Gorski župnik: Razlika med redakcijama

v svoji gorati župi. Trebalo mu je par ur hoda,

predno je dospel do prvega tovariša; po zimi pa, kadar je zapadel visok, do podram segajoč sneg,

moral navadno za cel mesec z živili, da ni bilo

pošiljati ljudij v takem snegu v dolino; ob nedeljah

vabijo v svojo sredo k taroku, kaj delajo zajci, in

za koliko odstotkov so se že pomnožili, odkar jim

ali pogreb v tistem letu itd. On pa je

srečno odbijal vse zbadljive napade in jim zabelil

 

Ves upehan in utrujen je došel domov; in

dni!

 

jedno bitje. Lice mu je razorano v gube,

bledo in upalo, njegova postava uklonjena, slabotna

svojega gospodatva. In kakov je bil nekdaj! Da,

Anton! Visoka posava, temni kodri okrožujoči veliko,

belo čelo, ognjevite oči, prijazen obraz in njegovo

uljudno, vsem zahtevam estetike in stroge etikete

sin revnih starišev, ki so imeli malo, borno bajtico

s tistimi nizkimi okenci, mej katerimi dobi jedva

je opozorila učitelja in župnika, da sta progovorila

starše, naj ga dado »študirati«. Podpirala sta ga po svojih močeh in pri delu jima je priskočil tudi župan, bogat trgovec, na pomoč. Pozneje pa si je Anton služil sam toliko s poukom, da je izhajal.

poučujoč mlajšega sinka. Radi so ga imeli tam, saj

je bil domačemu sinu dober in vesten učitelj, hčerkama pa prijeten družabnik. Tam se je navadil

Anton nad vse, in kateri se je utisnila njegova

podoba tako globoko v srce, da si ni mogla misliti

je i ona, da zaceli čas vse rane, našla je druzega

moža, s katerim je živela potem zadovoljna v sredi

še le, po raznih plesnih kursih brusiti in piliti za

življenje v olikanih krogih, njemu ni

jako blagodejno razlikuje od kopališčnega življenja.

Saj se je bil že povsem oživel v onih skromnih

Svojemu dekanu je ugajal Anton kakor nobeden

njegovih prednikov. Stari dekan je kmalu uvel novega kapelana v razne, njemu bolj znane rodbine.

ki je le težko pogrešal družbo, prišedši iz srede

svojih tovarišev v zapuščene vasi, je sedaj, ko mu

Navadno je sedel doma pri svojem glasoviru

ali harmoniju ter preigraval razne komade imenitnih

zapel spremljevaje se na glasoviru polglasno kako

mično, priljubljeno narodno popevko kakor: »Adijo,

je bil podal njegov učitelj v rodni vasi, ki ga je

na svojem polomljenem glasoviru naučil nekaj

Kdo bo vedno svoje katoličanstvo obešal na veliki

zvon; dvomim, da so oni boljši katoliki, kakor mi,

potolažil, da se tudi on ne strinja z novim gibanjem, temveč pripada starejšim...

 

dovtipno opazko. Saj je bil uprav zaljubljen v svojega kooperatorja.

 

ga je često skrbno.

 

volje in vesel. Pa kaj vas je dovelo do tega vprašanja?«

 

v družbo, vi, ki znate tako izborno zabavati!«

 

osebo sem vesel, da me razvedrite tedaj, kadar morava biti skupaj, in se malo pomeniva. Več časa

vam nočem kratiti, dasi vam odkrito povem, da sem

 

Tako je čestokrat komplimentoval stari dekan

resnemu kapelanu.

{{prelom strani}}

Antona, stopivši v njegovo sobo, in se lahko naklonilo.

 

vprašal Anton nekako v zadregi in presenečen ob

tako nenavadnem in ljubkem posetu, ter ji ponudil

pa priti k vam, častiti gospod, in vas prositi, bi

vam li bilo mogoče, posvetiti nekoliko trenutkov

Videli bodete sami in smilila se vam bo!«

 

so peto »bolnike obiskavati«, in mej duševnimi »žalostne tolažiti«. Če je vsak človek dolžan, jih izpolnjevati, koliko bolj jaz kot duhovnik!«

 

 

»In kdaj lahko pridem, da bi bilo gospej mamá

najbolj po godu?«

 

itak vedno dovolj, če ne preveč časa; torej kadar

vam dopuščajo opravki!«

Kdaj bi pa želela gospa mamá?«

 

kapelanovo. »Ob treh je že vedno po konci in potem

čakave, da odjenja huda vročina in greve ob 5. uri v

opravilo.«

 

raz divan; naznanivši mu stanovanje, poslovila se

je z naklonom, hoteč poljubiti duhovniku roko, katero pa je le-ta brzo odtegnil, ter odšla.

