Wikivir

Malo laščine za vsak dan: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
1.075 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
1.075 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 144:
 
»Da, « zakrili Bolči z rokami. »In prispevek – samo en dinar.«
 
{{prelom strani}}
 
== Trattoria, un quarto... ali pa: Pri Piškurjevih se učijo brati ==
 
Vrstica 223 ⟶ 221:
»Kot z se bere tudi pred nekaterimi soglasniki – to so namreč ostali glasovi! – in sicer pred: b, d, g, l, m, n, r in v.«
 
»Križ božji, kako naj si jih pa človek zapomni?«
 
»Najbolje tako: s se bere kot z pred tistimi soglasniki, ki zvenijo in jih brez kakega polglasnika ni mogoče izgovoriti. Glas p na primer lahko izgovorim brez vsakega drugega glasu, za glas b pa že moram pristaviti nekakšen polglasnik, bƏ.«
 
»Pa povej kaj takih besed!«
 
»Lo sbaglio (= zbáljo), napaka. – Sdrucciolare (= zdručoláre), stisniti.«
 
»Čakaj, čakaj. Napiši nam no to reč! Tako čudno zveni!«
 
»Prosim.«
 
»Mhm. Sbaglio, to je v redu. In kako si bral tole? Zdru-či-olare?«
 
»Nak, Če imaš kje cia, cie, cio, ciu, moraš brati ča, če, čo, ču. In prav tako gia, gie, gio, giu – dža, dže, džo, džu.«
 
»Torej ne smem brati zdruči-olare, ampak zdručolare? In ne provinčja di Lubiana, ampak provinča?«
 
»Tako je. Vidiš, papa, kako te dobro učim.«
 
»Nate, gospod Ovca, zdaj so prišli tisti časi, ki je o njih Valentin Vodnik pel – ko jajce več ko puta ve.«
 
»Saj se ne bom prevzel, papa. – Drugih besed vam ne bom pisal. Me ni bilo takrat v šoli, ko smo to pisali. Saj veste pravilo, ne? – Zdaj še o črki z: izgovarja se kot e ali kot dz.«
 
»Boš spet tvezel kakšna pravila, a?«
 
»Ne, pravijo, da jih ni. Si boste morali kar zapomniti, da se reče na primer zio (= cijo), stric, toda zero (= dzéro), ničla.«
 
»To je pa še huje kakor pravilo.«
 
»Pa qu so nas učili prav izgovarjati. Ne kakor si ti, papa, prej rekel: kvartin, ampak kuárto (un quarto – ena četrtina).«
 
»Že spet kritizira.«
 
»Ne, samo učim vas. In še to vam moram povedati, da so nekateri soglasniki včasih podvojeni. Tiste beremo izraziteje kakor druge.«
 
»Čemu pa je h dober, če ga nikoli ne bero?«
 
»Če za drugo ne, služi za to, da beremo c in g z njegovo pomočjo pred e in i kot k in g.«
 
»To si pa salomonsko zvito povedal. Praksa, praksa, ne pa teorija. S primeri na dan, če ne, ti ne verjamemo!«
 
»Recimo: ,kdo' se pravi »chi« (= ki). Brez tega h bi brali »či«. Prodajalne, štacune se imenujejo le botteghe. Brez h bi brali le botedže.«
 
»Dobro. Imaš še kaj povedati?«
{{prelom strani}}
» O naglasu, Bolči?« omeni obzirno gospod Ovca.
 
»Z naglasom je težko. Nekatere besede se naglašujejo na predzadnjem zlogu. Teh je malo. Največ jih je takih, ki se naglašajo na predzadnjem zlogu. Precej je tudi takih, ki se naglašujejo na predpredzadnjem zlogu.«
 
»Torej berimo: L'Alto Corrimissario per la Provincia di Lubiana (lálto komissárjo per la provinča di lubjána) rènde nèto… «
 
»Ej, ej, ej, papa. Nápak!«
 
»Kako? Saj sem vendar bral vse, kakor si nas učil« ?
 
