Malo italijanščine za vsak dan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 109:
»Vidiš, ravno prav. Kako se reče: reče se?«
»Reče se ali se reče — si dice (izgovarjaj: si díče). Pa še nekaj glagolov: začeti — cominciare (izgovarjaj: kominčáre); reči — díre ; rečem — dico (izgovarjaj: díko); hočem —voglio (izgovarjaj: vóljo); hoče — vuole (izgovarjaj:
»Zdaj bo pa dovolj, fant. Kaj se pravi »zdaj«?«
»Zdaj — adesso (izgovarjaj:
»Že prav, gospoda. Zdaj pa lepo ponavljajte te besede!« konča gospod Ovca lekcijo.
Bolči se je nocoj docela vživel v vlogo profesorja . Besede, ki jih je bil snoči povedal, sta si oče in mati spisala. Oče je vzel list v pisarno, mati pa si ga je položila v kuhinji na kredenco. Ker se skuhajo dandanašnja kosila tudi brez kuharske knjige, je namesto vanjo škilila na list z italijanskimi besedami. Kosilu in večerji se to sicer ni poznalo — saj ima gospa Piškurjeva predolgo prakso, da bi ga mogla pri kuhi kaj polomiti, pač pa se je pridno postavila pri izpraševanju. Tudi gospod Piškur ni zaostajal. Bolči je bil torej zadovoljen — bolj kakor so bili sicer njegovi profesorji z njim...
»Brávo, signór Piškur, mólto bène!« je pohvalil očeta.
»Si, mólto bène. Sóno un uòmo,« se je hotel postaviti gospod Piškur.
»Bène.«
»Ma la mádre è úna dónna.« se je oglasila gospa Piškurjeva.
»E párla ánche mólto béne,« je hotel biti vljuden gospod Ovca.
»Brat je deček?«
» Il fratéllo è un ragázzo.«
»Bène. — Sestra je deklica?«
» La sorélla è una ragázza.«
»Vói avéte ragióne, signóre. Imate prav, gospod.«
»Adèsso capísco mó1to bene l'itáliano,« je zamahnil gospod Piškur. »Cóme si díce: skoraj, in italiáno?«
»Skoraj — quási. izgovarjaj: kuázi.«
»Hočem reči? da?«
»Hočem reči — voglio (izg. vòljo) díre: da — che (izg. ké).«
»Vòglio díre, signór fíglio, che capísco l'italiáno quási cóme un Italiáno.« Gospod Piškur je zašel v navdušenje.
»Bène.« se je čudil Bolči. Nato se je obrnil k materi. »Avéte vói una sorèlla?«
»Si, sigóre,« se je brž znašla gospa Piškurjeva. »Hò úna sorélla e un fratéllo.«
»Ed ío,« ni hotel zaostajati gospod Piškur, »un fratèllo e úna sorèlla. —
Veš kaj, fant, zdaj pa le malo nehajmo, skoraj da je malo hudo, ker mora človek tako paziti. Sicer pa tudi slovenščine ne smemo čisto pozabiti.«
»Pozabiti — dimenticáre.« je vztrajal Bolči. »Jezik — la língua. No, dobro, pa se malo odpočijta. Bom pa jaz tole napisal na list...«
Bolči je vzel list papirja in napisal nanj naslednje:
'''Avère — imeti.'''
'''Imperfekt ali nedovršni pretekli čas:'''
avévo (imel sem dalje časa), avévi (imel si), avéva (imel je), avevámo (imeli smo), aveváte (imeli ste), aveváno (imeli so).
»Zaimkov ne pišem zraven,« je pojasnil,« saj jih že poznate. No, kaj bi se reklo: one so imele — one, ženske namreč?«
»Esse aveváno. — Oni, moški, so imeli: essi aveváno.«
»Pravilno. Mólto bène!« je pohvalil Bolči in spet pisal.
'''Futur ali prihodnji čas.'''
avrò (imel bom), avrai (imel boš), avrà (imel bo), avrémo (imeli bomo),avréte (imeli boste), avránno (imeli bodo).
»Čas, ki ga bom zdajle napisal, se v govoru navadno ne uporablja,« je prenehal Bolči. » V knjižnem jeziku — recimo, v časopisih — se pa stalno rabi, zato je prav. če se ga naučita. To je dovršno pretekli čas ali perfekt, ki pove, da se je nekaj nekoč zgodilo, ne da bi nas posledice še kaj zanimale.«
»Fant, odkdaj pa si zašel v filozofijo?«
»Filozofija .. . Kaj bom s filozofijo!
Tako so nas učili, ne!« In je pisal.
Perfekt ali nesestavljeni dovršni
pretekli čas.
£bbi (imel ali imela sem), avesti
imel ali imela si), ebbe (imel ali imela
je), avemmo (imeli ali imele smo),
aveste (imeli ali imele ste), ebbero
(imeli ali imele so).
»Povej no še enkrat, kakšna je razlika med avevo in ebbi? Oboje si prevedel z ,imel sem'!« je vprašala gospa
Piškurjeva.
»Pr i pomožnikih bom težko še natančneje razložil. Potrpi malo. mama.
da pridemo do drugih glagolov, tam ti
bom pa lahko čisto natanko pokazal.—
Zdajle bom pa napisal še dva naklona:
konjunktiv, to je naklon negotovosti,
in pa pogojnik ali kondicional. Tudi
konjunktiva ni mogoče dobesedno prevesti.«
Konjunktiv sedanjosti
Ch'io abbia (da imam), che tu abbia
(da imaš), ch' egli abbia (da ima), che
noi abbiamo (da imamo), che voi
abbiate (da imate), ch'essi abbiano (da
imajo).
»Kakor vidite, se pri tem naklonu
rabi navadno veznik che, izgov. ke, ki
pomeni, da naj .. . Zdaj pa še kon
junkti v imperfekta. «
Konjunktiv imperfekta.
Avess i (jaz naj b i imel), avess i ftl
naj b i imel), avesse (on naj b i imel),
avessimo (mi naj b i imeli), aveste (vi
naj b i imeli), avessero (oni naj b i
imeli).
»Tudi s te m konjunktivo m b i lahk o
rabil i veznik che, lahko p a tud i vezni k
se, ki pomeni: če.«
Kondicional ali sedanji pogojnik
Avre i (jaz b i imel), avresti (ti bi
imel), egl i avrebb e (on b i imel), avrem -
mo (mi b i imeli), avrest e (vi b i imeli),
avrebber o (oni b i imeli).
Imperativ ali velelnik.
Abbi! (imej!) Abbia! (naj ima!)
Abbiamo! (imejmo!) Abbiate! (imejte!)
Abbiano! (naj imajo!) — Ne imej —
n o n avere!
»Tega bo za nocoj dovolj, kaj?«
vpraša Bolči.
»Dovolj, dovolj.* hiti gospod Piškur
i n ves nesrečen bulji v napisano spregatev.
»Le korajžno, gospod Piškur! Mimo
grede se boste naučili!« ga potolaži gospod Ovca. In lekcije je bilo konec
| |||