Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 326:
Ugibal sem, kaj naj storim. Najrajši bi bil seveda o vsej stvari molčal, ker je silno sitno, če ima oženjenec opraviti s kakim dekletom, pa potem pride v svet. Moja ura in verižica bi pa ravno lahko izdala vso mojo bedarijo in prismojenost. In potem naj izve žena! To bodo obrazi. Moja žena uprizarja včasih prav hude domače krize, nič ne govori, ampak ima obraz kot iz lesa narejen, mi streže prav ponižno in skrbno in se zabava samo z otroki. To pa mene stokrat bolj peče, kot če bi se pošteno skregala, zato toliko časa begam, da si poveva, kar si je povedati. V tem slučaju pa — če bi žena izvedela, da sem se potikal s tujo babo — bi bili vsi križi doli in zakonska zastopnost bi posebno silno trpela na ugledu.
Sklenil sem zatorej, da takoj drugo jutro kupim pri urarju kolikor mogoče slično uri in verižico, kot sem so imel preje, da jo bom plačeval na mesečne obroke, ženi pa ne povem nič. S tem bo stvar najbolj opravljena, policiji pa ne naznanim ničesar, da sem bil okraden.
Prišel sem domov okoli dveh popolnoči že popolnoma trezen. Pred ženo sem se hotel seveda kolikor mogoče lepega napraviti. V kuhinji sem se izzul ter slekel obleko, nato pa v sami srajci in spodnjih hlačah pristopical v spalnico. Žena je — zdelo se mi je — spala. Pred menoj je stal otročji voziček, v katerem je navadno spal najmanjši otrok. Bistra misel mi je šinila v glavo, hotel sem postati junak. Primem voziček in ga začnem voziti semtertja, kar je trajalo par minut. Ker žena ni dala nobenega glasu od sebe, da čuje vozičkovo drdranje, zavozil sem ga v njeno posteljo, da se je stresla stranica in da se je žena sklonila pokonci.
»Kaj pa noriš nocoj, klada pijana?« pozdravila me je.
»No, no, le dostojnejše govori!« rekel sem oblastno, »ti spiš, jaz pa vozim otroka, da ti ne vpije in ne spravi pokonci cele družine!«
»Kaj? Do danes te nisem poznala, da si tak navit hinavec. Otrok leži
pri meni...«
Še nikoli se nisem s tako hitrico
spravil v posteljo in še nikdar me ni
bilo tako prebito sram kot tisto noč,
ko sem ženi ves čas kazal širokost
svojega hrbta.
Ko se drugo jutro prebudim —
ležal sem skoraj do devetih — bila
je takoj žena pri meni.
»Ti, kje imaš pa uro.« vprašala
me je in me srepo gledala.
»Uro? Zakaj pa vprašaš?« odvrnil sem in iskal po vseh kotičkih svojih možganov prikladne laži kot odgovor na ženino vprašanje.
»Stenska se je ustavila,« rekla je
žena, »tvoje pa ni mogoče nikjer najti. Bog ve, kod si snoči kolovratil! Si
bil morebiti spet v Mestnem logu?«
Zadnjih dveh stavkov nisem hotel slišati. Zato sem odgovoril le na
prejšnje besede:
»Ker ne znaš iskati, pa ne najdeš ure. Čakaj, jaz jo bom pa dobil
takoj.«
Rekši sem skočil s postelje iskat
uro. Pa glej vraga, tudi jaz je nisem
mogel najti, ne ure ne verižice.
»To je pa res čudno, kam je izginilo oboje!« vzkliknil sem ves preplašen, »pa se vendar ni kak potepuh pritepel ponoči v naše stanovanje?«
Preobrnil sem vse še enkrat iznova, a ure in verižice ni bilo nikjer. Znal sem pa tako markirati, da je bila žena docela uverjena, da jaz nisem nič kriv, da je ura in verižica izginila, posebno ko sem ji z vso svetostjo zatrjeval, da se natanko vem spominjati, da sem jo še imel pri vežnih vratih.
»Škoda, da nimam trave, da bi z njo vragu rep zavezala, s katerim najbrž sedi na uri in verižici,« menila je žena, ki je bila v takih važnih trenotkih, ko kakšne izgubljene reči ni bilo na noben način najti, vedno pripravljena poslužiti se tega izrednega sredstva.
»Pa res škoda,« pritrdil sem hinavsko videč, da je babjeverstvo včasih naravnost potrebno, da se kakšna pregreha pokrije.
Ure in verižice torej ni bilo najti. Sodil sem, da bo s tem te nesrečne reči konec in da se oddahnem po njej.
Pa ni bilo tako.
Ženi je kar naenkrat prišlo na misel, da moram naznaniti policiji, da sem uro in verižico izgubil. Meni se je to zdelo odveč, ker je policija gotovo ne bo dobila, vendar žena se je kapricirala nato »zaradi varnosti«, ker se končno prav nič ne ve, če ni bila ura in verižica morda ukradena in jo bo tat hotel prodati.
| |||