Fickov frak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 188:
{{prelom strani}}
Veselo je bilo na ženitovanju Fickovega prijatelja Pevca. Vse je bilo dobre volje in živahnih besedi. Posebno Ficek je bil izvrstno razpolo¬žen. Frak ga je sicer nekoliko tiščal, toda temu je bilo vsekakor vzrok red¬no življenje, kateremu se je naš zna¬nec udal z vso strastjo.
Ko je prišel čas napitnic, »spu¬stil« je Ficek tako originalno govo¬raranco, da so mu vsi navdušeno ploskali, le nevesta je zardela, ker se je govornik dotaknil poleg medenih ted¬nov tudi delikatne dobe prve zakon¬ske noči in jo, kakor je zatrjeval, ri¬sal po lastnih skušnjah.
Ker so vsled lepe stare ženitovanjske navade pili več vrst vina, lezlo jim jo hitrejše v lase kot sicer. Posebno Ficka se je kar vidoma opri¬jemalo. Toda to ga ni nič motilo, da bi ne bil pri vsaki priložnosti pogra¬bil za kozarec in napil novoporočencema in njunemu mnogoštevilnemu zarodu.
Privoščil si je Valentin Ficek poleg pijače tudi jedi v obilici. Ugajala mu je zlasti torta. Spomnil se je pri tem svoje žene, ki ji je bila torta pol življenja in da bi bila tudi ona vsaj nekoliko deležna ženitovanjskih dobrot, izerinilo je par kosov te slad¬karije v Frakovih škricih, kadar je sodil, da tega nihče ne vidi. Potem so pa spet pili in pili ter peli. Ficek je bil za petje strastno vnet in če ni ho¬tel nihče več piti in peti, kadar je on spet dvignil čašo, zapel je sam:
Fantje, le pijte vince,
ker imate trde klobuke.
Bilo je že popolnoči, ko je Ficek kolovratil domov. Mesec je svetil na¬ravnost sijajno, Fickove noge so pa komaj držale pokoncu svojega lastni¬ka in ženitovanjske dobrote, ki se jih je bil ta naužil v prav izredni meri. Fickova glava je bila polna nujne fantazije, ki jo je povzročil razbur¬ljivi demon alkohol.
Ob svetilki, ki je ta večer gorela čisto odveč in je njen svit zatemnel v žarki mesečini, se je ustavil naš ju¬nak. Naslonil ne je ob nenavadno na¬slonjalo in pogledal kvišku. Pogled mu je padel proti mesecu, ki se je ljubeznivo in dobrovoljno opiral vanj.
A Valentin Ficek ni opasil te ljubeznjivosti in dobrovoljnosti. Zde¬lo se mu je, da ne mu mesec reši in da ga zasmehuje. Zato se je razhudil, vzdignil pest in zakričal:
»Kanalja, ali češ eno okrog ušes?«
Takoj je pa pomislil in dejal:
»Saj ušes še nimaš ne!«
Zakrohotal se je prešerno rekoč:
»Ali verjameš, da jaz ne verjamem, da si ti mesec?«
Majhna meglica je hitela po ozračju in za trenutek zakrila Iuno. Ficek je opazil to in dejal:
»Sram te je, kaj ne, da se skri¬vaš pred menoj. Ušes nimaš, pa jaz ti ne verjamem, da si mesec. To je pravzaprav zelo bridko spoznanje, toda pomagati se ne da čisto nič, tudi s kakimi solzami ne. No pa končno se le potolaži. Jaz tudi ne verja¬mem, da sem jaz res jaz. Dokaza ni nobenega, da se v tejle koži nahaja res Valentin Ficek, slabo plačan suplent gimnazije. Saj sem lahko Mar¬ka Koloburnik ali Tomaž Razpotnik, ali Franc Kobalurij, ali celo kaka ženska. Kdo dokaže, če niso takrat, ko sem prihajal na svet, napravili pre¬metenega sleparstva in mene, to je to - le, iz česar gredo zdaj te besede in misli, podtaknili ljudem, ki jim pravim zdaj moji starši? Le premis¬limo vso stvar natančno! Oče moj, to je mož, ki mu pravim oče, me je na¬menil s svojo ženo v lemenat. Ko je ta nosila pod srcem dete, gojila je vedno to vzvišeno željo. A glej, niti hudič, hotel sem reči, mili mesec, jaz nisem bil nikoli zavzet, da bi postal mašnik. To je dokaz, da ženska, ki ji pravijo, da je moja mati, ni moja mati. Kajti dognano je, da kakršnih lastnosti je mati, ko takih so otroci. Quod erat demonstrandum! Saj razumeš latinsko, bledi prijatelj brez ušes! Če bi bila meni takrat, ko sem prikukal na svet, babica takoj vtisnila na lice štampiljko z napi som: »Valentin Ficek, po domače Fikužev iz Zaplotja, hišna številka 6, pošta Hudi dol na Kranjskem,« po¬tem bi ne bilo nobenega dvoma, kdo da sem pravzaprav. Potem bi tudi ne bilo treba razmišljevati, zakaj nisem duhovnik, kakor sta želela mož in žena, ki jima pravim moji starši. To je jasno kot nocojšnja noč. Ker pa babica ni pritisnila omenjene štampiljke na me, in če se še upošteva današnja prefriganost in preme¬tenost, ki se zlasti pri novorojenih otrokih lahko do skrajnosti izrablja, potem je več kot gotovo, da nimam prav nobenega vzroka biti prepričan, da sem jaz res Valentin Ficek. Ravno tako ne verjamem, da je moja žena res hči onih staršev, kot se sodi. Kdo ve, kakšna lumparija se je zgodila ž njo pri njenem rojstvu! Morda je celo kako cigansko seme ali plod kakega slovenskega literata! Edino za svoja hčer vam, da je res moj pravi pristni otrok, ki sem mu, še predno je bil ves na svet, vtisnil na roko štampiljko z napisom: I. otrok Valentina Ficka, gimnazijskega suplenta na Kranjskem.« Jaz se slepariti ne dam, pa če se vsi drugi, na čistem hočem biti. Če bi bili vsi ljudje tako natančni, kot sem jaz, potem, dragi prijatelj v brezračnih višavah, bi ne bil o toliko goljufije in sleparstva med nami.«
Gospod Ficek je po tem duhovitem samogovoru omahnil, ker je zdrsnil z okroglega naslonjala in skoraj bi padel, da ni še o pravem času spoznal preteče nevarnosti in po zakonih fizike podstavi brž levo nogo pod trupovo pezo, z desno roko pa švignil nazaj , valed česar je s čudovito spretnostjo, ki pri pijanem človeku ni vselej omogočena, ohranil ravnotežje.
Počasi je lomastil domov . Ker je preje tako zaverovano gledal v mesec – od nekda je bil vajen gledati v obraz vsakomur, s katerim je govoril – zato je priletel z glavo v ogel prve hiše, ko je prišel iz mesečine v senco. Sunek je bil precej hud, vendar Ficek ni padel. Zarobantil je sicer, poklical par sto vragov za pričo in se vlovil kar v zraku. Je bil res prava kranjska korenina! Toda neka druga nesreča se mu je zgodila. Vsled sunka je zavžita jed in pijača zavalovala v njem s toliko močjo, da je vzkipela in ne razlila pa telovniku in fraku.
| |||