrovoljnega lica in se je prav rad smejal. Prijazen je bil in je zmerom kako okroglo iztresel. Pavline besede so ga pa frapirale, da je obstal začuden odprtih ust.
»Jaz da sem vam kaj naredil, gospa, kaj krivičnega in zlobnega?« vprašal jo je. »Namesto fraka ste mi vrnili par ženskih hlač.«
»To ni mogoče!« vskliknil je Anžin.
»Mogoče, mogoče, resnica ter kruta resnica!« hitela je Fickovka »in zdaj sem prišla, da mi daste frak, ki ga nujno potrebujem danes popoldne.«
»Gospa, to ni mogoče,« dejal je Anžin, »danes je to izključeno, jutri dopoldne bomo pa že preiskali, če se je res zgodila kaka neljuba pomota.«
»Morate danes.«
»Ne morem in ne smem. Skladiščnik popoldne ni na razpolago, sploh pa kaj bi bilo, če bi se to zvedelo! Pri najboljši volji, pri največjem prijateljstvu in pri vsej uslužnosti, gospa, se ne more ugoditi vaši želji.«
»Naredite izjemo!«
»Ne morem.« »Usmilite se me! Glejte, ko ni bilo moža doma, sem brez njegove vednosti zastavila njegov frak, ker sem ravno rabila denar. Danes popoldne pa gre na prijateljevo poroko in ženitovanje in kapricira se na frak. Ako mu torej ne prinesem fraka, imela bom »bridke ure kakor še nikoli. Zato vas prosim, gospod ravnatelj, iz usmiljenja mi spolnite gorečo prošnjo, prošnjo nesrečne žene, ki jo je samo sila in potreba privedla do usodepolnega koraka, da je šla zastavit možev frak.«
»Gospa, ni mogoče, na noben način ni mogoče. Pač pa vam dam dober svet, da se rešite neljube zadrego. Izposodite si kak frak, saj imate znanstvo in prijateljstvo v krogih, ki se oblačijo v to oblačilo.«
»Torej res ni mogoče?«
»Srčno obžalujem, pod nobenim pogojem.«
Potrtega srca se je ločila gospa Pavla od trdosrčnega gospoda Anžina. Tudi njemu je bilo težko pri srcu, da ni mogel ustreči njeni prošnji, ker bi bil sicer storil, če bi sam odločeval o odpiranju in zapiranju zastavljalnice. Le oziri na stroge službene predpise so mu velevali, da se ni uklonil milim prošnjam v zadregi se nahajajoče gospe Pavle.
VI.
Nobena stvar ne potare ženske tako, kakor zavest, da bo vsled lastne krivde v moževih očeh veljala za manj vredno kot doslej. To jo silno boli. Predobro namreč ve, da mož take krivde nikdar ne pozabi in da ji jo bo pri priložnosti oponesel, če tudi v najnedolžnejših besedah in morda celo v otročji šali. Toda tudi to jo peče, zato pa tudi pazi in dela nato, da možu ostane prikrita njena krivda, posebno če je bila še nekoliko lahkomiselna.
Gospa Pavla je bila vsa iz sebe zaradi moževega fraka in zaradi smole, ki se je pripetila v zastavljalnici. Jezila se je nad površnostjo zastavIjalničnega osebja, po drugi strani pa tudi nad brezobzirno strogostjo, da bi se v izvanrednih slučajih, kakor je ravno njen, ne smela tudi v izvenuradnih urah odpreti zastavljal nična vrata. Toda vsa jeza in vse razburjenje ji ni pomagalo nič, vpošteveti je bilo sedaj le še Anžinov dober svet, naj si kod izposodi kak frak.
Kje ga dobiti?
Ko je šla proti domu, je premišljala samo o tem, a ni ji prišla na misel nobena znanka in nobena prijateljica, katere mož bi imel frak oziroma katero bi si upala nadlegovati za tako uslugo.
Tu je dospela mimo hiše, v kateri je stanoval notarski kandidat Ivan Keber, s čigar ženo sta si bili mani še izza šolskih let. Že dalje časa nista bili skupaj, a gospa Pavla je dobro vedela, da ima Keber, ki je približno enake velikosti in širokosti kot njen mož, prav čeden frak, v katerem ga je videla v predpustu na elitnem čitalničnem plesu. Ne da bi se kaj obotavljala, zavila je v vežo in po stopnicah pred Kebrovo stanovanje. Trenutek pozneje sta si že stali z gospo Kebrovo v predsobi nasproti.
»Nekaj bi te prosila«, šepetala je Fickovka, »samo nihče ne sme zvedeti zato.«
»Kaj pa?« vprašala je ona čudeč se hlastnim besedam nenadne obiskovalke.
»Ali mi moreš posoditi frak gospoda soproga! Veš, moj mož mora danes na poroko in ženitovanje prijatelja Pevca. Vreči se mora v frak. Ko sem pa pred dobro uro pogledala njegov frak, ki ga je imel novega za letošnjo procesijo ob sv. Rešnjem telesu, vidim, da ima take grde madeže, da jih ne morem sama spraviti ven. Mož bi zaradi madežev seveda ne mogel na poroko v fraku, a v drugi obleki ne more iti. Jutri zjutraj ti vrnem frak, čist in nepokvarjen.«
Gospa Kebrova je bila dobrega srca, zato je spolnila prijateljici sržno željo. Pol ure pozneje je njena dekla prinesla ge. Fickovi frak gospoda Kebra. Gospa Pavla ji je v znak hvaležnosti dala celo krono napitnine.
{{prelom strani}}
[[Kategorija:Matija Rode]]
| |||