Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 945:
{{razprto|Temu je bilo posestvo več kot vera, katero je preminjal}}.
Za časa Rakoczyjevih vojsk je bila rodbina Szytnijev udana opasnemu knezu. Ko pa je začela zvezda slave in sreče Rakoczy že toneti, je bil Szytnej prvi, ki ga je izdal. Blaž Szytnej je bil ta. Ta je ljubil svobodo, za katero se je pod Rakoczyjem boril, celo kri je prelival za njo. Toda bolj kot svobodo je ljubil zemljo. Vlada mu je vzela posestvo, ko je zapustil Rakoczyja, je bil pomiloščen in dobil posestvo nazaj.
{{razprto|Tega je napravila ljubezen do zemlje za izdajalca}}.
Pozneje so v družini nastali zopet prepiri. Tožili so se med seboj sorodniki in si očitali drug drugemu krivo prisego, prešestvo, ponarejanje listin itd. Cela dežela je govorila o njih, v vseh ustih so bili.
{{razprto|Ti so ljubili zemljo bolj kot dober glas in svojo čast}}.
Vsled teh tožba, ki so trajale skoraj 100 let, pa je rodbina ubožala in posestvo je prišlo v last plemenitašev Rodekov. Skoraj štirideset let so gospodovali na posestvu Rodeki. Potem pa se je poročil Jožef Szytnej z neko bogato udovo in z njenim denarjem kupil posestvo od Rodekov nazaj. Njegova žena je bila strašen človek. Ljudstvo jo je imenovalo: čarovnico. Njen spomin je živel še dolgo let med ljudmi kot spomin na zmaja, ki je napravil življenje Jožefa Szytneja v pekel. Ta Jožef Szytnej je ljubil v svoji mladosti lepo, mlado, toda revno deklico, katero vsled uboštva ni mogel poročiti. Deklica je od bolesti kmalu umrla. Jožef Szytnej je pa dočakal sedemdeset let in njegova zadnja želja je bila, da mu dado v grob svileni robec, ki ga je nad petdeset let hranil kot spomin na to svojo ljubezen.
{{razprto|Ta Szytnej je ljubil bolj zemljo kot svojo srečo}}.
Ko je njegov sin prevzel posestvo, je bilo na njem toliko dolga, da je kazalo, da posestvo ne bo mogel dolgo ohraniti. Toda on je posestvo vendarle obdržal. Trideset let je bil svoj lastni hlapec. Zgodaj zjutraj je vstajal in zadnji je legel k počitku. Dan je preživljal na polju in v hlevu pri delu. Živel in oblačil se je kot kmet. Sam je vozil naprodaj pridelke zemlje v mesto. Vina ni pil in meso je prišlo na mizo samo ob praznikih. Edino, kar si je privoščil, je bila pipa tobaka. Imenovali so ga skopuha, toda ko je umrl, se je pokazalo, da je dosegel, kar se je zdelo skoraj nemogoče: posestvo je bilo brez dolga.
{{razprto|Ta je ljubil zemljo bolj kot sebe}}.
Njegov vnuk pa je vse to krasno, veliko, nezadolženo posestvo zaigral v nekem klubu v Budimpešti neko noč tekom petih minut. Igrali so visoki gospodje. Najprvo za manjše zneske. Potem pa se je strast razvila in šlo je višje.
Neki bogati Balazsovics je stavil na kartah sto tisoč goldinarjev.
Jurij Szytnej je izgubil igro.
»Deli še enkrat,« je rekel Balazsovics.
{{prelom strani}}
»Dobro. Dvojno ali kvit.«
Jurij Szytnej je zopet izgubil.
»Še enkrat.«
»Dvojno ali kvit.«
ln Jurij Szytnej je izgubil štiristo tisoč goldinarjev.
Posestvo Szytnej je šlo tekom zadnjih petih minut.
Jurij Szytnej pa ni izgubil s tem samo svojega posestva, temveč tudi svojo lepo, mlado ženo, ki se je dala, ko je to zvedela, ločiti od njega in šla k njenim staršem.
Čez mesec dni potem je stopil plemenitaš Jurij Szytnej na Reki na neko ladjo v službo kot kurjač.
Čez nekaj let je bil trgovec v Smirni. Čez trideset let pa je bilo posestvo Szytnej na Ogrskem zopet njegovo.
{{prelom strani}}
| |||