Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= javna last

| opombe= Spisal Janko Mlakar

}}

 

Karlinger je za Pastirico največji ledenik v Turah. Poprej je segal skozi vso dolino notri do Salice, in še sedaj je dolg do pet kilometrov, širok pa do tri kilometre. V dolenjem delu je strahovito razrit; tudi na sredi in zgoraj je zaradi mnogih in velikih razpok jako nevaren. Večkrat je tako razpokan, da sploh ni mogoče preko njega.

 

 

<b>VII.</b>

 

Iz tesni sem prišel v pravo dolino Kaprun. Od daleč sem zagledal vitki stolp bele cerkve, ki stoji na visoki pečini, okrog nje pa prijazne hiše vasi Kaprun. Nad njimi stražijo še precej dobro ohranjene razvaline Kaprunskega gradu, kije bil postavljen v 12. stoletju. Starinoslovce zanimata njegova stolpa Feuer- in Beckthurm, temne ječe, letnica 1574 nad vrati, pet vzidanih krogel, malo pokopališče, kamor so pokopavali umrle jetnike, in p'o grajskih prostorih razne stare ropotije. Vse to mi je razkladala zgovorna gostilničarica pri Orglerju, ko sem proučaval tirolsko vinsko starinoslovje.

 

<b>VIII.</b>

 

 

Štiri leta so pretekla, odkar sem sedel na obrežju Zellskega jezera in klavrno gledal na črne oblake, ki so se kopičili na ledenem grebenu Visokih Tur. In kaj bi pač ne bil žalosten, ko mi je bil vsak dan dež za petami in sem šel mimo Kleka, pa ga niti videl nisem! Toda najhujše je še prišlo. Nameraval sem namreč skozi Pincgavsko dolino v Krimml in odtod v Innsbruck. Vreme mi je pa prekrižalo račun. V dežju se mi ni ljubilo hoditi peš dvanajst ur do Krimmla in odtod dalje trinajst ur do Jenbacha, v Innsko dolino; železnice namreč še ni bilo, voza mi pa moj finančni minister ni dovolil. Šel sem torej v popolnoma nasprotno stran, kakor kamor sem se bil prvotno namenil — po železnici v Halleiu. Glasno sva s tovarišem zabavljala — seveda slovenski —, da so Solnogradčani tako malo napredni, da ne napeljejo železnice v tako znamenit kraj, kakor je Krimml s svojimi krasnimi slapovi. Dobro so čuli najino zabavljanje, toda nihče si nama ni upal oporekati. Gotovo so od jeze kazali pesti v žepih. Njih jeza je pa vendar bila dobra: da bi nama zavezali jezika, so naredili ozkotirno železnico do Krimmla.

Kaj sem še vse prehodil in prelazil, kaj sem še doživel na tem potovanju, vse to naj pa za letos ostane še v nahrbtniku. Sicer je že precej nad polovico

izpraznjen, vendar se bo našlo v njegovih gubah še marsikaj zanimivega. Ljubeznive bralke in prijazni bralci „Vestnika" naj to stoletje malo potrpe. V dvajsetem stoletju jim pokažem vse, kar je v nahrbtniku; morda se snov tekom tako dolgega časa še kaj pomnoži.