Malo italijanščine za vsak dan: Razlika med redakcijama

}}

»Veš kaj, fant,« je zagodrnjal gospod Piškur, ko je vsa družina spet posedla okoli mize, »teh tvojih otrobov mi bo kmalu dosti. Jaz mislim, da tudi mama ni nič kaj navdušena nad tem tvojim načinom. Ti nam prebiraš samo tisti svoj zvezek in nas moriš s svojo sklanjatvijo. Praktično še prav ničesar ne znamo ...«

»Če dovolite, gospod Piškur,« se je Vtaknil vmes gospod Ovca »sem pa le mnenja, da so tudi ti otrobi vsaj za začetek potrebni. To so osnove, kakor — recimo — kakor smučarska telovadba, pri kateri se ne naučiš smučati, ampak je za smuk vendarle potrebna...«

Bolči ga je hvaležno pogledal. »Ne zameri, papa, ampak še nekaj bo žaganja ali otrobov, kakor praviš. Samo nekaj malega še.«

»Pusti no, naj nam razlaga, kakor ve in zna,« se je oglasila še gospa Piškurjeva.

»Zaradi mene.« se je vdal še gospod Piškur.

»Nocoj se seznanimo še z obema pomožnima glagoloma, biti in imeti, da bomo lahko kaj povedali, kakor papa želi in bo vsaj nekaj praktičnega.«

»No vidiš, je le pomagalo.«

Bolči je spet vzel list papirja in nanj napisal naslednje:

Ednina :

io ho (= íjo ò) — imam

tu hai (= tu áj) — imaš

elgi/ella ha (élji/élla a — on/ona ima

Množina :

noi abbiamo (=nój abbjámo) - imamo

voi avete (=vój avéte) — imate

essi/esse hanno (éssi/ésse ánno) - oni/one imajo

»Dvoje vidite tukaj,« pravi Bolči. »Najprej osebne zaimke : jaz se pravi — io, izgovarjajte íjo. Ti se pravi —tu. On se pravi — egli, izgovarjajte: élji, če govorimo o sebi; če govorimo o živali ali o stvari, rabimo zaimek ésso. Ona se pravi — éssa; obstoja tudi oblika élla, ki pa ni toliko v rabi. Mi se pravi — noi. izgovarjajte: nój. Vi se pravi — voi. Oni se pravi éssi, one pa ésse«.

»Vidiš, to je že bolj praktično,« pokima gospod Piškur.

»Druga stvar pa je glagol imeti. Kar oglejte si ga. Kakor vidite, je ostal na njem h, ki ga seveda ne izgovarjamo: ho, hai, ha, hanno.«

»Vidiš, zdaj sem več profitiral kakor vse prejšnje večere. Ho un cappello — imam klobuk. Ho una camera — imam sobo. No, mama, znas tudi ti že toliko italijanskega?« se razživi gospod

Piškur.

Gospa Piškurjeva se samo zasmeje. »Zdaj pa prosim še malo pozornosti. Še nekaj vam bom napisal.«

Pod oblike glagola »imeti« je napisal Bolči naslednje:

Ednina :

io sono ( = sóno) — sem

tu sei (= sej) si

egli, esso, essa é — je

Množina:

noi siamo ( = sjámo) — smo

voi siete ( = sjéte) — ste

essi, esse sono ( = sóno) — so

»Tako, vidite, zdaj smo postavili nekako glavne stebre našega znanja italijanščine: sklanjati znamo in oba pomožnika znamo spregati,« se postavi Bolči.

Mama se nasmehne. »Samo povedati še nič ne znamo.«

»Prosim!« se postavi gospod Piškur.

»Ali nisem pravkar zadosti povedal?«

»Tudi to še pride,« pravi Bolči. »Preden vam nadrobim nekaj besed, naj povem, da osebni zaimki pri glagolu niso potrebni. Kakor v slovenščini ni potrebno, da bi pravili: jaz sem, jaz imam in tako dalje, marveč zadošča, da rečemo: sem, imam, tako tudi Italijan reče navadno: sono, ho... «

»Zdaj pa že začnimo malo govoriti. Gospod Ovca, da nam boste pomagali!

»Brez skrbi! Naj pa predvsem Bolči pokaže, kaj zna!«

»In se prav i e. Če se pa naslednja beseda začenja s samoglasnikom, se zaradi blagoglasja e podaljša v ed.«

»Kaj se pravi: tudi?«

»Tudi — anche, izgovarjaj ánke.«

»Kaj je: mnogo, in kaj je: malo?«

»Mnogo — mólto, malo — poco, izgovarjaj: póko.«

»Kaj je: dá , in kaj je: ne?«

»Dá — si, ne — no: pred glagolom — non. Na primer : Avéte un cappéllo? No. Non ho.«

»Daj no, povej nam nekaj takih družinskih izrazov: oče, mati in podobno.«

»Kaj pa se pravi italijanščina in slovenščina?«

»L'italiáno — italijanščina; z veliko

začetnico, l'italiano, pa pomeni: Italijan. Enako tudi: lo sloveno (izgovarjaj: zlovéno) — slovenščina, lo Sloveno — Slovencec. In italiáno — po italijansko, in slovéno — po slovensko «

»Vidiš, ravno prav. Kako se reče: reče se?«

»Reče se ali se reče — si dice (izgovarjaj: si díče). Pa še nekaj glagolov: začeti — cominciare (izgovarjaj: kominčáre); reči — díre ; rečem — dico (izgovarjaj: díko); hočem —voglio (izgovarjaj: vóljo); hoče — vuole (izgovarjaj: vuóle); kaj pomeni — che vuol dire (izgovarjaj: ke vuól díre, dobesedno: kaj hoče reči; vuóle se okrajša v vuól!); hočemo — vogliamo (izgovarjaj: voljámo); razumeti — capire (izgovarjaj — kapíre); razumem — capisco (izgovarjaj: kapísko); razumel sem — ho capito (izgovarjaj: ó kapito).«

»Zdaj bo pa dovolj, fant. Kaj se pravi »zdaj«?«

»Zdaj — adesso (izgovarjaj: adésso). Dovolj — abbastanza (izgovarjaj:

abbastánca). Imaš prav, papa. — hai

ragione (izgovarjaj: radžóne), imate

prav — avete radžóne.«

»Že prav, gospoda. Zdaj pa lepo ponavljajte te besede!« konča gospod Ovca lekcijo.