Človek obrača, Bog obrne: Razlika med redakcijama

| izdano = ''{{mp|delo|Domoljub}}'', 11/2–6, {{mp|leto|1898}}

| obdelano=4

| dovoljenje = javna last

}}

oddahne, potegne raztrgani plašč in odide. Ko zaloputne vrata za sabo, ni bilo smejanju ne konca ne

kraja, vsi so bili veseli, da so se znebili nadležne pijavke.

== II. ==

 

 

»Metka, kaj je, da jočeš?« vpraša jo sočutno.

»A nič, nič.«

 

daj namesto klobas, da izve nenasitljivi starec, pri čem

da je. Za zdaj pa z Bogom, Metka!« pravi Ivan, pomaga ji polni škaf na glavo in steče za kravama, katerima se je malo ljubilo skakati po mrzli burji in sta šli rajši domov v gorki hlev.

Zaman je pričakoval Ivan svojega strica, da bi mu

povedal, kar mu je težilo srce, cel božji dan ni bilo

»Pustite me v miru!« zakriči Metka in ga krcne

po roki.

»Glej, glej, kako je huda! Bo že boljše, ko se me boš malo bolj privadila!« smeji se starec in odide.

 

 

Precej časa je trajalo, da so se pomirili Pipanovi gostje.

»Prav mu je nepravila punca, prav temu prismojenou!« meni jeden.

 

Kaj porečeta v taki stiski? Kmalu si je izdelal brezsrčni

skopuh načrt, kako bo odstranil Ivana po tihem.

== IV. ==

 

 

»Pet?«

»Osem ali nič!«

 

more braniti, zadene ga težka Bolačeva gorjača po glavi,

da se zgrudi na tla.

Na Metkino vpitje in razgrajanje bričev pritekó

Kobal in drugi sosedje gledat, kaj se godi pri Petelinu.

Upala je, da ugleda tudi Ivana med njimi, zakaj slišala je,

da so ga videli spomladi, ko je šel na Laško. A čakala je

veselih, njega pa le ni bilo. Govorila je tudi z znanci, ki so

prihajali iz bojišča, a o Ivanu ni vedel nihče nič gotovega.

gostili so se in radovali sreče poročencev in hvalili Boga,

da je vse zlo obrnil in spremenil v dobro.