»Nisem še povedal, da je treba ločiti med širokim in ozkim e in o. – Prav se bereta ti dve zadnji besedi: rènde nòto, to je, obe besedi s širokim samoglasnikom! «
 
»Ojej, imaš spet kakšno pravilo?«
 
»Ne bom znal povedati. «
 
»Saj ni treba, bomo sproti pravili in si zapomnili,« se oglasi gospod Ovca.
 
»No, če že hočete zabeležiti, si napravite nad širok samoglasnik takle naglas (`) nad ozek pa takegale (')«
 
»Dobro. Ampak za nocoj imam zadosti,« pravi gospod Piškur.
 
In tako so zares končali.
 
»Jutri zvečer nadaljevanje!« je še zaklical Bolči in potegnil koledarček iz žepa.
 
»Moram zaznamovati – prva lekcija. Trije dinarji zasluženi.«
 
{{prelom strani}}
== Kako se je gospod Piškur pomladil ==
Piškurjeva družina se je bila pravkar podprla s stebrom kranjske dežele, močnikom nedoločne barve , in gospa Piškurjeva je vneto rožljala s krožniki in žlicami, ki jih je pomivala zraven štedilnika. Sklenjeno je bilo, da je treba mamo počakati. Ta čas so se vsi trije ostali ukvarjali s prebiranjem italijanskih člankov v slovenskem časopisu . Gospod Ovca je pridno popravljal.
 
»No, mama, si že?« j e vprašal gospod Piškur in zamoril borni uradniški čik.
 
»Sem,« je rekla gospa Piškurjeva, odložila predpasnik in prisedla . Prijazno je pogledala svojega študentka »No, gospod profesor, kaj boš pa nocoj razlagal?«
 
»Nocoj bomo pa sklanjali.«
 
»O, glej ga, sulca, na stara leta, da bom sklanjal! Kje so tisti časi. ko smo mi sklanjali! Mensa , mensae, mensae, mensam, mensa , mensaa – dolgi a, vi, Piškur!« se je zarežal v sladkih spominih gospod Piškur.
 
»Viš ga, se boš vsaj spet pomladil!« je rekla gospa Piškurjeva.
 
»Prav imaš! Pomladil se bom! To je misel! Fant, potem pa kar sklanjajmo!«
 
»Prav za prav sklanjatve v italijanščini ni. Italijan si pomaga s predlogi, ali bolje s predlogom di, s katerim tvori drugi sklon ali rodilnik, in s predlogom a, s katerim tvori tretji sklon ali dajalnik. Četrti sklon ali tožilnik je enak prvemu sklonu, imenovalniku. Naš peti in šesti sklon, mestnik in orodnik , nadomešča z raznimi drugimi predlogi . Dvojine ni. Italijanščina ima samo ednino in množino. Vzemimo samostalnik, lastno ime Carlo (= Kárlo). Zapišem:
 
Kdo ali kaj? Karel j e doma. Carlo èa casa (= kárlo è a kása).
 
Koga ali česa? To je Karlov (= Karla) klobuk! Questo è il cappello di Carlo! (= kuésto è il kappello di kárlo!)
 
Komu ali čemu? Rekel bom Karlu: Tu smo! Dirò a Carlo: Siamo qui! (= dirò a kárlo: sjámo kuí!)
 
Koga ali kaj? Ne najdem Karla. Non trovo Carlo (= non tròvo kárlo).«
 
»Aha,« se oglasi gospod Piškur, »torej bi lahko sklanjal takole: Carlo, di Carlo, a Carlo, Carlo . Hm, kaj pa ,pri Karlu' in ,s Karlom'?«
 
»To pa povemo, na primer: da Carlo – pri Karlu, con Carlo – s Karlom.« pojasni gospod Ovca .
 
»Če pa imamo ime, ki se začenja s samoglasnikom… «
 
»Ali veš, kaj je samoglasnik, mama?« prekine svojega sina gospod Piškur.
 
