Čudna pot: Razlika med redakcijama

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 55/288–292, {{mp|leto|1922}}

| obdelano=4

| dovoljenje = javna last

}}

Zasmejal se je, položil sabljo med

kolena in nadaljeval.

»Mislim, po dve po tri ure tiščim

kazalec v čelo, ne razumem in basta.

 

»Tako in basta. Na dan z besedo! V Petrogradu je — revolucija! Veš kaj je to revolucija? Revolver poznaš, revoltirati ne znaš, revolucije ne poznaš in basta. Vsaka beseda, ki se začne z re pomeni nekaj kar stoji na glavi. Torej Petrograd stoji na glavi. Batjuška car se je postavil na glavo, z njim so dvignili noge v zrak Alisa, vsi Frideriksi, Rennenkampf in sam Rasputin, ki je stal kot kostanj v Lattermanovem drevoredu, stoji zdaj na glavi, čeprav pod zemljo. Tako zdaj veš.«

»Kaj pa nam mar, če so se postavili Rusi na glavo? Mi smo tujci, revolucija nas ne moti,« sem mu odgovoril.

Tu pa je bil ogenj v strehi.

naj živi mir!« »Proletarci vseh dežel,

združite se!« in drveli ž njimi po ulicah.

Iskre požara so padale tudi na oddaljena mesta. Tlele so, ljudje so postajali nemirni, po mestu so se začele

oglašati strojne puške in nekega dne so

sami so strašni. Ječa! Vsi narodi jo poznajo, vsa stoletja, vsi jeziki. V življenju na zemlji je, po smrti jo obetajo

grešnim dušam. Tu je strašna kot tam.

»Počasi, kaplja za kapljo, krvi v telesu

pa je vedno manj. Včasih sem premišljal, kako je človeku, ki so ga liudje

 

V polju za mestom so zgodaj zjutraj izvršili smrtno obsodbo.