Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama

Domačo zemljo je ljubil Lovrenc, ker ni poznal tujine in se ni imel čez življenje doma nikdar pritožiti. Ljubil je polja, vas z belo cerkvijo na griču, ljubil gore za vasjo, travnike in gozdove kot nekaj, kar je njegovega; kot nekaj, kar mora spoštovati. To je bila ljubezen kot do matere: nikdar zgovorjena, pa globoko v srcu vkoreninjena. Ljubil je Lovrenc lepe svetle noči, v katerih so se zbrali fantje na mostu sredi vasi, si povedali to in ono, zapeli veselo fantovsko pesem in se potem razgubili po vasi. Mnogi izmed njih pod okna, na katerih so cveteli bujno rdeči nageljni. Ob griču, na katerem je stala podružna cerkev, je stala tudi majhna, pol zidana, pol lesena hiša. Na oknih te hiše je bilo cvetja kot nikjer toliko. Za temi okni pa se je prikazal včasih obraz, ki se je zdel Lovrencu najlepši, kar jih je kdaj videl. Pod okno te hiše je hodil večkrat v poletnih večerih in vsako nedeljo je nosil na prsih pripet nagelj in rožmarin.

 

 

Lovrenc je jokal. To ni bil jok otroka ali ženske, temveč jok iz srca, ki je rastlo bolesti onega samega dne v možato trdost.