Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Janko Mlakar
| izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1898}}, leto 4, štev. 9, str. 137- 140; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januarja 1899}}, leto 5, štev. 1, str. 1-4;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. april 1898}}, leto 5, štev. 4, str. 57- 60; <br> ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. maj 1899}}, leto 5, štev. 5, str. 73-75; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. junij 1899}}, leto 5, štev. 6, str. 89-91;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. avgust 1899}}, leto 5, štev. 8, str. 121-124; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1899}}, leto 5, štev. 9, str. 137-142;
| vir= '''{{fc|dlib|G1LV9BBF|s=1-2|dLib 9}} ali [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9] ali [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF dLib 9] ali [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/9e00b3ca-fad3-4ddc-89f5-6fa4a669d942/PDF pdf 9]''', '''{{fc|dlib|WGKTOCYI|s=1-2|dLib 8}}'''
Vrstica 14:
{{fc|dlib|NBZMYLUQ|s=1-2|dLib 4}},
{{fc|dlib|9LCDO9YI|s=1-2|dlib 5}}
{{fc|dlib|40YXCIAY|s=1-2|dLib 6}},
'''{{fc|dlib|WGKTOCYI|s=1-2|dLib 8}}'''
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5ISOZSZD/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9],
Vrstica 293 ⟶ 294:
Toda, žal, muze že davno uživajo zasluženi pokoj, ne morejo mi torej pomagati, jaz pa zato ne pisati, kakor bi rad. Svetujem ti pa, cenjeni bralec, pojdi k Aljaževi koči v Vratih. Videl sicer ne boš tako navpičnih in fantastično razritih vrhov, kakor so n. pr. Elferkofl (3075 m), Zwölferkofi (3085 m), Einserkofl in drugi „kofli", katerih strmino je Janko v Fischleinbodnu nemo občudoval. Zato te bode pa odškodoval pogled na mogočni Triglav, ki krasi Vrata tako, da nadkriljujejo v divji krasoti vse doline, kar jih je Janko videl — in teh ni malo. Edino to prednost ima Fischleinboden, da te prestavi iz zelene doline takoj v najbolj divji planinski svet.
(Dalje.)
Janko je kmalu dohitel nekega hribolazca, ki je bil zopet z Dunaja, in sicer odvetnik. Pridružil se mu je po svoji navadi, in skupno sta zavila po dolini Altstein proti sedlu Toblinger Riedel (2391 m), do katerega sta imela še štiri ure. Pri veselo žuborečem studencu sta se ustavila in občudovala silne vrhove, ki obdajejo to romantično dolino. Janku se je vsled svoje strmine posebno dopadel Elferkofl. Ko ga je pa odvetnik primerjal orjaškemu šilu, je izrazil skromno željo, da bi rad videl črevljarja, ki bi mogel to šilo rabiti, in pa podplat, v katerega bi ga vbadal. Vkljub silni strmini so že vse te vrhove oblezli turisti; seveda moraš nanje v pravem pomenu besede plezati.
Bilo je ravno poldne, ko sta prišla na sočno planino, na kateri se zrcalita dve majhni jezeri; še par korakov, in odgrnil se jima je na vrhu sedla eden najlepših razgledov v Dolomitih. V krasnem krogu obdajejo sedlo najvišji vrhovi. Najbliže stoje Drei Zinnen (2992 m) kakor trije stolpi iz srednjega veka. Malokdo prileze na vse tri. Pred več leti je neki hribolazec prvi in dosedaj edini v enem dnevu splezal na vse tri. Neki drugi je poskusil isto storiti; toda revež se je do smrti pobil, ravno ko je lezel na zadnji vrh. Za mogočnim Mte. Cristallo (3231 m), ki je odtod jako podoben Mangartu, razteza svoj široki hrbet Tofana (3263 m). Dalje se vrste Piz Popena (3260 m), Mte. Pian (2296 m) in rdeča Croda rossa (3133 m). To lepo vrsto pa zaključujejo Dreischusterspitze (3160 m), na kateri sta se par dni, predno je Janko počastil Dolomite s svojim obiskom, ponesrečila dva hribolazca, dalje Schusterplatte (2953 m) in Pfannspitze (2679 m). Vsi ti
vršaci so čudovito raztrgani in razriti; človek bi mislil, da so jih obdelovali velikani, o katerih nam bajke pripovedujejo. Ako imaš količkaj domišljije, najdeš na njih pečine, podobne stolpom, šilom, ogromnim šivankam, seveda brez ušes, piramidam, mizam, stolom i. t. d.
Ko se je bil Janko nagledal, se je spomnil tudi prozaičnih telesnih potreb; odšel je v kočo, katero je postavila ravno na vrhu sedla sekcija „Hochpusterthal". Imenuje se „Drei-Zinnenhütte". Ima obednico, shrambo za jedila, kuhinjo in spalnico. Prostori so vsi jako tesni, vendar zadostujejo svojemu namenu. Koča, popolnoma lesena, je bila postavljena 1. 1882.
