Wikivir

Malo laščine za vsak dan: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
mBrez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| avtor =
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' št. 74/140, 142—144142–144; {{mp|leto|1941}}
| vir = dLib {{fc|dlib|J2SBG4DC|s=23|140}}, {{fc|dlib|DBF5TVQ9|s=2, 32–3|142}}, {{fc|dlib|0FXB2PTR|s=2|143}}, {{fc|dlib|1RQQAQOE|s=23|144}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 4
Vrstica 69:
»Torej tako, mama, poslušaj, in vi, gospod Ovca, tudi poslušajte: naj pokaže naš Bolči, kaj se je letos naučil. Vsak od nas mu bo dal dinar od ure.«
 
»Ampak Piškur! « zamahne gospa Piškurjeva proti gospodu . »Pri taki draginji!«
 
»Rekel sem. Naj ima fant veselje. Saj se bo šele izkazalo, če se je res kaj naučil. Ste z nami, gospod Ovca?«
Vrstica 97:
»Na, to vam je pokrita rihta!« se na debelo začudi gospa Piškurjeva, gospod Piškur pa sploh do sape ne pride. In Bolči preplašen gleda, kako mu je zaslužek splaval po vodi.
 
»Nič tako ne glej, Bolči,« ga tolaži gospod Ovca. »Ti boš začel, kakor si se učil. Jaz začeti ne znam. To v šolah bolje zadenejo. Pozneje bom pa jaz poprijel. Tisti dinar bom pa tudi jaz prispeval.«

»Sijajno,« zajeclja Bolči. »Torej – nocoj začnemo.«
 
»Nocoj začnemo,« pravi Piškurjeva mama. »Nocoj – na stara leta!«
Vrstica 107 ⟶ 109:
»Potem je pač rekel: Buon giorno (buòn džórno)«, pravi Bolči zmagoslavno. »Buon giorno se pravi dober dan.«
 
»Tako, da. In da sobo išče nemara... «
 
»Cerco una camera (čérko una kámera)?«
Vrstica 143 ⟶ 145:
»In študentarijo.« se ojunači do hudomušnosti gospod Ovca.
 
»Da, « zakrili Bolči z rokami. »In prispevek – samo en dinar.«
{{prelom strani}}
== Trattoria, un quarto ... ali pa: Pri Piškurjevih se učijo brati ==
 
Ko so povečerjali fižol s čebulo in popili kavo brez kave, se je začel pri Piškurjevi h prvi tečaj italijanščine.
Vrstica 157 ⟶ 159:
»Brez skrbi, mama. Pisati boš že znala, kolikor bo tebi treba. Ti brez skrbi pomivaj, pa malo bolj po tihem delaj, da boš kaj na uho ujela,« je razsodil gospod Piškur.
 
»V italijanščini.,« je začel na moč važno Bolči in skoraj da se mu je malo glas tresel od razburjenja, »pišemo z vsemi črkami, ki jih poznamo v slovenščini, samo črk č, š, ž pa j in k ne rabijo.«
 
»Pa je vendar rekel oni vojak davi, da cerco (čerko) una camera (kamera)?« se zoperstavi gospod Piškur.
Vrstica 267 ⟶ 269:
»Dobro. Imaš še kaj povedati?«
{{prelom strani}}
» O naglasu, Bolči?« omeni obzirno gospod Ovca.
 
»Z naglasom je težko. Nekatere besede se naglašujejo na predzadnjem zlogu. Teh je malo. Največ jih je takih, ki se naglašajo na predzadnjem zlogu. Precej je tudi takih, ki se naglašujejo na predpredzadnjem zlogu.«
Vrstica 294 ⟶ 296:
 
»Moram zaznamovati – prva lekcija. Trije dinarji zasluženi.«
 
{{prelom strani}}
== Kako se je gospod Piškur pomladil ==
 
Piškurjeva družina se je bila pravkar podprla s stebrom kranjske dežele, močnikom nedoločne barve , in gospa Piškurjeva je vneto rožljala s krožniki in žlicami, ki jih je pomivala zraven štedilnika. Sklenjeno je bilo, da je treba mamo počakati. Ta čas so se vsi trije ostali ukvarjali s prebiranjem italijanskih člankov v slovenskem časopisu . Gospod Ovca je pridno popravljal.
 
Vrstica 311 ⟶ 313:
»Prav imaš! Pomladil se bom! To je misel! Fant, potem pa kar sklanjajmo!«
 
»Prav za prav sklanjatve v italijanščini ni. Italijan si pomaga s predlogi, ali bolje s predlogom di, s katerim tvori drugi sklon ali rodilnik, in s predlogom a, s katerim tvori tretji sklon ali dajalnik. Četrti sklon ali tožilnik je enak prvemu sklonu, imenovalniku. Naš peti in šesti sklon, mestnik in orodnik , nadomešča z raznimi drugimi predlogi . Dvojine ni. Italijanščina ima samo ednino in množino. Vzemimo samostalnik, lastno ime Carlo (= Kárlo). Zapišem:
 
Kdo ali kaj? Karel j eje doma. Carlo èa casa (= kárlo è a kása).
 
Koga ali česa? To je Karlov (= Karla) klobuk! Questo è il cappello di Carlo! (= kuésto è il kappello di kárlo!)
Vrstica 351 ⟶ 353:
»Kdo to pravi? Kaj pa je ,ta velik' in ta mal', ta pridn' 'no ta žleht'?« Sa¬mi artikli! Seveda, v vaših slovnicah jih ni,« se razmahne gospod Piškur. »Tako povej mami, pa bo prècej razumela!«
 
»Hvala Bogu, da ti ne pišeš slovnic, papa. Bi bilo takoj nekaj paragrafov več. Zdaj nam je pri slovenščini vsaj z artiklom prizaneseno. – Imamo pa določni in nedoločni artikel. Določni se rabi... «
 
»Boš že spet okoli onegà v aržet segal!« se razhudi gospod Piškur. »Saj imamo Slovenci obojen artikel. ,En velik' pa en majhen, pa en pridn' pa en žleht'! Ali že ločiš, mama? ,Ta pridn' – določni artikel, ,en pridn' – nedoločni artikel. – No?«
Vrstica 386 ⟶ 388:
{{prelom strani}}
== Gospod Piškur se kar naprej pomlajuje ==
 
Gospod Piškur se kar naprej pomlajuje
 
Ker je bil družinski svet sklenil, da se uvedejo mrzle večerje – saj je gorkote že čimdalje ve, kuriva pa čimdalje manj. – je odpadlo pomivanje posode za gospo Piškurjevo. Samo pobrisala je mizo in laški tečaj se je lahko začel.
Vrstica 522:
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1941]]
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Malo_laščine_za_vsak_dan«