Wikivir

Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 85:
 
»Kaj? Naši? Seveda so bili pri prejšnjem gospodu
- Bog jim daj dobro! - a zdaj ...«
 
Hvala jim pove, kar je slišal iz grofovih ust.
Vrstica 98:
zaupanja do sebe razjasni mu ves dogodek natanko.
 
»Pr ... ti pes, skrbel bom, date odpravim ob prvi
priložnosti,« zarohni Erman sam pri sebi, ko je odšel
Krebelj.
Vrstica 112:
njim!«
 
»A tristo h ..., tako hitro to ne gre. Dobodi mi primeren vzrok.«
 
Tako sta mnogokrat premišljevala po cele ure, kako
Vrstica 178:
 
»Tiho, jaz že vem, kako je prav. Nalašč ju ne
pustim, ker vem, da bi rada šla z očetom. Tu mi ostaneta in delala bosta natanko, kakor bo moja volja, drugače ... Sploh se mi je ta Hvalova družina jako odtujila, in vsega je stari kriv. Pri prvem pregrešku zapodim vse skupaj iz Lipovja.«
 
»Kako pa bodo vedeli za pot? Ogersko je menda
Vrstica 312:
tamkaj doma?«
 
»V Daruvaru, da mi je tekla zibel. Moj oče ...«
 
»Je-li to daleč?«
 
»Ni blizu ne. Notri doli v Slavoniji. Dan hoda od
Siska. Moj oče ima ...«
 
»O Sisku sem že slišala praviti. Brat moj je hodil
Vrstica 351:
»Vzemite to za vašo gostoljubnost. K sreči sem vendar zmenjal v Trstu. Po Italiji sem moral imeti laške lire.«
 
»Ne, dragi prijatelj, to je bila moja dolžnosti in ...«
 
»Le obdržite. Še več bi vam dal, a Bog zna, kaj me še doleti na poti. Vem, da vam dolgujem vse, da vam dolgujem življenje. Bog z vami. Morebiti se še vidimo kedaj.«
Vrstica 438:
»Jaz sem vas vedno svaril pred temi ljudmi.«
 
»Prava gadja zalega, res. A čakajte, grdohe ... Sedaj
je vreča polna.«
 
Vrstica 466:
sovraštva in zavisti do Hvalove rodbine mu je natvezil,
da je Hvalovka kriva. - Toda, ne sovraži tudi on sam {{prelom strani}}
teh ljudij? In zakaj? O dovolj ima vzroka zato. Gospodar je ošaben in se mu je vedno upiral, upiral in odgovarjal njemu, oskrbniku Ermanu. In sedaj še to, ta goljufija, ta ponarejeni denar! Pred sodnijo s to stvarjo, k pravdi! A če se izkaže, da ni Hvalovka kriva, da jo je oni kupoc opeharil ...! - Ne, sam hoče vse opraviti. Ni-li oskrbnik kobilarne? Ni mu li izročeno vse selo? ...
 
»Denar je ponarejen, in naj ga prinese v Lipovje
Vrstica 494:
»Ničesar, mati, le nekaj vam imam povedati.«
 
»Znabiti kaj o mojem možu, o ...!«
 
»Molčite, kajti jeza me popade, kadar mislim nanj.«
Vrstica 537:
Samo to povejte, kam jo je lopov ubral,« obregne se Erman.
 
»Na Hrvaško nekam, v Drvenar, ali kakor se že pravi, kjer ...«
 
»Že dobro, uide nam ne. Kazni zapade, kakoršno zasluži, hujšo seveda nego vi. Vas ne nakaznim sodniji, toda v treh dneh se mi morate vi štirje pobrati iz Lipovja. Ste me razumeli - v treh dneh! Takih ljudij ne potrebujem tu.«
Vrstica 565:
mora zapustiti in iti, kamor mu ukažejo! Mari zato, da
potem njegovo ženo in otroke preganjajo, kakor se jim
poljubi ...? O, to je preveč. A če je tvoja sveta volja,
Gospod, prenesti hočem vse in zaupati v te.«
 
Vrstica 676:
Pristopim bliže in poslušam.
 
»Zaslužek bo kakor lani. Vsak si okoli sto goldinarjev lahko dene na stran. Spomladi se zopet vrnete ...«
 
»In si obljubil,« vpraša mati.
Vrstica 860:
materi iz nezavesti.
 
Uboga Lenka ...!
 
Koncem meseca prosinca je bila organizacija kranjske
Vrstica 906:
kaj se zgodi z vami. Da bi le Peter preje došel s Hrvaškega, da ne bi bile same z Lenko. - Oh, oče, ko bi
vedeli vi, kaj nas je zadelo, kar ste nas bili zapustili,
zapustili za toliko časa - morda za vselej ...«
 
Vojak - bil je Hvalov Tine - si obriše solzo
Vrstica 1.033:
»Tako! Da! Pri Hvalovih. Človek rad pozabi. Saj je že štiri leta od takrat. Kako pa, ali se več ne posminjate onega tujca, ki so ga pripeljali vaša mati na pol zmrznenega domov in mu stregli tri dni?«
 
»Vi ste tedaj oni slep ...« beseda mu zastane na jeziku, ko vidi tujčev mili obraz.
 