Janko je bil v zadregi; ni vedel, kam naj se obrne. Na razpolago je imel samo še dva dni. Naslednji večer je moral biti na vsak način že v Toblachu; kako bi torej kratki čas najbolje porabil? Sklenil je še malo na Laško pogledati, namreč mahniti črez sedlo Lavaredo k jezeru Misurina in odtod v Ampezzansko dolino. Imel je do mesta Cortina di Ampezzo še kosmatih šest ur. Edino to mu je presedalo, da ni imel natančnega zemljevida, po katerem bi se ravnal na potu. Kmalu se je pa potolažil z mislijo, da ne zaide prvikrat, če zaide, in da nekam gotovo pride.
„Samo pazite", mu je dejal odvetnik ob slovesu, „da ne pridete namesto v Cortino na Laško v Belluno, potem vam ne kaže druzega kakor naprej v Benetke."
Janko se je napotil proti Paternovemu sedlu, odvetnik jo je pa mahnil nazaj v Sexten. Pot je še precej dobro zaznamenovana, in Janko se bi bil zaklel, ako bi bilo potrebno, da ne zaide.
Paternovo sedlo (Paternsattel) ni popolnoma brez nevarnosti. Na eni strani stoji najskrajnjejši „stolp" Drei Zinnen, na drugi pa moli Paternkofl svoje harpunam podobne vrhove proti nebu; oba pa spuščata vsak čas plazove kamenja navzdol in strašita hribolazce, ki se ju predrznejo s svojo radovednostjo motiti. Tudi Janka sta malo postrašila. Stal je namreč ravno pod vrhom Drei Zinnen in premišljeval, kod plezajo hribolazci nanj, kar nenadoma blizu njega zaropota. Hitro pogleda, odkod prihaja plaz in kam polzi; ta hip pa mu že prileti debel kamen mimo nosu pred noge. Janko se nehote prime za rtič, da se prepriča, če je še cel, in se spusti v tek. Gorski škratje mu pa pošljejo še en kamen na nahrbtnik za spomin. „Da me le ni zadel v glavo", si je mislil Janko in pogledal nazaj. Ko je videl, da se še vedno vali pesek in kamenje na sedlo, je zagodrnjal zadovoljno: „Sedaj le valite, da me le ni tam; hvala Bogu, da nimam judovskega nosu — konec bi bil gotovo šel; pogledati pa moram vendar, če je v nahrbtniku kamen naredil kaj škode."
Odvezal je nahrbtnik, in takoj se mu je zbral obraz v žalostne gube. Na vrhu je imel steklenico polno čaja, namešanega s konjakom; to je po njegovem mnenju najboljša pijača v gorah. Vse dobrote ni ostalo nič drugega nego črepinje — čaj je popila obleka. S kislim obrazom je zmetal črepinje iz nahrbtnika in razprostrl obleko — bila je njegova paradna uniforma — po skalah, da se mu posuši, sam je pa zraven sedel. Žalosten je čepel sredi svoje imovine kakor starinar na Starem trgu v Ljubljani, kadar ni kupčije. Toda kmalu je pozabil na čaj, na steklenico in na pijano obleko, in obličje se mu je zjasnilo. Zares, razgled, ki se hribolazcu odpre to stran Paternovega sedla, mora vsakomur pregnati žalost. Veličastno se dviguje Sorapis (3291 m) s prekrasnim ledenikom, in zraven moli Antelao svoj ostri, s snegom pokriti vrh v temnomodro nebo; okrog njiju se pa vrste nalik častni straži drugi laški Dolomiti vrh za vrhom, drug ostrejši od drugega in večinoma pobeljeni s snegom. Mogočne so res Ture s svojimi nepreglednimi snežnimi poljanami in širnimi ledeniki; toda v krasoti jih gotovo prekašajo Dolomiti po čudovitih fantastnih oblikah.
Solnce in veter sta se usmilila Janka in mu hitro posušila obleko. Spravil jo je zopet v nahrbtnik, ga oprtal, brcnil jezno največji kos ubite steklenice, ki mu je prišel slučajno pred noge, ter jo ubrisal ob gori Drei Zinnen navzdol. Dobra volja se mu je kmalu popolnoma vrnila, in začel je vriskati, da se je daleč razlegalo.
Kmalu je srečal gospoda z damo. „Ste li vi vriskali," ga je vprašal turist. „Da, jaz," mu je odgovoril Janko ter se naslonil na palico z izzivajočim obrazom, češ, kaj pa to komu mari.
„Zahvaljujem vas za to," je povzel neznanec; „ako bi vi ne bili vriskali, bi bila popolnoma zašla. Zgrešila sva zaznamenovano pot in se obrnila po drugi stezi v ravno nasprotno stran. Tu sva začula vaše vriskanje; šla sva za glasom in kmalu sva zagledala zopet znamenje."
„Veseli me," je odgovoril Janko sedaj že nekoliko prijazneje, „da sem vama, četudi nehote, pomagal iz zadrege."
Ko je še zvedel, da onkraj Lavaredovega sedla najde pečnic, se je poslovil od njiju.
(Dalje prihodnjič.)
==IX. poglavje, v katerem zve bralec stvari, katere Janku ne delajo posebne časti.==
| |||