Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

| izdano = ''{{mp|delo|Domoljub}}'', 11/14–17, 19–21; {{mp|leto|1898}}

| obdelano=4

| dovoljenje = javna last

}}

»No, to bi pa že lahko pobrali hlapci in ponesli

domov otrokom,« opomni grof nevoljen.

»Seveda, seveda,« odvrne Erman, ki si ni vedel

pomagati iz zadrege.

 

Pri Hvalovih se dolgo niso mogli privaditi, da so

godi na tujem in kedaj se neki vrne. A udali so se v

voljo božjo in opravljali svoja dela kakor poprej.

po licu. Bila je solza hvaležnosti.

 

da si je upal zopet na pot. Hvalovi so ga silili, naj ostane še pri njih, a ni ugodil njih želji. Strah pred Francozi ga je trial dalje.

 

 

»Če ne na tem svetu, pa na onem. Srečno pot!«

== 3. {{razprto|Ponarejeni novci.}} ==

 

li? — Tujca ni poznal, znabiti ga še videl ni. Ne, iz

sovraštva in zavisti do Hvalove rodbine mu je natvezil,

teh ljudij? In zakaj? O dovolj ima vzroka zato. Gospodar je ošaben in se mu je vedno upiral, upiral in odgovarjal njemu, oskrbniku Ermanu. In sedaj še to, ta goljufija, ta ponarejeni denar! Pred sodnijo s to stvarjo, k pravdi! A če se izkaže, da ni Hvalovka kriva, da jo je oni kupoc opeharil...! — Ne, sam hoče vse opraviti. Ni-li oskrbnik kobilarne? Ni mu li izročeno vse selo?...

 

»Seveda, in vi ste iz mesta prinašali vsega, česar

je bilo potreba,« poseže vmes Peter.

»Da ste morali onega tujca pripeljati pod streho!«

dé mlajši sin.

 

Drugo jutro na vse zgodaj vprežejo vozniki, in Hvalovi nastopijo dolgo pot na Pivko.

== 4. {{razprto|Na Pivki.}} ==

 

Gospodinja s hčerko se je poprijela doma in obdelovala

domače zemljišče. Sinova sta pomagala premožnejšim sosedom pri delu in sta tako vedno imela zaslužek. Povsodi so ju ljudje imeli radi kakor vsakega pridnega in poštenega človeka. Druščine nista imela mnogo, kajti vse, kar je bilo za rabo, so pobrali k vojakom in jih poslali z nadvojvodo Karlom na Laško čakat Francoza. Njiju dosedaj ta dolžnosti ni vezala, ker sta služila tako cesarja v Lipovjem. Tukaj, mislila sta, je tudi nihče ne more siliti k temu, ker nista domačina.

Tako je minilo poletje, nastopila jesen in sveti

Miha je potrkal na duri v znamenje, da je čas pospraviti poljske pridelke. A nič kaj niso bili veseli ljudje

 

»Lipovka in Vzvratnik, oba kosa za šestdeset goldinarjev! Kedo dá?« zakriči sodnijski sluga.

»Mati, ta dva sta nam kaj nárok, požurite, se,«

pošepeče Peter.

zato,« mrmra Zakotnik, ki je vedno gledal na to, kje

bi dobil kaj prilike za prepir.

== 5. {{razprto|Vojak.}} ==

 

»K Hvalovim, gospod, tam imajo dva, ki sta za nas

kakor nalašč.«

»Tudi tja? A če nas pokliče lipovski oskrbnik na

odgovor? Saj imata tamkaj domovinsko pravico,« začudi

je odštel gospodar zaslužene novce, kar prisopeta k njim

dva rojaka, Pivčana; jeden Matenjec, drugi iz okolice.

Bila sta tudi ona dva vajena Hrvata in sta prejšna leta že večkrat tesala doge tudi okoli, toraj sta vedela dobro, kje drvarijo Pivčanje.

 

Oh, gospod, da ste vedeli vi, kake posledice bo imelo

to, ne bili bi storili tega, saj ne bi smeli storiti. Smiliti bi se vam morali moja uboga mati, če imate količkaj srca.«

Selanovič in sin sta kar okamnela. »Za vse svetnike! govorite, kaj se je zgodilo, kaj je zadelo mater,

mojo dobrotnico, ki mi je rešila življenje?«

 

Hvalovka ravno ogleduje omaro, če so še kaj pustili požrešni sovragi, kar zagleda skozi okno, kako se

 

»Da ste mi zdravi, dobrotnica moja!« jej zakliče

»Hvala? Ta je najimenitnejša oseba izmej vseh,

saj gospod ga čislajo najbolj. Bi-li radi govorili z njim?«

»Radi, srčno radi!« oglasi se Peter, ki je sedaj

čisto pozabil na psa in se približal tujcu, ko je začel

me pokliče Bog k sebi. Kaj ne, Peter, postaral sem se,

a ti si cel korenjak, skoro bi te ne poznal več.«

Mimo krasnega vodnjaka, ki stoji sredi dvorišča,

ju pelje do konca grajščine, kjer je nekoliko nižje poslopje za služabnike. Po kamenitih stopnicah pridejo

Hvala jima razkaže vse. Na večer se poslovita. Pri odhodu obljubi Selanovič, da ga hoče obiskat še večkrat

s Petrom.

== 8. {{razprto|Žalost.}} ==

 

in izvohala danes, je nekaj, kar ne bi ti storil vkljub

svoji zvitosti, s katero se bahaš!«

Glas cigankin je bil čedalje mogočnejši. Kmalu so

začela očrnela zaspaneta dvigati glave. To je menda

potihne vse in le smrčanje zaspanih, vednih popotnikov

se čuje po okolici...

Jutranja zarja je jela rudeti in napovedovala solnce,

da odgrne črno zagrinjalo, v katero je bila zavita zemlja

prostore tega cesarskega poslopja. Posebno dolgo se je

mudil po hlevih, kjer se ni mogel načuditi čilim lipovskim

kamenitem Krasu. Rad se je tudi pomenkoval s služabniki in hlapci, kajti bil je ljubeznjiv, prijavzen gospod,

da so se vsi veselili njegovega prihoda. Ko pride tedaj

 

Bilo je pozno v noč. Naenkrat se začuje ropot

 

»O Lenka, drago dete moje!« zaupije

vedel, kako se živi na svetu, kjer je užil veliko gorja

in prestal toliko bridkih izkušenj.