Andrejeva žena: Razlika med redakcijama

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 9. in 10. november {{mp|leto|1911 (44/258-259)}}

| izdano vir= ''{{mpfc|delodlib|Slovenski2B8P7O03|s=1|dLib narod258}}'', 10. november {{mpfc|letodlib|PMMK211G|s=1|1911dLib (44/259)}}

Bila je mlada, rdeča in visoka. Njene široke, polne lakti so se ble¬ščalebleščale od znoja in solnca, ko se je sklanjala nizko k žitu in vihtela srp po njivi. Rdeča ruta, zvita in zaveza¬nazavezana za tilnikom, ji je gorela na glavi, in močna in polna njena pleča so kipela pod znojno srajco.

Njiva, dolga in široka, vsa zlatoklasa, je šumela in vršala, cela vrsta urnih ženjic se je gnala za žitom, in njihova pisana krila in živobojne rute so lahko vztrepetavale in plapolale v sapi. Srpi so peli, rezali in hrustali bilke, slama se je lomila in težko klasje je trudno legalo v razore. Nad poljem so plavali beli in čisti oblaki. Imeli so veselje nad bogatimi njivami in so v tihi zadovoljnosti šli za gore. A nad njimi, visoko je hodilo solnce svojo sinjo in bleščečo pot.

Žito so želi, in bilo je vroče po¬poldnepopoldne, ko se je žena gospodarja An¬drejaAndreja sredi rumene ječmenove njive, vsa potopljena v klasje kakor v reko, nenadoma vrgla pokonci, visoko vz¬dignilavzdignila glavo, da ji je zdrsnil robec z las in je dvoje težkih rjavih kit padlo čez tilnik in se razvilo po hrb¬tuhrbtu. Zakričala je, vrgla srp iz roke in se z obemi rokami zgrabila za čelo. Zakričala je iznova, široko odprla oči, zakrožila ž njimi po zraku in omahnila znak na njivo. Gospodar Andrej je bil pri vozu, in je nakladal ječmen. Ko je zaslišal ženo, njen bol¬nibolni vzkrik, ki je bil tak, da so celo ko¬njikonji pozorno zastrigli z ušesi, je prite¬kelpritekel brez sape k njej. Njena zenica je bila skrita nekje pod obrvjo, in kal¬nakalna belina je strmela v praznino. Vsa je bila v znoju, in iz njenih lica, je tekla in izginjala kri, in kakor luč sence se je umikala goreča rdečica mrzli bledobi.

»Manica, moja Manica, kaj je s teboj,« je vzkliknil žalostni gospo¬dargospodar.

»Kaj je z mojo ženo? Kaj ste na¬redilenaredile moji ženi?« je vprašal ženjice.

Zvečer je gospodarju Andreju umrla žena. Mehak in dehteč je bil njen mrtvaški oder. Postlan je bil z rumenim žitom, in veneče njivsko cvetje in sveže zrnje je dišalo po hi¬šihiši. Kropili so jo s klasjem, ker se je tako zdelo prav hlapcu Boštjanu.

Gospodar Andrej je hodil po hiši in pestoval svojega sina. Velika ža¬lostžalost je kakor težka senca ležala na njegovem moškem in lepem obličju, in zdelo se je, da je to dete neboglje¬nonebogljeno pretežko njegovim krepkim ro¬kamrokam, zakaj prsi so se grudile in ple¬čapleča so se ključila. Gledal je na sina, in kakor ena sama velika solza je bi¬lobilo njegovo oko. Solza je težka, ali se ne utrne, kakor se ne utrne zvezda z nočnega neba. Vzdih je v srcu, ali na dan ne pride, zakaj priklenjen je s črnim obupom.

Sinovo lice pa se je smejalo, in bleščale so se njegove oči, in njego¬vanjegova usta kakor izdolbena česnjica so gorela in žgolela: »Ta - ta!«

Gospodar Pšenica je mislil na svojo ženo. Lepa in visoka — le za spoznanje manjša od njega — je ho¬dilahodila pred njegovimi očmi. Mila in mirno njeno obličje se mu je smehlja¬losmehljalo s tiho resnostjo, in sveta je bila njena ljubezen. Bila je še kot deklica zmiraj resna, nosila je črno pečo v znamenje žalovanja po očetu, ko jo je spoznal. In takšna je zdaj vstala v njegovem spominu. Ne kakor neve-stanevesta, ko je rožna in kipeča v lepoti in zdravju sedela s svati na njegovi strani. Ni ga obiskala kakor žena, vsa vroča in sladka, v divji ljubezni, v blaznih nočeh, razgaljena in svetla kakor poljana belega cvetja, na ka¬teregakaterega je lahno dahnila in ga nežno oblila bagrena zarja z rdečim, pla¬himplahim plamenom. Sedaj je zopet žalo¬valažalovala. Sedaj ni ljubila. Mogoče je ža¬lovalažalovala za samo seboj, ali za svojim sinom, ki ga je zapustila. In zdaj mi¬slimisli v svoji togi, kdaj naj pride po sina in ga vzame s seboj. Gospodar Andrej je krepko objel svojega sina, v strahu, da ga mu ne vzame mati. Otrok je zakričal in zaklical na po¬močpomoč: »Mama!« In gospodar Andrej je vedel, da je mati slišala otrokov klic, nagnil se je k njegovemu obra¬zuobrazu in ga tiho prosil, naj utihne. Sin se je zasmejal, kakor da si je v sve¬stisvesti svoje oblasti in moči.

