Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 147:
Drugo jutro so Bokava pokopali. Od dne, ko so položili v zemljo staro Pikško, Lovrenčevo mater, še ni bila zasajena lopata v njivo Gospodovo pri farni cerkvi sv. Matevža. Zato so rekli ljudje, da je izročila stara Pikiška tisti večer svojemu zetu Mihi palico, s katero je od dne njenega pogreba stražila vrt smrti.
{{prelom strani}}
Lovrenc je ostal doma na velikonočnih počitnicah. Bil je malo doma, največ se je držal pri Mrakovih. S Šimenčevo Ano sta se pozdravila prvič na Veliko soboto po Vstajenju. Vesel in žalosten je bil ta pozdrav. Pomlad je bila, Velika noč, vse je bilo praznično in veselo, samo Lovrenčevo srce je nosilo težo dni, ki so bili prinesli seboj samo žalost.
Lovrenc je bil lep fant in marsikatero oko je pogledalo skrivaj za njim, ko je šel skozi vas. Vojaška obleka je njegovi bolj majhni širokoplečni postavi prav lepo pristojala. Izpod čepice so gledali kodrasti rumeni lasje. Oči pa so mu bile kot dvoje potočnic, tako modre. In če se je zasmejal, se je pokazala
vrsta močnih, kot sneg belih zob. Poleg teh vnanjih lepih lastnosti pa je kazal Lovrenc za njegova leta nenavadno možatost. Njegova beseda je bila resna in resnična. Kletev ali surovost mu ni bila v navadi, pač pa neka šegavost, za katero se je skrivala včasih trpkost. Med fanti je veljal za močnega in ker je več čital kot drugi, je tudi več vedel, kar mu je dajalo veljavo. Občevanje v Mrakovi družini mu je bistrilo duha. Tako da so ga tudi možje imeli radi v svoji družbi.
Veliko nedeljo dopoldne sta šla Lovrenc in Mrak na njive. Zemlja je ležala pred njima kot mlada mati, pripravljena za veliki čas rodenja. Solnce na nebu je bilo kot mlad fant, v katerem se pojavljajo silne moči. Kot mlad fant na širokem polju, poln ognja, poln čiste mladosti, poln veselja. Gozdi so bili čisti, kot da so oblekli to jutro novo velikonočno obleko. Gore tem zadaj pa so bile polne snega, ampak v tem snegu je bila mehkoba kot v solzah. Pripravljale so se gore, da namočijo pod poljubi mladega solnca s svojimi solzami studence in potoke. En del teh solz bo sprejela Belčica in jih nesla v Savo. V teh solzah dobiva Belčica svojo moč, da goni mline in žage. Iz teh solz naših gora raste moč, ki vstvarja elektriko, razsvetljuje domove, goni turbine. O, solze naših gora imajo veliko moč! Saj so rojene od solnčnih poljubov. V potokih in rekah naše gorenjske zemlje vidimo brazde, ki jih režejo solze naših gora v lice matere zemlje. V teh solzah je moč kot je moč v žalosti in veselju, če je rojeno v čistem srcu.
Žaga je stala in ni pela svoje vsakdanje pesmi.
Mrak in Lovrenc sta šla mimo njiv in govorila o delu na žagi, o lesni kupčiji. Gospodar Mrak se ni mogel posebno pohvaliti. Les ni šel naprej, vozniki so bili dragi, po blagu ni bilo vprašanj. Največ so šli tisto leto takoimenovani »morali«. Pa še to malo. Tudi zaboji, katere je izdeloval na žagi, so zaostajali. Pač pa je bilo tisto leto veliko povpraševanje po žaganju, ker je bilo prejšnjo jesen mokro vreme in ljudi niso mogli spraviti dosti stelje domov. Toda radi žaganja se ne izplača goniti žage. Tako, da je imel Mrak obilo skrbi. Trlo ga je breme dolga; obrestna mera ni hotela iti nazaj in banka je začela že opominjati na povračilo kapitala.
Kmet je stavil tisto pomlad veliko upanja na zemljo. Leta so bila že drugo za drugim slaba, to pomlad se je pa že ugibalo, da bo boljše.
Mrak in Lovrenc sta sredi polja obstala.
»Kaj bo naredila sedaj sestra Micka?« je vprašal Mrak.
»Še sama ne ve,« je odgovoril Lovrenc in zopet se je spomnil pri tem vprašanju na domačo hišo in vso žalost, ki je prišla na ta dom. Spomnil pa se je tudi, da mu je sestra rekla te dni, da bo prosila gospoda Mraka, da bi prevzel varuštvo nad mladoletnimi otroci. Lovrenc je porabil to priliko, da je napeljal na to.
»Dolga je toliko, da bo težko obdržati posestvo. Možkega ni nobenega pri hiši, hlapca ne bo mogla držati. Če bi imela kakšnega možkega pri hiši, bi še morda šlo naprej, dokler otroci dorastejo. Lahko bi hodil vozit les in morda bi se dobilo pri vas, gospod, kaj zaslužka na žagi.«
Mrak je pomislil ta načrt.
»Tudi namerava Micka priti te dni vas prosit, da bi prevzeli varuštvo nad otroci,« je nadaljeval Lovrenc.
»Ali je še kje drugje dolg kot v hranilnici?« je vprašal Mrak.
»Kolikor je mogla Micka skupaj spravit, je razen v hranilnici še nekaj nad petsto kron. Pri Mlinarju in v štacuni.«
{{prelom strani}}
»Ali je tvoja dota vknjižena pred hranilnico?«
»Da.«
»Bom malo premislil te praznike, kaj bi se dalo napraviti. Naj pride Micka jutri proti večeru k nam.«
Šla sta še med njivami in Lovrenc je pripovedoval Mraku o življenju pri vojakih. Mislil pa je pri tem na sestro Micko in dom. Nekaj je vstajalo v njem, kar mu je budilo upanje, da se bo morda dalo še rešiti. V čem bi bila ta rešitev, ni vedel. Samo up je bil, ki je bremen lajšalo srce. Z veseljem je gledal zemljo in izvilo se mu je iz prsi:
»Da bi bil zopet enkrat doma, na remiji. Kako rad bi delal od jutra do večera. Kako rad bi trpel na zemlji in da bi vedel, za kopa trpim.«
Mrak je obstal in pogledal Lovrenca. Tudi on je ljubil zemljo. Ker pa ni vzrastel na kmetih in ker se je tekom življenja na kmetih pečal z industrijo, ni poznal te naravne globoke ljubezni kmečkega človeka do zemlje. Tudi izgovorjene še ni slišal nikoli te ljubezni, ker je skrita globoko v srcih naših ljudi. Lovrenc mu je s svojimi besedami vzbudil nekaj, kar prej ni čutil. Pogledal je na močnega fanta, ki je bil rojen kot nalašč, da s svojimi močnimi rokami vodi plug, poganja konje, naklada seno itd. To so ljudje, ki so vzrastli na tej zemlji, katerih nič ne odtrga od nje. So kot drevesa; če jih presadiš v tujo zemljo, ovenejo. Zavidal jim je. Pri tem pa je razumeval skrb in ljubezen svoje žene do kmetijstva.
»Tudi ona je hči te zemlje. Tudi ona je vzrastla na nji, in zato ji vrača ljubezen za ljubezen, delo za sadove,« si je mislil.
Ko sta šla z Lovrencom nazaj mimo žage, mu je bilo, kot da ta žaga s svojo turbino, z železnimi stroji in električnimi žarnicami moti harmonijo zemljo. Kako je prišlo to, tovarni podobno poslopje, na ta lepi kos zemlje, kjer bi se podal ob vodi kmečki dom, mlin, ali majhna žaga z lesenimi kolesi?
Šla sta v hišo, kjer je bilo pripravljeno kosilo. Lovrenc je kosil ta dan pri Mrakovih, pri gospodarjevi mizi. Mrakovi otroci so se spravili nanj. Franci mu je odvzel bajonet in ga skušal pripasati sebi krog života; ker ni šlo, si ga je obesil krog vratu. Anica si je dala čepico na glavo, krog vratu pa Lovrenčev vojaški ovratnik. Mali Jožko pa se je igral s svetlimi gumbi na Lo- vrenčevi vojaški stiku ii.
Popoludne je šol Lovrenc skozi vas in pot ga je pripeljal mimo Šimcnčeve hiše. Ana je slala na pragu.
»Ali imaš kaj piruhov zame?« jo vpraša Lovrenc.
»Že sem vse razdala, zakaj nisi pri- šel prej po nje,« se je šalila Ana.
»No, pa je vendar kaj ostalo « jc dejal Lovrenc in obstal na pragu liiše. »Bom pogledala,« in stekla je v
hišo.
Ko se je čez kratko vrnila, je pri-
nesla lep piruh, ki jo bil živo nisan, na sredi pa je imel naslikano rožo.
| |||