Bogdan nekoliko osupne na tem, vendar prav
Vrstica 1.099:
namreč zbežalo iz vasi v dobro uro oddaljeni podmol
v Cestnikovi senožeti. Imetje svoje so vzeli seboj, kolikor so mogli, drugo so poskrili doma. Hvalovka je ostala
s hčerko v hiši. Bila je znova vedno vtopljena v skrbi, kaj se godi s sinoma, da je pozabila na lastno nevarnost. Po celo uro je prečula pred podobo svete Prečiste in goreče zdihljeje pošiljala za njiju proti nebu. Pri tem svetem opravilu sta jej pomagali Lenka in Kovačica in o začrneli zid siromašne koče so odmevali glasovi: »Sveta Marija, mati božja ...« in jagode na molku so padale mej prsti druga na drugo.
 
V takem stanju so dobili Francozje Hvalovo družino, ko so bili pridrli v hišo. Bilo jih je kakih petnajst. Preiskali so v hipu vse kote, in kar so našli živeža, so pobrali, zakurili na ognjišču ogenj in si napravili večerjo. Gospodinja je morala milo gledati, kako jej uničujejo brezsrčneži še to malo, kar ima.
Vrstica 1.235:
»Moj oče!«
 
»Peter, ti tukaj? O ...!« vzklikne Hvala in oče
in sin si padeta v naročje.
 
Vrstica 1.314:
vedite, vaš sin ni zakrivil vsega. Jaz Ermana dobro
poznam. Že od nekdaj ni megel videti ne mene, ne moje
družine. Da sem jaz to poprej zvedel! ... A menim,
da se še dobi na svetu pravica. Poskusiti hočem vse.»
 
Vrstica 1.340:
ni vajena in ne stori za nobeno ceno. Zahvaliti hoče
Boga, da jej je poslal po Bogdanu pomoč, in storiti vse
po njegovem nasvetu ...
 
»Vendar Lenka naj bi ostala doma pri Kovačici,«
Vrstica 1.348:
»Ne, obe moram privesti - oče mi je naročil strogo
- obe! ni nikake nevarnosti in težave. Če bi
rekel - na! - bo hodila peš! A tako ...«
 
»Oh, mati, pustite me. Jaz grem z vami, z vami
Vrstica 1.405:
»O mraku bomo doma, če pojde po sreči, a to
bo vse drugačna vožnja nego danes. Tu vam je sama
ravnina, lepa polja, vinogradi ob poti ...«
 
Bogdan bi še rad kaj povedal lepega o svoji
Vrstica 1.452:
meni nič tebi nič obrne na drugo stran.
 
»Lenoba gnila, klada! Da bi te vsi h ...!«
 
»Molči, stari! Kaj golčiš, saj sem tukaj!« oglasi
Vrstica 1.490:
bil vstal iz zemlje, in vdari revo z gorjačo čez hrbet,
da je komaj prišla do nas. O reva Kata, uboga Kata,
poprej tako lepa Kata! ...«
 
Hrup se počasi poleže, kar se zopet oglasi glas
Vrstica 1.519:
»Jutri, praviš, da odrinejo? Dobro! Poskusimo!
Da ste mi pripravljeni in na vsako besedo poslušni.
Če nam spodleti, tedaj ...«
 
Tu vzdigne glavar svojo koščeno pest in divje
Vrstica 1.526:
Še kak glas se čuje tu in tam, a ko zadnjič zaplapola ogenj, in jame žareče oglje prehajati v beli pepel,
potihne vse in le smrčanje zaspanih, vednih popotnikov
se čuje po okolici ...
{{prelom strani}}
Jutranja zarja je jela rudeti in napovedovala solnce,
Vrstica 1.542:
kaj ne? O megla, nič ne moreš oporekati, saj si znana
in razglašena s svojo sestro nočjo kot pespeševalka in
posebna posredovalka pri največjih zločinih ...
 
A kam sem zašel, v kake misli si me vtopila, ti nočna
Vrstica 1.664:
 
»Da, milostni gospod! Pred štirimi leti sem moral
pustiti tamkaj vse in iti ... in ...«
 
Hvali zastanejo besede, da ne more dalje.
Vrstica 1.702:
 
»Vendar zopet jedenkrat tolažilne besede. A Tine
in Lenka, ta, ta ...! Oh uboga otroka moja!«
 
»Potolažite se. Poskusimo, kolikor bo le mogoče,
Vrstica 1.856:
okrog pepela. Takoj uvidim, da so cigani. Prav tik
ognja je čepela deklica, ki je zdaj pa zdaj podrezala
v žrjavico. Ko stopim bliže, spoznam svojo sestro ...«
 
»Kaj, tja so te privedli? O sveta mati božja!«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bridke_izkušnje«