Matkove Tine prečudno romanje: Razlika med redakcijama

m
slog
Brez povzetka urejanja
Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje
m (slog)
 
»Noooče,« je zacvilila in se zvila. Motna obupnost ji je objela misli: »Naj bo, kar je. Konec bom vzela!«
 
Za hip se je zopet umirila in mislila vsakdanje: »Neumno je bilo: žena v Solkanu je vedela in oče je vedel. Pa sem le šla. In zdaj me bo prehitelo. O Jezus, Kajkaj bo z mojo grešno dušo!«
 
Legla je vznak in strmela proti nebu skozi cvetoče črešnjeve veje. Solnce je bilo zdrknilo za goro, visoko gori so se sipali zlati prameni onstran v bregove nad Avčami, na romarsko cerkev pri Mariji Snežnici. Pod bregovi je šumela voda, nekje onstran vode je nekdo zavriskal, od vasi je bilo slišati lajež psa, prav v bližini je cvrkutal neznan ptič. Žena v travi je grabila s krčevitimi prsti v mlado travo ob sebi in jo ruvala, grizla z zobmi v ustnice, tajila bolečine in krik, ki je moral iz grla. Za trenotek se je upokojila, se dvignila z gornjim delom telesa in začela {{prelom strani}} moliti vneto, sunkoma smrtno molitev:
»O visoko častitljeva zvoljena Devica, martrnica ljuba, o sveta Barbara, nevesta ljubeznjiva svojega ljubljenega Jezusa, tebe prosim, da ne pustiš moje dušice ločiti se od trupla brez prave spovedi ...«
 
Potem je blaznila v strašnem ganotju: »Očeta so mu umorili, še njegove glave niso dali materi, da bi jo poljubila za sina. In zdaj bo rojeno njegovo dete in se bo zadušilo in ne bo nebes imelo brez krsta, brez križa«.«
 
Sredi največjega obupa je otročnica dvignila roke proti cerkvi Matere Marije Snežnice nad Avčami in je zavpila v svoji smrtni grozi:
 
»Marija, mati izvoljena! Zdaj reši dete moje in mene, da ne bom v peklo pogubljena zaradi nedolžne smrti. Saj Vidišvidiš, da si sama ne morem pomagati« ...
 
Občutila je Tina, kakor da se je presekalo nebo iz zarje v noč za goro. Njeno ubogo telo je onemelo v strašni bolečini. Otročnica ni videla, ni slišala. Komaj še hrepenela ...
Ta se je nagnila nad trpečo in Tini se je zdelo, da je glas njen prav tako človeško navaden in vsakdanji kakor so besede tolminskih babic:
 
»Nesrečna čeča, ti! Kam naj ga teti povijem? Ni plenic, ni povojev, komaj predpasnik je tu, pa še ta je prašen.«
 
»O, Sveta!« je drhtela otročnica. »Saj nisem vredna, da mi strežeš. Taka leTakale sem brez moža, ki so mu rablji glavo vzeli, lovača Matkova. In samo za otroka. Te prosim. Brez krsta naj ne umre.«
 
»Čenče,« je slišala Tina stanovsko kratki ogovor Prečudežne. Nato pa jo je streslo in je zarezalo v njen drob in mozeg in je zavpila krčevito, dolgo v brezkončnost:
Žene, ki so slišale gori v Ročinski vasi njen klic, so prihitele in pobrale izpod mrtve matere živo dete.
 
Zarja je ugasnila nad dolino. Rezka, kakor porot strašnega pomračnika je legla noč. Blodna je burila spečo tišino soteske Podseli pijana pesem krčmarja' Matka, ki se je vračal nazaj proti Gorici, da bi našel svojo hčer, nevesto upornika Janeza Gradnika. Prešel je Ročinj, ne da jo je našel.
 
Tulil je predse strašni klic: