O psu, ki ni bil volk: Razlika med redakcijama

 

Bilo je po sv. Treh kraljih. Trd sneg je pokrival vso deželo. Pri »Oborhu« v Našovčah, ki je bil srednje velik »gruntar«, je bila tiste čase »mesarija« , kakor so naši ljudje tedaj imenovati taka domača podjetja. Mož je skupljeval po domeh prašiče, imel ob velikih cestah in mestih stalne odjemalce, kadar je pa nastopilo ugodno, mrzlo vreme — in take zime so bile pogoste — tedaj se je založil z blagom in odrinil proti jugu.

{{prelom strani}}

Naš klavec Oborh tisti čas mož pri štiridesetih, pa ni samo klal prašičev, delal mesene, prtene in krvave klobase, točil je tudi vino, ki ga je naložil nazaj grede tam okrog Sežane in Dutovelj ali celo v Proseku ali pri Sv. Križu. Prva pomoč pri vsem delu pa mu je bil njegov pastorek, krepki in razumni osemnajstletni mladenič; kajti oče »Oborh« se je iz Skaručine sem priženil in poročil Jančetovo mater, ki je bila vdova. Bilo je v ponedeljek, po prvi nedelji po sv. Treh kraljih, okrog ene zjutraj, ko se je Janče prebudil in zlezel izza gorkega zapefka. da pogleda k domačim konjem, da jima prisuje še kako merico ovsa v jasli, kajti pot do prve postaje proti morju bo dolga. Oče Oborh se je s sosedoma Koželjem in Francizom, ki bosta tudi na svojih »tajselnih« vozila na jug, zmenil, da pričnejo prašiče nakladati ob treh zjutraj, ker le tako bo mogoče le tisti dan do večera privoziti do Planine, ker bo treba po poti iskati priprego. Ko Janče pogleda skozi okno, vidi na dvoru, kamor so zmetali razne odpadke zaklanih prašičev, tri velike, psom podobne živali; bila je namreč polna luna. Stopi v vežo in odpre vrata. Zdaj se šele prepriča, da so bili volkovi, ko vidi da bežijo naravnost v bližnji gozd. V tem je vstal tudi oče Oborh, hlapec in pastir sta bila tudi že na nogah, pa tudi soseda voznika, ko sta videla luč pri sosedu, sta prihitela.

 

 

Ko so se ti s puškami in sekirami oboroženi junaki iz Mengša vračali, je bil že lep in jasen zimski dan. Ljudje so jih spraševali, in vsak je prav živahno pripovedoval o volkovih in njihovi grozoti, k čemer je seveda použito vino tudi svoje pripomoglo. Novica pa je precej opozorila gospodarje in gospodinje po vaseh, da so takoj prvi večer pričeli prav skrbno zapirati in zapahovati svoje hleve in svinjake. Našovci so se takoj po prihodu v domačo vas dogovorili, da gredo zasledovat volkove, dasi jim je lovec Šimnovec dopovedoval, da jih volkovi čakali ne bodo, če jim sledijo tudi do turške meje.

{{prelom strani}}

Že prej omenjenim se je pridružilo še več takih fantov, ki gredo ravno pod vrh in so najbolj silni ter vsakorečni, tudi Šimnovec jih ni mogel zapustiti, dasi se mu je stvar zelo neumna zdela. Posebno jih je pa ohrabril stari vaški {{nejasno|kotar}}, ki jo svojim sosedom in vsej okolici izdeloval vozove in danes sosedom pripovedoval, kako se kot rokodelski pomočnik vozil po ogrskih gmajnah, ko so jim volkovi kar na sani skakali.

 

 

Fantje so pa žival dvignili in odnesli na Gmajno. Delo ni bilo lahko, ker je bila zemlja globoko zmrznjena, a z združenimi močmi je le šlo. Pes Je bil zakopan! Toda ne za dolgo, kar bomo kmalu slišali! Ravno čez en teden te bil spet ponedeljek in tržni dan v Kranju. Gruntar Sitar na Bregu je zjutraj zgodaj izvlekel »kripo« izpod dere, oštrgljal svojo kobilo »sirko«, ji nataknil komat z jazbecem in svetlimi »šajbami«, naložil pet parov cvilšnih vreč, vsako s tremi merniki pšenice in se odpravil na trg v Kranj.

{{prelom strani}}

Pšenico je kmalu in dobro prodal, nato pa je šel malo postopat po mestu. Pride mu nasproti Platnikov Lojze iz Trzina, znani mesar, ki je vsak ponedeljek vozil svojim koroškim odjemalcem pristne trzinske klobase v Kranj. S Sitarjem sta se poznala. Smeje se stopi predenj in ga vpraša: »No Sitar, kaj pa tvoji sosedje Našovci; ali so že pojedli volčje klobase?«

 

 

Šli so z nosili na gmajno, odkopali psa in ga prinesli na vrt. Podali so se nato v sobo, poklicali na mizo bokal vina, vedli so se tako, kakor bi Sitarjevih opazk ne bili razumeli, se mu smejali in ga zadrževali, da ni šel h konju gledat. Oni, ki so ostali zunaj, so obilo slame ajdovice na kripi razmetali ter priredili psu, ki je že zelo neprijetno dišal, udobno ležišče pod sedežem, ki so ga obložili s praznimi vrečami. Nato so odšli.

{{prelom strani}}

Sitarju se je pričelo dremati, sprevidel je, da je najbolje, ako gre domov. Plačal je naročene poliče vina ter želel vsem mnogo zabave in srečno lahko noč! Janče ga je spremil in mu skrbno pogrnil odejo čez sedež. Sitar je pognal, pa še modroval sam s seboj o psu, ki ni bil volk, pa o volku, ki ni bil pes. Doma je zapeljal kripo v kolarnico, spravil konja in drugo v hlev, sam pa se je podal v hišo in se vlegel k peči, kjer je navadno prenočeval, kadar je prišel ovinjen pozno domov.

 

 

Prišla je žegnanska nedelja, spomin cerkvenega žegnanja v Komendi, prvo nedeljo po prazniku sv. Jerneja. Spet so pokali malteški štuki pri cerkvi sv. Petra, gospodinje so pekle štruklje in cvrle bobe. Našovci so povabili sosede Bržane na semenj. Veselo je bilo tisto popoldne pri Oborhu, kajti Sitar je plačal že določeni mu delež, prispevali so oboji vaščani tudi svoje, in tedaj se je potrdilo sosedovsko prijateljstvo, ki drži še dandanes!