Čudna pot: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 453:
grešnim dušam. Tu je strašna kot tam.
{{prelom strani}}
Tone je sedel na železni postelji. Z
desno roko je podpiral glavo, levo je
stisnil v pest in ni se ganil, ko so se zaprla vrata za menoj in sva ostala sama.
»Mislil sem, da so mi poslali duhovnika, da me pripravi na zadnjo pot.
Pa ni prišel in prav je tako. Sedi tu z
menoj, pa ne govori, za božjo voljo te
prosim, nikar ne govori. Kroglja, ki mi
bo prodrla jutri zjutraj prsa, bo bolj
nežna kot bi mi bila beseda usmiljenja iz tvojih ust. Tudi jaz bi ne govoril,
užival bi mir, ki sem ga spoznal šele
nocoj, pa sva stara znanca, naj bo.
Vidiš, prijatelj, tole je čudno in bolj nerazumljivo, kot vsa filozofija življenja.
Nocoj si, jutri te ne bo. Nocoj gledaš,
poslušaš, hodiš, govoriš, jutri ne boš
več. Nocoj živ, jutri mrtev. Kaj je živ
in kaj mrtev? Dva pojma, ki si nasprotnjeta kot v življenju veselje in žalost,
upanje in obup, sreča in nesreča. Od
upanja do obupa je včasih dolga pot.
Ćlovek se bliža temu strašnemu pojmu
polagoma, obrača se nazaj, stopa previdno in potaplja se v obup kot v hladno
kopel. Počasi, najprej spusti desno nogo, potem levo, potem omoči roko, prsa
in končno sam ne čuti kdaj je v kopeli. To je življenje, kjer človek umira od
starosti, od dolgotrajne bolezni. Včasih
pa je človek zdajle srečen, mine trenutek, pa je nesrečen. In takrat nesreča
žge kot ogenj, slabe udarec zlomi, silni
pa hirajo kot ranjena zver. In to je
smrt, ki veš zanjo. Danes živ, jutri mrtev. Da sem slab, bi jokal, tarnal, prosil usmiljenja, poljubljal Kristovo podobo na Križu, tako pa ne morem. Tudi
proklinjati ne morem. Sedim in čutim kako pešajo moči, kako izkrvavevam. {{prelom strani}} »Počasi, kaplja za kapljo, krvi v telesu
pa je vedno manj. Včasih sem premišljal, kako je človeku, ki so ga liudje
obsodili na smrt. Zdelo se mi je, da bi
Vrstica 472 ⟶ 500:
nikar, nikar!«
Padel je na posteljo in zatisnil ušesa. Skril sem uro v žep. Dolgo je ležal nepremično, potem se je stresel, dvignil glavo in odprl oči. »Nič več ne seklja? Tako, vidiš, ne morem prokleti
onih, ki bodo zutri pristrigli nit mojega
življenja. Kdo jim je dal to pravico, kaj parviš? Ko so podpisali smrtno obsodbo, se mi je zdelo, da jim drhte roke in noge in tudi v možganih
| |||