In zdaj je ležala njegova žena v zadnjih zdihih. Otroka je imela na prsih. Gospodar Andrej je slišal, kaj so tedaj govorile njene oči, kaj se je bleščalo v rosni globini njihovi. Sli¬šalSlišal je njene misli in ukaze, in zdaj je vedel, da pride mati takoj po svojega sina, ako bi mu dal takšno mačeho, ki ga ne bi ljubila, ki bi ga česala z železnim glavnikom, ki bi mu pekla iz pepela kruh in mu s peskom nastiljala posteljo. Ljubeznjivo in z ma¬terinskomaterinsko možnostjo je pestoval svoje¬gasvojega otroka in v mislih je govoril s svojo ženo in jo prosil, naj mru pusti sina.

Gledal je skozi okno in videl hlapca Boštjana, ki je prišel s polja. Konji so zarezgetali v pozdrav, ko so zapazili svojega gospodarja, in hla¬pechlapec je stopil k njemu:

»Sedaj pa ne vem več, kam s pšenico. Rž sem vzel iz kozolca, da je napravila prostor pšenici. In pol nji¬venjive je še na Vzarjah, Kam naj grem ž njo?«

Gospodar ga je poslušal brez za¬nimanjazanimanja. »Osem jih žanje. Kam naj bi s pšenico?«

»Kam?« je dejal zamišljeno go¬spodargospodar. »Daj jo — zapelji jo k Golirajki. Sedem otrok ima, in pred tre¬mitremi tedni ji je umrl mož. Naše naj požanjejo, in kar tja jo zapelji . . .«

Oče je položil sina v zibel in mu začel smehljajočemu se in radostno zavzetemu praviti povest o lepi Manici in dobri materi, ki je morala za¬pustitizapustiti moža in sina: Oče je jokal, sin se je smejal.

Gospodar je molčal in je šel v izbo, kjer je ležal sin. Spal je še, in kakor nežni rožni popek ob zlati in sinji pomladi se je smejalo njegovo lice. Sedel je k njemu, in sveta se mu je zdela njegova bližina, in tudi zib¬kazibka je bila posvečena. Zakaj v njej je spala Maničina ljubezen.

»Kje je? Prej je kričala na vasi, da hodi ona nazaj. In da zato ne osta¬neostane pri nas.«

»Vzemi otroka, jaz grem na nji¬vonjivo,« je ukazal gospodar. Položil je otroka hlapcu na roke in šel skozi vrata.

Boštjan je ostal sam z otrokom. Na trdo stegnjenih njegovih rokah, je počival in z rokami ga je vlekel za lica. Vzel ga je v naročje, in otrok ga je začel vleči za lase. Boštjan si ni vedel pomagati, ter je pestoval otroka in majal z glavo, da se otrese njegovih ročic, a z nogami je zibal prazno zibko. In nazadnje se je domi¬slildomislil pravega. Odložil je otroka in stekel iz hiše in na njivo h gospo¬darjugospodarju.

In gospodar se je vrnil domov. Hodi po izbi in pestuje otroka. Na poti zunaj se zasliši krik, in ko go¬spodargospodar pogleda, vidi kmeta Roka, ki s polenom v roki teče za svojo pastirico Marto in kriči:

Kmetov obraz je bil ves zaripIjen od divje jeze, in njegovo sloko in koščeno telo se je čudno naglo lo¬milolomilo po kamenju. In pred njim je tekla mlada in drobna deklica. Njen obraz je bil plah, a se je nedolžno smejal, in temni lasje so bili vsi sku¬štraniskuštrani, in majhno ruto je vihtelo v roki.

»Kaj pa je, Rok?« je prašal go¬spodgospod Pšenica.

»A kaj? Cigan je cigan. Vsega me če okrasti to seme malopridno. Ali ti ni razdala beraški druhali, ki se potepa po vasi, že skoro vso moko, in krompir in kruh. Oh, to ti je zale¬gazalega!«

»I, kaj pa delaš,« je vprašal Rok in stopil bliže. »Pestuješ, glej, glej! Tebi bo treba gospodinje, Ja¬nezJanez. Čakaj no, saj res! Ti bom pa jaz pomagal! DizoLizo ti dam, svojo najsta¬rejšonajstarejšo.«

Kmet Rok je odšel in si veselo mel roke. Široki obraz se mu je sme¬jalsmejal in jezik je ponavljal:

Tudi Andreju bi to bilo povolji, da ni prišlo drugače. Bilo je drugi dan, ko pride proti mraku domov. Vedel je, da je otrok sam v hiši in zdelo se mu je čudno, da je tako tih. Stopi k oknu in po¬gledapogleda.

Gospodar Andrej je ostrmel. Nad zibko, v kateri je ležal sin, se je sklanjala ženska, na las podob¬napodobna njegovi umrli ženi.

Skočil je v hišo in zagledal sose¬dovososedovo rejenko, Marto, ki je pestovala njegovega sina. In smejal se je otrok in objemal, božal pestunjo:

Dekle je povešalo oči in v za¬dregizadregi odgovorilo:

»Tako, tako! Koliko si pa že sta¬rastara, Marta? Ali bi prišla k nam za go¬spodinjogospodinjo?«

Njo je bilo sram in ni odgovo¬rilaodgovorila.

»Marta, mislim po resnici. Po¬glejPoglej, otrok nima matere, ali se ti ne smili?«