Matkove Tine prečudno romanje: Razlika med redakcijama

»Noooče,« je zacvilila in se zvila. Motna obupnost ji je objela misli: »Naj bo, kar je. Konec bom vzela!«

 

 

Legla je vznak in strmela proti nebu skozi cvetoče črešnjeve veje. Solnce je bilo zdrknilo za goro, visoko gori so se sipali zlati prameni onstran v bregove nad Avčami, na romarsko cerkev pri Mariji Snežnici. Pod bregovi je šumela voda, nekje onstran vode je nekdo zavriskal, od vasi je bilo slišati lajež psa, prav v bližini je cvrkutal neznan ptič. Žena v travi je grabila s krčevitimi prsti v mlado travo ob sebi in jo ruvala, grizla z zobmi v ustnice, tajila bolečine in krik, ki je moral iz grla. Za trenotek se je upokojila, se dvignila z gornjim delom telesa in začela {{prelom strani}} moliti vneto, sunkoma smrtno molitev:

»O visoko častitljeva zvoljena Devica, martrnica ljuba, o sveta Barbara, nevesta ljubeznjiva svojega ljubljenega Jezusa, tebe prosim, da ne pustiš moje dušice ločiti se od trupla brez prave spovedi ...«

 

 

Sredi največjega obupa je otročnica dvignila roke proti cerkvi Matere Marije Snežnice nad Avčami in je zavpila v svoji smrtni grozi:

 

 

Občutila je Tina, kakor da se je presekalo nebo iz zarje v noč za goro. Njeno ubogo telo je onemelo v strašni bolečini. Otročnica ni videla, ni slišala. Komaj še hrepenela ...

Ta se je nagnila nad trpečo in Tini se je zdelo, da je glas njen prav tako človeško navaden in vsakdanji kakor so besede tolminskih babic:

 

 

 

»Čenče,« je slišala Tina stanovsko kratki ogovor Prečudežne. Nato pa jo je streslo in je zarezalo v njen drob in mozeg in je zavpila krčevito, dolgo v brezkončnost:

Žene, ki so slišale gori v Ročinski vasi njen klic, so prihitele in pobrale izpod mrtve matere živo dete.

 

 

Tulil je predse strašni klic: