Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 325:
== III. ==
Velika gostilniška soba pri »veseli vdovi« je bila polna mož in fantov.
Pogovor mož je tekel krog dela na polju in prerokbah o letini. Ko pa je prišel mednje Sirc, se je obrnil pogovor na novi most, ki se je imel pričeti graditi tiste dni. Sirc je bil prejšnji teden v Ljubljani in je prevzel od podjetništva, ki bo gradilo novi most, dovažanje cementa od kolodvora in odvažanje materijala od starega mostu. Pohvalil se je, da je napravil dobro kupčijo. Ker pa sam ne bo zmogel vsega dela, je oddajal vožnjo sosedom. Kmalu so bili vsled tega možje v kupčiji za vožnjo.
Glede novega mostu niso bili možje edini o mnenju. Eni so bili še zmerom za starega in se jim je zdela zgradba novega mostu nepotrebno razmetavanje denarja.
»Če nas je trpel sedaj sto let, nas bo še sto,« so dejali mnogi.
Drugi pa so se veselili novega mostu. Zlasti taki, ki so imeli več vožnje. Stari most je bil sicer še trden, toda postavljen tako nerodno, da se nista mogla dva voznika srečati na njem. Za velike tovore sploh ni bil. Napravljen je bil na lok in kamnita ograja se je že podirala. Poprave je bil stari most na vsak način potreben. Zato se je odločil cestni odbor pridejati še nekaj in zgraditi s pomočjo deželne in državne podpore novi most.
zeta,« je dejala Ana in se nasmejala. delom.
»Saj ljudje vedo in Lojze se menda Sire je napravil z nekaterimi mož- sam hvali po vasi.« mi ta večer kupčijo za vožnjo in pil se
Lovrenca je nekaj zbodlo. S Kova- je likof.
čevim Lojzetom nista bila posebno pri- Fantje so sedeli pri dolgi mizi pri jatelja. Še prej, ko je bil Lovrenc do- vratih.
ma, ga je Lojze po strani gledal in zba-
dal, kjer je le mogel.
»Dekle le pazi!«
»Bodi no pameten. Saj veš, da so le prazne manje in ne verjemi, kar boš slišal. Lojze se samo hvali. Meni je to zoperno radi ljudi. Kaj morem, če- je njemu to všeč. Zadnjič enkrat je pri- šel mimo. Še pogledala ga nisem in ko je prišel v hišo, sem šla na polje.«
»On je gruntarski in oče mu bo dal kmalu čez. Jaz pa sem bajtarski in še bajte nc bo mogla Micka obdržati.«
»Pa ti prevzemi.«
Lovrenc jo jc začuden pogledal. »Dolgove.«
»Če boš priden, jih poravnaš. Saj
Med njimi so bili trije vojaki, ki so prišli na dopust. Naš Lovrenc, ki je služil v Vipavi, Tomažov Jaka, ki je bil v Celovcu in Fendctov Lojze, ki jc bil nastavljen v Tolminu pri alpincih. Na- ravno, da so imeli ti fantje vojaki po- vedati toliko iz vojaškega življenja, da so obračali na se pozornost celega
omizja. Bili so pri mizi fanlje, katere je še čakala vojaška služba. Bili so pa tudi taki, ki so žc odslužili, črnovoj- niki. Eden teh jc bil Kovačev Lojze.
Iz nasprotstva, ki je obstajalo med njim m Lovrencom, se je v Lojzetu ro- dilo hrepenenje dati Lovrenčevo pripo- vedovanje v nič.
Bil je Lojze korporal pri vojakih in domišljal si je, da je napravil s ten>
| |||