{{prelom strani}}

Anton, spremivši jo do hišnih vrat.

 

»Z Bogom! Na svidenje jutri!«

 

vrnivši se v sobo.

 

»Oh! mamá, ti ne veš, kako prijazen je gospod kapelan! In kako čedno ima v svoji sobici,

kakor da bi mu najnežnejše roke urejevale njegovo

je zapazila v kapelanovem stanovanji, potem pa

pristavila: »Tudi sam je prikupljiv, eleganten človek.

Gospa se je zadovoljno nasmehnila: »Vidiš, da

ni bilo tako budo; pa si se tako bala, dragica moja«

 

Gospa Vernikova je bila vdova bogatega veleposestnika Vernika, ki je imel svoj gradič na Spodnjem Štajerju. Podedovala je po svojem soprogu

veliko premoženje, da bi bila lahko brez skrbi živela s svojo hčerko Olgo. A svojih ugodnih razmer ni

spolnila baš 17. leto, bila je ob smrti svojega papa

stara šele 12 let in se je šolala ravno jedno leto že

Dunaju. Po smrti soprogovi jo je vzela mati domov,

da ji je bila hčerka v prvih časih nesreče za tolažnico in v razvedrilo. Preskrbela ji je odgojiteljico

bolezen. Vsako leto se jo peljala z Olgo čez poletje

v kako kopališče in se v istini malo bolja vračala

se je kretala v ohlapni domači ˛bluzi`, ko je nosila

krožnike, skodelice, kupico in druge priprave

 

žensko južino, Antonu pa sta postregle z vinom,

pecivom in ovočjem.

tožil o bolestih, katere je prebil prve čase semeniškega življenja, kateremu se je pa nazadnje tako

privadil, da se lahko z mirno vestjo zove duhovnika s poklicem, razkladal svoje življenje po raznih

svoje poslušalce. Odkritosrčnost, s katero je podal

damama pravcati confiteor, prikupila ga jima je

»Milostljiva, kaj ne, vi se ne hudujete, ker sem vas zadržal, da niste šli po svoji navadi na sprehod! Če vam drago, spremim vas tudi jaz v park.«

 

 

Umevno je, da je tudi gospa radostno sprejela ta predlog, saj ji je Antonova družba že sedaj po kratkem pogovoru silno ugajala.

in gigerlov, na drugem koncu pa so kričali in javkali poredni paglavci, se ruvali in podili

po trati ter pretepavali z uprav junaško brezobzirnostjo, baš pravi kontrast napram rekonvalescentom, ki so slabi in brez moči posedali po klopeh

 

»Če gledam te le vesele in življenja polne

zopet svoje zdravje nazaj.«

 

po zdravnikovih naročilih. Bolezen pač naglo pride,

a težko se je je odkrižati.«

nerada in nevoljna bila pri tebi in hrepenela le po

zabavah, koncertih, plesih, gledališčih ...!

 

gospo mamá!«

{{prelom strani}}

»Doma, kjer je cela okolica gradiča naša, da lahko

počnemo, kar hočemo, tam se človek lagije razvedri, kakor v teh pustih kopalisčih, kjer so na

obiščeve zopet midve znance na kakem bližnjem

gradiču, in tako nam vender še dosti prijetno in

moram uporabljati kopelj. In sami veste, da človek v

tujini ne more imeti vsega, kar si želi. Lotos še

glasovira nisem mogla dobiti za Olgo, da bi se

včasih malce razvedrila; saj ji je muzika nad vse

laglje, če jim je možno potožiti komu svojo bol in

 

»Verujem vam, da težko pogrešate ugodnosti,

doma. I jaz sem prijatelj glasbe, ki mi je jedina

zabavana svetu. »La musica conjuga cielo e terra«,

in gode pri vsaki priliki, jaz pa sem pravi, verni

sin svojega naroda!«

zdelo in je zaklical kuharici, po svoji stari navadi

mešajoč slovenščino in nemščino: »Danes ga še bova

 

In Anton mu je pripovedoval, s kom se je

preludiral nekaj časa, v mislih pa se je preselil tja

k mizici ob jazminovem grmičji. Prijazna je gospa,

skoto čisto pozabil na svojo igro.

 

</poem>

 

 

Kapelan Anton je meril pot od stene do stene

Nakrat potrka nekdo lahno na vrata.

 

 

 

 

Pot, ob kateri je stala kapelanija je bila zasebna in zato le malo obiskovana; vozovi pa sploh niso vozili tam mimo. Pred hišico je stala senčnata lopa, spletena iz temnozelenih divjih trt, ki so se ovijale po lesenem omrežji. Tam so posedli.

o raznih škandalčkih, ki se često dogajajo v kopališčih in letoviščih, o časnikarskih novicah in drugih stvareh.