»Saj si me snoči dosti grdo podučil. Vem, vem: a e i o u.«
 
»Če se torej ime začenja s samoglasnikom,« nadaljuje Bolči, se di okrajša v d' – tale vejica, ki sem jo zgoraj napisal, je apostrof, da veš. mama, in pomeni, da je samoglasnik odpadel! – ,a pa se navadno podaljša v ad.«
 
»Čemu pa spet to?« zagode gospod Piškur.
 
»Zaradi blagoglasja, so nam rekli v šoli. Na primer, Ugo. Sklanjaj, prosim, papa.«
 
»A, tako torej, poba! Tako tudi misliš? No, da ti pokažem, da so mi možgani še zmeraj prožni: Hugo – kaj ne? – Ugo. Hugona – d'Ugo. Hugonu – ad Ugo. Hugona – Ugo . Pri Hugonu – d'Ugo… «
 
»Stoj, papa! Da se ne krajša, reči moraš: da Ugo!«
 
»Di ali da – ! Naj bo po tvojem. Torej: pri Hugonu – da Ugo . S Hugonom – con Ugo. Prav?«
 
»Napisal ti bom plus, papa. – Seveda, to je bilo lahko. Stvar je težja pri ostalih samostalnikih, ki jih spremlja artikel.«
 
»Kaj?« vpraša gospa Piškurjeva.
 
»Artikel, člen ali spolnik, kakor ga pozna tudi nemščina. Besedica, ki pove, kakšnega spola je samostalnik. V slovenščini ga nimamo.«
 
»Kdo to pravi? Kaj pa je ,ta velik' in ta mal', ta pridn' 'no ta žleht'?« Sa¬mi artikli! Seveda, v vaših slovnicah jih ni,« se razmahne gospod Piškur. »Tako povej mami, pa bo prècej razumela!«
 
»Hvala Bogu, da ti ne pišeš slovnic, papa. Bi bilo takoj nekaj paragrafov več. Zdaj nam je pri slovenščini vsaj z artiklom prizaneseno. – Imamo pa določni in nedoločni artikel. Določni se rabi... «
 
»Boš že spet okoli onegà v aržet segal!« se razhudi gospod Piškur. »Saj imamo Slovenci obojen artikel. ,En velik' pa en majhen, pa en pridn' pa en žleht'! Ali že ločiš, mama? ,Ta pridn' – določni artikel, ,en pridn' – nedoločni artikel. – No?«
 
»Popolnoma razumem,« se nasmeje gospa Piškurjeva.
 
»No, vidiš, tako se pove, ne pa s tisto tvojo papirnato učenostjo!«
 
»Če boš grob, bom pa precej nehal,« natakne Bolči užaljen šobo.
 
»Nič grób, bolj krepko povem, pa je. – Zdaj pa nadaljuj, če ne, ne bo dinarjev.«
 
»Zdaj boste tako ali tako v lirah pla čevali. Jaz zahtevam liro za dinar.«
 
»Kaaaj?«
 
»Določni artikel se glasi: il in lo za moški spol, la za ženski spol v ednini. L in gli za moški spol, le za šenski spol v množini. Zapišem:
 
il cappello – lo stivale – l'uomo – l'intervallo – la casa – l'erba
 
i capelli – gli stivali – gli uomini – gli'intervalli – le case — le erbe.«
 
»Kaj pa naj zdaj vse to pomeni?« vpraša gospa Piškurjeva.
 
»To sem vam iz zvezka prepisal vse primere določnega člena. II cappello (= kappéllo) pomeni klobuk , lo stivale (= stivále ) je škorenj, l'uomo (= uòmo) je mož, človek, l'intervallo (= intervállo) poznamo že iz radia in pomeni odmor, la casa (= kása) je hiša in l'erba (= èrba) je trava. – Nedoločni člen se glasi: un cappello – «
 
»Kakor sem rekel: en klobuk, to se pravi lepo slovensko: neki klobuk,« se vtakne vmes gospod Piškur.
 
»Potem: uno stivale, un uomo, un intervallo, una casa, un'erba.«
 
»Čakaj, čakaj, ihta , zdaj boš razložil, zakaj je ponekod il, zakaj drugod lo, pa l' pa spet un in uno in un' in vsa ta zmeda!«
 
»Bom. Ampak za nocoj je dosti, kaj ne, mama? Jutri dalje!«
{{prelom strani}}
== Gospod Piškur se kar naprej pomlajuje ==
 
Gospod Piškur se kar naprej pomlajuje
 
Ker je bil družinski svet sklenil, da se uvedejo mrzle večerje – saj je gorkote že čimdalje ve, kuriva pa čimdalje manj. – je odpadlo pomivanje posode za gospo Piškurjevo. Samo pobrisala je mizo in laški tečaj se je lahko začel.
 
»Ali veš, kje je ostal?« vpraša gospod Piškur sina in puhne prvi dan po kuhinji.
 
»Tole sem vam napisal: il cappéllo,, lo stivále, l'uòmo, l'intervállo… Čakajte. Tu preneham. To so sami moški samostalniki. Pri zadnjih dveh to sicer ni vidno, ker imata oba v l' okrajšan člen. Tukaj naprej vidite namreč še dva naslednja, ženska samostalnika: la cása – l'erba.«
 
»Kdo pa pove, da je l'intervallo moškega. L'erba pa ženskega spola? Vpraša gospa Piškurjeva.
 
»Za mene, ki sem se latinsko učil, to seveda ni nobena težava. Intervallo je od latinskega intervallum, kar je sicer srednjega spola, in erba je latinska herba, herbae, ki je ženskega spola.« se postavi gospod Piškur. »Gledaš kaj, fant?«
 
»Takole je, mama,« pravi Bolči in nezaupno pogleda očeta. »Samostalniki na -o so po navadi moškega spola, samostalniki na -a pa ženskega. Imamo pa tudi samostalnike na -e. Ti so pa ali moškega ali ženskega spola.«
 
»Ojej, ojej,« zastoka gospa Piškurjeva.
 
»I, kaj boš javkala.« pravi gospod Piškur in izvablja zadnje dime iz dogorele polovičke. »Kar je po naravi moško ali žensko, je takšno tudi v italijanščini, ali ne, Bolči? In ostalo si pa zapomniš, ni zlomek!«
 
»V božjem imenu. Nadaljuj, Bolči!
 
»Povej zdaj, zakaj imaš tukajle il, tule lo in tamle spet apostrofiran l' Zakaj vsa ta reč?« vpraša gospod Piškur.
 
»Lo postavljamo pred samostalnike, ki se začenjajo z ,s impura'… «
 
»Kaj?«
 
»Z ,s impura', to se pravi z s-om, ki mu sledi kak drug soglasnik, recimo: sb, sc, sd, sg, sf in tako dalje.«
 
»Takšen s je tore j ,s impura'? Ne-čisti s?« se zareži gospod Piškur.
 
»Da. Pred takim ,s' ne sme stati nikoli il, ampak zmeraj lo. In pa še pred z. Na primer : ne ,il zio – stric', ampak ,lo zio'; ne ,il zúcchero – sladkor', ampak ,lo zúcchero'.«
 
»Če dovolite.« se oglasi gospod Ovca. »Isto pravilo velja tudi za besede, ki se začenjajo z gn: lo gnocco (njòkko) – cmok; ali s ,ps': lo psicologo (psikò-logo) – psiholog; ali z ,x': lo xilografo (ksilògrafo) – lesorez, medtem ko raba pri besedah, ki se začenjajo s ,pn', še ni ustaljena: il pneumatico ali lo pneumatico.«
 
»Od sile postajata učena,« pravi gospod Piškur in si obriše pot z obraza. »Nocoj se mi bo gotovo spet o maturi sanjalo. Fff!«
 
»Torej zapomnimo si: lo stivale, ne il stivale. ,Lo' imamo tudi pred samostalniki, ki se začenjajo s samoglasnikom – a e i o u, samo da se pred njimi apostrofira v l': i' uomo, i'età.«
 
»Ali je to tako važno?« vpraša gospod Piškur.
 
»Važno, važno, papa. – Zdaj pa naprej, nad ženske samostalnike. La casa – je v redu. Pred samostalniki, ki se začenjajo s samoglasnikom – a e i o u, se pa tudi ta ,la' apostrofira v l'.«
 
»In potemtakem ni razlike med l' iz ,lo' in med l' iz ,la'?«
 
»V ednini ne. V množini pa.«
 
»No, tak nam pa že povej, kako je z množino.«
 
»V množini imamo iz il – i: il capello – i cappelli, iz lo – gli: lo stivale – gli stivali, iz apostrofiranega l' tudi gli: l' uomo – gli uomini ali pa, če se samostalnik začenja z ,i', celo apostrofiran ,gli', ki se glasi ,gl', torej gl' intervalli.
 
»O sveti Bog!« vzdihne gospod Pi¬škur in si obriše potne srage s čela. »Mama, si boš kaj zapomnila?«
 
»Počasi že, saj si mi rekel, da ne smem javkati«
 
»To je res. Ali mar jaz javkam?«
 
»Kje neki,« pravi gospa Piškurjeva in brž okrene pogovor k stvari. »Daj no, povej, sinko, kako izgovarjaš tale ,gli'?«
 
» Kakor ,il', mama, nič drugače. Iz teh primerov tudi vidite, da tvorijo moški samostalniki mnoćino na –i. Znamenje množine je torej dvojno: člen v mnoćinski obliki in množinska končnica samostalnika.«
 
»Oboji, samostalniki na –o in –e tvorijo torej množino na –i?«
 
»Oboji, papa, samo da ima ,uomo' slučajno nepravilno množino.«
 
»Mhm. No, zdaj pa dalje. Čisto študentovski občutki me spet obhajajo.«
 
»Pomlajuješ se, Piškur!« pravi gospa Piškurjeva.
 
»Iz edninskega ,la' – dobimo v množini ,le': la casa – le case, la camera – le camere. Prav isto je z edninskim apostrofirani ,l' iz ,la': le età. Samo včasih se skrajša tudi ,le' v l': l' età.«
 
»Da, v zadnjem času je dopustno oboje, skrajšana in neskrajšana oblika,« dostavi gospod Ovca.
 
»Videli ste tudi, da imajo samostalniki ženskega spola na -a v množini končnico -e. Ženski samostalniki na -e pa imajo v množini seveda -i.
 
»Kako pa je zdaj – kaj sem že hotel reči – kako pa je s sklanjatvijo?« se ojunači gospod Piškur.
 
»Dovoli papa, da vam napišem:
 
Ednina za moški spol
{| class="sortable wikitable" style="font-size:90%"
|-
| il || ki || l' ||
|-
| del || dello || dell' ||
|-
 
| al || allo ||all' ||
|-
| il || lo || l' ||
|-
Ednina za ženski spol
|-
| la|| l' ||
|-
| della || dell' ||
|-
| alla || all' ||
|-
|la ||l' ||
Množina za moški spol
|-
| i || gli (pred i–:) ||
|-
| dei || degli ||
|-
| ai || agli ||
|-
| i || gli ||
|-
Množina za ženski spol
|-
| gl' || le (l') ||
|-
|degl' || delle (dell') ||
|-
|agl' || alle (all') ||
|-
Tako napisal sem vam vse oblike člena za vse primere in vse sklone v ednini in množini.«
 
»Saj to so čisto nove besede?« se ustraši gospa Piškurjeva.
 
»Kakor se vzame. ,Di' in ,a' sta se združila s členom in tako je nastalo, kar sem napisal. Vidim, da imate za nocoj zadosti. Pa končajmo.
 
[[Kategorija:Slovenski narod]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Malo_laščine_za_vsak_dan«