 

 

Služkinjo, katera je pripeljala gospo, so bili že odposlali domov in ji naročili, naj se vrne o gotovem času.

Olga se je boječe ozirala po sobi, opazovala

z radovednostjo in zanimanjem, ki je lastno le ženskam za take stvari, vse v sobi in premotrila vso

 

Kmalu pa so prebirali njeni drobni prstki bele

»To pač lahko preprečite milostljiva s tem, da odpirate gospici Olgi počasi oči, da ji v diskretni obliki razjasnite sveta namene in sredstva, in če bo spoznala zanjke in zagate, varovala se jih bode izvestno. Sicer pa zaupajte, milostljiva, v Boga, in ta vas bo ohranil vaši ljubljeni hčerki kot varuhinjo in zaščitnico!«

{{prelom strani}}

sem je opustila; ni mi šlo iz ust in pridržala sem

je zopet zase. Čudili se bodete in morda ugovarjali,

v socijalnem življenju in prvo spoznanje dolžnosti

žene v družini, njenega razmerja napram možu...

ji dela skrbi in žalost... Mislim, da me umejete.«

 

ona kdaj mati in uživala vse materino veselje, navdati ženo z radostjo in hrepenenjem!«

 

 

»Privadila se bode tudi tej misli; zato je najbolje, da gospico Olgo čim preje omožite. Gotovo

pride prilika, da bo našla srce, kateremu bo zaupala,

 

»Tudi jaz sem istih mislij. A to ne pojde tako

ulicah ozirati v stran, kadar ju je srečal kak znanec,

in moške ji je slikala le kot lažnjivce, hinavce, sleparje, neodkritosrčneže in sebičneže. Vse sem zvedela

tem maščevati in izliti svoj srd na nehvaležni moški

svet, ki ni mogel umeti njenih teženj in jej podariti niti jednega svojega člana. Seveda vzrokov Olgi

morala bo priti v družbo, in kaj potem! Ona je

nezaupna, a sama ne ve zakaj, in zato je pri vsej

najivnost bo lahko oni, ki si bo znal pridobiti njeno

zaupanje zlorabljal in storil ž njo, kar se mu bo

in sprevidela bo sama, da si je slikala svet prečrno.«

 

pri gospodarstvu ne bo gledati na vsak vinar. Da

dobi le dobrega soproga in srečna bode. Presrečna

citre v primeru s tem.«

 

»kadar se omožiš, kupiš si sama novega.«

 

»Gospica, le večkrat se poslužite glasovirja, če vam res ugaja. Čim češče pridete, tem dražje mi bode!«

 

 

 

potem bi še rajše hodila tja, je vskliknila, ko sta

sedeli že doma v sobi.

njegovi duši. Po glavi mu je šumelo, a energično

je odbijal vse razstresujoče misli in se zopet uglobil

o ljubezni do bližnjega, tako ognjevito, krasno, in

govorniško dovršeno, da je jedni lepi misli sledila

Često je prihajala Olga h kapelanu Antonu

igrat na njegov glasovir. Kadar je prišla tudi gospa,

sama, zaprl se je Anton v drugo sobico, da bi ne

motil Olge ali pa se je usedel na divan ter pazno

Komu padeš, ti nedolžni angelj, v naročaj? Koga

zadene sreča, da bo užival pri tebi že tu na zemlji

nebesa? Koga bo osrečevala tvoja ljubezen? Kdo

podile po Antonovi glavi, njegove oči pa so z dopajenjem počivale na divnem, stasitem telesu Olginem!

 

sicer tako pusto in prazno. Njemu vsaj se je tako

zdelo. Sedaj pa se mu zdi tako prijetno, prijazno,

ali veselo čebljanje Olgino, kadar ga po čem povprašuje. Pač škoda, da to ne more vedno tako

more braniti sanje! Vsaj te mu nadomeščujejo, kar

 

Kadar je doigrala Olga kak komad, obrnila

povprašala: »Ali vam ugaja ta komad?« In Anton

je vedno pohvalil njeno igro ter potrdil njene nazore o dotični skladbi, kar jo je silno razveselilo,

Včasih sedel je i Anton k harmoniju in zaigrala

sta skupno. Kako srečna je bila tedaj Olga! Vsa v

ognju je vzklikala: »To je krasno, nebeško lepo!«

si ni upala. Anton pa je sam uganil njene želje,

pesem, katero je Anton s finim čutom spremljal na

glasoviru.

 

svojo glavo ob desno roko in zrl tja doli po dolini,

kjer se je širilo rodovitno polje. Tako je sedel

oknom, nekoliko oddaljen, je žuborel precej močan

potok, in šumenje njegovih valčkov segalo je v

plazilo po mamici, a oklepalo in ovijalo z debelimi

Kolika sreča! Tedaj pa je planil ves razburjen po konci, tresoč se na celem telesu, kakor

suh list v jesenskem vetru, segel z roko preko vročega čela, hoteč izbrisati in pregnati take slike, ki

 

njegovem srci. Priznati si je moral, da ljubi Olgo

z vso silo svojega srca, pred seboj pa je zopet

 

Nerad jo je puščal samo. Le težko se je premagal, stopil v drugo sobo, stal nekaj časa pri

je zopet nazaj v prvo sobo, sedal na divan ali tik

 

Olga pa je skoro vsak dan vprašala doma

 

»Oh, saj je vedno vesel, kadar pridem. In

Ko je potem zvečer zlezla v svojo belo posteljico,

premišljevala je v svoji glavici: »Zakaj me je pač

mamá tako čudno pogledala. Saj vender nisem nič

hodim. Saj je tako prijazen z menoj in me ima

tako rad, kakor niti domači duhovniki ne. Res,

Olga je prišla zopet k Antonu. Izročila mu je

pozdrave od mamá, češ, rekla je: »Le pojdi danes,

nasmehom ter se vsedla h klavirju. Začela je igrati,

Anton pa je stopil v drugo sobo.

začelo Antonu burno utripati srce, ves vznemirjen

in nervozen skočil je po konci. Saj je v ono skladbo

miren stopil v prvo sobo, se naslonil na glasovirjev

rob tik Olge in zrl neprestano, stepo v njen ljubki

 

Dokončavši komad uprla je svoje lepe, plave

on pa se ni mogel več premagovati, pozabil

svoje mehke roke okoli njegovega vratu...

 

omame, spomnil se je, da je duhovnik in postal je

mož. Skoro odurno ji je razklenil roki in se izvil

tudi Olga, kaj se je zgodilo. Vsa osupnjena in

zmočena je bila za trenotje. Anton jo je prijel za

tresočo roko ter ji z mirnim, resnim, zajedno pa

 

Olga je bila smrtnobleda in kakor okamenala;

bridko razjokala. Spoznala je, da je gojila do Antona več nego samo gorko prijateljstvo, spoznala

je, da je bilo ono skrivno čutstvo, ki jo je osrečevalo v zadnjem času, zajedno pa tudi vzbujalo skrbi

je ne sme ljubiti, ki ji ne sme vračati njene vroče,

iskrene ljubezni!

Anton jo je obiskal. Koliko je trpel, ko je

ugledal Olgo, bridko trpečo radi materine bolezni

 

Prisedel je k postelji gospe, in jo tolažil, da

Anton je prišel baš iz cerkve od maše, ko prihiti nekega dne Olga smrtnobleda, rudečih, objokanih oči, razmršenih las, nečakajoč dovoljenja v

sobo, se mu vrže na prsi, da jo je jedva prestregel,

 

 

<poem align="center">

za pogreb. Brzojavil je sestri pokojnice, soprogi

državnega uradnika v stolnem mestu, ki je prišla

neutešljivo plakajočo, v svoje varstvo.

 

</poem>

 

kapelana, ki je molče strmel pred se, pri večerji.

 

 

<poem align="center">

neba je lahno rosila jesenska gosta megla. Jesenski

veter je poigraval s suhimi listi na gabrovi meji,

 

Ko je metal Anton z malo lopatico grude na

krsto, da je otlo donelo iz groba, in ko jo videl

omagovati blodo, nesrečno Olgo, tedaj se je tresel

in

svitla solza se je prikrala v njegovo sicer vedno

 

<poem align="center">

 

Anton jo je prijel za roko in jo poljubil na

sprejmite mojo skladbo, katero sem posvetil vam,

in katera je izdala moja čutstva napram vam.«

 

 

<poem align="center">

 

»Pripeljali vam bodemo vsako leto deset voz

 

On pa se je dobrovoljno nasmehljal češ: od

gorske dušice še vedno željno čakajo dušnega pastirja.

 

 

Topiči so pokali, godci godli, vladalo je silno

cele fare mu je zadostno plačilo.

 

kolena in ga zdrami iz spominov.

 

slabih očij prezrla pri ometanji.

 

pa brije ostra burja, raja okoli oglov gorskega župnišča in se zaletava v njegova okna, da zažvenketajo vsak trenutek male šipe v že črvivem okviru.

Buči in vrši kakor daljno gromenje, vmes pa zazveni včasih jasen pisk in se zopet izgubi mej bučeči orkester burjinega zbora.